Jedro

Materialnopravna podlaga, ki se prilega trditvam tožnice, ne omogoča utemeljenosti zahtevka za ugotovitev lastninske pravice. Zato ima toženec v pritožbi prav, da je tožbeni zahtevek (deloma, v III. točki) nesklepčen. Ugotovljena pomanjkljivost pa ni razlog za takojšnjo zavrnitev tožbenih zahtevkov, kot neutemeljeno navaja v pritožbi, temveč za aktivnost sodišča, saj je v dejanskih okoliščinah tega primera mogoče pomanjkljivost odpraviti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo ugotovilo, da prodajna pogodba za nepremičnino parc. št. 889/5 k.o. ... Z., ID ... za kupnino 90.150,00 EUR z dne 7. 11. 2008 ni bila sklenjena med G. G. kot prodajalcem in tožencem kot kupcem (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je bila prodajna pogodba […] sklenjena med G. G. kot prodajalcem in tožnico kot kupcem (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožnica do celote lastnica nepremičnine […] (III. točka izreka). Tožencu je še naložilo plačilo pravdnih stroškov (IV. do VI. točka izreka). Tožnica je uspela dokazati sporna pravno odločilna dejstva, da je bila ona dejanski kupec hiše, toženec pa le navidezni kupec, za kar je prodajalec vedel in je želel hišo prodati tožnici kot resničnemu kupcu. Navidezni kupec je sklenil pogodbo v imenu in za račun dejanskega kupca. Za takšen primer navidezne pogodbe med prodajalcem in tožencem kot navideznim kupcem gre v konkretni zadevi, zato gre za pogodbo iz 50. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki nima pravnega učinka, oziroma gre za veljavno vzporedno pogodbo med prodajalcem in tožnico kot dejanskim kupcem. Gre za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja pravice in pravnega razmerja, pravni interes tožnice pa predstavlja zemljiškoknjižna ureditev lastništva, zato so izpolnjene procesne predpostavke za dopustnost ugotovitvene tožbe iz 181. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

2. Zoper to sodbo sodišča prve stopnje vlaga pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da noben zahtevek ne more biti ugotovitveni, tožba je materialno nesklepčna z vsemi podrednimi zahtevki. Kršitev je podana pod III. točko izreka sodbe, da je tožnica lastnica nepremičnine. Kje je pravna podlaga za to odločitev? Iz trditvene podlage tožnice zagotovo ne. Pravno relevantne odločitve sodišča o tem ni. Sodba je v ključnih delih neobrazložena, kar je bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zahtevek na ugotovitev lastninske pravice je dopusten, ko se pridobi lastninska pravica na originarni način (priposestovanje, na podlagi zakona, odločbe državnega organa). Kaj takšnega se ne zatrjuje niti sodišče ne daje razlage. Tožba je nesklepčna glede na 318. člen ZPP. Utemeljitev tožbe ni skladna z zahtevkom in zahtevek nima podlage v utemeljitvi. Toženec daje očitek bistvene kršitve določb postopka iz 318. člena ZPP, saj bi moralo sodišče zavrniti zahtevek na podlagi citirane določbe.

3. Tožnica po pooblaščencu v odgovoru na pritožbo navaja, da je že v tožbi pojasnila, da ima pravni interes za ugotovitveni tožbeni zahtevek, saj bi zgolj na tak način lahko v zemljiški knjigi izvedla vpis lastninske pravice na nepremičnini na njeno ime ter gre za ugotovitev pravnega razmerja veljavno sklenjene prodajne pogodbe med prodajalcem in tožnico. Temu je sodišče pravilno sledilo in v obrazložitvi sodbe jasno ter zadostno obrazložilo. Prodajalec, toženec kot slamnati kupec in tožnica kot dejanski kupec so se dobro zavedali kakšna pogodba se sklepa in zakaj. Kar se tiče dajatvenega zahtevka, je tožnica tega postavila v okviru drugega podrednega zahtevka, a do obravnave ni prišlo, saj je sodišče ugodilo že primarnemu ugotovitvenemu zahtevku.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo pravno odločilna dejstva, da je bila tožnica dejanski kupec hiše in toženec le navidezni kupec, za kar je prodajalec vedel ter je želel hišo prodati tožnici kot resničnemu kupcu (13. točka obrazložitve sodbe). Navedlo je tudi materialnopravno podlago, prvi in drugi odstavek 50. člena OZ: da navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama in da v primeru, če navidezna pogodba prekriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (10. in 16. točka obrazložitve sodbe). Nato je zaključilo, da gre za navidezno pogodbo med prodajalcem G. G. in tožencem kot navideznim kupcem oziroma za veljavno vzporedno pogodbo med prodajalcem in tožnico kot dejanskim kupcem (16. točka obrazložitve sodbe). V izreku je ugodilo primarnemu tričlenskemu zahtevku, ki so vsi ugotovitvene narave. Ugotovljena dejstva in uporabljeno materialno pravo z zaključki predstavljajo razumno obrazložitev1 za I. in II. točko izreka sodbe. V obrazložitev III. točke izreka sodbe pa je sodišče prve stopnje sledilo trditvam tožnice, da njen pravni interes predstavlja zemljiškoknjižna ureditev lastništva in da so izpolnjene procesne predpostavke za dopustnost ugotovitvene tožbe iz 181. člena ZPP (17. točka obrazložitve sodbe). To stališče pomeni zgolj utemeljitev procesne dopustnosti ugotovitvene tožbe, ne pa tudi razlogov zakaj naj bi bil po materialnem pravu utemeljen zahtevek za ugotovitev lastninske pravice v korist tožnice v III. točki izreka sodbe. Toženec v pritožbi utemeljeno navaja, da je zahtevek na ugotovitev lastninske pravice dopusten za pridobitev lastninske pravice na originarni način2, česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, saj tega ni zatrjevala tožnica. Samo zato, ker naj bi bila med prodajalcem in tožencem sklenjena neobstoječa prodajna pogodba (I. točka izreka sodbe) in ker naj bila ta veljavno sklenjena med prodajalcem in tožnico (II. točka izreka sodbe), ni mogoče posledično po materialnem pravu zaključiti, da je utemeljen zahtevek za ugotovitev lastninske pravice v korist tožnice. Tudi sodišče druge stopnje3 ni moglo na podlagi ugotovljenih dejstev podati razlogov zakaj naj bi bil po materialnem pravu utemeljen zahtevek v III. točki izreka sodbe. To pomeni, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za materialnopravno utemeljenost ugotovitvenega zahtevka v III. točki izreka sodbe in mu toženec utemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je ta zahtevek povezan s prvima dvema v okviru primarnega zahtevka4, sodišče druge stopnje ni moglo ločeno presojati vsebinskih pritožbenih navedb zoper I. in II. točko izreka sodbe.

6. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je toženec podpisal prodajno pogodbo z dne 7. 11. 2008 s prodajalcem G. G. in se kot lastnik vknjižil v zemljiško knjigo (11. točka obrazložitve sodbe). Ugotovitvi nista sporni v tem pritožbenem postopku. Če bi tožnica uspela dokazati, da prodajna pogodba nima učinka med podpisnikoma (in da jo je prodajalec veljavno sklenil z njo), bi to pomenilo, da je vknjižba lastninske pravice toženca v zemljiško knjigo neveljavna iz materialnopravnega razloga. Vpis je materialnopravno neveljaven, če se vpiše pridobitev, čeprav pravica ni bila pridobljena. Ker pridobitelj kljub vpisu v zemljiško knjigo ne pridobi lastninske pravice, v takšnem primeru ne pride v poštev zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila proti neveljavno vknjiženi osebi. Ta ni postala lastnik nepremičnine in nima razpolagalne sposobnosti (razpolagalnega upravičenja), zato niti ne more izstaviti veljavnega zemljiškoknjižnega dovolila5. Zato bi v takšnem primeru lahko varstvo nudila izbrisna tožba (243. člen Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1). Gre za posebno stvarnopravno tožbo, tožbeni zahtevek pa je specifičen in ga ne smemo mešati s podobnimi stvarnopravnimi zahtevki. Lahko bi rekli, da je zahtevek iz te tožbe posebna vrsta reivindikacije, ki pride v poštev, ko je že bila opravljena materialnopravno neveljavna vknjižba6. To posebno stvarnopravno tožbo ureja specialni zakon in slednji predstavlja materialnopravno podlago, na katero se ni sklicevala nobena od strank ne sodišče prve stopnje. Iz tožbenih in nadaljnjih trditev tožnice je sicer po materialnem pravu izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka v I. in II. točki izreka, ne pa tudi v III. točki izreka. Z drugimi besedami: materialnopravna podlaga, ki se prilega trditvam tožnice, ne omogoča utemeljenosti zahtevka za ugotovitev lastninske pravice. Zato ima toženec v pritožbi prav, da je tožbeni zahtevek (deloma, v III. točki) nesklepčen. Na nesklepčnost se je skliceval v pripravljalni vlogi z dne 12. 4. 2018 (listna št. 95 spisa) in utemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ugotovljena pomanjkljivost pa ni razlog za takojšnjo zavrnitev tožbenih zahtevkov, kot neutemeljeno navaja v pritožbi, temveč za aktivnost sodišča, saj je v dejanskih okoliščinah tega primera mogoče pomanjkljivost odpraviti. Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je sicer res predvsem stvar tožnika, vendar lahko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva da pobudo (tudi) za spremembe stvarnih predlogov, ki ostajajo v okviru tožbenega zahtevka, ki ga je postavil tožnik (cilja pravde). Na področju stvarnih predlogov gre pri materialnem procesnem vodstvu za razjasnitev tega, kakšno pravno varstvo stranka želi. To je zlasti potrebno takrat, ko tožbeni predlog ni popolnoma jasen ali je nepopolno (nepravilno) formuliran7. Takšna razjasnjevalna in opozorilna dolžnost sodišča je dopustna in nujna pri izrazito kompleksnih dejanskih in pravnih vprašanjih, ko je stranka jasno in skrbno opredelila predmet pravde in ni bila procesno malomarna8. V tej zadevi gre za procesno- in materialnopravno9 zapleteno zadevo, tožnica je jasno in skrbno opredelila predmet pravde ter ji ni mogoče očitati neskrbnosti in procesne malomarnosti pri oblikovanju tožbenega zahtevka. Pomanjkljiv je le manjši, izvedbeni del sicer tričlenskega zahtevka. Vso dokazovanje se je osredotočilo na voljo udeležencev ob sklenitvi prodajne pogodbe za nepremičnino, o čemer je bilo odločeno v I. in II. točki izreka sodbe. S pobudo sodišča za popravo dela tožbenega predloga se ne bo spremenil cilj pravde, gledano z očmi nepravnika10. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da glede na naravo ne more samo odpraviti pomanjkljivosti in kršitev postopka. Pravilen in zakonit zaključek pravdnega postopka terja materialno procesno vodstvo, ki ga glede na 285. člen ZPP opravi sodišče prve stopnje, tožencu pa mora biti dana pravica do izjave o morebitni popravi dela tožbenega predloga. Teh opravil ne more izvesti sodišče druge stopnje, ker bi stranki prikrajšalo za ustavni pravici do izjave in do pravnega sredstva. V dejanskih okoliščinah tega primera ti pravici pretehtata nad pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in ne bosta povzročili njene hujše kršitve. Zato je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi toženca11, razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

7. V novem postopku naj sodišče prve stopnje izvede materialno procesno vodstvo in pozove tožnico na popravo III. točke tožbenega zahtevka. Če bo glede na dodatno in novo materialno podlago tožbe to zahtevalo vključitev nove stranke v postopek, bo tudi to terjalo aktivnost tožnice in sodišča. 8. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Brez prejudiciranja popolnosti ugotovljenih dejstev in pravilnosti uporabe materialnega prava za ta in za morebitne nadaljnje pritožbene postopke. 2 Kadar gre za pridobitev pravic na podlagi zakona, je treba postaviti ugotovitveni zahtevek in ne dajatvenega na izstavitev za vpis primerne listine (M. Tratnik, Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem in sodno prakso, 2016, stran 123). 3 To sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP in v primeru, če meni, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP. 4 Ker gre v primeru relativne simulacije za enotno pravno operacijo, kjer sta obe pogodbi tesno povezani, mora oseba s tožbo zahtevati ugotovitev neučinkovitosti navidezne pogodbe in izpolnitev prikrite pogodbe z dajatvenim zahtevkom. Pri relativni simulaciji je pravna narava tožbe dajatvena (kondemnatorna) in ne le ugotovitvena. Dajatvena tožba obsega dva zahtevka: ugotovitev, da obstaja zahtevek in izpolnitveno povelje tožencu, da izpolni zahtevek (L. Varanelli, Simulacija pogodbe - komentar 50. člena OZ, Pravna praksa 2005, št. 42, stran 18 in naslednje). To stališče je treba razlagati ustrezno obravnavanemu primeru. 5 M. Tratnik, navedeno delo, stran 507, 508. 6 M. Tratnik, prav tam. 7 Sklep VS RS II Ips 1213/2008, sodba VS RS II Ips 192/2017, sklepa II Ips 172/2016, II Ips 230/2018. 8 M. Voglar, Vprašanja sklepčnosti v praksi sodišč prve stopnje, Pravosodni bilten št. 2/2016, stran 45 in naslednje. 9 Tožnica je v tožbi analizirala več primerov iz sodne prakse glede navideznega kupca in navidezne pogodbe (3. stran tožbe, listna št. 3 spisa). 10 Sklep VS RS II Ips 62/2018. 11 Toženec je vložil še pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni, s katero se sodišče druge stopnje ni posebej ukvarjalo, ker je ugodilo že pritožbi, ki jo je vložil osebno.