Jedro

Po sedanji (novi, z novelo ZPP-E uvedeni) procesni ureditvi je razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pred sodišče prve stopnje izjema od pravila, naj v zadevi dokončno odloči pritožbeno sodišče. Za tako izjemo gre po sodni praksi Vrhovnega sodišča na primer tedaj, ko pritožbena obravnava ne bi predstavljala ustreznega sredstva za zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja (postopek bi sama zavlekla bolj kot obravnava pred sodiščem prve stopnje ali pa bi bila neekonomična), ali ko bi bilo sicer nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, zlasti v pravico do pravnega sredstva (do česar bi prišlo, če bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ne v dejanskem ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje, zaradi česar bi bilo kršeno ustavnopravno načelo instančnosti).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Toženec A. A. je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik hiše z naslovom .... Lastninska pravica je bila v njegovo korist vpisana na podlagi prodajne pogodbe, ki jo je kot kupec sklenil s prodajalcem B. B..

2. Tožnica C. C. je v tožbi trdila, da je hišo v resnici kupila ona, toženec, ki je bil v času nakupa partner njene tedaj še mladoletne vnukinje D. C., za darilo kateri je bila hiša po doseženi polnoletnosti namenjena, pa je bil le slamnati kupec. Zahtevala je ugotovitev, da je sama prava kupka, toženec pa le navidezni kupec hiše in da je hiša njena last. 3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je hišo res kupila tožnica (se dogovorila s prodajalcem za nakup in plačala kupnino), v pogodbo pa je bil kot kupec, ki to v resnici ni bil, kar je bilo znano tudi prodajalcu, vpisan toženec in sicer zaradi mladoletnosti tožničine vnukinje in spora tožnice s svojo hčerjo - vnukinjino materjo.

4. Toženec je sodbo sodišča prve stopnje izpodbijal s pritožbo. Med drugim je uveljavljal, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti zaradi nesklepčnosti tožbe, saj tožnica sploh ni navedla podlage pridobitve lastninske pravice.

5. V odgovoru na tožbo je tožnica navedla, da ima pravni interes za ugotovitev, da je veljavno sklenila kupno pogodbo. Dajatveni zahtevek pa je uveljavljala s podrednim zahtevkom, ki ga sodišče prve stopnje ni obravnavalo, ker je ugodilo primarnemu.

6. Drugostopenjsko sodišče je pritožbi ugodilo. Pritrdilo je njegovim bistvenim (v 3. točki povzetim) dejanskim zaključkom in pojasnilo, da je zaradi njih vknjižba lastninske pravice pri sporni nepremičnini v korist toženca neveljavna iz materialnopravnega razloga: vpisana je bila pravica, ki dejansko ni bila pridobljena. Pojasnilo je tudi, da bi pravilno pravno pot za dosego cilja, ki ga s tožbo zasleduje tožnica, to je pridobitev lastninske pravice, pomenila izbrisna tožba in ne zahtevek za ugotovitev lastninske pravice, ki mu je sodišče ugodilo; ta je nesklepčen. Ocenilo je, da gre za (dovolj) procesno in materialnopravno zapleteno zadevo, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožnico, ki je predmet in cilj pravde sicer jasno in skrbno opredelila in ni bila procesno malomarna, v okviru materialnega procesnega vodstva spodbuditi k spremembi stvarnega predloga, ki je bil pomanjkljiv le v manjšem, izvedbenem delu izreka (v III. točki). Zato je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

7. Toženec je zoper sklep sodišča druge stopnje vložil pritožbo. Nasprotuje razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje. Meni, da bi pritožbeno sodišče lahko samo odpravilo kršitve in pomanjkljivosti, dopolnilo postopek in opravilo novo sojenje. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in mu naloži, naj o zadevi dokončno odloči. Trdi, da bo z vrnitvijo zadeve v sojenje sodišču prve stopnje kršena njegova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Poudarja, da je postopek že do sedaj trajal predolgo, da sodišče prve stopnje iz nerazumljivih razlogov ni hotelo zaslišati tožnice, toženec pa se boji, da ponovnega sojenja ne bo dočakala. Poleg tega zatrjuje več dejanskih, procesnih in materialnopravnih kršitev, ki naj bi jih storili sodišči prve in druge stopnje in ki so bile razlog, da toženec v postopku ni uspel, čeprav bi moral. 8. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

9. Pritožba ni utemeljena.

10. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v drugem odstavku 357.a člena ZPP določa, da se sme sklep sodišča druge stopnje izpodbijati samo, če je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP), bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena ZPP in drugi odstavek 355. člena ZPP).

11. Ker je preizkus omejen le na vprašanje, ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo kasatorična pooblastila,1 Vrhovno sodišče ni povzelo pritožbenih očitkov o procesnih in materialnopravnih kršitvah, ki naj bi jih zagrešilo sodišče druge stopnje, in nanje ne bo odgovarjalo. Presojalo je le očitek, da bi moralo pritožbeno sodišče odločiti samo in da nasprotne odločitve ni obrazložilo.

12. V zvezi z očitkom, da bi moralo drugostopenjsko sodišče o zadevi dokončno odločiti samo, Vrhovno sodišče ponavlja že večkrat dano pojasnilo, da je namen pritožbe zoper razveljavitveni sklep po prvem odstavku 357.a člena ZPP, zagotoviti učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki bi bila lahko ogrožena v primeru, kadar sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko storilo. Po sedanji (novi, z novelo ZPP-E uvedeni) procesni ureditvi je razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pred sodišče prve stopnje izjema od pravila, naj v zadevi dokončno odloči pritožbeno sodišče. Za tako izjemo gre po sodni praksi Vrhovnega sodišča na primer tedaj, ko pritožbena obravnava ne bi predstavljala ustreznega sredstva za zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja (postopek bi sama zavlekla bolj kot obravnava pred sodiščem prve stopnje ali pa bi bila neekonomična), ali ko bi bilo sicer nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, zlasti v pravico do pravnega sredstva (do česar bi prišlo, če bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ne v dejanskem ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje, zaradi česar bi bilo kršeno ustavnopravno načelo instančnosti).

13. Zaradi omejitve preizkusa izpodbijanega sklepa na presojo pravilnosti uporabe kasatoričnih pooblastil, je Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi vezano na pravni zaključek sodišča druge stopnje o procesni kršitvi na prvi stopnji sojenja - opustitvi materialnega procesnega vodstva, potrebnega zaradi nesklepčnosti tožbe, ki terja dopustitev spremembe tožbenega predloga v okviru obstoječega cilja pravde. Pravilo o objektivnih mejah pravnomočnosti oziroma vezanost slednjih na stanje ob zaključku glavne obravnave preprečuje spremembo tožbenega predloga na drugi stopnji sojenja (tudi na pritožbeni obravnavi). Ker je sprememba stvarnega predloga procesno dejanje, ki ga tožeča stranka lahko opravi le v postopku pred sodiščem prve stopnje, najpozneje do zaključka glavne obravnave, je logično, da to velja tudi za dolžnost sodišča opraviti materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP), ko oceni, da je sprememba stvarnega predloga potrebna.

14. Zato je bila po razveljaviti njegove sodbe vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje procesno pravilna.

15. Na očitek o »neustreznosti« izpodbijanega sklepa Vrhovno sodišče odgovarja, da mora biti odločitev o razveljavitvi prvostopenjske sodbe in vrnitvi zadeve v novo sojenje temu sodišču zato, ker pomeni izjemo od pravila, naj drugostopenjsko sodišče o zadevi odloči dokončno, vsebinska - takšna, da jo, ko odloča o pritožbi po 357a. členu ZPP lahko Vrhovno sodišče hitro (brez zamudnega pregledovanja sodnega spisa) preizkusi.2 Tej zahtevi je pritožbeno sodišče zadostilo s pojasnilom, da materialno procesno vodstvo po določbi 285. člena ZPP opravi prvostopenjsko sodišče, ki mora dati tožeči stranki možnost popraviti del zahtevka, toženi pa na to odgovoriti, da ne bi bila kršeni ustavni pravici do izjave in do pravnega sredstva.3

16. Pritožba tožene stranke je po obrazloženem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo ter izpodbijani sklep sodišča druge stopnje potrdilo (četrti odstavek 357. a člena ZPP).

17. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom po 357.a členu ZPP temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Glej na primer sklep Cp 17/2020 z dne 22. 5. 2020. 2 Glej na primer sklepa Cp 37/2018 z dne 22. 11. 2018 in Cp 9/2020 z dne 12. 3. 2020. 3 Glej 6. točko izpodbijanega sklepa na 5. in 6. strani.