Jedro

Védnost dolžnika in tretjega o tem, da s pravnim dejanjem škodujeta upniku, je predpostavka izpodbijanja odplačnih pravnih dejanj (prvi odstavek 281. člena ZOR). Obstoj te predpostavke je bil nedvomno izkazan že s tem, da je D. V. pri sklepanju izpodbijane pogodbe deloval v dvojni vlogi: kot zakoniti zastopnik dolžnika R. d.o.o., ki je poslovni prostor prodajal, in kot tretji, to je kot fizična oseba, ki je ta prostor kupila.

Zakon je glede kvalitete upnikove terjatve kot predpostavke za paulijansko tožbo jasen: terjatev mora biti materialnopravno zapadla, ne zahteva pa se, da bi morala biti pravnomočno prisojena ali izvršljiva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo (1) da prodajna pogodba, katere predmet je poslovni prostor izmere 97,54 m2 na parceli št. 1840 k.o. ..., in ki sta jo sklenili R., d.o.o. in D. V. ter jo overila pri notarju ... 25. 5. 2000 pod opr.št. OV 3399/2000, nima učinka proti tožeči stranki in (2) da je dolžan toženec D. V. dopustiti, da se terjatev Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave RS do R. d.o.o. v višini davčnega dolga, kot izhaja iz dokončne odločbe o postopku inšpiciranja v davčnem postopku po odločbi št. ... poplača s prodajo navedene nepremičnine ter (3) da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 2.386,80 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Toženec sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov, kot uvodoma sam navede, iz 1. in 3. točke prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), iz obrazložitve pa je razvidno, da uveljavlja revizijske razloge iz vseh treh točk prvega odstavka 370. člena ZPP (relativnih in bistvenih procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava). Trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili načelo dispozitivnosti (2. člen ZPP), ker sta odločili ekstra petitum. Tudi zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi ugotovil obstoj terjatve in njeno zapadlost kot temeljni predpostavki za vložitev paulijanske tožbe, je v nasprotju s procesnimi pravili. Enako velja glede razlogov sodbe, v kateri se najprej navaja, da je terjatev zapadla v letih od 1996 do 1998, nato pa, da je za zapadlost bistven trenutek izdaje sodbe. Nadalje, meni, je sodišče prve stopnje nedovoljeno oprlo odločitev na navedbe tožeče stranke z dne 5. 10. 2006 in 12. 2. 2007, ki so bile podane po prvem naroku za glavno obravnavo 7. 1. 2005, kar opredeli kot absolutno bistveno kršitev zaradi nasprotovanja določbi prvega odstavka 286. člena ZPP. Absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je bila zagrešena, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med temi listinami: zaključek, da dolžnik ni imel zadostnega aktivnega premoženja za poplačilo obveznosti je v nasprotju z rubežnim zapisnikom z dne 15. 6. 2006. V zvezi z obstojem subjektivnega elementa na toženčevi strani revident uveljavlja tako revizijski razlog procesne kršitve, ki naj bi bil v opustitvi njegovega zaslišanja, kot revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, konkretno določbe 281. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), in sicer v zvezi z domnevo vednosti tretjega (konkretno toženca) o oškodovanju upnika. Zmotno pa je uporabljena tudi določba 280. člena ZOR, saj sta nižji sodišči napačno rešili vprašanje, kdaj terjatev zapade, kar je po revidentovem prepričanju ob izvršljivosti odločbe, ter vprašanje enakovrednosti in vzajemnosti dajatev pogodbenih strank izpodbijane pogodbe. Stališče, da kupnina za poslovni prostor ni ekvivalentna za kupnino za 90% poslovni delež v družbi R. d.o.o., ki jo je toženec dolgoval tej družbi, nista ekvivalentna, je materialnopravno napačno in pomanjkljivo obrazloženo.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Dejanske ugotovitve so sledeče: Davčni urad Koper je gospodarski družbi R. d.o.o. v postopku inšpiciranja zakonitosti in pravilnosti obračunavanja in plačevanja davka od dobička pravnih oseb 30. 11. 1999 izdal odločbo št. ..., s katero ji je naložil plačilo davkov v znesku 62.371.474 SIT; davčni zavezanec je v prejšnji alineji navedeno odločbo prejel 3. 12. 1992, v petek, in že prvi naslednji delovni dan, v ponedeljek, 6. 12. 1999, s svojim družbenikom in zakonitim zastopnikom D. V. sklenil prodajno pogodbo, s katero mu je prodal poslovni prostor površine 97,54 m2 na par. št. 1840 k.o. ... za 21.068.990 SIT, pri čemer naj bi bila kupnina plačana s kompenzacijo s terjatvijo D. V. do družbe R. d.o.o. iz naslova kupnine za odsvojitev dela poslovnega deleža D. V. navedenemu podjetju; tožba je bila vložena 1. 12. 2000, potem, ko sta bila davčna izvršba in poskus zavarovanja terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na sporni nepremičnini neuspešna, ker davčni zavezanec ni bil več lastnik nepremičnine; davčni dolg se je nanašal na prenizko obračunan in plačan davek za leta 1996, 1997 in 1998, ki bi ga moralo podjetje po davčnih predpisih, zlasti po takrat veljavnem Zakonu o davčnem postopku sámo obračunati in plačati, ter je ob vložitvi tožbi že zapadel; davčni zavezanec je odločbo Davčnega urada Koper izpodbijal v upravnem postopku in je bil pri tem le delno uspešen: njegova obveznost je bila znižana na 43.920.407 SIT, odločba pa je postala dokončna in izvršljiva 3. 1. 2000; kupnine po prodajni pogodbi z dne 6. 12. 1999 D. V. ni plačal v gotovini, pač pa je bila poravnana s kompenzacijo z dne 15. 12. 1999: D. V. kot ustanovitelj podjetja R. d.o.o. je del ustanovega deleža prodal samemu podjetju za enak znesek, kot je bila dogovorjena kupnina za poslovni prostor ter sta podjetje in toženec svoji obveznosti kompenzirala, v posledici česar je D. V. ostal manjšinski delež v osnovnem kapitalu podjetja, podjetje samo pa je imelo večinski delež v osnovnem kapitalu; skupen osnovni kapital podjetja je znašal 2.100.000 SIT, delež D. V. 210.000 SIT, delež podjetja pa 1.890.000 SIT oziroma 90% kapitala; medsebojni terjatvi podjetja in toženca nista bili niti približno ekvivalentni in ne drži, da bi bila vrednost poslovnega deleža podjetja ekvivalentna vrednosti kupnine za nepremičnino; obseg premoženja dolžnika (podjetja), ki ne posluje več, se je z izpodbijano pogodbo občutno zmanjšal; zaradi prodaje nepremičnine podjetje nima dovolj sredstev za poplačilo davčnega dolga; toženec kot direktor in edini družbenik podjetja ob sklenitvi sporne pogodbe je nedvomno vedel, oziroma vsaj mogel vedeti, da s prodajo škoduje upniku, saj je pogodbo sklepal sam s seboj, s poslovanjem, premoženjem in davčnimi obveznostmi podjetja pa je bil seznanjen oziroma bi glede na to, da je šlo za družbo z enim družbenikom, vsaj moral biti, še posebej, ker je po svoji pooblaščenki sodeloval v postopku inšpiciranja že pred izdajo odločbe in bil z ugotovljenimi nepravilnostmi pri obračunu davka, kar je razvidno iz zapisnika davčnega organa z dne 27. 10. 1999, tudi seznanjen; že tisti del davčnega dolga, ki se nanaša na glavnico, je močno presegal s prodajno pogodbo dogovorjeno kupnino nepremičnine.

7. Na te dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Očitek, da je prvostopenjsko sodišče odločilo ekstra petita, drugostopenjsko sodišče pa te kršitve procesnih pravil ni saniralo, je neutemeljen. Kršitev naj bi bila zagrešena s tem, ko je sodišče prve stopnje v drugem odstavku izreka odločilo, da je toženec D. V. dolžan dopustiti, da se terjatev tožeče stranke do R. d.o.o. v znesku oziroma v višini davčnega dolga, kot izhaja iz dokončne odločbe o postopku inšpiciranja v davčnem postopku po odločbi št. ..., poplača s prodajo nepremičnine – poslovnega prostora v izmeri 97,54 m2 na par. št. 1840 k.o. ..., pri čemer je besedilu tožbenega predloga samo dodalo okrepljeno izpisan tekst. Kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, sodišče prve stopnje s tem ni odločilo o ničemer, česar tožeča stranka ne bi zahtevala: iz tožbenega petita je razvidno, da je tožeča stranka zahtevala, da mora toženec dopustiti poplačilo davčnega dolga s prodajo spornega poslovnega prostora in prav tako je bilo, ne glede na stilističen, ne pa tudi vsebinski popravek v izreku, tudi odločeno.

9. Prav tako je neutemeljen nadaljnji očitek kršitve procesnih pravil, ki naj bi bila zagrešena z zavrnitvijo dokaznega predloga za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke in z zaslišanjem toženca kot pravdne stranke. Dokaz z izvedencem finančne stroke je toženec predlagal k svoji trditvi, da je tožeča stranka družbi R. d.o.o. zarubila več terjatev in jih, vsaj nekatere, tudi prisilno izterjala, zaradi česa naj sporen davčni dolg ne bi obstajal več. Sodišče prve stopnje je, nasprotno, ugotovilo, da so bile terjatve R. d.o.o. večinoma neizterljive ter da ob upoštevanju delnih poplačil davčni dolg še vedno močno presega kupnino za nepremičnino. V taki situaciji je bil predlagan dokaz res nepotreben in s tem, ko ga je zavrnilo, prvostopenjsko sodišče ni kršilo procesnih pravil. Enako velja tudi glede opustitve dokaza z zaslišanjem toženca kot pravdne stranke, ki je bil po njegovem (v reviziji ponovljenem) mnenju potreben zaradi ugotovitve obstoja subjektivnega pogoja za izpodbijanje dolžnikovega pravnega dejanja. Védnost dolžnika in tretjega o tem, da s pravnim dejanjem škodujeta upniku, je predpostavka izpodbijanja odplačnih pravnih dejanj (prvi odstavek 281. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Obstoj te predpostavke je bil po oceni sodišča prve stopnje nedvomno izkazan že s tem, da je D. V. pri sklepanju izpodbijane pogodbe deloval v dvojni vlogi: kot zakoniti zastopnik dolžnika R. d.o.o., ki je poslovni prostor prodajal, in kot tretji, to je kot fizična oseba, ki je ta prostor kupila. Sodišče prve stopnje je torej štelo za dokazano, da je toženec kot tretji, prav tako kot dolžnik (prodajalec), za škodljivost pravnega posla proti tožeči stranki kot upnici vedel in njegove vednosti ni zgolj domnevalo, kot je mogoče razumeti revizijo (glej 2. točko na strani 7). V zvezi s tem torej procesne kršitve ni bilo, pa tudi zmotne uporabe materialnega prava zaradi zatrjevane širitve kroga oseb, za katere velja presumpcija védenja o škodljivosti pravnega posla. Poleg tega pa nobene od v tej točki obrazložitve obravnavanih procesnih kršitev, ki bi bili, če bi bili zagrešeni, relativnega značaja, toženec ni uveljavljal v pritožbi (trdil je, da izvedenca finančne stroke sodišče prve stopnje ni angažiralo, ker je dokazni predlog zmotno štelo za prepozen, ni pa nasprotoval primarnemu razlogu za zavrnitev dokaznega predloga, ki je bil v nepotrebnosti dokaza; kršitve zaradi opustitve izvedbe dokaza z zaslišanjem tožene stranke ni uveljavljal), zato tega tudi v reviziji ne more uveljavljati.

V delu, ko uveljavlja absolutno bistveno kršitev procesnih pravil, ki naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na navedbe tožeče stranke z dne 5. 10. 2006 in 12. 2. 2007, torej podane po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo 7. 1. 2005 in s tem v nasprotju z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP, je revizija neobrazložena in kot taka neutemeljena. Revizijsko sodišče namreč na procesne kršitve ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa le na zahtevo stranke, ki mora biti zato obrazložena. V konkretnem primeru temu ni tako, saj ni pojasnjeno, katere domnevno prepozne trditve tožeče stranke naj bi prvostopenjsko sodišče upoštevalo, drugostopenjsko sodišče pa naj bi tako postopanje toleriralo.

10. Končno toženec uveljavlja, da je bilo zagrešenih več absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako naj bi bili razlogi izpodbijane sodbe v medsebojnem nasprotju, ko se najprej trdi, da je terjatev zapadla v letih od 1996 do 1998, nato pa, da je za zapadlost bistven trenutek izdaje sodbe. Nadalje naj bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med temi listinami in sicer naj bi bilo iz rubežnega zapisnika z dne 15. 6. 2006 razvidno, da je bil izterjevalcu, ki je zastopal tožečo stranko, predložen izpisek odprtih postavk terjatev družbe R. d.o.o. v vrednosti približno 27.000.000 SIT, kar pomeni, da je imel dolžnik po izpodbijanem dejanju 6. 12. 1999 aktivno premoženje – terjatve, iz katerih bi bil toženec lahko poplačan. Stališče o neekvivalentnosti terjatev naj bi bilo pomanjkljivo obrazloženo. Tudi ti očitki so neutemeljeni. Razlogi sodbe o zapadlosti terjatve si med seboj ne nasprotujejo. Sodišče prve stopnje je najprej pojasnilo, da se neporavnane davčne obveznosti nanašajo na leta 1996, 1997 in 1998, da bi jih podjetje R. d.o.o. moralo samo obračunati in plačati, pa tega ni storilo in da je bila nepravilnost ugotovljena v postopku inšpiciranja, zaključenem z odločbo, ki je postala dokončna in izvršljiva 3. 1. 2000. V zvezi s tem je pojasnilo, da je davčni dolg ob vložitvi tožbe (1. 12. 2000) že zapadel (prvi odstavek na 8 strani sodbe). Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da davčna obveznost nastane zadnji dan časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja (44. člen tedaj veljavnega Zakona o davčnem postopku) in ker je bil z v izreku navedeno odločbo odmerjen davek za leta 1996, 1997 in 1998, je terjatev iz naslova plačila davka v času sklenitve prodajne pogodbe že zapadla, pri tem pa dodalo še, da je za zapadlost terjatve tako ali tako odločilen trenutek izdaje sodbe na prvi stopnji in da je bila v tem trenutku terjatev tožeče stranke že izvršljiva. Najprej je torej pojasnjeno, kdaj je zapadla konkretna terjatev, nato pa je zapisano še materialnopravno stališče pritožbenega sodišča, kateri je tisti skrajni trenutek, v katerem mora biti terjatev zapadla, da upnik lahko uspe s pauliansko tožbo. Zatrjevanega nasprotja med razlogi torej ni in tudi tako imenovane protispisnosti, to je nasprotja med vsebino rubežnega zapisnika z dne 15. 6. 2006 in razlogi izpodbijane sodbe o tej vsebini, ni. Iz argumentacije revizije je razvidno, da toženec s sklicevanjem na v zapisniku ugotovljen obstoj spiska odprtih terjatev družbe R. d.o.o. nedovoljeno izpodbija dejansko ugotovitev o neplačevitosti te družbe (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Materialno pravo, konkretno določbe 280. in 281. člena ZOR, je po revizijskih trditvah v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno predvsem zaradi napačne presoje, kdaj je terjatev tožeče stranke sploh zapadla, kar je bistveno, ker je zapadlost terjatve predpostavka za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Toženec meni, da je to vprašanje v sodbah nižjih sodišč rešeno zmotno. Sklicuje se na določbo 324. člena ZOR, po kateri pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, določenem za izpolnitev, navaja, da je odločbo davčnega urada prejel 3. 12. 1999, da je bil v njej določen 30 dnevni paricijski rok in da je terjatev zapadla v plačilo 3. 1. 2000 in ne v letih od 1996 do 1998, kot sta menili sodišči prve in druge stopnje, ki poleg tega datuma zapadlosti sploh nista navedli, zaradi česar sodbi ni mogoče preizkusiti. V nasprotju s tem je celo tožeča stranka štela, da terjatev zapade z izvršljivostjo, saj se je sklicevala na dokončnost in izvršljivost davčne odločbe, ki je to kvaliteto pridobila 3. 1. 2000. Upnik lahko izpodbija dolžnikovo zapadlo terjatev, kar pomeni, da je pogoj za izpodbijanje zapadlosti terjatve pred vložitvijo tožbe in ne šele ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje. V konkretnem primeru je bila prodajna pogodba sklenjena 6. 12. 1999, ko je terjatev tožeče stranke sicer že nastala, ni pa še zapadla v plačilo. V plačilo je zapadla šele 3. 1. 2000. Tožeča stranka zato po določbi prvega odstavka 280. člena ZOR ni imela pravnega varstva, ker mora biti terjatev zapadla v plačilo v času, ko je storjeno izpodbijano pravno dejanje.

Stališče tožene stranke, da je do varstva z Actio Pauliana upravičen le tisti upnik, katerega terjatev je nastala in zapadla pred izpodbijanim pravnim dejanjem, je materialnopravno zmotno. Upnik lahko izpodbija pravno dejanje dolžnika, storjeno pred zapadlostjo terjatve ali po njej(1). Pomembno je predvsem, da zaradi pravnega dejanja dolžnika ni mogoče izpolniti obveznosti. Čas izpodbijanja je pomemben samo z vidika roka za uveljavljanje izpodbojne pravice.(2) V prvem odstavku 280. člena ZOR je namreč določeno, da lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Kdaj je terjatev tožeče stranke zapadla, je v izpodbijani sodbi pojasnjeno. Terjatev zapade (dospe), ko nastopi trenutek, od katerega ima upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, dolžnik pa je dolžan obveznost izpolniti. Če ta trenutek (določen s pogodbo ali zakonom) poteče, ne da bi bila obveznost izpolnjena, nastopi zamuda. (3) Ker je davčna obveznost družbe za leta 1996, 1997 in 1998 zapadla ob koncu teh let, tožba ni bila preuranjena. Revident se neutemeljeno sklicuje tudi na izvršljivost. Zakon je glede kvalitete upnikove terjatve kot predpostavke za paulijansko tožbo jasen: terjatev mora biti materialnopravno zapadla, ne zahteva pa se, da bi morala biti pravnomočno prisojena ali izvršljiva. (4) Zahteva po tako veliki pravni moči terjatve bi bila prestroga; (5) izničila bi smisel instituta Actio Pauliana, ki je v zaščiti upnika.

12. Določba 280. člena ZOR naj bi bila zmotno uporabljena tudi zato, ker po ugotovitvah nižjih sodišč dajatvi pogodbenih strank nista bili ekvivalentni. Očitek temelji na trditvi, da je podjetje R., ki je od toženca kupilo njegov poslovni delež, temu dolgovalo natanko toliko, kot je znašala toženčeva obveznost do podjetja iz naslova kupnine za poslovni prostor. Sodišči prve in druge stopnje pa sta ugotovili povsem drugače: da je bila obveznost toženca do podjetja izrazito nižja. Ob taki ugotovitvi, ki je z revizijo ni mogoče izpodbijati, pa je presoja o odsotnosti ekvivalence dajatev materialnopravno pravilna.

13. Revizija torej ni utemeljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj Cigoj, ZOR s komentarjem, prva knjiga, stran 991 („Ni treba, da bi upnik obstajal kot upnik že takrat, ko je dolžnik storil izpodbojno dejanje. Lahko je postal upnik šele pozneje“). Enako Juhart, Komentar OZ, druga knjiga, stran 257. Op. št. (2): Juhart, prav tam. Enako A. Radolović, Pobijanje dužnikovih pravnih radnji, Zbornik Pravnog fakulteta Sveučilišta Rijeka, 1999/2, stran 636. Op. št. (3): S Cigoj. Obligacije, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Lj., 1976, str. 724. Glej še P. Klarič, M. Vedriš, Građansko pravo, Narodne novine, Zagreb 2006, str. 434 in 474. Op. št. (4): A. Radolović, navedeno delo, stran 627. Op. št. (5): A. Radolović, prav tam. Enako P. Klarić, M. Vedriš, navedeno delo, stran 172.