Jedro

Terjatev iz naslova davčnega dolga po citirani odločbi v trenutku sklenitve kupoprodajne pogodbe res še ni bila izvršljiva, je pa že zapadla. Zavezanec za davek je namreč zavezan za plačilo davčne obveznosti od trenutka, ko je davčna obveznost nastala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v K. odločilo, da kupoprodajna pogodba za poslovni prostor, sklenjena med tožencem in R. d.o.o. dne 6.12.1999 in overjena 25.5.2000, nima učinka proti toženi stranki ter da je toženec dolžan dopustiti, da se terjatev tožeče stranke v višini kot izhaja iz dokončne odločbe o postopku inšpiciranja v davčnem postopku št. 48211-011/99-7-51-85/27-VPI-642/99, poplača s prodajo poslovnega prostora, ki je bil predmet citirane kupoprodajne pogodbe. Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči povrniti 2.386,80 EUR stroškov pravdnega postopka. Iz razlogov sodbe izhaja, da ima tožeča stranka do družbe R. d.o.o. terjatev iz naslova davčnega dolga v preostali višini 85.545.042,95 SIT (na dan 22.9.2006), da je bil rubež premičnin pri dolžniku neuspešen, da je toženec predložil dokazilo–spisek odprtih terjatev družbe R. d.o.o., iz katerega je razvidno, da te znašajo cca. 27 milijonov SIT, da je osnovni kapital družbe 2.100.000,00 SIT ter da družba ni več poslovala. Iz povedanega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je dolžnik R. d.o.o. neplačevit. Toženec je kot fizična oseba v času, ko je potekal davčni postopek, sklenil z družbo R., katere zastopnik in ustanovitelj je, sporno kupoprodajno pogodbo. Za plačilo pa sta stranki pogodbe izvedli kompenzacijo s kupnino, ki jo je družba R. d.o.o. dolgovala tožencu za poslovni delež, ki ga je toženec prodal družbi R. (šlo je za poslovni delež na družbi R. d.o.o.). Ker je toženec vedel, da s sklenitvijo pogodbe onemogoča poplačilo terjatve tožeče stranke, je podan tudi subjektivni element po 281. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in v pritožbi navaja, da je sodišče odločalo preko zahtevka, saj tožnica ni postavila zahtevka, da je dolžan toženec dopustiti prodajo v znesku oziroma višini davčnega dolga, kakršna izhaja iz odločbe v postopku inšpiciranja v davčnem postopku. To predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Iz tožbenih navedb jasno izhaja, da je odločba DURS postala izvršljiva 3.1.2000 (dolžnik jo je prejel 3.12.1999), izpodbijani pravni posel pa je bil sklenjen 6.12.1999. V času sklenitve pravnega posla torej terjatev upnika še ni zapadla v plačilo in je šlo le za pogojno terjatev z rokom plačila 3.1.2000. Iz teksta 280. člena ZOR ne izhaja, da bi bila actio Pauliana dopustna tudi pri pogojnih terjatvah in terjatvah z rokom plačila. Sodišče je sicer v sodbi zapisalo, da je navedba o tem, da terjatev še ni zapadla, prepozna, ker ni bila podana do zaključka prvega naroka, vendar je tako razlogovanje napačno, saj je odločilna dejstva toženec podal pravočasno (o izvršljivosti odločbe). Tožnik zato ni izpolnil prvega pogoja, to je, da je terjatev zapadla v plačilo.

Zmotno je tudi stališče sodišča, da je bil predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, ki naj bi ugotovil, ali terjatev sploh še obstoji, prepozen. Toženec je namreč na prvem naroku predlagal, da tožeča stranka dostavi kartico davčnega dolžnika, kar pomeni, da je predlagal dokaz o višini terjatve. Tožnik kartice ni dostavil, zato je bil dokazni predlog za postavitev izvedenca pravočasen. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je sodišče oprlo svojo odločitev tudi na navedbe tožnika, podane po zaključku prvega naroka, kar je v nasprotju z določbo 286. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). Dodatno kršitev pa predstavlja dejstvo, da sodišče navedb toženca, podanih po prvem naroku, ni upoštevalo. S tem je kršilo ustavno pravico enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

V zvezi z ugotovitvijo sodišča, da naj bi spodbijano dejanje privedlo do tega, da dolžnik nima več sredstev za poravnavo svojih obveznosti, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med listinami samimi. V spisu je namreč izpisek odprtih postavk družbe, iz katerega je razvidno, da ima dolžnik 27.000.000,00 SIT odprtih terjatev. To pomeni, da je dolžnik še po izpodbijanem dejanju imel aktivno premoženje, s katerim bi se tožnik lahko poplačal. Tožnik zato ni izkazal niti tretje predpostavke, to je škode. Trditev sodišča, da razlika v višini kupnine za nepremičnino in kupljen poslovni delež ne izkazuje ekvivalentne vrednosti terjatev obeh strank kompenzacije, je zmotna in z ničemer dokazana. Sodba ima v tem delu takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Osnovni kapital namreč ne odraža vrednosti družbe. Sodišče je spregledalo dejstvo, da je dolžnik 8.12.1999, to je pred zapadlostjo terjatve tožeče stranke, izkazoval obveznost do toženca v višini 21.068.990,00 SIT, zato se premoženje družbe s prodajo poslovnega deleža ni zmanjšalo.

Zmotna je navedba sodišča, da zaradi prodaje nepremičnine dolžnik nima več sredstev za plačilo obveznosti, saj iz predloženih dokazov kaj takega ni razvidno. Toženec je že v odgovoru na tožbo pojasnil dogodke v zvezi s terjatvijo do družbe F. d.o.o. v višini 1.396.291,00 SIT, ki je sklep o izvršbi prejel, pa mu je tožnik sam telefonsko naročil, kako naj vloži ugovor. Ker tožnik ni zarubil terjatve do F. d.o.o., in še drugih terjatev iz seznama, ni dokazal, da dolžnik zaradi izpodbijanega dejanja nima sredstev za poplačilo.

Iz izpodbijane sodbe ni razvidna vzročna zveza med dejanjem dolžnika in škodo. Ker je dolžnik tožencu na dan 8.12.1999 dolgoval vsaj 21.068.990 SIT, enako kot toženec dolžniku, ni vzročne zveze z zatrjevano škodo. Tožnik je tisti, ki bi vzročno zvezo moral dokazati, pa je ni.

Pritožba ni utemeljena.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da kupoprodajna pogodba za poslovni prostor med družbo R. d.o.o. in tožencem, sklenjena dne 6.12.1999, nima učinka proti tožeči stranki in da je zato toženec dolžan dopustiti, da se terjatev tožeče stranke do R. d.o.o. v znesku davčnega dolga, kakršen izhaja iz dokončne odločbe DURS št. 48211-011/99-7-51-85/27-VPI-642/99 poplača s prodajo poslovnega prostora. Tožeča stranka je zahtevala, da je toženec dolžan dopustiti, da se terjatev po odločbi DURS št. 48211-011/99-7-51-85/27-VPI-642/99 poplača s prodajo poslovnega prostora (v zahtevku torej ni bilo besedic „v višini davčnega dolga, kakršen izhaja iz“). Tekst zahtevka in tekst izreka sodbe pomenita isto, zato odločitev sodišča prve stopnje ne predstavlja odločanja preko zahtevka, saj ni odločeno o ničemer drugem kot o terjatvi, kakršna izhaja iz odločbe DURS št. 48211-011/99-7-51-85/27-VPI-642/99. Sodišče prve stopnje je v zadevi pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 280. člena in naslednjih ZOR (ki se v tej pravdi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Pritožba meša med izvršljivostjo in zapadlostjo terjatve. Terjatev iz naslova davčnega dolga po citirani odločbi v trenutku sklenitve kupoprodajne pogodbe res še ni bila izvršljiva, je pa že zapadla. Zavezanec za davek je namreč zavezan za plačilo davčne obveznosti od trenutka, ko je davčna obveznost nastala. Davčna obveznost, za izpolnitev katere se znesek davka izračunava po koncu časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja, nastane zadnji dan časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja (44. člen Zakona o davčnem postopku). Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe je bil s citirano odločbo odmerjen davek za leta 1996 do 1998, kar pomeni, da je terjatev iz naslova plačila davka v času sklenitve kupoprodajne pogodbe že zapadla. Ne gre niti za pogojno terjatev ali terjatev vezano na rok, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 280. člena ZOR in štelo, da je podan pogoj zapadlosti terjatve. Dodati je še, da je za zapadlost terjatve tako ali tako odločilen trenutek izdaje sodbe na prvi stopnji (ko je bila terjatev tožeče stranke tudi že izvršljiva).

Neutemeljene so pritožbene navedbe o kršitvah postopka, prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve, na katero mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje dokaznega predloga z imenovanjem izvedenca finančne stroke ni zavrnilo zato, ker bi bil predlog prepozen, ampak zato, ker izvedba dokaza ni potrebna, s čimer se pritožbeno sodišče strinja, saj se po Zakonu o davčnem postopku višina davčnega dolga ugotavlja z upravno odločbo. Glede navedb tožeče stranke, danih po zaključku prvega naroka, pa je ugotoviti, da gre za navedbe v zvezi s potekom upravnega postopka inšpiciranja in jih je tožeča stranka podajala takoj, ko so bile izdane posamezne odločbe, po vsebini pa so dejansko pomenile skrčitev zahtevka. Zato določba 286. člena ZPP v ničemer ni bila kršena. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse navedbe in dokazne predloge toženca, ki so se nanašale na odločilna dejstva (v zvezi z navedbami o tem, da terjatev ni zapadla in o dokaznem predlogu za postavitev izvedenca je bilo že pojasnjeno zgoraj).

Iz razlogov sodbe izhaja, da ima tožeča stranka do R. d.o.o. terjatev v višini glavnice 43.920.407,00 SIT, skupaj z obrestmi pa je ta terjatev na dan 22.9.2006 znašala celo 85.545.042,95 SIT. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je podano nasprotje med tem, kar je o vsebini listin zapisano v razlogih sodbe in med vsebino listin samih, saj naj bi bilo iz spiska odprtih terjatev razvidno, da je imela R. d.o.o. odprtih terjatev v znesku okrog 27.000.000,00 SIT, kar naj bi pomenilo, da je družba imela sredstva za poplačilo obveznosti in da torej ni podan drugi pogoj, to je, da je bilo dejanje storjeno v škodo upnikov. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dolžnik v nobenem primeru (celo če bi šteli, da so vse terjatve nesporne in izterljive, kar velja tudi za terjatev v višini 1.396.291,00 SIT, ki tako ali tako predstavlja del terjatev v zatrjevani višini 27 milijonov SIT) ni imel zadostnega aktivnega premoženja za poplačilo obveznosti do tožeče stranke. Dolžnik je pred sklenitvijo pogodbe imel premoženje, to je poslovni prostor, na katerega bi bilo mogoče seči z izvršbo. Po sklenitvi sporne pogodbe tega premoženja nima več, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je podana situacija iz drugega odstavka 280. člena ZOR, po kateri se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve in tega zaključka pritožba ni uspela omajati. Neutemeljene in iz konteksta vzete so tudi pritožbene navedbe v zvezi z zaključkom sodišča, da dajatvi obeh strank pri kompenzaciji nista bili ekvivalentni. Toženec kot zastopnik in ustanovitelj družbe R. d.o.o. je prodal družbi R. d.o.o. poslovni delež do 90 % na njej sami (vrednost poslovnega deleža je bila očitno ocenjena pred prodajo poslovnega prostora), družba pa njemu poslovni prostor. Kupnini sta bili enaki (do tolarja), obe pogodbi sta bili sklenjeni v roku slabih 10 dni (6.12.1999 in 15.12.1999), prva pogodba tri dni po prejemu še nedokončne odločbe o inšpiciranju v davčnem postopku. Pri ugotavljanju enakovrednosti vzajemnih dajatev sodišče prve stopnje ni izhajalo samo iz vrednosti osnovnega kapitala dolžnika, ampak tudi iz dejstva, da je dolžnik prodal svoje premoženje (dejansko v zameno za delež na samemu sebi) in da po tistem ni več posloval. Vse našteto je sodišče prve stopnje ocenjevalo tako z vidika zmanjšanja premoženja dolžnika (in torej vzročne zveze med pravnim dejanjem dolžnika in oškodovanjem upnika) kot z vidika obstoja subjektivnega elementa po 1. odstavku 281. člena ZOR in prišlo do pravilnega zaključka, da se je premoženje dolžnika z izpodbijano pogodbo dejansko zmanjšalo in da je dolžnik ob razpolaganju vedel, da s tem škoduje svojim upnikom, hkrati pa je bilo to tožencu kot tretjemu, s katerim je bilo pravno dejanje storjeno, to znano (drugače niti ni moglo biti, saj je bil toženec direktor dolžnika in je pogodbo sklenil na eni strani v funkciji zastopnika prodajalca na drugi strani pa kot kupec). Teh ugotovitev zgolj z vztrajanjem pri tem, da je s terjatvijo iz naslova kupnine za poslovni prostor dolžnik le poravnal svojo obveznost iz naslova nakupa poslovnega deleža, ob ugotovljenem dejanskem stanju pritožba ne more izpodbiti. Svoje zaključke pa je sodišče prve stopnje tudi podrobno in jasno obrazložilo. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.