Jedro

Višina invalidske pokojnine v primeru, če je invalidnost posledica bolezni (kot je to pri tožnici), ne more presegati zneska pokojnine za invalidnost, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Izjema je le, če dejanska pokojninska doba pri ženskah presega 38 let pokojninske dobe. Ker pokojninska doba, ki jo je dosegla tožnica, ne presega 38 let, invalidska pokojnina ne more preseči zneska, kot bi šel tožnici v primeru, če bi bila njena invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Odmerni odstotek za odmero invalidske pokojnine zaradi invalidnosti, nastale kot posledica poškodbe pri delu oziroma poklicne bolezni, v letu 2009 znaša 80 %, zato tožnica neutemeljeno uveljavlja odmero invalidske pokojnine v višjem odmernem odstotku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 12. 2010 in št. ... z dne 6. 10. 2010 ter da se tožnici odmeri invalidska pokojnina v višini 91,05 % pokojninske osnove in da je tožena stranka dolžna v 30 dneh s posebno odločbo odločiti o višini invalidske pokojnine ter povrniti tožnici povzročene stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščenki zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da po stališču prvostopenjskega sodišča zaradi omejitev ni moč upoštevati prištete dobe v trajanju 5 let in 3 mesece, tako da bi odmerna osnova znašala 91,5 %. To bi bilo možno le v primeru, če bi tožnica izpolnila pogoj, da bi njena dejanska pokojninska doba znašala najmanj 38 let. Vendar pri tožnici ni bila upoštevana niti dejansko dosežena pokojninska doba. S takšnim stališčem je izničena delovna doba, ki jo je tožnica dejansko dosegla. Invalidska pokojnina je bila odmerjena le v višini starostne pokojnine, ki bi jo prejela, če bi imela le 34 let dejanske pokojninske dobe. S takšno odločitvijo so bila izničena 3 leta dejanske pokojninske dobe, kar je v nasprotju z intencijo ZPIZ-1 in v nasprotju z Ustavo RS. Sodišče ni pojasnilo, zakaj pri odločitvi o višini invalidske pokojnine ni upoštevalo dejanske pokojninske dobe, ki jo je tožnica dopolnila oziroma se ni opredelilo do tožničinih navedb o upoštevanju dejansko dopolnjene pokojninske dobe. S tem je kršilo 14. in 15. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Invalidska pokojnina za invalidnost, ki je posledica bolezni, se skladno z določbo 1. odstavka 75. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) odmeri od pokojninske osnove v odstotku, določenem za starostno pokojnino brez znižanja, glede na starost ob upokojitvi. Ker je tožnica s 15. 9. 2009, ko se je odjavila iz zavarovanja, imela 37 let delovne dobe, bi ji morali že ob upoštevanju le dejanske pokojninske dobe, odmeriti invalidsko pokojnino vsaj v enaki višini, kot je bila določena starostna pokojnina. Ker pa se po določbi 76. člena ZPIZ-1 višina odstotka za invalidsko pokojnino določi ob upoštevanju dejanske pokojninske dobe in prištete pokojninske dobe, bi morali poleg dejanske pokojninske dobe upoštevati tudi prišteto dobo. Tako izračunana invalidska pokojnina bi vsekakor bila višja od starostne pokojnine. Sodišče ni upoštevalo, da je bila v letu 2009 polna doba za žensko 37 let in ne 38 let. Navedeno izhaja iz določbe 1. odstavka 36. člena v povezavi z 398. členom ZPIZ-1. Sodišče je zmotno štelo, da je v letu 2009 še vedno „prehodno obdobje“ iz določbe 412. člena ZPIZ-1 in da je torej pri izračunu invalidske pokojnine potrebno uporabiti navedeno določbo. Prehodno obdobje ni enako za vse določbe ZPIZ-1. Za nekatere določbe prehodnega obdobja ni. V konkretnem primeru, torej v določbi 412. člena je prehodno obdobje čas, v katerem se postopno dviga polna starost, ki zagotavlja zavarovancu pokojnino v višini, odvisni le od dopolnjene pokojninske dobe. Prehodno obdobje v katerem je dosežena polna starost, ki zagotavlja zavarovanki pokojnino v višini, odvisni le od dopolnjene pokojninske dobe je trajalo le do vključno leta 2007. Od vključno 2008 dalje, ko je 61 let polna starost, ki zavarovanki zagotavlja pokojnino v višini, odvisni le od pokojnine dobe, pa prehodnega obdobja za zavarovanko ni več. V letu 2009 se torej določba 412. člena ZPIZ-1 ne uporablja več, saj ni več prehodnega obdobja. Medtem ko je sodišče uporabilo 412. člen ZPIZ-1 je zmotno uporabilo materialno pravo. Uporaba navedene določbe po končanem prehodnem obdobju, pa je v nasprotju z določbo 409. člena ZPIZ-1, v povezavi s 50. členom ZPIZ-1, in v nasprotju z določbo 1. odstavka 75. člena ZPIZ-1. Odločitev je tudi v nasprotju s 14. členom Ustave RS. Odločitev pripelje do nevzdržnega pravnega položaja, saj je tožnici invalidska pokojnina odmerjena v nižjem odstotku od pokojninske osnove (80 %), kot ji je odmerjena starostna pokojnina. Le-ta ji je namreč odmerjena v višini 84 % pokojninske osnove. Nerazumljiva in protislovna je navedba sodišča, da v prehodnem obdobju odmera za 38 let za ženske še ni enaka kot za 40 let za moške, kar se bo po navedbi sodišča izenačilo šele ob koncu prehodnega obdobja, zaradi česar takšna določba (ni razumljivo ali sodišče ob tem misli na 200. člen ZPIZ-1 ali na 412. člen ZPIZ-1) v bistvu izenačuje položaj za moške in ženske glede odmere za polno delovno dobo. Ob upoštevanju določbe 409. člena ZPIZ-1 bo enak odmerni odstotek za polno dobo 40 let moški in 38 let ženske šele v letu 2023, ko bo ta znašal 72,5 % osnove. Vse do tedaj pa se bo s takšno razlago določbe 412. člen ZPIZ-1 vsem ženskam invalidkam, ki do priznanja invalidnosti dosežejo več kot 35 let delovne dobe, izničila vsa delovna doba nad 35 let. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava, tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožnica. Sodba namreč vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, s tem, da ti razlogi niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju, prav tako o odločilnih dejstvih ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami v spisu. To pomeni, da tudi ne gre za kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot to neutemeljeno uveljavlja tožnica v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 9. 12. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 6. 10. 2010. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da ima tožnica pravico do invalidske pokojnine v znesku ... EUR na mesec, od 16. 9. 2009 dalje ter da se ji še nadalje izplačuje starostna pokojnina, priznana z odločbo št. ... z dne 30. 9. 2009. V zadevi je sporna odmera pokojnine. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje in tudi iz listinske dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 30. 9. 2009, od 16. 9. 2009 dalje priznana pravica do starostne pokojnine. Navedenega dne je tožnica dopolnila 55 let in 5 mesecev starosti ter 37 let in 1 dan pokojninske dobe. Z znižanjem starosti zaradi skrbi za 2 otroka je tožnica izpolnila pogoje po 36. členu v zvezi z 398. členu ZPIZ-1, za priznanje pravice do starostne pokojnine, ki ji je bila odmerjena v višini 84 % pokojninske osnove, izračunane na podlagi 18-letnega mesečnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja iz obdobja 1981 do 1998. S sodbo opr. št. Ps 1491/2007 z dne 19. 6. 2009 pa je bila tožnica razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 6. 9. 2006 dalje. Tožena stranka je nato z odločbo opr. št. ... z dne 6. 10. 2010 odločila, da ima tožnica pravico do invalidske pokojnine v znesku ... EUR na mesec, od 16. 9. 2009 dalje. Tožnica je navedenega dne dopolnila 52 let starosti, ob prenehanju zavarovanja pa je imela skupaj s prišteto dobo 42 let 03 mesece in 1 dan pokojninske dobe. Invalidska pokojnina je bila tožnici odmerjena v višini 80 % pokojninske osnove.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ji invalidska pokojnina ni bila pravilno odmerjena. ZPIZ-1 v 1. odstavku 75. člena določa, da se invalidska pokojnina za invalidnost, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, odmeri od pokojninske osnove v odstotku, določenem glede na dopolnjeno pokojninsko dobo na način, določen v 50. členu tega zakona, brez znižanja, glede na starost ob upokojitvi. V 2. odstavku pa je nadalje določeno, da se invalidska pokojnina iz 1. odstavka tega člena odmeri zavarovancu, ki je postal invalid pred dopolnitvijo starosti 63 let (moški) oziroma 61 let (ženske), najmanj v višini 45 % (moški) oziroma 48 % (ženske) pokojninske osnove. V 50. členu ZPIZ-1 na katerega odkazuje 1. odstavek 75. člena pa je določeno, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove v odstotkih, glede na dopolnjeno pokojninsko dobo in sicer za zavarovanca z zavarovalno dobo 15 let v višini 35 % pokojninske osnove (moški) oziroma 38 % pokojninske osnove (ženska), nato pa se za vsako nadaljnje leto pokojninske dobe odmerni odstotek poveča za 1,5 %. Če pokojninska doba ne znaša polno leto, vendar pa vsaj 6 mesecev, se odmeri odstotek iz 1. odstavka poveča za 0,75 %. V 76. členu pa je urejeno upoštevanje prištete pokojninske dobe. Določeno je, da se višino odstotka za odmero invalidske pokojnine določi ob upoštevanju dejanske pokojninske dobe zavarovanca in prištete pokojninske dobe izračunane po 200. in 201. členu tega zakona. V 2. odstavku istega člena pa je določeno, da invalidska pokojnina, odmerjena po prejšnjem odstavku, za invalidnost, ki je posledica poškodbe izven dela ali bolezni, ne more presegati zneska pokojnine za invalidnost, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, razen v primeru, če dejanska pokojninska doba presega 40 let pokojninske dobe (moški) oziroma 38 let pokojninske dobe (ženska). V navedenem členu je torej določena maksimalna višina invalidske pokojnine, ki v primeru, če je invalidnost posledica bolezni (kot je to primer pri tožnici), ne more presegati zneska pokojnine za invalidnost, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Izjema je le, če dejanska pokojninska doba pri ženskah presega 38 let pokojninske dobe. Ker pokojninska doba, ki jo je dosegla tožnica ne presega 38 let, v tem primeru torej invalidska pokojnina ne more preseči zneska, kot bi šel tožnici v primeru, če bi bila njena invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Glede odmere tovrstne pokojnine pa je potrebo uporabiti določbo 74. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da se invalidska pokojnina za primer invalidnosti, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, odmeri od pokojninske osnove v enaki višini kot starostna pokojnina za pokojninsko dobo najmanj 40 let (moški) oziroma 38 let (ženska), brez zmanjšanja glede na starost ob upokojitvi. V prehodnem obdobju pa je potrebno invalidsko pokojnino v primeru invalidnosti, nastale zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, odmeriti po določbi 412. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da se pokojnina odmeri v višini, v kateri se odmeri starostna pokojnina moškemu za 40 let pokojninske dobe, brez zmanjšanja v posameznem koledarskem letu. Da gre v sporni zadevi za prehodno obdobje nedvomno izhaja že iz same določbe 74. člena v povezavi z 412. členom ZPIZ-1, kajti po koncu prehodnega obdobja se bo glede na določbo 74. člena ZPIZ-1, invalidska pokojnina odmerila v enaki višini, kot starostna pokojnina za pokojninsko dobo 40 let (moški) oziroma 38 let (ženska), torej v višini 72,5 % pokojninske osnove. Invalidska pokojnina za žensko v primeru nastanka invalidnosti zaradi poškodbe pri delu oziroma poklicne bolezni v letu 2009 tako znaša 80 %. Po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) je bil ta odstotek do 31. 12. 1999 določen v višini 85 %. Odstotek pa se od uveljavitve novega zakona dalje zmanjšuje za 0,5 % letno. V določbi 409. člena ZPIZ-1, je urejena odmera pokojnine v prehodnem obdobju. Upoštevaje dobo dopolnjeno do 31. 12. 1999 in pa pokojninsko dobo dopolnjeno po uveljaviti novega zakona, torej od 1. 1. 2000 dalje, (kot to izhaja tudi iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem in podzakonskimi akti, avtorji Nataša Belopavlovič in ostali, GV, Inštitut za delovna razmerja, Ljubljana 2000), je odstotek za odmero invalidske pokojnine enak odstotku za odmero starostne pokojnine moškemu za 40 let pokojninske dobe, določenem po 409. členu. Ker je vsako leto zavarovalne dobe, prebito v zavarovanju po določbah tega zakona, vrednoteno v nižjem odstotku kot po prejšnjih predpisih, se višina odstotkov za odmero zniža za 0,5 %. V letu 2000 se invalidska pokojnina tako odmeri v višini 84,5 %, prihodnje leto v višini 84 % in tako dalje (komentar k 412. členu ZPIZ-1). Tako tožena stranka kot tudi sodišče sta torej pravilno upoštevala, da je bil odmerni odstotek za odmero invalidske pokojnine zaradi invalidnosti nastale kot posledice poškodbe pri delu oziroma poklicne bolezni v letu 2009, 80 %.

Tožena stranka in torej tudi sodišče prve stopnje sta pravilno upoštevala dopustno mejo, po kateri se odmeri invalidska pokojnina v posameznem koledarskem letu. V sporni zadevi odmera invalidske pokojnine tožnici lahko znaša največ 80 %. Takšno stališče glede odmere invalidske pokojnine v prehodnem obdobju izhaja tudi iz sodne odločbe pritožbenega sodišča št. Psp 156/2011 z dne 5. 5. 2011. Sodišče je torej pravilno upoštevalo zakonske določbe in v tem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča ne gre za diskriminatorno obravnavo moških oziroma žensk, kot to v pritožbi uveljavlja tožnica. Določbe zakona so jasne in se jih ne da tolmačiti na način, kot si to razlaga tožnica. V tem primeru torej tudi ne gre za kršitev 14. člena Ustave RS, niti ostalih zakonskih določb, ki jih v pritožbi navaja tožnica, kar je ustrezno pojasnilo tudi že sodišče prve stopnje. Ustrezno je tudi obrazložilo namen prištete dobe, ki pa kot je to bilo že pojasnjeno, zaradi omejitve določene v 2. odstavku 76. člena ZPIZ-1, pri odmeri invalidske pokojnine tožnici ni mogoče upoštevati. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi bilo v predhodnem obdobju tudi glede 2. odstavka 76. člena ZPIZ-1 potrebno upoštevati nižjo pokojninsko dobo za pridobitev pravice do starostne pokojnine za ženske. Zakon namreč izrecno določa 38 let pokojninske dobe in glede 2. odstavka 76. člena ZPIZ-1 ne določa prehodnega obdobja oziroma upoštevanja krajšega obdobja pokojninske dobe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.