Jedro

Ob dejstvu, da je tožnica obdržala pravico do izplačila ugodnejše starostne pokojnine zgolj zato, ker ji je bila v skladu z omejitvami v ZPIZ-1 iz naslova invalidnosti zakonito odmerjena pokojnina v nižjem znesku, tožnica sodišču neutemeljeno očita neenakopravno obravnavo. Prav tako sodišče ne šteje za diskriminatorno določbo 412. člena ZPIZ-1, ki je v prehodnem obdobju višino invalidske pokojnine tudi za zavarovanke omejila z višino pokojnine moškega, odmerjene na podlagi 40 let pokojninske dobe, upoštevaje, da je imela tožnica pravico do izbire zanjo ugodnejše starostne pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. 14 4150154 z dne 6. 10. 2010 in št. 4150154 z dne 9. 12. 2010 o odmeri invalidske pokojnine od 16. 9. 2009 dalje ob upoštevanju 80 % pokojninske osnove v znesku 571,07 EUR na mesec, s tem, da se tožnici še nadalje izplačuje višja starostna pokojnina po odločbi št. 1 4 4150154 z dne 30. 9. 2009. Hkrati je zavrnilo zahtevek za novo odmero invalidske pokojnine na podlagi 91,5 % pokojninske osnove.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da pri odmeri tožničine invalidske pokojnine ni bilo mogoče upoštevati prištete dobe, kar bi omogočilo višjo odmero pokojnine, ker je bila v letu 2009 glede na določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) odmera v višini 80 % pokojninske osnove določena kot najvišji odstotek odmere invalidske pokojnine, upoštevaje, da tožnica ob upokojitvi ni presegla 38 let pokojninske dobe.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do dejanske pokojninske dobe, ki jo je v letu 2009 ob upokojitvi dopolnila tožnica. V zvezi s tem sodišču druge in prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Že sama dejansko dopolnjena pokojninska doba je tožnici zagotavljala višji odmerni odstotek pokojnine, kot je bil upoštevan pri odmeri njene invalidske pokojnine. Sodišče se je je zmotno sklicevalo na prehodne določbe 412. člena ZPIZ-1, saj je po tem členu relevantno prehodno obdobje za ženske poteklo že v letu 2007. Zatrjuje neenakopravno obravnavo glede na dopolnjeno pokojninsko dobo in veljavne pogoje za upokojitev žensk.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Dejanska pokojninska doba, ki jo je tožnica dopolnila ob upokojitvi v letu 2009 in ki je omogočala, da je bila tožnici odmerjena višja starostna pokojnina, med strankama ni bila sporna. Zato se sodišču do tega dejstva ni bilo potrebno posebej opredeljevati in zato očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s tem ni utemeljen.

7. Ker je pri tožnici nastopila invalidnost I. kategorije zaradi posledic bolezni, je sodišče pravilno ugotovilo, da je za odmero njene invalidske pokojnine potrebno upoštevati določbe 75. in 76. člena ZPIZ-1. Ob upoštevanju siceršnjih določb ZPIZ-1 o odmeri oziroma načinu odmere starostne pokojnine (50. člen) in določb o upoštevanju prištete pokojninske dobe v zvezi z odmero pravic na podlagi invalidnosti (200. člen), je sodišče pravilno upoštevalo tudi določbo drugega odstavka 76. člena ZPIZ-1, da invalidska pokojnina za invalidnost, ki je posledica poškodbe izven dela ali bolezni, ne more presegati zneska pokojnine za invalidnost, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, ker tožničina pokojninska doba ni presegala 38 let. Pri tem je pravilno upoštevalo določbe 74. člena ZPIZ-1, da se pokojnina za primer invalidnosti, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, odmeri v višini, kot starostna pokojnina za pokojninsko dobo najmanj 40 let (moški) oziroma 38 let (ženska), brez zmanjšanja glede na starost ob upokojitvi, oziroma glede na prehodno obdobje določbo 412. člena ZPIZ-1, da se v prehodnem obdobju ta pokojnina odmeri v višini, v kateri se odmeri starostna pokojnina moškemu za 40 let pokojninske dobe brez zmanjšanja v posameznem koledarskem letu.

8. V ZPIZ-1 je bil v 50. členu določen drugačen, v bistvu manj ugoden način odmere višine pokojnine (za 15 let pokojninske dobe 35 % - moški oziroma 38 % - ženske in za vsako nadaljnje leto pokojninske dobe 1,5 % pokojninske osnove) v primerjavi s predhodno ureditvijo v ZPIZ/92 (za 15 let pokojninske dobe 35 % - moški oziroma 40 % - ženske in za vsako nadaljnje leto pokojninske dobe 2 % pokojninske osnove - 52. člen ZPIZ/92). Hkrati je ZPIZ-1 v prehodnih določbah 409. člena določil, da se nova odmera višine pokojnine uveljavi postopoma, saj se glede dopolnjene pokojninske dobe do 31. 12. 1999 še naprej upoštevajo odmerni odstotki, ki so bili določeni v ZPIZ/92, le glede pokojninske dobe, ki jo zavarovanci dopolnijo po 1. 1. 2000, pa nižji odmerni odstotki po ZPIZ-1. Tako se je odmerni odstotek pokojninske osnove za 40 oziroma 38 let pokojninske dobe postopoma zniževal od 85 % v letu 1999 za 0,5 % na leto in bi ob izteku prehodnega obdobja (po 23 oziroma 25 letih od uveljavitve ZPIZ-1, ko bi se odmera višine starostne pokojnine za 38 let pokojninske dobe za ženske oziroma 40 let pokojninske dobe za moške v celoti opravila po določbah ZPIZ-1) znašal 72,5 % pokojninske osnove (1) (če ZPIZ-1 z 31. 12. 2012 ne bi prenehal veljati).

9. Prehodno obdobje, na katerega se nanaša določba 412. člena ZPIZ-1 o najvišji invalidski pokojnini v tem obdobju v višini starostne pokojnine moškega za 40 let pokojninske dobe tako še zdaleč ni poteklo v letu 2007 oziroma 2008, kot zmotno zatrjuje revizija. Hkrati sta tako tožena stranka kot sodišče pravilno ugotovila, da je v drugi polovici leta 2009, ko se je tožnica upokojila, znašal odmerni odstotek za 40 let pokojninske dobe moškega 80 % pokojninske osnove. Tako je bila tožnici glede na navedene omejitve v ZPIZ-1 invalidska pokojnina utemeljeno odmerjena v višini navedenega, z zakonom omejenega odstotka njene pokojninske osnove.

10. Ker je bila tožnici s sodno odločbo (sodba VDSS Psp 570/2009 z dne 18. 2. 2010 v zvezi s sodbo DSS v Ljubljani Ps 1491/2007 z dne 19. 6. 2009) ugotovljena invalidnosti I. kategorije za nazaj od 6. 9. 2006 dalje in je ostala tožnica v času ugotavljanja invalidnosti v zavarovanju, tako da je v letu 2009 dopolnila tudi pogoje za starostno upokojitev in se je s 16. 9. 2009 starostno upokojila, je že tožena stranka ob odmeri njene invalidske pokojnine utemeljeno ugotavljala, da je bila tožnici priznana starostna pokojnina v višjem znesku zaradi ugodnejše odmere le-te od odmerjene invalidske pokojnine ob navedenih omejitvah. Zato je odločila, da se tožnici še naprej izplačuje njena starostna pokojnina in v tem delu tožnica odločbe tožene stranke z dne 6. 10. 2010 ni posebej izpodbijala.

11. Ob dejstvu, da je tožnica obdržala pravico do izplačila ugodnejše starostne pokojnine zgolj zato, ker ji je bila v skladu z omejitvami v ZPIZ-1 iz naslova invalidnosti zakonito odmerjena pokojnina v nižjem znesku, tožnica sodišču neutemeljeno očita neenakopravno obravnavo. Prav tako sodišče ne šteje za diskriminatorno določbo 412. člena ZPIZ-1, ki je v prehodnem obdobju višino invalidske pokojnine tudi za zavarovanke, ki niso presegle 38 let pokojninske dobe, omejila z višino pokojnine moškega, odmerjene na podlagi 40 let pokojninske dobe, upoštevaje, da je imela tožnica pravico do izbire zanjo ugodnejše starostne pokojnine.

12. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlag 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Glej Belopavlovič in ostali: Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2000, str. 246.