Jedro

Dejstvo, da lastninsko preoblikovanja spornega gospodarskega subjekta ni bilo izvedeno po ZLPP in da pristojno ministrstvo ni izdalo soglasja k izdaji potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovne plače na podlagi prvega odstavka 7. člena Uredbe o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač v zvezi s 25.a členom ZLPP, je bistvenega pomena za odločitev v sporni zadevi. V postopku revizije namreč ni bilo mogoče ugotoviti, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92, saj do lastninskega preoblikovanja podjetja in do odkupa delnic za sporno podjetje sploh ni prišlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ..., št. zadeve: ... z dne 26. 10. 2016 in naloži toženi stranki, da izda tožniku novo odločbo, s katero bo odmerila novo starostno pokojnino od 6. 12. 2011 dalje, upoštevaje pri tem kot pokojninsko osnovo tudi neizplačane dele plač v časovnem obdobju od 1. 9. 1990 do 31. 12. 1992 in obračunati in izplačati premalo izplačane vsakomesečne dele pokojnin za čas od 6. 12. 2011 dalje do dneva pravnomočnosti na novo določene višine starostne pokojnine (I. točka izreka). Tožbo v delu, s katerim tožnik zahteva odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 30. 11. 2011, je zavrglo (II. točka izreka). Obenem je sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo in sklep je tožnik vložil pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Povzema sodbo in njeno obrazložitev. Meni, da izpodbijana sodba in sklep nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je povsem prezrlo vlogo delavca v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja kot njegovega delodajalca. V konkretnem primeru ni imel prav nobene vloge oziroma možnosti kakorkoli vplivati na sam postopek predpisan z Uredbo. Od svojega delodajalca - gospodarskega subjekta je prejel listinska dokazila - začasna potrdila, glede na vsebino katerih je bil prepričan, da že sodeluje v ustrezno predpisanem postopku oziroma, da bo kasneje tudi upravičen do izplačila oziroma upoštevanja zaenkrat neizplačanega dela neto osnovnih plač. K takemu prepričanju ga je napotovala vsebina začasnih potrdil pravnih subjektov kot takratnih njegovih delodajalcev. Z istimi potrdili ter v skladu z Uredbo mu je bilo s strani odgovornih in pristojnih oseb delodajalcev obljubljeno, da bo uradno potrdilo družba izdala v roku 15 dni od dneva, ko bo k opravljenemu izračunu izdano pisno soglasje Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj v skladu s določili 7. člena Uredbe o izdajanju in upoštevanju potrdil neizplačanega dela neto osnovnih plač ter da bo potrdila mogoče koristiti v postopku lastninskega preoblikovanja navedenega gospodarskega subjekta. Sodišče z ničemer ni pojasnilo, kakšen vpliv in če sploh je imel tožnik v postopku pridobivanja istega soglasja od navedenega ministrstva. Sam osebno zatrjuje, da v teh postopkih ni imel oziroma da tudi ni mogel imeti prav nobene vloge, saj mu le-te citirani zakon, niti citirana Uredba nista omogočala. Kljub temu se je sodišče v njegovo škodo postavilo na strogo formalno stališče, da ni dokazal, da je sodeloval v lastninskem preoblikovanju pravnega subjekta oziroma pravnih subjektov, ki so ga zaposlovali v spornem obdobju. Glede na opisano nemožno sodelovanje v tem postopku lastninskega preoblikovanja, pri utemeljitvi svojega tožbenega zahtevka, tudi ni mogel dokazati. Dejstvo je, da bi sodišče lahko kot nesporno ugotovilo, da je v končni fazi celotni poslovni sistem oziroma celotni gospodarski subjekt končal s stečajnim postopkom v letu 1996, pred tem pa je bil po sklepu Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo leta 1995 ves družbeni kapital celotnega poslovnega sistema A. prenesen na Slovenski odškodninski sklad, Kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter Sklad RS za razvoj. Posledično je izvisel prvič kot stečajni upnik, saj v stečajnem postopku pri uveljavljanju svoje prednostne terjatve - neizplačane plače v skladu s takrat veljavnim stečajnim zakonom ni mogel uveljaviti razlike premalo izplačanih plač, v postopku lastninskega preoblikovanja pa kasneje zaradi predhodne pasivnosti njegovih delodajalcev, v postopku lastninskega preoblikovanja tudi ne pri uveljavljanju ustrezne višje pokojnine. Zaradi tega se je že pred sodiščem prve stopnje upravičeno skliceval na kršitev temeljnih pravic, določenih v Ustavi Republike Slovenije in se ponovno sklicuje na ustavno zagotovljene temeljnje svoboščine iz 15. ter 26. člena, prav tako pa tudi iz 50. člena Ustave Republike Slovenije. Prav tako ocenjuje, da mu je bila v nasprotju z Evropsko konvencijo o zaščiti plač št. 95 deloma okrnjena pravica do plače, ki pomeni plačilo ali zaslužek v skladu z notranjo zakonodajo, katero sedaj uveljavlja zaradi ugotovitve pravilne višine pokojnine. Meni, da pogoji po ZLPP in v Uredbi niso izpolnjeni, vendar ne zaradi kakšne storitve oziroma opustitve tožnika, ampak povsem izven njegove sfere ravnanja, kar pa ne sme imeti zanj škodljivih posledic. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve. Podane niti niso zatrjevane kršitve po 15., 26. in 50. členu Ustave Republike Slovenije, niti kršitve Evropske konvencije o zaščiti plač št. 95. 5. Smiselno zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, kakšen vpliv je imel delavec oziroma tožnik v postopku lastninskega preoblikovanja, ni podana. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe namreč ni dolžno opredeliti do vseh navedb strank, temveč le do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh tožnikovih navedb, relevantnih za odločitev v tem sporu. Pri tem je pravilno upoštevalo, kaj je bistvenega pomena za odločitev v zadevi oziroma katere navedbe so za rešitev zadeve pravno irelevantne.

6. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 26. 10. 2016, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. dosjeja ..., št. zadeve: ... z dne 17. 5. 2016. S slednjo je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine, ker je na podlagi zapisnika o ugotovitvah revizije za posameznega zavarovanca z dne 18. 4. 2016 ugotovil, da se tožnik ne nahaja v centralni evidenci lastninskega preoblikovanja podjetij.

7. Pravno podlago za odločitev o sporni zadevi predstavlja v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) in določba 183. člena, ki določa postopek z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe. Ustavno sodišče Republike Slovenije je s citirano odločbo z dne 26. 3. 2015 med drugim toženi stranki naložilo, da mora v roku 60 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ/92). Z izvedbo citirane 3. točke izreka odločbe ustavnega sodišča, se torej upošteva samo lastninsko preoblikovanje z notranjim odkupom na podlagi vplačila delnic s potrdili za neizplačan del neto osnovnih dohodkov, znižanih do ravni, ki jo v skladu s 33. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 31/(90) določajo kolektivne pogodbe dejavnosti do 1. 1. 1993, kot to izhaja iz 25.a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92, 7/93, 31/93, 32/94 - odl. US 1/96 in 30/98, v nadaljevanju: ZLPP). Na podlagi Uredbe o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (Ur. l. RS, št. 59/93, v nadaljevanju: Uredba) so pravne osebe v postopku lastninskega preoblikovanja lahko vsem delavcem, ki so bili kadarkoli zaposleni v obdobju od 1. 9. 1990 do 1. 1. 1993, za katere je veljal tarifni del kolektivne pogodbe, izdala potrdila za razliko med neto osnovnimi plačami, ugotovljenimi na podlagi določil Kolektivne pogodbe dejavnosti v skladu s 33. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in izplačanimi neto osnovnimi plačami za obdobje od 1. 9. 1990 do 1. 1. 1993. Pri lastninskem preoblikovanju podjetij je šlo za poseben postopek, ko so se delavci izrekli za uporabo z zakonom urejene možnosti vplačila delnic iz obračunanega neizplačanega osebnega dohodka. Za premalo izplačano plačo so skladno s 25.a členom ZLPP dobili potrdilo, ki so ga v nadaljnjem postopku privatizacije oziroma pri lastninskem preoblikovanju podjetij lahko uporabili. Potrdila so se izdajala vsem delavcem, ki so bili zaposleni v tem obdobju in za katere je veljal tarifni del kolektivne pogodbe in so v navedenem obdobju prejemali nižjo osnovno plačo od tiste, ki bi jo morali prejemati v skladu s kolektivno pogodbo. Potrdila so se uporabljala v skladu z ZLPP izključno v podjetju, ki je potrdilo izdalo, in sicer pri interni razdelitvi delnic in pri notranjem odkupu delnic.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da po podatkih iz arhiva evidence lastninskega preoblikovanja podjetij gospodarski subjekt A. ni izvedel lastninskega preoblikovanja po ZLPP. Toženi stranki so bili s strani Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo posredovani podatki o tistih gospodarskih subjektih, ki so izvedli lastninsko preoblikovanje v skladu z ZLPP. V dopisu z dne 9. 6. 2017 je omenjeno ministrstvo dodatno pojasnilo, da Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj podjetju A. d. d., B. d. o. o., matična št. ... ni izdalo soglasja k izdaji potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovne plače na podlagi prvega odstavka 7. člena Uredbe v zvezi s 25.a členom ZLPP. Ministrstvo ni izdalo naloga za odprtje posebnega evidenčnega računa pri SDK za gospodarski subjekt A..

9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik v postopku notranjega odkupa navedenega gospodarskega subjekta ni imel možnosti sodelovati v postopku notranjega odkupa. KDD, Centralna klirinško depotna družba d. d. je v dopisu z dne 15. 6. 2017 sodišče obvestila, da tožnik v obdobju od 1. 1. 1995 do 14. 6. 2017 v centralnem registru ni bil vpisan kot imetnik vrednostnih papirjev izdajatelja A. d. d., B. d. o. o., matična št. .... Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da začasna potrdila, ki ga je predložil tudi tožnik, niso dokaz, da je sodeloval pri lastninskem preoblikovanju z notranjim odkupom delnic. Pristojno ministrstvo namreč ni izdalo soglasja k izdaji potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovne plače na podlagi prvega odstavka 7. člena Uredbe v zvezi s 25.a členom ZLPP. Posledično je tudi pravilna ugotovitev tožene stranke, da se tožnik ne nahaja v centralni evidenci lastninskega preoblikovanja podjetij. Navedeno, da lastninsko preoblikovanja gospodarskega subjekta A. ni bilo izvedeno po ZLPP in da pristojno ministrstvo ni izdalo soglasja k izdaji potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovne plače na podlagi prvega odstavka 7. člena Uredbe v zvezi s 25.a členom ZLPP, je bistvenega pomena za odločitev v sporni zadevi. V postopku revizije namreč ni bilo mogoče ugotoviti, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92, saj do lastninskega preoblikovanja podjetja in do odkupa delnic za podjetje A. d. d. sploh ni prišlo.

10. Za samo odločitev, kakšno vlogo je imel tožnik kot delavec A. d. d. v postopku lastninskega preoblikovanja, ni relevantno. Ob dejstvu, da Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj podjetju A. d. d. ni dalo soglasja k izdaji potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovne plače, se tožnik neutemeljeno sklicuje na to, da mu je bilo s strani odgovornih obljubljeno, da bo uradno potrdilo družba izdala v roku 15 dni od dneva, ko bo k opravljenemu izračunu izdano pisno soglasje in da bo potrdila mogoče koristiti v postopku lastninskega preoblikovanja navedenega gospodarskega subjekta. Neutemeljeno se pritožba nadalje sklicuje na to, da so mu kršene temeljne človekove pravice in svoboščine, ker je, po njegovih navedbah, izvisel kot stečajni upnik pri uveljavljanju svoje prednostne terjatve neizplačane plače, kasneje pa zaradi predhodne pasivnosti njegovih delodajalcev, še v postopku lastninskega preoblikovanja. V obravnavani zadevi je namreč sporna pravica do ponovne odmere starostne pokojnine. Ta pa se med drugim opravi pod pogojem, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo.

11. Ker sta izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti, je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena ZDSS-1 utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek s I. točko izreka zavrnilo in ob neizpolnjenih pogojih v določbi 183. člena ZPIZ-2 pravilno tožbo v delu, s katerim tožnik zahteva odpravo odločbe toženca z dne 30. 11. 2011, zavrglo. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.