Jedro

Ker sodišče ne more odreči odločitve o zadevi, za katero je pristojno, mora odločiti, četudi instrukcijski rok že poteče, potek roka pa na vsebinsko odločitev ne more (ne sme) vplivati. Sodišče torej zaradi poteka roka ne sme in ne more odločiti drugače, kot bi sicer; če odloči drugače, odloči materialnopravno zmotno.

Ob presoji utemeljenosti sprejema osebe na zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve je treba obnašanje zadržane osebe presojati celovito v določenem (daljšem) časovnem obdobju, saj bi zgolj posamično, izolirano dejanje lahko narekovalo druge ukrepe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se nasprotni udeleženec zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice Vojnik za čas do štirih tednov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper sklep je nasprotni udeleženec pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki in bistvene kršitve določb postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Navaja, da je sodišče druge stopnje nedopustno dolgo odločalo o njegovi pritožbi, in sicer namesto tri dni 10 dni, upoštevaje čas vročanja pa celo 13, kar pomeni, da je več kot tri oziroma štirikratno prekoračilo predviden čas za odločanje in ta čas predstavlja skoraj polovico obdobja, za katerega je sodišče prve stopnje dovolilo pridržanje. Čas odločanja je v teh postopkih ključnega pomena, saj daljše kot je odločanje oziroma bolj ko se bliža konec obdobja pridržanja, bolj je sodišče druge stopnje pod pritiskom v smeri potrditve sklepa sodišča prve stopnje o pridržanju, saj bi drugačna odločitev pomenila, da gre za protipraven odvzem prostosti, kar je tudi ena od predpostavk za odškodninsko odgovornost države oziroma zdravstvenega zavoda. Ker je sodišče druge stopnje o pritožbi odločalo 10 oziroma (upoštevaje pisno izdelavo sklepa in vročitev) 13 dni in s tem bistveno prekoračilo rok iz tretjega odstavka 67. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) za odločitev o pritožbi, je podana bistvena kršitev določb postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, saj je ta kršitev vplivala na odločitev, ki bi bila v primeru, če bi sodišče druge stopnje odločalo pravočasno, skoraj zanesljivo drugačna. Zaključek sodišča druge stopnje, da je pritožbeno neizpodbijan prvi pogoj po drugi alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr že s tem, ko pritožnik priznava obstoj duševne bolezni, je zmoten. Gre za pogoj po drugi alineji prvega odstavka 39. člen ZDZdr, ki pa je sestavljen iz treh elementov: obstoja duševne bolezni, obstoja hudo motene presoje realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje kot posledice te duševne motnje ter vzročne zveze med duševno boleznijo in ogrožanjem po prvi alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Že v pritožbi je pojasnil, da ne obstaja vzročna zveza med ugotovljeno duševno boleznijo in domnevnim ogrožanjem. Sodišče druge stopnje je tako poleg zmotne uporabe materialnega prava storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, saj sklepa sodišča v tem izpodbijanem delu ni preizkusilo (kršitev prvega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Za zadržanje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve ni podan noben od zakonskih pogojev. Utemeljevanje razloga za zadržanje z napadom, do katerega naj bi prišlo več kot dva meseca in pol pred dnem sprejema na oddelek pod posebnim nadzorom, je nedopustno. Sodišči nista ugotavljali psihofizičnega stanja zadržane osebe ob dogodku 27. 5. 2010 (pri čemer ne gre zanemariti, da je bil zadržani tedaj pod vplivom alkohola) tako, da nista mogli ugotoviti obstoja morebitne vzročne zveze med duševno motnjo zadržanega in njegovim domnevnim ogrožanjem življenja in zdravja drugih. Ogrožanje 14. 8. 2010 pa samo po sebi ni tako, da bi bil izpolnjen pogoj po prvi alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr. V okviru presoje pogoja po tretji alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr revizija opozarja na napačne materialnopravne zaključke sodišča druge stopnje glede ambivalentnosti zadržanega do zdravljenja in jemanja zdravil zunaj oddelka pod posebnim nadzorom. Zadržani je jasno povedal, da se zaveda, da potrebuje zdravljenje. Ni sporno, da v obdobju od 9. marca letos ni jemal predpisanih zdravil, vendar je tudi pojasnil zakaj (pretirano pridobivanje telesne teže) ter izrazil svojo pripravljenost k ponovni vzpostavitvi terapije. Zmotni so tudi zaključki, da iz prekinitve zdravljenja v okviru prostovoljne hospitalizacije izhaja, da ni kritičen do svoje bolezni in zdravljenja. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici predstavlja hudo stigmatizacijo in dejstvo, da je pripravljen na prostovoljno zdravljenje, ki ga po določenem času prekine, nikakor ne govori v prid zaključku, da je do svoje duševne bolezni in zdravljenja nekritičen, pač pa, da je mogoče vzroke domnevnega ogrožanja drugih odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni in odloči, da zadržanje nasprotnega udeleženca ni dopustno.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS, v nadaljevanju URS) kot ene od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). Vendar pa je v določenih primerih takšen poseg vendarle nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi njihovega ogrožanja življenja ali povzročanja hude škodo) bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja le pod pogoji, ki jih določa zakon, z omejitvijo trajanja na najkrajši možen čas, postopki, v katerih se o tem odloča, pa so nujni.

6. ZDZdr pa prepisuje še posebej kratke roke za opravo procesnih dejanj tako strankam kot tudi sodišču. Tako po določilu tretjega odstavka 67. člena ZDZdr o pritožbi odloči sodišče druge stopnje v treh dneh od prejema pritožbe. Revident poudarja, da je vložišče prvostopenjskega sodišča, kjer je dne 20. 8. 2010 vložil pritožbo, obenem tudi vložišče vseh drugih sodišč splošne pristojnosti v Celju, zaradi česar je treba šteti, da je drugostopenjsko sodišče njegovo pritožbo prejelo že 20. 8. 2010 in s tem dnem je tudi začel teči tridnevni rok za odločitev o pritožbi. Vendar pa takšno stališče ni pravilno. O zadevah po ZDZdr odloča pristojno sodišče v nepravdnem postopku (prvi odstavek 30. člena ZDZdr), če pa v ZNP ali kakšnem drugem zakonu ni drugače določeno, se smiselno uporabljajo določbe ZPP (37. člen ZNP). ZPP pa določa, da se pritožba vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo (ali sklep) na prvi stopnji (342. člen in prvi odstavek 366. člena ZPP), sodišče prve stopnje nato v predhodnem postopku preveri dopustnost pritožbe (343. člen ZPP), vroči pritožbo drugim udeležencem postopka (tretji odstavek 31. člena ZNP) oziroma udeležencem, ki imajo pravico do pritožbe (66. in prvi odstavek 67. člena ZDZdr), šele nato pa pošlje pritožbo z vsemi spisi sodišču druge stopnje (prvi odstavek 345. člena ZPP). To se je, kot izhaja iz podatkov spisa, zgodilo 27. 8. 2010. Sodišče druge stopnje je odločilo 30. 8. 2010, torej v treh dneh od prejema pritožbe (s spisom). Sicer pa so očitki o bistveni kršitvi določb postopka zaradi prekoračitve roka, predpisanega v tretjem odstavku 67. člena ZDZdr, tudi neutemeljeni. Revident sam ugotavlja, da je ta rok instrukcijski (instruktivni) rok, torej rok, ki nima za posledico prekluzije, saj zamuda roka ne prepreči upravičencu, da določeno dejanje opravi še tudi kasneje. Ker sodišče ne more odreči odločitve o zadevi, za katero je pristojno, mora odločiti, četudi instrukcijski rok že poteče, potek roka pa na vsebinsko odločitev ne more (ne sme) vplivati. Pritožbeno sodišče torej zaradi poteka roka o pritožbi ne sme in ne more odločiti drugače, kot bi sicer; če odloči drugače, odloči materialnopravno zmotno (kar lahko sicer predstavlja revizijski razlog po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP).

7. Sprejem na zdravljenje brez privolitve se opravi na podlagi sklepa sodišča, ki se izda po predlogu za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom, ali v nujnih primerih pred izdajo sklepa sodišča, če so izpolnjeni posebni z zakonom določeni pogoji. Prvi odstavek 39. člena ZDZdr določa naslednje pogoje, pod katerimi je dopustno zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve: - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in - če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

8. Vsi pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno. Sodišče druge stopnje je res zapisalo, da pritožnik ne oporeka ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je pri zadržani osebi podana duševna bolezen in da je neutemeljen očitek, da nista podana niti preostala dva pogoja. Kot pravilno opozarja revizija, prvi odstavek 39. člena ZDZdr duševno bolezen omenja v okviru pogoja iz druge alineje, ki pa poleg tega določa še vzročno zvezo med ogrožanjem iz prve alineje, duševno motnjo in hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje. Kljub takemu zapisu pa je sodišče druge stopnje presojalo obstoj vseh pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, saj je kot pravilno ocenilo presojo sodišča prve stopnje, da je A. A. hudo ogrožal življenje svojih bližnjih (ne pa tudi svojega), kar predstavlja pogoj iz prve alineje, da je takšno ravnanje posledica duševne motenje (in sočasnega vpliva alkohola), zaradi česar je imel 14. 8. 2010 hudo moteno presojo realnosti in ni bil sposoben obvladovati svojega ravnanja (pri čemer pritožbeno sodišče izrecno poudarja obstoj vzročne zveze oziroma vpliv duševne motnje na njegovo ravnanje) in kar predstavlja pogoj iz druge alineje, kot tudi, da vzrokov ni mogoče odpraviti z drugimi zakonsko predvidenimi načini oziroma oblikami pomoči, kar pomeni, da je podan tudi pogoj iz tretje alineje. Očitek bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP zato ni utemeljen, kot tudi ne očitek, da pritožbeno sodišče sklepa sodišča prve stopnje ni v celoti preizkusilo.

9. Sodišče prve stopnje je v kontradiktornem postopku v navzočnosti pooblaščenca zadržane osebe ugotovilo duševno stanje osebe (obstoj duševne bolezni oziroma psihotične motnje) in nujnost njenega zdravljenja v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom, da bi se preprečilo (po zaključkih sodišča druge stopnje le) hudo ogrožanje življenja njenih bližnjih (ne pa tudi njenega zdravja). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi se strinja tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da je A. A. v marcu letos opustil jemanje zdravil, 27. 5. 2010 pa zaradi popitega alkohola postal agresiven in ogrožal življenje B. B., v dogodku 14. 8. 2010 tik pred sprejemom v psihiatrično bolnico pa prav tako pod vplivom alkohola in bolezni razgrajal in razbijal ter grozil materi, očetu in bratu, da jih bo ubil. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili vzročno zvezo med duševno boleznijo zadržane osebe in njenim ogrožanjem življenja drugih, kot tudi, da oseba za ambulantno zdravljenje ni sposobna, saj je bilo takšno zdravljenje predhodno že neuspešno. Sodišči prve in druge stopnje sta tako zdravljenje osebe v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim varstvom ocenili kot zadnjo, a nujno potrebno možnost in omejili trajanje zdravljenja na čas štirih tednov.

10. Revizija zmotno meni, da bi morali sodišči prve in druge stopnje ob presoji utemeljenosti izrečenega ukrepa upoštevati le zadnji dogodek in ravnanje zadržane osebe dne 14. 8. 2010, ki (po njeni oceni) ni tako, da bi bil izpolnjen pogoj po prvi alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Že gramatikalna razlaga besedila, ki opredeljuje ta pogoj (v katerem je uporabljen nedovršni glagol „ogroža“), kaže na to, da je treba obnašanje zadržane osebe presojati celovito v določenem (daljšem) časovnem obdobju (sodišči prve in druge stopnje sta to storili za obdobje od opustitve jemanja zdravil). To je tudi logično, saj šele takšna ocena obnašanja določene osebe lahko daje realno podlago za zaključke o nujnosti zdravljenja – zgolj posamično, izolirano dejanje, kot ga izpostavlja revizija, bi namreč lahko narekovalo druge ukrepe (npr. pridržanje osebe, ki moti ali ogroža javni red in mir po Zakonu o policiji). Pravilna presoja obstoja vseh pogojev iz 39. člena ZDZdr tako narekuje celovito presojo obnašanja osebe tudi v določenem časovnem obdobju pred dogodkom neposredno pred zadržanjem. Tudi očitek, da sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali psihofizičnega stanja zadržane osebe ob dogodku 27. 5. 2010 in da naj bi bil ta dogodek posledica (le) vpliva alkohola, ni utemeljen, saj pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje kaže ravno nasprotno: sodišči sta tako tega dne kot tudi ob dogodku tik pred zadržanjem ugotovili sočasen vpliv duševne motnje in alkohola na obnašanje A. A. in to v taki meri, da svojega ravnanja ni mogel več obvladovati, saj je v obeh primerih grozil drugim osebam, da jih bo ubil, kar mu je v prvem primeru preprečil policist, v drugem primeru pa je policija intervenirala na klic njegovih domačih.

11. Pravilna je nadalje tudi materialnopravna presoja sodišč prve in druge stopnje, da vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Revizija ta zaključek izpodbija s prikazovanjem drugačnih dejstev, kot sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje in ponujanjem lastne dokazne ocene. Čeprav v zvezi s tem zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, torej dovoljen revizijski razlog po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, v resnici sega na področje dejanskega stanja in dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje, zaradi česar pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). To velja predvsem za tiste trditve, ki se tičejo zaključkov o ambivalentnem odnosu zadržanega do jemanja zdravil in nekritičnosti do svoje bolezni in zdravljenja, pri čemer se revizija sklicuje na drugačno izpovedbo zadržane osebe ter prikazuje drugačen pomen predhodnih predčasno prekinjenih prostovoljnih zdravljenj.

12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, zato jo je na podlagi četrtega odstavka 384. člena v zvezi s 378. členom ZPP in 37. členom ZNP zavrnilo.