Jedro

Presoja višine odškodnine - stanovanjska hiša, v kateri sta v relevantnem obdobju od 1. 1. 2006 do 14. 8. 2008 prebivali tožnici, je od ceste oddaljena 40 metrov, v tem obdobju pa sta bili tožnici praktično ves čas doma (prva tožnica je upokojenka, druga tožnica je invalid I. kategorije).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako: da se v I. točki izreka te sodbe znesek 2.500,00 EUR nadomesti z zneskom 1.800,00 EUR in znesek 5.000,00 EUR nadomesti z zneskom 3.600,00 EUR, in v II. točki izreka znesek pravdnih stroškov 184,77 EUR nadomesti z zneskom 569,18 EUR, tako da se po navedeni spremembi sodba sodišča prve stopnje glasi: „Tožena stranka je v 15-ih dneh od vročitve dolžna plačati vsaki tožnici po 1.800,00 EUR, skupaj 3.600,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2006 dalje do plačila. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 569,18 EUR v 15-ih dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.“ da se v II. točki izreka te sodbe odločitev o stroških pritožbenega postopka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje povrniti 93,64 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe plačati 70,23 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev te obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna plačati vsaki tožnici odškodnino v višini 3.000,00 EUR, skupaj torej 6.000,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2006 dalje do plačila ter jima povrniti nastale pravdne stroške v znesku 93,61 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremenilo tako, da je toženka dolžna plačati vsaki tožnici po 2.500,00 EUR, skupaj 5.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2006 dalje do plačila; sicer je pritožbo toženke zavrnilo (točka I. izreka). Odločilo je še, da sta tožnici dolžni toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 184,77 EUR in pritožbene stroške v znesku 37,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila (točka II. izreka).

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 372/2011 z dne 8. 12. 2011 ugodilo predlogu toženke in revizijo dopustilo glede višine odškodnine.

4. Toženka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da odškodnino in stroške ustrezno zniža ter tožnicama naloži povrnitev stroškov revizijskega postopka, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z določitvijo višine odškodnin, ki sta, upoštevaje konkretne okoliščine primera, odmerjeni mimo kriterijev iz 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami; v nadaljevanju OZ) in bistveno previsoko. Trdi, da bi primerna odškodnina za posamezno tožnico znašala 450,00 EUR tj. za 2.050,00 EUR manj od prisojene. Navedla je, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam emisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše obdobje. Po mnenju revidentke odločitev odstopa od primerljivih zadev Višjega sodišča v Mariboru (sklicuje se na odločbe I Cp 792/2011 z dne 26. 6. 2011, I Cp 443/2011 z dne 14. 7. 2011, I Cp 1132/2010 z dne 27. 10. 2010, I Cp 1585/2010 z dne 27. 10. 2010, I Cp 1247/2010 z dne 27. 10. 2010, I Cp 1532/2008 z dne 4. 11. 2008, I Cp 895/2010 z dne 25. 8. 2010, I Cp 976/2009 z dne 24. 6. 2009) in od prakse Vrhovnega sodišča (sklicuje se na odločbe II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008, II Ips 409/2009, II Ips 301/2010 in II Ips 303/2010). Sodišče ni upoštevalo, da je prva tožnica v primerjavi z drugimi oškodovanci navedla bistveno manj nevšečnosti.

5. Sodišče je izvod dopuščene revizije skupaj s predlogom za dopustitev revizije in sklepom o dopustitvi revizije vročilo nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami; v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Temelj toženkine odškodninske odgovornosti predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju obeh tožnic, ki sta živeli ob regionalni cesti G1-3 na relaciji Pesnica – Vučja vas in zaradi katerega sta v obdobju 31,5 mesecev, to je od 1. 1. 2006 do 14. 8. 2008, trpeli psihično neugodje (nespečnost, nezbranost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine(1). Sledeč revidentkinim navedbam je na podobni dejanski in pravni podlagi vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Nekaj deset zadev je že bilo predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem, tako da je le-to dobilo vpogled v široko paleto dejanskih okoliščin posameznih primerov, ki so jih nižja sodišča upoštevala, a so jim pri odmeri odškodnine dala različno težo. 8. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora odškodnina za nepremoženjsko škodo odražati na eni strani subjektivno prizadetost posameznika, na drugi strani pa vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pri določitvi višine pravične odškodnine je treba vzeti v obzir individualne značilnosti vsakega primera posebej in jih ovrednotiti na način, ki bo ustvarjal ustrezno razmerje med škodami različnega obsega.

9. Že revidentka je opozorila na odločitve Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje oseb, ki so živele ob Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti in ki so bile zaradi preusmeritve tranzitnega prometa po osamosvojitvi Republike Slovenije od leta 1991 do leta 2000 izpostavljeni prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov(2). V teh zadevah so bile prisojene odškodnine v razponu do 2.000.000 SIT (8.345,85 EUR) oziroma do 2.100.000 SIT (8.763,14 EUR), kar je tedaj predstavljalo 10 do 11 povprečnih neto plač. Višina odškodnine v posameznem primeru je bila v odločilni meri odvisna od oddaljenosti bivališča od Cankarjeve oziroma Tišinske ulice in od časa dejanske izpostavljenosti v območju prekomernih imisij. Najvišja odškodnina je bila prisojena tožnikom, ki so živeli v neposredni bližini ceste, po kateri je potekal tovorni promet, in ki so bili prekomernim imisijam izpostavljeni prek celega dneva in celotno obdobje desetih let. Osebam, katerih domovi so bili bolj oddaljeni od ceste, oziroma so bile prekomernim obremenitvam izpostavljene krajši čas, je bila prisojena sorazmerno nižja odškodnina.

10. Tem kriterijem je Vrhovno sodišče sledilo tudi pri odločanju v obravnavani in v tej podobnih zadevah. Odločilna teža gre ugotovitvama o oddaljenosti bivališča od ceste G1-3 in o obdobju izpostavljenosti, tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Tako so bili najbolj obremenjeni tisti, ki se nahajajo v neposredni bližini omenjene ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 metrov in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. V zvezi s tem revidentka utemeljeno opozarja, da je bilo obdobje izpostavljenosti, gledano kot celota, v obravnavani in tej podobnih zadevah znatno krajše kot v "murskosoboških" zadevah in bi se to moralo odraziti v višini prisojene odškodnine. Ne glede na to ni mogoče premosorazmerno upoštevanje te okoliščine v smislu "ker so bili tožniki v tistih zadevah izpostavljeni imisijam deset let, tu pa le nekaj manj kot pet let, so upravičeni do nekaj manj kot polovico manjše odškodnine". Odmera odškodnine za nepremoženjske škode že nasploh ni matematična operacija, proti takemu izračunu v obravnavanem primeru pa govorita še vsaj dva razloga. Kot prvo se je intenzivnost imisij tako v obravnavanih kot v "murskosoboških“ zadevah skozi čas spreminjala in je najvišjo raven dosegla prav v obdobju zadnjih nekaj let pred preusmeritvijo prometa na novozgrajeno avtocesto. V obravnavanem primeru so bile od leta 2006 dalje presežene mejne vrednosti hrupa v nočnem času, hrup pa se je z leti povečeval, vendar kritičnih vrednosti ni nikoli presegel. Poleg tega škodne posledice nedovoljenih imisij na nepremoženjskih dobrinah po naravi stvari ne nastajajo sorazmerno s časom izpostavljenosti, ampak je večji obseg škodnih posledic nastopil po krajšem obdobju izpostavljenosti, le manjši pa pozneje.

11. Neutemeljene so revizijske navedbe o upoštevnosti dejstva, da so bili prizadeti tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, v obravnavanih primerih pa ne. Ker je vir nedovoljenih imisij v obeh skupinah primerov predstavljal znatno povečan obseg tovornega prometa, opisani razliki v ugotovljenem dejanskem stanju, ki je bil podlaga za prisojo odškodnine v prvi in v obravnavani skupini, ni mogoče pripisati pravno upoštevne teže. Na drugačno stališče v obravnavani zadevi poleg tega ne more vplivati niti revidentkino sklicevanje na odločitve pritožbenega sodišča in na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 409/2009. Stališče pritožbenega sodišča o višini primerne odškodnine za Vrhovno sodišče samo po sebi ni zavezujoče. Prepričuje lahko le s težo argumentov, teh pa revidentka ni navedla in se zato z njimi ni treba posebej soočiti. Ker se je raznolikost in razsežnost zadev pokazala šele, ko je Vrhovno sodišče prejelo več revizij zoper sodbe, izdane v podobnih primerih, v zgornji obrazložitvi pa so navedeni argumenti, ki so narekovali sprejeto odločitev, niti sklicevanje na sodbo II Ips 409/2009 ne more privesti do drugačne odločitve.

12. Ob upoštevanju navedenega predstavlja primerno odškodnino za posamezno tožnico odmera v višini 1.800,00 EUR oziroma slabi dve povprečni neto mesečni plači. Stanovanjska hiša, v kateri sta v relevantnem obdobju od 1. 1. 2006 do 14. 8. 2008 prebivali tožnici, je od ceste oddaljena 40 metrov, v tem obdobju pa sta bili tožnici praktično ves čas doma (prva tožnica je upokojenka, druga tožnica je invalid I. kategorije). Revizijskemu očitku, da je prva tožnica v primerjavi z drugimi oškodovanci navedla bistveno manj nevšečnosti, ni mogoče dati nobene teže, saj gre za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP). Obsežne ugotovitve o nevšečnostih in duševnih bolečinah, ki jih je tožnica prestajala, so zaobsežene na strani šest sodbe sodišča prve stopnje. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo, tako da se tožnicama prisojeni znesek odškodnin 2.500,00 EUR zmanjša na 1.800,00 EUR, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne (prvi odstavek 380. člena ZPP).

13. Ker je sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je bilo potrebno odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Vrhovno sodišče je glede odmere potrebnih stroškov pravdnega postopka upoštevalo pravnomočno odločitev drugostopenjskega sodišča, ki je tožnicama priznalo 2.579,05 EUR in toženki 1.563,35 EUR stroškov. Glede na spremenjeno odločitev znaša tožničin uspeh v pravdi približno 24 % (2 x 1.800 EUR od zahtevanih 2 x 7.511,27 EUR) in sta upravičeni do povračila 618,97 EUR, toženkin uspeh pa 76 % in je tako upravičena do povračila 1.188,15 EUR njenih stroškov. Po medsebojnem pobotanju terjatev sta tožnici dolžni toženki povrniti 569,18 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje skupaj s pravnomočno prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14. Znižanje prisojene odškodnine je terjalo tudi spremembo odločitve o stroških pritožbenega postopka. Toženka je po določbah 1. točke Tar. št. 21 in tretjem odstavku 13. člena Odvetniške tarife (OT) upravičena do 510 točk, kar znaša 234,09 EUR (glej odmero na list. št. 113). Glede na njen uspeh s pritožbo 40 % (2 x 1.200 EUR od izpodbijanih 2 x 3.000 EUR) sta ji tožnici torej dolžni povrniti znesek 93,64 EUR. Odločitev o stroških odgovora na pritožbo je odpadla, saj le-ti niso bili priglašeni.

15. Ker je toženka delno uspela tudi z revizijo, je sodišče tožnicama naložilo, da ji povrneta ustrezen del njenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Toženka je po določbah 3. točke Tar. št. 21 OT upravičena do 450 točk, kar znaša 206,55 EUR (glej odmero na list. št. 126). Ker je z revizijo uspela s približno 34 % (2 x 700 EUR od izpodbijanih 2 x 2.050 EUR), sta ji tožnici dolžni povrniti 70,23 EUR stroškov. Le-te sta dolžni plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku od vročitve te sodne odločbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka (prvi odstavek 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ).

Op. št. (1): Prim. sodbi II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (2): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 z dne 9. 7. 2008.