Jedro

Po ustaljeni sodni praksi mora odškodnina za nepremoženjsko škodo odražati na eni strani subjektivno prizadetost posameznika, na drugi strani pa vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek sedaj glasi: „Tožena stranka je v 15 dneh od vročitve dolžna plačati vsaki tožnici po 2.500,00 EUR, skupaj 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2006 dalje do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.“ V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 184,77 EUR v 15 dneh od sprejema sodbe sodišča prve stopnje ter njene pritožbene stroške v znesku 37,45 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, oboje v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženo stranko zavezalo k plačilu zneska vsaki od tožnici po 3.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila. V nadaljevanju je toženi stranki naložilo 93,61 EUR pravdnih stroškov, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper citirano sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri znižanja odškodnine, ter povrnitve pritožbenih stroškov, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Jedro pritožbenih navedb se nanaša na okoliščino, da je sodišče prve stopnje glede na primerljive odškodninske spore tožeči stranki odmerilo previsoko odškodnino. Nadalje izpodbija tudi odločitev v stroškovnem delu, ko pravi, da je sodišče prve stopnje priznalo preveč pripravljalnih vlog, v katerih sta tožeči stranki ponavljali že povedano, ter razpravljali o za pravdo nebistvenih vprašanjih. Tako je po prepričanju tožene stranke neupravičeno priznanih 300 točk za vsako drugo pripravljalno vlogo z dne 8. 1. 2008, ter da so napačno priznani stroški prvega naroka za glavno obravnavo dne 16. 1. 2008, kjer so se izvajala le procesna dejanja in bi zato sodišče prve stopnje za ta narok moralo priznati le 25 % po 3. točki tarifne številke 20 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT).

3. V odgovoru na pritožbo se tožena stranka zavzema za potrditev izpodbijane sodbe, navaja, da je tožena stranka z ugovorom zastaranja prekludirana, saj ga je podala prepozno, šele v letu 2010, ter da v zvezi s tem ugovorom ni navajala relevantnih dejstev in sicer na čem konkretno temelji njen ugovor, niti ni predlagala dokazov v zvezi s tem. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 121/2006 z dne 12. 6. 2008. Izpostavlja, da so šele z pridobitvijo meritev bile znane prekomerne imisije ter navaja še, da tovrstnim navedbam tožena stranka ni ugovarjala. Glede višine dosojene satisfakcije se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča in sicer II Ips 318/2010, ter meni, da je odločitev o višini dosojene satisfakcije pravilna.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) in v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni storilo uradoma upoštevnih ali v pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih kršitev procesnih pravil, je pa zmotno uporabilo materialno pravo (ko je odločalo o višini vtoževane odškodnine), kar utemeljeno graja pritožba tožene stranke. Pri tem sodišče druge stopnje pojasni, da iz pritožbe (listovna št. 111-113) ni razbrati, da bi tožena stranka grajala, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o ugovoru zastaranja, zato ni jasno, zakaj tožena stranka v odgovoru na pritožbo na dolgo in široko polemizira z okoliščinami, ki se nanašajo na ugovor zastaranja ter na prekluzijo.

6. Sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju povzema pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na temelj odškodninske odgovornosti (razlogi na strani 4 – zadnji odstavek, 5 in 6 izpodbijane sodbe).

7. Po ustaljeni sodni praksi mora odškodnina za nepremoženjsko škodo odražati na eni strani subjektivno prizadetost posameznika, na drugi strani pa vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pri odločitvi višine pravične odškodnine je treba vzeti v obzir individualne značilnosti vsakega primera posebej in jih ovrednotiti na ta način, ki bo ustvarjal ustrezno razmerje med škodami različnega obsega. Tudi Vrhovno sodišče je zavzelo jasno stališče, da je odločilna teža ugotovitev o oddaljenosti bivališča od regionalne ceste G1-3 in obdobje izpostavljenosti tako kumulativno gledano, kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Tako sodijo v najbolj obremenjene kategorije tisti, katerih bivališča se nahajajo v neposredni bližini ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni tudi tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot pa tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja in drugih razlogov določen čas odsotni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je stanovanjska hiša G1-3 ob kateri živita tožnici sicer uvrščena med izredno hrupne ceste. Obremenjena je bila z visokim deležem cestnega prometa in iz leta v leto naraščajočim tovornim prometom, vendar pa je potrebno pri tem upoštevati dejstvo, da je stanovanjska hiša prve tožnice od ceste oddaljena okoli 40 m in torej ne sodi v kategorijo najbolj prizadetih, ki so od ceste oddaljeni do 15 m. Upoštevati je tudi, da so bile od leta 2006 dalje pa do odprtja avtoceste presežene mejne vrednosti nočnega hrupa, pri čemer so bile le-te vsako leto višje. Predvsem pa na odločitev vpliva okoliščina, da je v obravnavani zadevi bila tožnicama dosojena satisfakcija ob upoštevanju časa trajanja njune izpostavljenosti prekomernemu hrupu, ki je trajala 32 mesecev, hrup pa se je z leti nenehno povečal, zato sodišče druge stopnje ocenjuje, da tožnici sodita v skupino tožnikov, ki sta bili nekoliko manj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, v primerjavi s tistimi, ki so v neposredni bližini ceste, ter zato zaključuje, da znaša pravična odškodnina, ki sta jo utrpeli za vsako od tožnic po 2.500,00 EUR oziroma skupaj 5.000,00 EUR, v presežku pa je bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Zato je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje ob uporabi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo.

8. V zvezi s pritožbeno grajo tožene stranke, da je sodišče pravdnim strankam priznalo preveč pripravljalnih vlog, ter da so bile le-te nepotrebne sodišče druge stopnje izpostavlja, da je obe pravdni stranki obravnavalo enako in da je svojo odločitev o potrebnosti pravdnih stroškov pa je tudi ustrezno obrazložilo. Pri tem je neutemeljena pritožbena graja, da je za prvi narok potrebno priznati le 25 %, saj so se na njem obravnavala le procesna vprašanja. Sodišče druge stopnje pripominja, da ZPP za takšno razlago, kot se zavzema tožena stranka ne daje nobene pravne podlage. Pravne podlage za to pa ne daje tudi ne OT, kakor poskuša neutemeljeno prikazati tožena stranka. Nenazadnje pa so tudi toženi stranki bili za ta isti narok priznani stroški v enakem obsegu in ne le 25 % kakor to sedaj skuša v svoji pritožbi utemeljiti tožena stranka.

9. Po spremembi na drugi stopnji se je spremenil tudi uspeh v pravdi. Sodišče prve stopnje je pravdne stroške odmerilo enakomerno obema strankama in pri tem upoštevalo potrebnost le-teh, zato tožena stranka neutemeljeno graja, da je tožeči stranki priznano preveč pravdnih stroškov. Obe stranki sta namreč v obravnavani zadevi razpravljali o nebistvenih vprašanjih in v svojih pripravljalnih vlogah ponavljali že povedane trditve. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da bi bilo potrebno za prvi narok priznati le 25 %, ker so se obravnavala le procesna dejanja. Tožeči stranki je na prvi stopnji priznano 2.579,05 EUR, tožeča stranka pa je v pravdi uspela s 33,28 % in je torej opravičena do povrnitve 858,29 EUR. Toženi strank je sodišče prve stopnje priznalo 1.563,35 EUR, njen uspeh v pravdi pa znaša 66,72 % in je torej opravičena do povrnitve 1.043,06 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov mora tožeča stranka toženi stranki plačati še razliko v znesku 184,77 EUR.

10. Ker je tožena stranka delno uspela s svojo pritožbo ji je tožeča stranka dolžna povrniti sorazmeren del njenih pritožbenih stroškov. Le-ti znašajo po pravilno priglašenem stroškovniku 500 točk za sestavo pritožbe, 2 % materialne stroške 10 točk, torej skupaj 510 točk, kar znaša izračunano po OT 0,459 EUR za eno točko 234,09 EUR, 16 % le-teh pa znaša 37,45 EUR.

11. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na peti alineji 358. člena ZPP in na 353. členu ZPP, o stroških pa na prvem odstavku 154. člena ZPP, prvem odstavku 155. člena ZPP in drugem odstavku 165. člena ZPP.

12. Odločitev o stroških odgovora na pritožbo je odpadla, ker le-ti niso bili priglašeni.