Jedro

ZUS-1 veže ugotovitveno tožbo na pogoje in razloge, kot jih zakon določa za vložitev tožbe, s katero se zahteva odprava upravnega akta. To pomeni, da ugotovitvene tožbe ni mogoče vložiti neodvisno od poteka časa po končanem postopku izdaje takega akta.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Center za socialno delo Žalec je v postopku posvojitve mld. A.A. in mld. B.B. izdal dve odločbi z isto številko in datumom (št. 1203-37/2008-273/2 z dne 23. 7. 2010) . Z navedenima odločbama je odločil, da posvojitelja C.C. in D.D. z dnem izvršljivosti odločbe št. 1203-37/2008-273/1 posvojita mld. A.A. oz. B.B. in s tem prevzameta vse pravice in dolžnosti roditelja (1. točka izreka); da ob posvojitvi otroka obdržita osebno ime ter priimek (2. točka izreka); da se v rojstno matično knjigo kot mati vpiše C.C. in kot oče D.D. (3. in 4. točka izreka); da je s pravnomočnostjo te odločbe posvojitev dokončna in se ne more razvezati (5. točka izreka). Navedeni odločbi sta postali pravnomočni dne 20. 8. 2010. 2. Tožnik je po pooblaščeni odvetniški družbi zoper navedeni odločbi vložil tožbo zaradi ugotovitve nezakonitosti odločb. V tožbi obširno pojasnjuje potek postopka posvojitve njegovih mladoletnih otrok A.A. in B.B. Otroka sta bila prvotno v reji pri sedanjih posvojiteljih C.C. in D.D. A.A. od leta 2005, B.B. pa od leta 2006), v letu 2009 pa je prvotožena stranka pričela s postopkom posvojitve za oba otroka. Dne 23. 7. 2010 je izdala odločbi o posvojitvi št. 1203-37/2008-273/2, pri čemer je ravnala mimo pooblastil in zakona in mimo volje in soglasja tožnika, kar je v postopku nadzora ugotovila tudi socialna inšpekcija. Tožniku ni bila nikoli odvzeta roditeljska pravica in mu tudi ni bila vročena odločba o posvojitvi z dne 23. 7. 2010, tako je zamudil vse roke za uveljavljanje sodnega varstva. Odločbi o posvojitvi sta postali pravnomočni dne 20. 8. 2010, čeprav jih ni nikoli prejel, ker mu jih prvotožena stranka ni nikoli vročila. Vpogled v posvojitveni spis izkazuje, da je pošiljka tožniku z odločbama obstala kar na pošti, o čemer ni bil obveščen, s tega naslova pa je bila vročitev po odredbi prvotožene stranke opravljena z javnim naznanilom. Sam se s posvojitvijo otrok ni nikoli strinjal in soglasja za posvojitev ni podpisal. Izjavi z dne 24. 10. 2008 imata zgolj značaj administrativne izjave in na njuni podlagi ni dopustno dve leti kasneje izpeljati postopka posvojitve. S takšnim procesnim postopanjem je prvotožena stranka kršila pravice tožnika iz 2., 14., 15., 22., 23., 25., 53., 54. in 56. člena Ustave RS. Zaradi navedenega s tožbo zahteva razveljavitev odločb o posvojitvi z dne 23. 7. 2010 z učinkovanjem ex tunc. Ker neučinkovitost spornega razmerja, ki ga je s svojim nezakonitim delovanjem povzročila prvotožena stranka sega do njegovega nastanka, kar je bistveno v pravnih posledicah razveljavitve odločb o posvojitvi, neposredno učinkuje tudi proti drugo in tretjetoženi stranki kot posvojiteljema, zato tožnik na pasivni strani pravilno zajema tudi posvojitelja. Dajatveni zahtevek kot posledica ugotovitvenega zahtevka zaradi razveljavitve obeh odločb o posvojitvi je zaradi učinkovanja spornega razmerja ex tunc naslovljen na posvojitelja s tem, da sta dolžna mladoletna otroka takoj v varstvo in vzgojo izročiti tožniku. Tožnik predlaga, da sodišče ugotovi, da sta odločbi št. 1203-37/2008-273/2 z dne 23. 7. 2010, ki ju je izdala prvotožena stranka in s katerima sta posvojitelja C.C. in D.D. z dnem izvršljivosti odločbe št. 1203-37/2008-273/1 prevzela vse pravice in dolžnosti roditeljev nad mld. A.A. in mld. B.B., nezakoniti (1. in 2. točka predloga). Drugotožena in tretjetožena stranka pa sta dolžna v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe v varstvo in vzgojo izročiti mladoletna otroka njunemu biološkemu očetu E.E. (3. točka predloga). Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. S tožbo je tožnik tudi vložil predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Predlaga, da do odločitve o tožbi zaradi ugotovitve nezakonitosti sodišče stanje začasno uredi tako, da se zadrži izvršitev odločb Centra za socialno delo Žalec št. 1203-37/2008-273/2 z dne 23. 7. 2010. 4. Sodišče ugotavlja, da je tožnik kot toženo stranko v tožbi navedel Republiko Slovenijo, Center za socialno delo Žalec ter C.C. in D.D. Ker navedba tožene stranke ni skladna z določbo 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki določa, da je toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oz. druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, ter da toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt, s katerim se je postopek končal, je sodišče tožnika pozvalo, da v tožbi pravilno navede toženo stranko in njenega pooblaščenca, kakor tudi, da dostavi izpodbijana akta. Na podlagi navedenega poziva je tožnik navedel, da je prvotožena stranka Center za socialno delo Žalec, ki ga zastopa Državno pravobranilstvo RS, vztrajal pa je pri opredelitvi drugo in tretjetožene stranke. Popravljeni tožbi je tudi priložil odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 060-14/2015/46 z dne 22. 2. 2016 ter pritožbo zoper odločbo Centra za socialno delo Žalec, št. 1203-37/2008-237 z dne 12. 6. 2015. 5. Glede na navedeno je sodišče tožnika ponovno pozvalo, da se določno izjasni, na kateri upravni akt se nanaša tožba. Po pozivu je pooblaščenka tožnika odgovorila, da s tožbo izpodbija odločbi prvotožene stranke opr. št. 1203-37/2008-273/2 z dne 23. 7. 2010 ter da je temu ustrezno tudi definiran tožbeni zahtevek. Navedenih odločb k odgovoru ni predložila, temveč je predložila odločbi št. 1203-37/2008-273/1 z dne 23. 7. 2010. 6. Center za socialno delo Žalec v odgovoru na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe predlaga, da sodišče tožbo in predlagano začasno odredbo zavrže, podredno pa zavrne kot neutemeljeno ter tožniku naloži povrnitev stroškov postopka. Meni, da v obravnavani zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1 glede predmeta dopustnosti upravnega spora, roka za vložitev tožbe, pomanjkanja aktivne ligitimacije tožnika, kakor tudi, da je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno. Tožnik namreč v tožbi izpodbija odločbi št. 1203-37/2008-273/2 z dne 23. 7. 2010, ki sta postali pravnomočni dne 20. 8. 2010. V upravnem sporu pa sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, torej upravni spor zoper pravnomočni upravni akt ni dopusten. Prav tako je tožnik zamudil rok za vložitev tožbe. Odločbi št. 1203-37/2008-273/2 sta bili vročeni posvojiteljema, ne pa tudi tožniku, ki sta mu bili vročeni odločbi št. 1203-37/2008-273/1 z dne 23. 7. 2010 in s katerima je bilo odločeno, da se otroka oddata v posvojitev. Vendar pa je tožnik večkrat vpogledal v spisno dokumentacijo in je tako najkasneje dne 11. 9. 2014 razpolagal s celotno spisno dokumentacijo, tudi z odločbama, na kateri se nanaša tožba. Ker je tožbo vložil šele 18. 4. 2016, je torej več kot prepozna. Razen tega tožnik tudi ni aktivno legitimiran, saj je njegov status roditelja in upravičenj, ki jih ima kot zakoniti zastopnik otrok, prenehal s pravnomočnostjo odločb št. 1203-37/2008-273/1, s katerima je bilo odločeno, da se otroka oddata v posvojitev. Navedeni odločbi sta bili vročeni le biološkima staršema, zoper njiju je mati vložila pritožbo, kasneje pa še tožbo v upravnem sporu, ki pa je bila zavrnjena, tako da sta odločbi o oddaji v posvojitev postali pravnomočni dne 5. 4. 2011. Tožnik v tej zadevi uveljavlja po vsebini identični tožbeni zahtevek, torej ugotovitev nezakonitosti odločb po posvojitvi, in to na istem dejanskem stanju kot v zadevi II U 201/2015, kjer je sodišče tožbo tožnika pravnomočno zavrnilo, zato gre za res iudicata. Prav tako postavljeni dajatveni zahtevek ne more biti posledica ugotovitvenega zahtevka, saj o oddaji otrok v posvojitev obstajata pravnomočni odločbi št. 1203-37/2008-273/1 z dne 23. 7. 2010. 7. Drugo in tretjetoženi stranki v odgovoru na tožbo odgovarjata, da so navedbe tožnika v celoti neresnične ter jih izpodbijata. Center za socialno delo Žalec je vodil postopek za posvojitev otrok pravilno in zakonito, kar dokazuje tudi pravnomočna odločba. A.A. živi pri njiju od starosti 4 mesecev, B.B. pa od starosti dveh let ter zanju skrbno in ljubeče skrbita. Po tolikih letih skupnega bivanja sta otroka vraščena v njihovo družino in okolje ter sta čustveno navezana nanju. Zahtevek tožnika vsekakor ni v korist otrokoma. Pravilnosti postopka posvojitve ne moreta presojati, saj je to v pristojnosti centra za socialno delo.

K 1. točki izreka:

8. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

9. Predmet tega upravnega spora sta odločbi Centra za socialno delo Žalec št. 1203-37/2008-273/2 z dne 23. 7. 2010, s katerima sta C.C. in D.D. posvojila mld. A.A. in mld. B.B. z dnem izvršljivosti odločb št. 1203-37/2008-273/1 z dne 23. 7. 2010. Z navedenima odločbama pa je bilo odločeno, da se mld. A.A. in mld. B.B. oddata v posvojitev z dnem izvršljivosti teh odločb. Odločbi o oddaji v posvojitev sta postali pravnomočni dne 5. 4. 2011 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, opr. št. IV U 17/2011 z dne 5. 4. 2011. 10. Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev nezakonitosti odločb št. 1203-37/2008-273/2 z dne 23. 7. 2010, ker je bilo z nezakonito posvojitvijo poseženo v pravice tožnika, obeh otrok in njune matere. Gre torej za ugotovitveno tožbo, ki je dopustna v skladu z 2. alineo prvega odstavka 33. člena ZUS-1. 11. Ugotovitvena tožba je bila v ZUS-1 vnesena z novelo ZUS-1B (Uradni list RS, št. 109/2012) zaradi izvršitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-181/09 z dne 10. 11. 2011. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče ugotovilo, da je ZUS-1 v neskladju z Ustavo ter da mora Državni zbor RS ugotovljeno neskladje odpraviti v roku 1 leta po objavi te odločbe. Do odprave ugotovljenega neskladja pa lahko tožnik s tožbo zahteva tudi ugotovitev, da je bil v svojih pravicah ali pravnih koristih prizadet z nezakonitim upravnim aktom (ugotovitvena tožba) pod pogoji in iz razlogov, ki jih določa zakon za vložitev tožbe, s katero se zahteva odprava upravnega akta (izpodbojne tožbe), če izkaže pravno korist. 12. V predlogu dopolnitve zakona (Poročevalec Državnega zbora, št. 34/2012) zakonodajalec pojasnjuje, da se z dopolnitvijo 33. člena ZUS-1 določa nova vrsta tožbe v upravnem sporu, imenovana ugotovitvena tožba. Z ugotovitveno tožbo se lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bil tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih. S tem se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov med drugim v primerih, ko so izpodbijani upravni akti že izvršeni in z njihovo odpravo vzpostavitve prejšnjega oz. drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja ne bi bilo mogoče doseči. Ugotovitveno tožbo pa je mogoče vložiti pod enakimi pogoji in z enakih razlogov, kot jih zakon določa za vložitev tožbe, s katero se zahteva odprava upravnega akta. To pomeni, da jo mora tožnik vložiti v enakem roku in na enak način, kot izpodbojno tožbo, le da v njej postavi drugačen zahtevek. Tako morajo biti tudi za meritorno odločanje o ugotovitveni tožbi izpolnjene procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1. 13. Po določbi 2. člena ZUS-1 je upravni spor dopusten zoper dokončni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika. Po določbi 28. člena ZUS-1 pa je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek.

14. Tožnik v tožbi navaja, da mu odločbi, ki sta predmet tega upravnega spora, nista bili vročeni, kar potrjuje tudi Center za socialno delo Žalec v odgovoru na tožbo. Navedba tožnika, da je bila vročitev opravljena z javnim naznanilom, pa se po podatkih spisa nanaša na vročitev druge odločbe in sicer odločbe št. 1203-37/2008-273/1. 15. V skladu z 235. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) lahko v primeru, ko odločba ni bila vročena osebi, ki meni, da odločba posega v njene pravice oziroma pravne koristi, ta zahteva vročitev odločbe pod pogoji iz drugega odstavka 229. člena istega zakona. Ta pa določa, da če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, ni bila vročena odločba, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz teh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana. Če pristojni organ ne ugodi zahtevi za vročitev odločbe, zahtevo s sklepom zavrže. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Po določbi petega odstavka 235. člena ZUP pa se pritožba, ki jo vloži stranka, ki ni bila udeležena v postopku, ko se je pritožbeni rok že iztekel za vse stranke, ki so bile udeležene v postopku, obravnava kot predlog za obnovo postopka.

16. Po podatkih spisa tožnik ni postopal v skladu z navedenimi določbami ZUP (tožnik tudi ne zatrjuje nasprotno), čeprav je bil s spornima odločbama seznanjen in je tudi z njima razpolagal na podlagi vpogleda v upravni spis najkasneje 11. 9. 2014. Sodišče navedeno ugotavlja tudi na podlagi sodnih spisov v zadevah II U 102/2015, II U 101/2016 in II U 201/2015, ki so se nanašale na odločbi Centra za socialno delo Žalec št. 1203-37/2008-273/1 z dne 23. 7. 2010, s katerima sta bila otroka oddana v posvojitev, vendar je tožnik v navedenih zadevah tudi navajal sporni odločbi.

17. ZUS-1, kot je že navedeno v 11. in 12. točki te obrazložitve, veže ugotovitveno tožbo na pogoje in razloge, kot jih zakon določa za vložitev tožbe, s katero se zahteva odprava upravnega akta. To pomeni, da ugotovitvene tožbe ni mogoče vložiti neodvisno od poteka časa po končanem postopku izdaje takega akta, kakor tudi drugih pogojev, ki jih kot procesno predpostavko za meritorno odločanje določa 36. člen istega zakona. Ker je bil tožnik seznanjen z izdajo spornih odločb in je z njima tudi razpolagal, pri tem pa po seznanitvi z odločbama ni postopal v skladu z določbami ZUP (15. točka obrazložitve), za takšno postopanje pa so sedaj že tudi zamujeni roki, je posledično tudi zamudil rok za vložitev tožbe na ugotovitev nezakonitosti spornih odločb, saj je tudi ugotovitvena tožba vezana na pogoje in rok iz 28. člena ZUS-1. 18. Po vsem navedenem je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker sodišče preizkuša izpolnjenost procesnih predpostavk za tožbo po sosledju, kot je navedeno v prvem odstavku 36. člena ZUS-1, pri tem pa je ugotovilo, da ni izpolnjen pogoj iz 2. točke, ostalih pogojev, na katere se sklicuje prvotožena stranka, ni presojalo.

K II. točki izreka:

19. Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi izdajo začasne odredbe in sicer, da sodišče do odločitve o tožbi zadrži izvršitev odločbe Centra za socialno delo Žalec št. 1203-37/2008-273/2 z dne 23. 7. 2010. Pogoj za odločanje o začasni odredbi je vložena tožba v upravnem sporu. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za obravnavanje tožnikove tožbe, je posledično tudi zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

K III. točki izreka:

20. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ta določa, da če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.