Jedro

Kazenska ovadba sama po sebi ne predstavlja odločilne okoliščine, ki že sama po sebi vzbuja dvom o nepristranskosti sodnika, temveč je treba te okoliščine posebej ugotavljati oziroma preizkusiti.

V upravnem sporu je tožnik lahko samo oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 17. člena ZUS-1). To pomeni, da mora biti za vložitev tožbe zoper dokončen upravni akt oseba stranka upravnega postopka tudi ob nastopu dokončnosti izdanega upravnega akta.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozno zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbi obe št. 1203-37/2008-273/2 z dne 23. 7. 2010, s katerima je Center za socialno delo ... odločil, da tam navedena posvojitelja z dnem izvršljivosti odločb o oddaji v posvojitev posvojita tam navedena mladoletna otroka (I. točka izreka), zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. V obrazložitvi sklepa sodišče navaja, da v tem upravnem sporu izpodbijani odločbi tožniku nista bili vročeni. Vseeno je tožbo zavrglo, ker tožnik, kljub temu, da je bil seznanjen z izdajo teh odločb najkasneje 11. 9. 2014, ni pred vložitvijo tožbe ravnal v skladu z 235. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in pod pogoji iz drugega odstavka 229. člena ZUP zahteval njuno vročitev in nato vložil pritožbo. Sodišče pojasnjuje še, da se pritožba stranke, ki v postopku ni bila udeležena, po petem odstavku 235. člena ZUP obravnava kot obnova postopka, če je pritožbeni rok za stranke, ki so bile udeležene v postopku, že potekel. Ker tožnik tožbe ni vložil v predpisanem 30 dnevnem roku iz 28. člena ZUS-1, je tožbo zavrglo. Ker za obravnavanje tožnikove tožbe niso podane procesne predpostavke, je posledično zavrglo tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe in odločilo, da sam trpi svoje stroške postopka.

3. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga dve pritožbi, s prvo izpodbija odločitev o zavrženju začasne odredbe, z drugo pa odločitev o zavrženju tožbe in o stroških postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbama ugodi, izpodbijane odločitve razveljavi, predlogu za izdajo začasne odredbe pa ugodi. Uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki naj bi povzročilo, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo (96. člen ZUP in določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Izpodbijana odločitev naj bi kršila tožnikovo pravico do družinskega življenja, do enakega obravnavanja pred sodiščem in pravico do sodnega varstva. Nasprotuje ugotovitvi, da sta izpodbijani odločbi pravnomočni. Meni, da je sodišče spregledalo, da mu odločbi o posvojitvi nista bili vročeni in da zato prej ni mogel uveljavljati sodnega varstva. V zvezi s tem se sklicuje na zapisnik Centra za socialno delo ... z dne 15. 1. 2016. Trdi, da je bilo vročanje z javnim naznanilom nezakonito, ker je Center za socialno delo ... vedel za njegov naslov. Posvojitveni odločbi naj bi bili v spisu v zaprti kuverti pripravljeni na odpošiljanje, a mu po določbah ZUP nista bili vročeni. Izpodbijana odločitev naj bi bila pristranska, zaradi namernega neupoštevanja listin posvojitvenega spisa pa naj bi imela znake kaznivega dejanja po 288. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločitev o začasni odredbi naj bi bila sprejeta ne da bi se upoštevalo zavarovanje koristi mladoletnih otrok. Navaja še, da sta posvojitelja njegova soseda, posvojitev pa nezakonita, kar naj bi terjalo ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe. V obeh pritožbah sodišču prve stopnje očita odločanje v senatu sodnic, zoper katere je 17. 12. 2015 vložil kazensko ovadbo. Meni, da navedene sodnice ne bi smele odločati v zadevi, ker naj bi zoper njih na podlagi njegove kazenske ovadbe tekel predkazenski postopek in da bi zato sodišče moralo na podlagi 48. člena ZUS-1 upravni spor prekiniti, česar ni storilo, temveč je odločilo, da je vročitev posvojitvenih odločb tožniku pravilna. Sodišče naj bi spregledalo tudi, da je tožnik oseba z duševno prizadetostjo, ki bi v postopku posvojitve moral imeti posebnega zastopnika.

4. Ker tudi za toženo stranko v postopku s pritožbo veljajo omejitve drugega odstavka 22. člena ZUS-1, odgovora na pritožbo, ki ga je vložila direktorica Centra za socialno delo ..., ne da bi izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit, Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Neutemeljen je očitek o pristranskosti izpodbijane odločitve. Po prvem odstavku 23. člena Ustave je vsakomur zagotovljena pravica, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. S tem Ustava zagotavlja pravico do nepristranskega sodnika. Po ustaljeni ustavnosodni presoji(1) je nepristranskost sodnika zagotovljena s tem, da pri njem niso podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločati nepristransko.

7. Po navedbah pritožnika je odločitev o zavrženju tožbe in začasne odredbe sprejelo sodišče v senatu sodnic in ob sodelovanju zapisnikarice, zoper katere je 17. 12. 2015 vložil kazensko ovadbo, ker naj bi ta isti senat "kljub listinam v upravnem spisu, ki naj bi izkazovale drugačno odločitev," zavrnil njegovo tožbo v zadevi II U 201/2015, zato jim očita "namerno neupoštevanje dokumentacije" pri sojenju. Navaja tudi, da ni dvoma, da so bile s predkazenskim postopkom seznanjene.

8. Pritožnik torej uveljavlja odklonitveni razlog za izločitev sodnika, ki je z generalno klavzulo opredeljen v 6. točki 70. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) – če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika. To so lahko okoliščine osebne narave, ki pa jih v tej zadevi ni zaslediti, ali druge okoliščine, ki jih pritožnik povezuje z zatrjevanimi razlogi, ki pa niso utemeljeni.

9. Vrhovno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da že dejstvo kazenske ovadbe predstavlja okoliščino, ki vzbuja dvom o sodnikovi nepristranskosti. Navedeno stališče pritožnika bi pomenilo, da bi stranke že z vložitvijo kazenske ovadbe, ne glede na odločitev o takšni ovadbi - tudi v primeru, če bi bila ta očitno neutemeljena, ali bi ovadba predstavljala celo zlorabo pravice – povzročile izločitev sodnika, kar ni sprejemljivo. Kazenska ovadba sama po sebi ne predstavlja odločilne okoliščine, ki že sama po sebi vzbuja dvom o nepristranskosti sodnika, temveč je treba te okoliščine posebej ugotavljati oziroma preizkusiti.

10. V zvezi s tem Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da je iz podatkov v spisu razvidno, da je pritožnik tožbo vložil 7. 4. 2016, v njej pa ni predlagal izločitve sodnic, zoper katere je po lastnih navedbah vložil kazensko ovadbo 17. 12. 2015. Pritožnik v pritožbah sicer navaja, da so bile sodnice senata, ki je izdal obravnavani sklep, seznanjene s predkazenskim postopkom, vendar te trditve z ničemer ne utemeljuje niti ne navaja, iz česa naj bi ta njegova domneva izhajala. Iz listin v spisu pa obstoj kazenske ovadbe zoper sodnice do izdaje izpodbijanega sklepa ni razviden. Pritožnik je namreč sodišče prve stopnje seznanil le z obvestilom policije o končani preiskavi z dne 14. 3. 2016, iz katerega pa ni razvidno, na koga se nanaša. Priložil je tudi kopijo svoje pritožbe nad delom policistov z dne 8. 4. 2016, kopijo dopolnitve pritožbe z dne 24. 4. 2016, poziv državnega tožilca na dopolnitev kazenske ovadbe zoper tam navedenega policista z dne 20. 4. 2016 in svojo vlogo, poslano na ta poziv z dne 22. 4. 2016. Noben izmed teh dokumentov se ne nanaša na zatrjevano kazensko ovadbo zoper sodnice sodnega senata, ki je izdal izpodbijani sklep. Pritožnik je obstoj te kazenske ovadbe navedel šele v pritožbah, ki ju je vložil zoper izpodbijani sklep sodišča. Šele pritožbi, ki jo je vložil 2. 6. 2016, je priložil tudi kopijo kazenske ovadbe (A 27), iz katere pa izhaja, da se nanaša na višje sodnice A. A., B. B. in C. C. ter na pravosodno svetnico D. D. Ne drži torej tožnikova trditev, da je izpodbijani sklep izdal senat v isti sestavi, saj sodnica E. E. (ki je bila v zadevi tudi poročevalka) ni navedena med ovadenimi sodnicami.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik s trditvami o vloženi kazenski ovadbi zatrjevane kršitve nepristranskosti sodišča v tej zadevi ni izkazal, drugih okoliščin pa ni navajal. Glede sodnice poročevalke v tej zadevi tega očitka ni izkazal že zato, ker zoper njo kazenske ovadbe niti ni vložil, za drugi dve sodnici in zapisnikarico pa niti ni izkazal, da bi za ovadbo vedele. Njihovo sodelovanje pri odločitvi v drugi zadevi, s katero se pritožnik ne strinja (in je po njegovih navedbah zoper njo tudi vložil pravno sredstvo pred Vrhovnim sodiščem), pa samo po sebi ne zadošča za utemeljitev očitane kršitve v tem postopku.

12. To pomeni, da je bistveni razlog za očitek o pristranskosti sodnic nezadovoljstvo toženca s pravnim mnenjem, ki so ga sodnice izrazile pri odločanju v drugi zadevi (kot navaja pritožnik v zadevi II U 201/2015). Zgolj izraženo pravno mnenje oziroma pravno stališče, zavzeto pri opravljanju sodniške funkcije, pa ne more biti razlog za izločitev sodnika iz razloga po 6. točki 70. člena ZPP, zato tudi ne utemeljuje kršitve pravice do nepristranskega sodnega varstva. Če se stranka z odločitvijo sodišča ne strinja, ima namreč na razpolago z zakonom predvidena pravna sredstva, ki jih je pritožnik, kot sam navaja, tudi uporabil. 13. Neutemeljeni so tudi drugi pritožbeni razlogi. Po presoji Vrhovnega sodišča je namreč odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, le da iz drugih razlogov, kot jih je v obrazložitvi svojega sklepa navedlo sodišče prve stopnje.

14. Glede na pritožbene navedbe Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da so bile v posvojitvenem postopku izdane štiri odločbe. Z odločbama z istima številkama 1203-37/2008-273/1 z dne 23. 7. 2010 je bilo odločeno o oddaji otrok v posvojitev. Z odločbama št. 1203-37/2008-273/2 z dne 23. 7. 2010 pa je bilo odločeno o posvojitvi teh otrok. Tožnik je na poziv sodišča (po pooblaščenki) izrecno pojasnil, da izpodbija drugi dve odločbi, torej odločbi, s katerima je odločeno, da posvojitelja z dnem izvršljivosti odločbe o oddaji v posvojitev posvojita ta dva otroka.

15. Prvo navedeni odločbi, tj. odločbi o oddaji otrok v posvojitev, ki imata na koncu številke oznako 1, sta bili predmet vročanja pritožniku. Ker pa nista predmet tega upravnega spora, tudi morebitne pomanjkljivosti pri njunem vročanju niso pravno odločilne za presojo procesnih predpostavk za vložitev tožbe zoper drugi dve odločbi, tj. odločbi o posvojitvi, ki imata na koncu številke oznako 2. Zato se Vrhovno sodišče v tem pritožbenem postopku tudi ne more opredeljevati do zatrjevanih kršitev pri vročanju, ki se nanašajo na vročanje prvih dveh odločb.(2)

16. Iz izpodbijanega sklepa pa je razvidno, da odločbi, ki ju pritožnik izpodbija v tem upravnem sporu, nista bili vročeni. Ne drži torej pritožbena trditev o napačnem stališču sodišča, da sta bili ti dve odločbi pritožniku vročeni. Vprašanje, ki je v tem primeru ključno za presojo procesnih predpostavk za izpodbijanje odločb o posvojitvi, torej odločb z oznako 2, pa je, ali je pritožnik upravičen izpodbijati ti dve odločbi.

17. Po presoji Vrhovnega sodišča tožba zoper odločbi št. 1203-37/2008-273/2 z dne 23. 7. 2010 ni dovoljena, ker pritožnik po ZUS-1 ne more biti stranka in je tožbo treba zavreči iz razloga po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 18. V upravnem sporu je tožnik lahko samo oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 17. člena ZUS-1). To pomeni, da mora biti za vložitev tožbe zoper dokončni upravni akt določena oseba stranka upravnega postopka (ali drugega postopka izdaje upravnega akta) tudi ob nastopu dokončnosti izdanega upravnega akta. Res lahko stranka vstopi v upravni postopek po njegovem začetku (142. in 143. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), pa tudi v času pritožbenega postopka (drugi odstavek 229. člena ZUP), zato za možnost vložitve tožbe v upravnem sporu ni odločilno, ali je določena oseba imela status stranke že ob začetku upravnega postopka. Vsekakor pa mora biti izkazano, da se je tožnik v upravnem sporu zoper upravni akt postopka udeleževal z namenom varstva svojih pravic in pravnih koristi, da mu je torej bil položaj stranke v formalnem smislu v postopku priznan s strani upravnih organov, ter da tega položaja ni izgubil pred trenutkom izdaje akta, s katerim je izpodbijani upravni akt postal dokončen.

19. Pri postopkih, v katerih se z odločbo odloči o več različnih pravicah in obveznostih strank - kot v obravnavanem primeru - pa je ob vložitvi tožbe v upravnem sporu treba ugotoviti, ali je tožnik v upravnem postopku, v katerem sta bili izdani v tem upravnem sporu izpodbijani odločbi, sploh sodeloval in glede katerih od različnih upravnopravnih razmerij, urejenih z izrekom odločbe, se je postopka lahko udeleževal kot stranka (ali stranski udeleženec) glede na priznan pravni interes v določenem delu posvojitvenega postopka (42. člen in 43. člen ZUP).

20. V obravnavanem primeru je iz 1. točke izreka obeh odločb razvidno, da se nanaša na posvojitev otrok z dnem izvršljivosti odločbe o njuni oddaji v posvojitev. To pomeni, da v postopku izdaje teh dveh odločb pritožnik ni (več) imel položaja stranke, zato tudi ob vložitvi tožbe ni izpolnjeval pogojev za položaj tožnika v upravnem sporu zoper ti dve odločbi in je bilo treba tožbo zavreči iz tega razloga.

21. Neutemeljene pa so navedbe o kršitvi pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) in enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave). ZUS-1 ureja pogoje za dostop do sodnega varstva, ki temeljijo na temeljnem izhodišču, da je postopek sodnega varstva v upravnem sporu usmerjen v varstvo oseb, ki so bile z upravnimi akti prizadete v njihovem pravno varovanem položaju (1. in 2. člen ZUS-1). S tega vidika je zagotavljanje učinkovitega sodnega varstva vseh strank v upravnem sporu povezano tudi s preprečevanjem preobremenjevanja sodišč, ki odločajo v upravnem sporu, kar bi lahko vodilo do kršitve pravice do odločanja v razumnem roku (23. člen Ustave). To je razumno mogoče doseči tudi s tem, da se določijo ustrezne procesne predpostavke, ki omejijo krog oseb, ki lahko vložijo tožbo zoper dokončne upravne akte, le na tiste osebe, ki so že sodelovale kot stranke v končanem postopku izdaje upravnega akta (17. člen ZUS-1). Upravni spor kot oblika sodnega nadzora nad upravo v načelu sledi zaključenemu upravnemu postopku, ki ga podrobno ureja ZUP, zato morajo biti temeljna procesna vprašanja - kamor sodi tudi vprašanje pravnega interesa za udeležbo oseb v položaju strank in stranskih udeležencev - razrešena v takem upravnem postopku še pred začetkom upravnega spora, lahko pa tudi z ustreznimi izrednimi pravnimi sredstvi skladno z ZUP (npr. obnova upravnega postopka). Če pa je določeni osebi z dokončnim sklepom upravnega organa zavrnjena pravica do udeležbe v določenem upravnem postopku, lahko ta sklep izpodbija z ustrezno tožbo v upravnem sporu (drugi odstavek 17. člena ZUS-1), kar tudi tej osebi zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega varstva.(3)

22. V ta okvir spada tudi vprašanje, ki je sporno v obravnavanem primeru. Pritožnik bi moral že v upravnem postopku dokazati, da mu tudi v postopku izdaje odločbe o posvojitvi pripada položaj stranke in s tem vročitev obeh odločb. Pritožnik pa tudi v pritožbi ne navaja, da je zahteval njuno vročitev v skladu 235. členom ZUP ali da bi zoper odločitev o zavrženju te njegove zahteve vložil pritožbo. To pomeni, da pritožnik ni izkazal, da je upravičena oseba za vložitev tožbe zoper navedeni odločbi. Izpodbijana odločitev torej ne pomeni, da je pritožniku onemogočeno sodno uveljavljanje varstva svojih pravic, pomeni le, da mora izkazati, da se upravni akt, ki ga s tožbo izpodbija, nanaša na njegov pravni položaj. Glede na to, da je bilo o oddaji njegovih dveh otrok v posvojitev odločeno z drugima dvema odločbama, bi torej moral najprej v upravnem postopku izkazati, da ima pravni interes za sodelovanje ne le v delu postopka, v katerem sta bili izdani odločbi o oddaji otrok v posvojitev temveč tudi v delu posvojitvenega postopka, v katerem sta bili izdani odločbi o posvojitvi, in na tej podlagi zahtevati njuno vročitev.

23. Ker gre za odločitev o izpolnjevanju procesnih predpostavk za vložitev tožbe v upravnem sporu in ne za odločitev o zakonitosti odločb o posvojitvi, je neutemeljen tudi očitek o kršitvi pravice do družinskega življenja.

24. Glede na to, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe pravilna, je pravilna tudi odločitev o začasni odredbi (II. točka izreka) in stroških postopka (III. točka izreka).

25. Vsako meritorno odločanje sodišča zahteva predhodni preizkus oziroma preizkus procesnih predpostavk. To velja tudi za zahtevo za izdajo začasne odredbe. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (sklepi I Up 124/2008 z dne 20. 3. 2008, I Up 141/2010 z dne 12. 5. 2010, I Up 227/2011 z dne 25. 5. 2011 in drugi) pa mora sodišče prve stopnje, ko gre za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, še prej opraviti preizkus, ali so izpolnjeni pogoji (procesne predpostavke) za vsebinsko obravnavanje tožbe. Z vložitvijo tožbe v upravnem sporu pridobi tožeča stranka možnost preventivnega varstva, ki je v tem, da lahko zahteva izdajo začasne odredbe po določbah 32. člena ZUS-1. Procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu je torej vložitev tožbe, ki izpolnjuje z zakonom določene pogoje, da lahko uspešno prestane predhodni preizkus.(4)

26. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi pritožnika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

(1) Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča Up-346/04 z dne 11. 10. 2006. (2) Ta vprašanja so bila predmet sklepa Vrhovnega sodišča I Up 117/2015 z dne 22. 10. 2015. (3) Tako Vrhovno sodišče že v sklepu I Up 234/2014 z dne 4. 11. 2015. (4) Enako Vrhovno sodišče tudi v sklepu I Up 47/2016 z dne 2. 3. 2016.