Jedro

Tožnica je kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je odklonila preventivni zdravniški pregled (češ da ne zaupa slovenskim zdravnikom, kar ni utemeljen razlog). Kljub tej kršitvi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni zakonita, saj ne gre za resne razloge, ki bi kakorkoli onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja. Pri tem je treba upoštevati, da je tožnica delo ves čas izvajala brez težav.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v II. točki izreka delno spremeni tako, da se glasi: „- Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke nezakonita, zaradi česar se sklep O. št. ... z dne 28. 9. 2009 in sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 25. 11. 2009, razveljavita.

- Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 7. 1. 2010, ampak je trajalo do dne 18. 3. 2010, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožeči stranki za to obdobje obračunati bruto nadomestilo plače, od nje odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti plače dalje do plačila, v roku 8 dni.

- Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino v višini 6 bruto plač v znesku 7.671,24 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila, kar tožeča stranka zahteva več (plačilo odškodnine v višini 18 bruto plač), pa se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (glede zavrnitve zahtevka zaradi ugotovitve mobinga in glede odločitve, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke nezakonita, in da se izpodbijani sklep tožene stranke št. ... z dne 28. 9. 2009 v zvezi s sklepom Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 25. 11. 2009 razveljavi oziroma odpravi; zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da tožnica ne želi nadaljevanja delovnega razmerja pri toženi stranki, zaradi česar ji je tožena stranka dolžna v skladu z določbo 118. člena ZDR izplačati odškodnino v višini 18 bruto plač, ki jih je prejela v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, v 8 dneh pod izvršbo; zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje tožnice v času od 7. 1. 2010 do 18. 3. 2010, ko je postala odvetnica, še trajalo, zaradi česar ji je tožena stranka dolžna izplačati za ta čas plačo z vsemi nadomestili, kot da bi delala, z vsemi prispevki, vključno s prispevkom dodatnega pokojninskega zavarovanja, ter vse prispevke plačati pristojnim institucijam, vse od zapadlosti vsakega zneska prispevkov in plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila, v 8 dneh pod izvršbo, in zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke dejanje mobinga, in da se prav tako ugotovi, da so bila ravnanja tožene stranke dne 8. 1. 2010 dejanje mobinga (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo, da tako tožnica kot tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo zaradi zavrnitve tožbenih zahtevkov (v II. točki izreka) in v delu odločitve, da sama krije svoje stroške postopka (v III. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da so razlogi v izpodbijanem delu sodbe nejasni in v medsebojnem nasprotju, zaradi česar jih ni mogoče preizkusiti. Sodba nekorektno in pomanjkljivo povzema njene tožbene trditve in jih upošteva v njeno škodo. Takrat je odklonila zgolj specialistični preventivni zdravniški pregled pri slovenskih zdravnikih zaradi hude osebne tragedije. V letu 1993 je utrpela poškodbe pri porodu, najhuje pa je bilo zaradi nenudenja pomoči s strani slovenskih zdravnikov v letih 1994 in 1995. V letu 1995 je bila tudi operirana v ZDA. Iz teh razlogov ne sprejema uslug slovenskih zdravnikov, do česar ima vso pravico. Meni, da ni v ničemer kršila delovnih obveznosti, kot se ji to očita v odpovedi pogodbe. Poleg tega mora biti resnost kršitev takšna, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več možno. Tožena stranka je postopala v nasprotju z določbo 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) in Konvencije št. 158 MOD. Ugotovitve v izpodbijani sodbi, da je z odklonitvijo zdravniškega pregleda kršila določbo 9. člena pogodbe o zaposlitvi in določbo 33. člena ZDR, nimajo opore v veljavni zakonodaji in niso skladne z objektivnimi dejstvi. Tudi pri opravljanju sorodnih dejavnosti, kot je odvetništvo, ni potreben zdravniški pregled, opuščajo pa ga tudi v drugih članicah EU. Pri takšnih pregledih gre za resne posege v človekove pravice. Poleg tega je postopek odpovedi pogodbe predstavljal za njo dejanje mobinga, saj pošiljanje nekoga k zdravniku brez pravega vzroka pomeni resno obliko trpinčenja. Tožena stranka ji je sistematično škodovala, saj ji je zaradi enakega razloga že prej nezakonito odpovedala pogodbo. Tudi vročanje pisanj v postopku odpovedi je bilo opravljeno tako, da so bili o tem seznanjeni vsi zaposleni v mladinski kazenski pisarni. V tej zvezi je šlo za načrtno ustvarjena dejanja. Kljub uvedenem nadzornem postopku pri toženi stranki ni nihče odgovarjal. Tožena stranka ni v ničemer ukrepala proti vpisničarki ali njeni pomočnici, ki sta celo napredovali. Vsa takšna dejstva ter ostale okoliščine primera je navedla na zadnji glavni obravnavi. Gre predvsem za ugotovitve komisije tožene stranke glede preizkusa ocene dela za leto 2009 in očitanih kršitev delovnih obveznosti. Vendar se je po pregledu zadeve ugotovilo, da ni kršila zakonskih rokov v zvezi z izdelavo odločb. Poleg tega se je od nje zahtevalo, da zaslišuje priče in mladoletne obdolžence v zadevah, ko so oškodovanci že umaknili predlog za pregon. S tem je bila napeljevana k nezakonitemu delu. Bila je ponižana, kar jo je zelo prizadelo. Na drugi strani ni nihče od delavcev tožene stranke odgovarjal, medtem ko je bila sama deležna nezakonite odpovedi. Sodišče prve stopnje je povsem ignoriralo odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-284/2010 z dne 1. 10. 2010 v zvezi z neskladnostjo določbe 3. odstavka 85. člena ZDR. Navaja, da ima dejanje tožene stranke z dne 8. 1. 2010 vse znake mobinga, saj takrat ni smela vstopiti v svojo pisarno, da bi prevzela stvari.

Tožnica je na glavni obravnavi pred pritožbenim sodiščem dodatno k pritožbi navedla, da danes ne bi mogla več hoditi in živeti s hudimi bolečinami, če takrat operacija v ZDA ne bi bila tako uspešna. Izboljšala se je ohromelost in v veliki meri odpravila inkontinenca ter bolečine zaradi vpetega živčevja. Poskušala je navezati kontakte s slovenskimi zdravniki, vendar od njih ni dobila ustrezne pomoči, v bistvu je bila deležna samo rutinske pomoči splošnega zdravnika npr. pri prehladih. Že v prvostopenjskem postopku je opozorila, da bi šla tudi na zdravniški pregled v tujino, če bi ji tožena stranka postavila kakšen rok, vendar se to ni zgodilo. Ni bila dolžna vzpostaviti nobenega kontakta s kadrovsko službo po tem, ko se je dne 23. 9. 2009 opravičila toženi stranki po email pošti, da ne more priti na zagovor. Tožena stranka je postopala v nasprotju z določbo 83. člena ZDR, saj ji v zakonitem roku ni omogočila zagovora. Glede zahtevka za plačilo odškodnine po določbi 118. člena ZDR pa navaja, da odločitev o njeni višini prepušča sodišču. Sklicuje se na sprejeto sodno prakso v sodbi Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips 431/2009 in sodbi opr. št. I Ips 7226/2009. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka pisnega odgovora na pritožbo ni podala. Na tožničine pritožbene navedbe je odgovorila na glavni obravnavi pred pritožbenim senatom. Po njenem je izpodbijana sodba zakonita in pravilna. Tožnica v spornem času ni bila deležna nobenega trpinčenja na delovnem mestu. Poleg tega nima pravnega interesa za uveljavljanje ugotovitve mobinga, temveč iz tega naslova lahko uveljavlja le plačilo odškodnine. Tožnica je šele v pritožbi navedla, da bi ji morala tožena stranka dati rok za predložitev izvida pregleda pri tujem zdravniku. Ima namreč pogodbo s točno določeno zdravstveno ustanovo, ki izvaja preglede zaposlenih delavcev. Tožnica bi morala stopiti v stik s pristojnimi delavci pri svojem delodajalcu in se pozanimati, kaj lahko naredi glede zdravniškega pregleda, da ne bi kršila delovnih obveznosti. Tožnica ni storila ničesar takšnega, temveč ji je samo sporočila, da na zagovor ne bo prišla. V tej zvezi je izpovedala, da zdravniškega pregleda sploh ne potrebuje. Tožena stranka bi bila kot delodajalec odgovorna za prekršek, če delavce ne bi napotila na preventivni zdravniški pregled. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri je ponovilo dokaze, ki so bili izvedeni pred sodiščem prve stopnje, pri čemer je posebej prebralo zapisnik o naroku glavne obravnave z dne 10. 10. 2011, izpoved tožnice in dokazne listine v prilogah A in B ter ponovno zaslišalo tožnico. Pritožbeno sodišče je po tako izvedenih dokazih ter preizkusu odločitev v izpodbijanem delu sodbe ugotovilo, da je bila tožnici nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, kar utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: V tem sporu se presoja utemeljenost redne odpovedi o zaposlitvi tožnice iz krivdnih razlogov zaradi kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ker je odklonila udeležbo na preventivnem zdravstvenem pregledu dne 15. 9. 2009, na katerega jo je napotila tožena stranka. Pravna podlaga za takšno odpoved je v določbi 2. odstavka 81. člena ZDR, po kateri lahko delodajalec redno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če zato obstaja utemeljen razlog. V določbi 1. odstavka 88. člena ZDR so opredeljeni posamezni odpovedni razlogi, med njimi tudi odpoved pogodbe iz krivdnega razloga, ko delodajalec ugotovi na delavčevi strani kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Takšen krivdni razlog je podan v primeru, ko delavec lažje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V primeru, da delavec huje krši takšne obveznosti, in sicer naklepoma ali iz hude malomarnosti, je podana podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (tako ZDR s komentarjem, GV Založba, leto 2003, stran 363). Vendar lahko delodajalec redno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le takrat, če ob obstoju resnih in utemeljenih odpovednih razlogov hkrati ugotovi, da ti onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalec (2. odstavek 88. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je tožena stranka napotila tožnico na preventivni zdravniški pregled za dne 15. 9. 2009 v Zdravstveni dom …. Zaključilo je, da je tožnica s tem, ko ni opravila takšnega pregleda, ravnala v nasprotju z določbo 9. člena pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedeno določbo mora javna uslužbenka pri svojem delu spoštovati in izvajati predpise o varnosti in zdravju pri delu. Tožnica je kršila tudi določbo 36. člena Zakona o varstvu zdravja pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in spremembe), po kateri mora delavec upoštevati predpisane varnostne ukrepe, uporabljati predpisana sredstva in opremo za osebno varnost pri delu ter se odzvati na zdravniške preglede v skladu s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi. Če delavec ne ravna v skladu z navedeno določbo, se šteje, da ogroža svojo varnost in zdravje ter varnost in zdravje drugih delavcev. Tožnica je bila s strani tožene stranke dne 22. 10. 2008 in 8. 12. 2008 pisno opozorjena na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja in na posledice kršitve, če bo udeležbo na zdravniškem pregledu dne 15. 9. 2009 ponovno odklonila. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožena stranka v postopku izpodbijane odpovedi omogočila tožnici zagovor dne 24. 9. 2009, na katerega tožnica ni prišla. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka na podlagi sklepov z dne 28. 9. 2009 in 25. 11. 2009 utemeljeno in po zakonitem postopku odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Vendar se pritožbeno sodišče, ki je izpodbijano odpoved preizkusilo na glavni obravnavi, s takšno odločitvijo ne strinja.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožnica pravočasno odgovorila toženi stranki, da se dne 15. 9. 2009 ne bo udeležila zdravniškega pregleda. Sporočila ji je, da storitve in usluge slovenskih zdravnikov odklanja. Glede tega je izpovedala, da ji slovenski zdravniki v letih 1994 in 1995 zaradi poškodb pri porodu niso nudili ustrezne pomoči. Šele preko nemških in avstrijskih zdravnikov ji je uspelo priti na zdravljenje v ZDA, kjer je bila operirana, tako da danes lahko hodi. Tudi kasneje je zaradi izjemno težke poškodbe potrebovala pomoč in poskušala navezati kontakte s slovenskimi zdravniki, pa ji zdravljenje ni bilo nudeno, v bistvu je bila deležna samo rutinske pomoči splošnega zdravnika. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšni razlogi ne opravičujejo tožnice, da je v konkretnem primeru odklonila udeležbo na zdravniškem pregledu, na katerega je bila napotena. Tožena stranka ji ni bila dolžna omogočiti preventivnega pregleda v tujini, če je imela za svoje delavce že pogodbeno dogovorjene preglede v Zdravstvenem domu .... V kolikor pa je tožnica izrecno odklanjala pregled v Sloveniji, bi ga lahko v lastni režiji opravila tudi v tujini, o tem pridobila potrdilo in ga predložila pristojnemu zdravniku zdravstvenega doma. Ker tožnica ni izkoristila takšne možnosti in tožene stranke niti ni zaprosila za podaljšanje roka za opravo zdravniškega pregleda, je v konkretnem primeru ravnala v nasprotju s pogodbenimi obveznostmi ter določbami 33. člena ZDR in 36. člena ZVZD.

Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča v zadevi ni izkazano, da bi takšna kršitev onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas od dne 1. 1. 1995 dalje. V tem času do sporne odpovedi ni bila deležna preventivnih zdravstvenih pregledov, razen v letu 2008, ko je bila zaradi njegove odklonitve pisno opozorjena na odpoved pogodbe. V tej zvezi je izpovedala, da tudi ob nastopu odvetniške dejavnosti ni bila dolžna opraviti zdravniškega pregleda. Glede na to, da je tožnica ves čas brez težav izvajala delo pri toženi stranki, po stališču pritožbenega sodišča očitana kršitev, ki je predmet odpovedi pogodbe, ne utemeljuje resnih razlogov, ki bi kakorkoli onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki na delovnem mestu pravosodne svetnice. Ker v konkretnem primeru takšen pogoj iz določbe 2. odstavka 88. člena ni izkazan, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na podlagi sklepov tožene stranke z dne 28. 9. 2009 in 25. 11. 2009 ni bila zakonita. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in takšno odpoved razveljavilo. V tej posledici je priznalo tožnici delovno razmerje in zahtevane denarne prejemke za čas od dne 8. 1. 2010 dalje, ko je ostala brez zaposlitve, do 18. 3. 2010, ko je začela delati kot odvetnica, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je utemeljena pritožba tudi v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine po določbi 118. člena ZDR. Pri takšni odškodnini gre za denarno kompenzacijo zaradi izgube zaposlitve v primeru, ko delavec ne želi nadaljevanja delovnega razmerja zaradi nezakonite odpovedi delodajalca. V tožbi je tožnica navedla, da ne želi več delati pri toženi stranki, in da ji ta izplača odškodnino po določbi 118. člena ZDR v višini, ki jo prepušča v odločitev sodišču. V tej zvezi je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 1. 1. 1995 do 7. 1. 2010 za nedoločen čas na delovnem mestu strokovne sodelavke oziroma nazadnje pravosodne svetnice. Tožnica je na podlagi odločbe ZPIZ Slovenije z dne 23. 5. 1997 postala invalidka II. kategorije in je bila od dne 5. 11. 1996 dalje zaposlena polovičen delovni čas, za ostalo polovico pa je prejemala invalidsko nadomestilo. Od leta 1993 dalje, ko je utrpela hude poškodbe pri porodu, ima zdravstvene težave, zaradi katerih ji nudijo pomoč zdravniki v tujini. Več kot 16 let je neprekinjeno delala pri toženi stranki. Stara je 48 let in je kot invalidka težje zaposljiva oseba. Kljub temu je svojo delovno aktivnost po odpovedi pogodbe nadaljevala v obliki samozaposlitve v odvetništvu. Sedaj ima obveznost preživljanja 18 letne šoloobvezne hčerke, poleg tega pa tudi obveznosti iz naslova plačevanja dolgoročnih in stanovanjskih posojil, kot je to razvidno iz plačilne liste. Pritožbeno sodišče ji je zaradi takšnih okoliščin priznalo odškodnino v višini šestih plač po osnovi za dejansko opravljeno delo pri toženi stranki. Iz plačilne liste za mesec november 2009 (priloga A9) je razvidno, da ji je bila za polovično delovno obveznost obračunana bruto plača v višini 1.278,54 EUR, kar pomeni, da je ob upoštevanju 6-kratnika navedenega zneska upravičena do odškodnine v višini 7.671,24 EUR. Pritožbeno sodišče meni, da je takšna višina odškodnine ustrezna ter primerljiva s prisojenimi odškodninami, ko je bilo odločeno v podobnih primerih. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in priznalo tožnici odškodnino v navedenem znesku, kar je tožnica zahtevala več (razliko do 18 plač), pa je zavrnilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Neutemeljena je pritožba, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev mobinga. Tožnica je v tožbi postavila zahtevek, da se ugotovi, da je bila tako odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke kot ravnanje tožene stranke z dne 8. 1. 2010 dejanje mobinga, pri čemer se je v nadaljevanju v obrazložitvi tožbe ter v svoji izpovedbi sklicevala še na šikaniranje in trpinčenje v zvezi z delom na mladinskem oddelku ter na ostala škodljiva ravnanja sodelavcev do nje. Sodišče prve stopnje je takšne očitke mobinga obravnavalo po vsebini, čeprav bi moralo najprej presojati tožničin pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe. Z ugotovitveno tožbo se namreč ugotavlja le obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, ne pa obstoj določenih dejstev oziroma dejanskega stanja, ki je sestavina določenega pravnega razmerja. Tožnica bi v zvezi z mobingom lahko postavila le zahtevek za plačilo odškodnine in bi se v tem primeru ugotavljali škodni elementi na strani tožene stranke. Pritožbeno sodišče pa ne glede na navedeno v okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti ne more posegati v odločitev sodišča prve stopnje, ki bi moralo tožbo v skladu z določbami 274. člena v zvezi s 181. členom ZPP zavreči. Ne glede na zgoraj obrazložene razloge o nedopustnosti tožbe zaradi ugotovitve mobinga, pa pritožbeno sodišče zgolj v vednost tožnici navaja, da nezakonita odločitev delodajalca v zvezi z odpovedjo pogodbe delavcu ne pomeni mobinga. Prav tako nima narave mobinga ali trpinčenja enkratno šikanozno dejanje ene osebe ali skupine proti žrtvi. V skladu z določbo 4. odstavka 6.a člena ZDR predstavlja trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, ki je usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Vendar pa, če tožnica meni, da je bila v času zaposlitve pri toženi stranki deležna takšnih ravnanj, ki so škodovala njeni časti ter dobremu imenu in ji povzročala bolečine, lahko glede tega še vedno sproži zoper kršitelje ustrezne odškodninske postopke.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi sodbo v delu odločitve, da tožnica sama krije svoje stroške postopka. Tožnica je v prvostopenjskem postopku navedla, da se zastopa kot odvetnica, pri čemer je ob zaključku glavne obravnave priglasila stroške zastopanja. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožnica v tem postopku ne more nastopati hkrati v eni osebi kot stranka in odvetnica. V takšni situaciji je lahko stranka zastopana po pooblaščencu, ki je lahko samo druga oseba. V skladu z navedenimi razlogi ni upravičena do povrnitve tako stroškov na prvi stopnji kot pritožbenih stroškov.

Zato je pritožbeno sodišče v preostalem zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).