Jedro

Določilo prvega odstavka 82. člena Zakona o zasebnem varovanju, na podlagi katerega je sicer Zbornica RS za zasebno varovanje ter na njem temelječega Pravilnika, tožniku izdala potrdilo o preizkusu znanja za varnostnika, se za tožnika ne more uporabiti, saj se nanaša le na novozaposlene delavce in ne na delavce, ki na dan uveljavitve tega zakona že opravljajo delo varnostnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 16.6.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevek prvega tožnika za podelitev službene izkaznice zasebnega varovanja za varnostnika. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila z določbami 20. člena Zakona o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 126/03, v nadaljevanju ZZasV), ki določa pogoje, ki jih mora izpolnjevati varnostnik, ter s prehodnimi določbami istega zakona, po katerih lahko osebe, ki zaradi neizpolnjevanja pogoja obvezne šolske izobrazbe po prejšnjem zakonu (Zakon o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja, v nadaljevanju ZZVO) niso mogle pridobiti službene izkaznice, izjemoma, na podlagi 3. odstavka 82. člena ZZasV pridobijo službeno izkaznico, če poleg ostalih pogojev iz 20. člena ZZasV izpolnjujejo tudi pogoj končane osnovnošolske izobrazbe in če so imele na dan uveljavitve ZZasV (2.1.2004) najmanj osem let delovnih izkušenj na področju zasebnega varovanja.V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik nima dokončane osnovnošolske izobrazbe, s tem pa tudi ne izpolnjuje enega od pogojev za podelitev službene izkaznice po tretjem odstavku 82. člena ZZasV. Ker ne gre za novo zaposlenega delavca, tudi ni pogojev za podelitev izkaznice po 1. odstavku 82. člena citiranega zakona.

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in navaja , da mora po določbi 20. člena ZZasV varnostnik med drugimi, v tem členu predpisanimi pogoji, opraviti program strokovnega izobraževanja ter imeti nacionalno poklicno kvalifikacijo varnostnik. Za novo zaposlene osebe iz 20. člena tega zakona se do določitve vsebine katalogov standardov strokovnih znanj in spretnosti ter začetka izvajanja postopkov za ugotavljanje in potrjevanje nacionalnih poklicnih kvalifikacij uporablja Pravilnik o postopku sprejemanja odločitev glede določitve programov za preizkus znanja, izvajanja teh programov in načinu preverjanja znanja, ki ga je dne 28.3.2002 sprejela Zbornica RS za zasebno varovanje (1. odstavek 82. člena). Za varnostnike iz 10. člena ZZVO, ki so opravili preizkus znanja v skladu s pravilnikom iz prejšnjega odstavka, se šteje, da imajo pridobljene nacionalne poklicne kvalifikacije v skladu s tem zakonom (2. odstavek 82. člena). Ne glede na določbo prve alinee 20. člena tega zakona se šteje, da imajo osebe s končano najmanj osnovno šolo in najmanj osmimi leti delovnih izkušenj pri opravljanju dejavnosti zasebnega varovanja ljudi in premoženja, na dan uveljavitve tega zakona pridobljeno nacionalno poklicno kvalifikacijo varnostnik čuvaj oziroma varnostnik (3. odstavek 82. člena). Sodišče ugotavlja, da med strankami ni sporno, da je prvi tožnik dokončal šest razredov osnovne šole in da pogojev, določenih v 3. odstavku 82. člena citiranega zakona, ne izpolnjuje. Sporno je vprašanje, ali ob nedokončani osnovnošolski izobrazbi tožnik pogoje, določene v 20. členu ZZasV, lahko izpolni na način, ki je v 1. odstavku 82. člena določen za novo zaposlene delavce, do določitve vsebine katalogov ter začetka izvajanja postopkov za ugotavljanje in potrjevanje nacionalnih poklicnih kvalifikacij, skladno s pravilnikom zbornice. Res je tudi, da šolska izobrazba s Pravilnikom, ki se po določbi 1. odstavka 82. člena uporablja do določitve vsebine katalogov, ni predpisana. Pravilnik je bil namreč sprejet na podlagi ZZVO, ki je med pogoji za varnostnike predpisoval najmanj III. stopnjo izobrazbe. Zato se tudi po presoji sodišča v prehodnem obdobju lahko kot pridobitev NPK upošteva le preizkus znanja, ki ga po določbah Pravilnika opravijo osebe, ki izpolnjujejo minimalne izobrazbene pogoje po starem zakonu. Drugačno tolmačenje 1. odstavka 82. člena bi namreč pripeljalo do neenakosti med delavci, ki se zaposlujejo na novo in pred uveljavitvijo zakona zaposlenimi delavci. Dejstvo, da je Zbornica RS za zasebno varovanje tožniku na podlagi 1. odstavka 82. člena ZZasV in Pravilnika o opravljanju preizkusov znanj ZRSZV izdala potrdilo o preizkusu znanja za varnostnika z dne 26.4.2005, potrjuje zatrjevane razlike v tolmačenju relevantnih določb zakona, vendar pa po presoji sodišča na odločitev, glede na zgoraj navedene razloge, ne more vplivati.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je leta 1970 opravil izpit za varnostnika po takratnih predpisih. Opravil je štirinajstdnevni tečaj-izobraževanje in izpit za varnostnika v DO ... Pri uveljavitvi ZZVO pa je pogoje za delo varnostnika izgubil. Sodišče sicer ugotavlja, da bi moral pridobiti ustrezno izobrazbo, in sicer v roku dveh let, na temelju 9. in 33. člena ZZVO. 9. člen ZZVO govori o osebi, ki je odgovorna za opravljanje dejavnosti in mora med drugim izpolnjevati najmanj višjo izobrazbo. V skladu s 33. členom so morale vse odgovorne osebe izpolniti IV. stopnjo izobrazbe v roku dveh let, to je do junija 1996. Nikakor pa se ta določba ne more uporabljati za varnostnika. Glede na navedeno je jasno, da je uporaba take določbe nepravilna. Tožnik še navaja, da 1. odstavek 82. člena ZZasV ne določa stopnje strokovne izobrazbe, ki jo mora kandidat izpolniti, niti je ne določa 20. člen ZZasV. Pogoji za opravljanje določenega poklica (varnostnika) pa so bistveni za pridobitev službene izkaznice. Zaradi tega je bistveno, da so ti pogoji opredeljeni v pravnem predpisu (načelo legalitete - 2. odstavek 120. člena, 4. odstavek 153. člena in 2. odstavek 3. člena Ustave RS- delitev oblasti) bodisi v zakonu bodisi v skladu z zakonskim pooblastilom v podzakonskem aktu. 1. odstavek 82. člena in 20. člen ZZasV pa pogoja izobrazbe ne določa. V času izdaje sodbe so bili sprejeti Katalog standardov in strokovnih znanj in spretnosti kot podlaga za pridobitev nacionalnih poklicnih kvalifikacij za poklic varnostnik, varnostnik čuvaj, le-ti pa ne določajo kot pogoj nobene strokovne izobrazbe, temveč le zdravniško potrdilo o ustreznem zdravstvenem stanju. Zgolj stališče sodišča, da bi pripeljalo do neenakosti med delavci, ki se zaposlujejo na novo, pa ni temelj, na podlagi katerega bi zavrnili izdajo službene izkaznice delavcu varnostniku, ki to delo opravlja že od leta 1970 dalje. Sodišče je z izpodbijano sodbo nepravilno uporabilo določbo 1. odstavka 82. člena in 20. člena ZZasV ter 9. in 33. člena ZZVO ter ni obrazložilo, na podlagi katerih določb mora kandidat za pridobitev NPK izpolniti poleg preizkusa znanja tudi minimalne izobrazbene pogoje. Tožnik še dodaja, da se tožena stranka ni nikoli protivila izpolnjevanju pogojev za delo varnostnika, saj je vedno opravil vse izpite in izobraževanja, vendar je zaradi starosti 56 let smiselnost izobraževanja pri teh letih resnično vprašljiva.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zaradi navedenega je vrhovno sodišče pritožbo v skladu s citirano določbo ZUS-1 obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, pri čemer je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna z uveljavitvijo ZUS-1, to je s 1.1.2007. Tožena stranka ni podala odgovora.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodni odločbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Revizija se lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavka 85. člena ZUS-1), ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek istega člena). Zaradi navedenega revizijsko sodišče tovrstnih navedb tožnika ni preizkušalo, temveč je v obravnavanem primeru presojalo le uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava v upravnem sporu, ki pa po presoji revizijskega sodišča ni podan.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi svojo presojo pravilno oprlo na določila 20. člena ter 82. člena Zakona o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV), ki velja od 2.1.2004. Po določilu 20. člena citiranega zakona mora varnostnik, med drugimi, v tem členu predpisanimi pogoji, opraviti program strokovnega izobraževanja ter imeti nacionalno poklicno kvalifikacijo varnostnik. Po določilu 1. odstavka 82. člena citiranega zakona, ki je uvrščen v poglavje prehodnih in končnih določb, se za novo zaposlene osebe iz 20. člena tega zakona, do določitve vsebine katalogov standardov strokovnih znanj in spretnosti ter začetka izvajanja postopkov za ugotavljanje in potrjevanje nacionalnih poklicnih kvalifikacij, uporablja Pravilnik o postopku sprejemanja odločitev glede določitve programov za preizkus znanja, izvajanja teh programov in načinu preverjanja znanja (v nadaljevanju Pravilnik), ki ga je dne 28.3.2002 sprejela Zbornica RS za zasebno varovanje (1. odstavek 82. člena ZZasV). Za varnostnike iz 10. člena Zakona o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja (v nadaljevanju ZZVO), ki so opravili preizkus znanja v skladu s pravilnikom iz prejšnjega odstavka, se šteje, da imajo pridobljene nacionalne poklicne kvalifikacije v skladu s tem zakonom (2. odstavek 82. člena ZZasV). Ne glede na določbo prve alinee 20. člena tega zakona se šteje, da imajo osebe s končano najmanj osnovno šolo in najmanj osmimi leti delovnih izkušenj pri opravljanju dejavnosti zasebnega varovanja ljudi in premoženja na dan uveljavitve tega zakona pridobljeno nacionalno poklicno kvalifikacijo varnostnik čuvaj oziroma varnostnik (3. odstavek 82. člena ZZasV). Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, v obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da tožnik pogojev, določenih v 3. odstavku 82. člena citiranega zakona, ne izpolnjuje, saj sam ves čas postopka navaja, da ima končanih le šest razredov osnovne šole, to pa izhaja tudi iz listin v upravnem spisu. Sporno pa je, ali tožnik, ki, kot sam navaja, opravlja delo varnostnika že od leta 1970 dalje, izpolnjuje pogoj, določen v 2. v zvezi s 1. odstavkom 82. člena citiranega zakona.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da se določilo 1. odstavka 82. člena citiranega zakona, na podlagi katerega je sicer Zbornica Republike Slovenije za zasebno varovanje ter na njem temelječega Pravilnika, tožniku izdala potrdilo o preizkusu znanja za varnostnika z dne 26.4.2005, za tožnika ne more uporabiti, saj se nanaša le na novo zaposlene delavce, in ne za delavce, ki na dan uveljavitve tega zakona že opravljajo delo varnostnika. Glede na navedeno je tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se v prehodnem obdobju kot pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije lahko upošteva le preizkus znanja, ki ga po določbah Pravilnika opravijo osebe, ki izpolnjujejo minimalne izobrazbene pogoje po starem zakonu. Da tožnik minimalnih izobrazbenih pogojev že po Zakonu o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja (v nadaljevanju ZZVO) ni izpolnjeval, pa izhaja iz 1. odstavka 10. člena ZZVO, ki med ostalimi osebnimi pogoji za varnostnika določa tudi, da ima varnostnik najmanj predpisano strokovno izobrazbo glede na zahtevnost del, ki jih opravlja, kar, v skladu z 2. odstavkom tega člena pomeni, da mora imeti ta oseba končano poklicno šolo. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje se je sicer v obrazložitvi izpodbijane sodbe (zadnji odstavek) sklicevalo tudi na določilo 33. člena ZZVO, ki pa se, kot pravilno navaja tožnik, nanaša na odgovorne osebe in ne na varnostnike, vendar po presoji revizijskega sodišča to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.