Jedro

V prehodnem obdobju se lahko kot pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije upošteva le preizkus znanja, ki ga po določbah Pravilnika o postopku sprejemanja odločitev glede določitve programov za preizkus znanja, izvajanja teh programov in načinu preverjanja znanja, opravijo osebe, ki izpolnjujejo minimalne izobrazbene pogoje po starem zakonu. Drugačno tolmačenje določbe 1. odstavka 82. člena ZZasV bi namreč pripeljalo do neenakosti med delavci, ki se zaposlujejo na novo, in pred uveljavitvijo zakona zaposlenimi delavci.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek prvega tožnika za podelitev službene izkaznice zasebnega varovanja za varnostnika. Svojo odločitev utemeljuje z določbami 20. člena Zakona o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 126/03, v nadaljevanju: ZZasV), ki določa pogoje, ki jih mora izpolnjevati varnostnik, ter s prehodnimi določbami istega zakona, po katerih lahko osebe, ki zaradi neizpolnjevanja pogoja obvezne šolske izobrazbe po prejšnjem zakonu (Zakon o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja, v nadaljevanju: ZZVO) niso mogle pridobiti službene izkaznice, izjemoma, na podlagi 3. odstavka 82. člena ZZasV pridobijo službeno izkaznico, če poleg ostalih pogojev iz 20. člena ZZasV izpolnjujejo tudi pogoj končane osnovnošolske izobrazbe in če so imele na dan uveljavitve ZZasV (2. 1. 2004) najmanj osem let delovnih izkušenj na področju zasebnega varovanja. V postopku je bilo ugotovljeno, da je prvi tožnik končal šest razredov osnovne šole, da torej nima dokončane osnovnošolske izobrazbe, s tem pa tudi ne izpolnjuje enega od pogojev za podelitev službene izkaznice po 3. odstavku 82. člena ZZasV. Ker ne gre za novo zaposlenega delavca, tudi ni pogojev za podelitev izkaznice po 1. odstavku 82. člena ZZasV.

Tožeči stranki odločbo izpodbijata iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Ker je bila prvemu tožniku izdaja službene izkaznice v letu 2004 zavrnjena, je izpit ponovno opravljal po novi zakonodaji, da bi pridobil pogoje za opravljanje dela kot novozaposleni delavec. Izpit za varnostnika je opravil v letu 2002 in delo obvlada, vendar je zaradi formalnega razloga nedokončane osnovne šole izpit opravil ponovno, da bi izpolnil formalne pogoje, sicer mu delovno razmerje zaradi neizpolnjevanja pogojev po ZZasV lahko preneha. ZZasV v 20. členu določa pogoje za pridobitev službene izkaznice. Te pogoje prvi tožnik izpolnjuje, saj je po ZZasV opravil izobraževanje. Potrdilo o izpitu prilaga. Strokovne izobrazbe pa ZZasV med pogoji ne določa. Kolikor bi držala trditev, da ne more pridobiti službene izkaznice, ker ni novo zaposleni delavec, ostali novo zaposleni pa lahko, bi taka trditev povzročila neenakost pred zakonom. Če je torej delavec zaposlen na novo, lahko opravi izpit in pridobi izkaznico, že zaposleni pa mora izgubiti službo, in se zaradi pridobitve izkaznice na novo zaposliti. Stališče tožene stranke, da se preizkus znanja po Pravilniku o postopku sprejemanja odločitev glede določitve programov za preizkus znanja, izvajanja teh programov in načinu preverjanja znanja (v nadaljevanju Pravilnik) še vedno opravlja z upoštevanjem določb ZZVO, je nesprejemljivo, saj je ta zakon z uveljavitvijo ZZasV prenehal veljati, Pravilnik, ki še velja, pa šolske izobrazbe ne predpisuje. Hkrati Zbornica, ki je po ZZasV pooblaščena za izvajanje programov strokovnega izobraževanja, ni zagotovila izobraževanja na način, ki ga določa novi zakon. Kdaj bo Zbornica pripravila vse za pridobitev NPK, tožena stranka ne navaja. Opozarja še na neusklajena stališča med Zbornico in toženo stranko. Res gre za prehodno obdobje, vendar pa pomanjkljiva zakonska ureditev ne more biti v škodo strank, še sploh, če gre za obstoj delovnega razmerja in posledično izpolnitev pogojev za upokojitev delavcev, ki ne izpolnjujejo pogojev po 3. odstavku 82. člena ZZasV. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da prvemu tožniku podeli službeno izkaznico na podlagi 1. odstavka 82. člena ZZasV.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo. Ker v obravnavanem primeru ne gre za novo zaposlenega delavca, je nerelevantno, da je tožnik opravljal preizkus znanja ponovno 26. 4. 2005, pred tem pa že 26. 11. 2002. Tožeča stranka je 26. 6. 2005 toženo stranko z dopisom obvestila, da je tožnik opravil izpit, čeprav se zaveda, da to ni res. Pravilnik za izvajanje javnih pooblastil na področju zasebnega varovanja (Uradni list RS, št. 131/04) predvideva le obveznost izobraževanja brez izpita (4. člen), ravno zato, da bi ne prihajalo do podvajanja z izpitom pri pridobitvi nacionalne poklicne kvalifikacije. Udeležba na izobraževanju je pogoj za pristop k pridobivanju nacionalne poklicne kvalifikacije. Vsakršno drugačno tolmačenje zakonskih določb bi pomenilo zlonameren obid zakona. Tožnik navaja, da je prepuščen na milost in nemilost državnim organom, pri čemer pa ne pove, da je že do sedaj, v nasprotju z zakonom, opravljal delo brez ustrezne službene izkaznice in bi lahko v času od uveljavitve ZZasV dokončal osnovno šolo in izpolnil pogoje. Tožena stranka je tožeči stranki v dopisu z dne 31. 5. 2004 pojasnila postopek pridobivanja službene izkaznice in ji skladno z načelom varstva pravic strank svetovala pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije, na podlagi katere bo stranki možno izdati službeno izkaznico. Po podatkih tožene stranke naj bi se postopki podeljevanja certifikatov nacionalne poklicne kvalifikacije na področju zasebnega varovanja začeli izvajati v septembru 2005. Tožeči stranki v zvezi z navedbami odgovora na tožbo poudarjata, da je prvi tožnik izpit opravil in o tem predložil tudi potrdilo. Res je, da v letih 1995 do 2004 ni mogel pridobiti službene izkaznice, je pa opravil izpit in delo dobro opravlja. Delo varnostnika opravlja že od leta 1970. Ker je po novem zakonu izpadel, je storil vse, da bi pogoje izpolnil. Do 10. 10. 2005 (datum vloge) še vedno ne more pridobiti nacionalne poklicne kvalifikacije oziroma se izobraževati po novi zakonodaji. Pogoje za delo varnostnika je leta 1970 izpolnjeval, zato jih ni mogel kar izgubiti. Stari zakon ni ničesar opredeljeval glede varnostnikov, ki so pred njegovo uveljavitvijo pogoje izpolnjevali. Novi zakon pogoja strokovne izobrazbe ne določa, zakaj bi torej moral tožnik, da obdrži službo, pri petinpetdesetih letih zopet v šolo, če pa zakon tega ne določa. Poleg tega bi tožnik šolo zaključil ravno v času upokojitve (4 leta). Zbornica izobraževanja po Pravilniku o izvajanju javnih pooblastil na področju zasebnega varovanja ni začela izvajati. Zbornica in tožena stranka delujeta še vedno po stari zakonodaji, čeprav ta od 3. 1. 2004 ne velja več. Katere določbe na področju izobraževanja varnostnikov veljajo, je razvidno iz priloženega sklepa Ustavnega sodišča z dne 22. 9. 2005. Vztrajata pri vloženi tožbi in uveljavljata povrnitev stroškov postopka.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se sklicuje. Dejansko stanje, relevantno za odločitev o zadevi, je bilo v postopku pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljuje tožena stranka.

Po določbi 20. člena ZZasV mora varnostnik med drugimi, v tem členu predpisanimi pogoji, opraviti program strokovnega izobraževanja (prva alinea) ter imeti nacionalno poklicno kvalifikacijo varnostnik (druga alinea). Za novo zaposlene osebe iz 20. člena tega zakona se, do določitve vsebine katalogov standardov strokovnih znanj in spretnosti ter začetka izvajanja postopkov za ugotavljanje in potrjevanje nacionalnih poklicnih kvalifikacij, uporablja Pravilnik o postopku sprejemanja odločitev glede določitve programov za preizkus znanja, izvajanja teh programov in načinu preverjanja znanja, ki ga je dne 28. 3. 2002 sprejela Zbornica Republike Slovenije za zasebno varovanje (1. odstavek 82. člena). Za varnostnike iz 10. člena Zakona o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja, ki so opravili preizkus znanja v skladu s pravilnikom iz prejšnjega odstavka, se šteje, da imajo pridobljene nacionalne poklicne kvalifikacije v skladu s tem zakonom (2. odstavek 82. člena). Ne glede na določbo prve alinee 20. člena tega zakona se šteje, da imajo osebe s končano najmanj osnovno šolo in najmanj osmimi leti delovnih izkušenj pri opravljanju dejavnosti zasebnega varovanja ljudi in premoženja na dan uveljavitve tega zakona, pridobljeno nacionalno poklicno kvalifikacijo varnostnik čuvaj oziroma varnostnik (3. odstavek 82. člena).

Med strankami ni sporno, da je prvi tožnik dokončal šest razredov osnovne šole in da pogojev, določenih v 3. odstavku 82. člena ne izpolnjuje. Sporno je vprašanje, ali ob nedokončani osnovnošolski izobrazbi tožnik pogoje, določene v 20. členu ZZasV lahko izpolni na način, ki je v 1. odstavku 82. člena določen za novozaposlene delavce, do določitve vsebine katalogov ter začetka izvajanja postopkov za ugotavljanje in potrjevanje nacionalnih poklicnih kvalifikacij, skladno s pravilnikom Zbornice. Kot zatrjujeta tožeči stranki, ZZasV med pogoji minimalne šolske izobrazbe ne določa. Kot pogoj predpisuje pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije, določene s katalogom standardov strokovnih znanj in spretnosti ali pridobljeno na podlagi listin, pridobljenih po izobraževalnih programih, ali pridobljeno na drug način v skladu z zakonom, ki ureja nacionalne poklicne kvalifikacije. Do določitve vsebine navedenih katalogov v skladu z Zakonom o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah (ZNPK-UPB1,Uradni list RS, št. 83/03) izobrazbeni pogoji za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije niso določeni, saj zakon v tem delu ureditev prepušča organom in organizacijam, pristojnim za sprejemanje katalogov. Zato ni slediti stališču tožečih strank, da nova zakonodaja pridobitev NPK omogoča brez vsakršnih izobrazbenih pogojev. Res je tudi, da šolska izobrazba s Pravilnikom, ki se po določbi 1. odstavka 82. člena uporablja do določitve vsebine katalogov, ni predpisana. Pravilnik je bil sprejet na podlagi ZZVO, ki je med pogoji za varnostnike predpisoval najmanj III. stopnjo izobrazbe. Zato je tudi po presoji sodišča v prehodnem obdobju lahko kot pridobitev NPK upošteva le preizkus znanja, ki ga po določbah Pravilnika opravijo osebe, ki izpolnjujejo minimalne izobrazbene pogoje po starem zakonu. Drugačno tolmačenje določbe 1. odstavka 82. člena ZZasV bi namreč pripeljalo do neenakosti med delavci, ki se zaposlujejo na novo in pred uveljavitvijo zakona zaposlenimi delavci. Z določbami 2. in 3. odstavka 82. člena je zakonodajalec poskrbel prav za že prej zaposlene delavce in tistim, ki zaradi neizpolnjevanja pogoja dosežene izobrazbe pogojev za varnostnika po določbah prejšnjega zakona niso izpolnjevali, z znižanjem izobrazbenega pogoja na končano osnovnošolsko izobrazbo omogočil, da delo nadaljujejo skladno z novim zakonom. Dejstvo, da je Zbornica Republike Slovenije za zasebno varovanje tožniku na podlagi 1. odstavka 82. člena Zakona o zasebnem varovanju in Pravilnika o opravljanju preizkusov znanj ZRSZV izdala potrdilo o preizkusu znanja za varnostnika št. ... z dne 26. 4. 2005, potrjuje zatrjevane razlike v tolmačenju relevantnih določb zakona, vendar pa po presoji sodišča na odločitev, glede na zgoraj navedene razloge, ne more vplivati.

Tudi ni točna tožbena trditev, da ZZVO položaja oseb, ki so pred njegovo uveljavitvijo opravljale dela iz 9. člena zakona, pa nimajo ustrezne izobrazbe, ni uredil. Po določbi 33. člena lahko osebe, ki na dan uveljavitve tega zakona opravljajo dela iz 9. člena, pa nimajo ustrezne izobrazbe, še naprej opravljajo to delo, vendar morajo pridobiti izobrazbo v dveh letih od uveljavitve tega zakona. Nova zakonska ureditev po navedenem ni v ničemer posegla v pridobljene pravice tožnika, ki nesporno pogojev za pridobitev službene izkaznice tudi po stari zakonodaji ni izpolnjeval. Odločitev temelji na določbi 1. odstavka 59. člena ZUS.