Jedro

Ob pravilni uporabi materialnega prava je potrebno zaključiti, da je škoda, ki je nastala tožniku, v višini 40 % posledica tožnikove neskrbnosti, saj se ne bi smel povzpeti za prevzem visokotlačne cevi po armaturni mreži, v preostalem pa je zanjo odgovorna druga toženka, saj ni poskrbela za varne razmere na gradbišču in ni preverila, ali podizvajalec skrbi za ustrezen nadzor na gradbišču.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v točki I spremeni tako, da v celoti na novo glasi: "I. Za poškodbo pri delu dne 11. 7. 2015 na gradbišču A. je odgovorna druga toženka v deležu 60 %."

II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožbi druge toženke in stranskega intervenienta zavrnejo in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je za poškodbo pri delu dne 11. 7. 2015 na gradbišču A. odgovorna druga toženka v deležu 20 % (I. točka izreka) ter da se zoper prvo toženko zahtevek v celoti zavrne (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi v celoti ugodi in vmesno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo odstopi sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je v svojih vlogah na več mestih pojasnil, da delo, ki ga je opravljal pri drugi toženki, predstavlja nevarno dejavnost, saj gre za delo na višini, hkrati pa je jasno navedel, da je spornega dne utrpel škodo zaradi padca z višine 6 oziroma 8 metrov. Če bi bil pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik delo opravljal na betonskem dnu, potem po tej definiciji ni mogel pasti v globino 6 oziroma 8 metrov. Delo in delovno okolje tožnika v času nastanka škodnega dogodka, je primerjati z delom na gradbenem odru, tovrstno dejavnost pa, ob upoštevanju dejstva, da bi lahko do škodnega dogodka prišlo tudi ob upoštevanju vseh varnostnih pravil, lahko označimo za nevarno dejavnost. Ravnanje tožnika, ki je privedlo do škodnega dogodka, je bilo povsem običajno in normalno, kar je že v sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje in je delo tožnika sovpadalo z ravnanjem skrbnega človeka, kot je to izpovedal tudi sodni izvedenec B.B. dne 18. 2. 2020. Zato ni ustrezen zaključek sodišča prve stopnje, da ravnanje tožnika ni ustrezalo povprečni skrbnosti. Delovni proces, ki sta ga organizirali toženki, nujno sestoji tudi iz izpostavljanja večji nevarnosti padca z višine (plezanje in podobno), kar pa brez dvoma ustvarja situacijo, ki ustreza pravnemu standardu nevarne dejavnosti. Po mnenju tožnika bi moralo sodišče ugotoviti objektivno odgovornost toženk v primeru škodnega dogodka tožnika in upoštevati predvsem prvi odstavek 152. člena OZ, ki določa, da lahko enako kot imetnik za nevarno dejavnost odgovarja tudi tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo, ali tisti, ki je sicer dolžan stvar nadzorovati, ni pa pri njem na delu. Če je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v primeru tožnika ni šlo niti za napotitev delavca v smislu določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) niti za delo podizvajalca, je položaj torej v smislu objektivne odgovornosti povsem jasen. Tudi prva toženka kot delodajalec tožnika odgovarja po pravilih objektivne odgovornosti. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje glede krivdne odgovornosti prve toženke, ko se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča, saj le-ta določa, da se lahko pojem delodajalca v smislu Zakona o varnosti in zdravju pri delu razširi tudi na naročnike del, ki organizirajo delovni proces, kar pomeni, da se ne nanašajo le na delodajalca v delovnopravnem smislu, pač pa tudi na delodajalca v širšem smislu ZVZD-1. Po naziranju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je odgovornost delodajalca v smislu ZDR-1 mogoče vzpostaviti v primeru, če tožnik ni opravil preizkusa usposobljenosti iz varstva in zdravja pri delu. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca B.B. z dne 3. 2. 2020 ni razvidno, da sta bila usposabljanje in preizkus znanja tožnika izvedena skladno z 38. členom ZVZD-1. Manjka potrdilo o tem, da je tožnik opravil praktično usposabljanje. Tožnik se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje o višini soprispevka in meni, da je sodna praksa jasna, da se delavcu, ki se pri delu na višini ne priveže, čeprav bi to moral storiti, avtomatično ne more naprtiti prispevka k nastanku škode oziroma njenemu povečanju. Za izognitev krivdni odgovornosti ne zadostuje zgolj dejstvo, da je bil delavcu varnostni pas dan na razpolago, temveč bi morala tožena stranka kot delodajalec poskrbeti, da bi tožnik s pasom znal manipulirati in ga uporabljati. V zvezi z varnostnim pasom pa se pojavlja tudi pomislek, ali je na delu, pri katerem je tožnik padel v globino, sploh možno uporabljati varnosti pas glede na to, da je treba varnosti pas tudi pritrditi. Navedeno je izpostavil tudi sodni izvedenec B.B.. Navsezadnje pa toženki tožnika nista opozorili na dolžnost uporabe varnostnega pasu, kar je bilo po mnenju sodnega izvedenca nujno. Glede samega ravnanja tožnika, to je plezanja oziroma gibanja na območju, s katerega je tožnik padel v globino, pa je potrebno poudariti, da je bilo takšno ravnanje tožnika povsem normalno, tolerirano s strani nadrejenih delavcev in po mnenju izvedenca tudi skladno z ravnanjem povprečno skrbnega človeka. Sodni izvedenec je sicer na zaslišanju dne 18. 2. 2020 izpovedal, da sicer obstaja potrdilo usposobljenosti tožnika za izvajanje dela, da pa na tem potrdilu ne piše, kako je bil tožnik za predmetno delo usposobljen, zato teh okoliščin ni mogoče upoštevati v škodo tožnika pri določanju morebitnega soprispevka. Tožnik poudarja, da je odgovornost toženih strank bistveno višja, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in da je sodišče pri presoji soprispevka povsem zanemarilo jasna stališča sodnega izvedenca, ki je natančno navedel, da druga toženka ni izvajala zadostnega nadzora, kar pomeni kršitev 5. člena ZVZD-1. Sodni izvedenec je izrecno navedel, da bi moral tožnika nadrejeni delavec opozoriti, da mora imeti pritrjen varnostni pas. Priglaša stroške pritožbe.

3. Druga toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zahtevi ali jo vrne v ponovno sojenje in odločitev sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se zato ne more preizkusiti, s čimer je podana kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Sodišče si napačno razlaga razmerje med prvo in drugo toženko, saj je bila druga toženka vodilni partner konzorcija in ni bila zadolžena za izgradnjo del objekta strojnice. C. d. o. o. pa je bil v predmetnem poslu kooperant druge toženke, pri čemer je od prve toženke prejel delovno silo, in sicer pod pogoji pogodbe št. ... in aneksa 1 z dne 27. 5. 2014, na podlagi naročilnice z dne 5. 2. 2015. V njunem odnosu ni bilo govora o napotitvi na delo v smislu 62. člena ZDR-1. Sodišče se ni opredelilo do trditev in dokazov druge toženke, da je C. d. o. o. delal za podizvajalca druge toženke D. d. o. o. iz E.. V tem pogledu se sodišče tudi ni opredelilo do ugovora druge toženke glede njene pasivne legitimacije in sodba sploh nima razlogov o tem, dejansko stanje pa je ostalo nerazčiščeno, s tem pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Iz prijave nezgode – poškodbe pri delu izhaja, da je bilo delovno mesto zavarovano pred padcem v globino, kar ugotavlja tudi sodišče. Delo se je izvajalo po navodilih prve toženke, zato sodišče ne pojasni, kako je prišlo do zaključka, da je F. d. o. o. dejansko izvajal nadzor iz varnosti in zdravja pri delu tudi za delavce prve toženke. Sodišče se sploh ni ukvarjalo z vprašanjem povezave med F. d. o. o. in C. d. o. o. Druga toženka je pri prvi toženki najela delovno silo, ki opravlja pomožna gradbena dela s področja visokih in nizkih gradenj. Prva toženka in družba F. d. o. o. sta povezani osebi. Sodišče napačno tolmači, da se je F. d. o. o. kot pogodbeni izvajalec del zavezal za prevzem vseh pravic in obveznosti po dogovoru 25. člena ZVZD-1, programov skupnih varstvenih ukrepov, varnostne načrte in podajo ustnih in pisnih navodil za varno delo, saj se je za to dejansko zavezala prva toženka. Na drugi strani pa je druga toženka kot naročnik del sklenila s podizvajalcem D. d. o. o. pogodbo, po kateri odgovarja za varnost in zdravje delavcev na gradbišču. Druga toženka ni prenesla odgovornosti iz varstva pri delu na podizvajalca, pač pa se je tako dogovorila s podizvajalcem in je ta to sprejel. Sodišče je štelo izpoved tožnika glede načina dela in samega padca kot neprepričljivo, s čimer se druga toženka v celoti strinja. Sodišče je pravilno zaključilo, da je tožnik samovoljno plezal po armaturni mreži, in če tožnik ne bi plezal po mreži, tudi ne bi mogel pasti v globino. Zato je njegovo početje izključni razlog za nastanek škode. Vse priče so potrdile trditve drugo toženke, med njimi so bile tudi priče, ki so delale skupaj s tožnikom (G.G., H.H.). Vse priče so izpovedale, da so delavci vedeli, da ne smejo hoditi oziroma plezati po armaturnih mrežah. Na to so bili opozorjeni na predavanjih in vsako jutro, preden so šli na delo, ko jim je bilo rečeno, da morajo paziti nase. Nadrejeni delavec tožnika I.I. je delavcem še dodatno pojasnil, če kdo v skupini ni vedel, kaj točno mora narediti. Njemu je bil nadrejen J.J., ki je bil zaposlen v podjetju s Hrvaške. K.K. je pojasnil, da je bil zaposlen pri podjetju D. d. o. o., ki je bilo podizvajalec druge toženke. Delavci prve toženke so dnevno dobili navodila od delovodij iz njihovega podjetja s strani J.J., L.L. in M.M.. Iz njegove izpovedi je bilo nedvomno ugotovljeno, da so delavci prve toženke delali po navodilih vodij podjetja D. d. o. o., pri čemer je priča K.K. izpostavila, da so inženirji, ki so nadzirali in organizirali delo, bili zaposleni pri drugi toženki. Tudi priča N.N. je izpovedala enako kot K.K., da so bili izvajalci, zadolženi za varnost pri delu, vsak dan na gradbišču in so svoje delo zelo dobro opravljali. Tudi O.O. je enako kot K.K. in N.N. izpovedal, da je bila podlaga, po kateri je tožnik hodil pri svojem delu, betonska in omejena z železno armaturo, po kateri se ni smelo plezati. Z P.P. sta dnevno hodila po gradbišču in preverjala, ali so nameščena opozorila. Pojasnil je, da so oni in tudi druga toženka dajali navodila glede dela svojemu podizvajalcu D. d. o. o., oni pa so sodelovali s svojimi podizvajalci. Priča P.P., ki je bil koordinator na gradbišču v času škodnega dogodka, je izpovedal, da so na kraju škodnega dogodka visela opozorila »prepovedana uporaba», »oder v izdelavi« in »obvezna uporaba višinske varovalne opreme«, saj je ta opozorila izdelal sam. Druga toženka in koordinator P.P. sta storila vse, da je bilo gradbeno okolje popolnoma varno in v skladu s predpisi. Druga toženka se nikakor ne strinja z ugotovitvijo izvedenca in posledično sodišča, da ni imela zadostnega nadzora nad delom tožnika. Tožnik se je zavestno odločil, da bo plezal po armaturni mreži, se oprijemal vertikalnih palic te armaturne mreže in ker se je ena od teh odlomila oziroma upognila, je padel v globino 6 do 8 metrov. Nepravilno je stališče sodišča, da bi moral vsak delavec imeti dodatno nadzornika, ki bi gledal, kaj počne. Druga toženka je zagotovila varnost in zdravje delavcev na delu in izvajala vse ukrepe predvidene v 5. členu ZVZD-1. Od druge toženke oziroma od nje pooblaščenih izvajalcev ni mogoče pričakovati, da bo ves čas delovnega procesa opazovala tožnika in ga opozarjala. Tožnik je star 58 let in je izučen zidar z delovnimi in življenjskimi izkušnjami, zato je napačen zaključek sodišča, da je druga toženka odgovorna za predmetno nesrečo v višini 20 %. Napačen je tudi zaključek, da prva toženka za delovno nesrečo ni odgovorna. Tožnik je opravljal delo za prvo toženko, navodila za delo in razpored dela delavcev prve toženke pa je imela družba D. d. o. o. Sodišče je tudi storilo bistveno kršitev postopka, ko ni angažiralo drugega izvedenca, kar sta obe stranki utemeljeno predlagali. Druga toženka je izvajala vse potrebne varnostne ukrepe in še več, pri čemer ni bilo ugotovljeno nobenih nepravilnosti s strani nobene pristojne institucije, pa tudi sodišče je v pretežnem delu to ugotovilo, zato ni kršila določb 5. člena ZVZD-1 in njena odgovornost ni podana. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožbo je vložil tudi stranski intervenient na strani druge toženke in se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da obstaja delež odgovornosti druge toženke v višini 20 %. Do takšnega sklepa je naslovno sodišče prišlo na podlagi trditev tožnika in izvedenca za varstvo pri delu, pri tem pa sodišče ni konkretno navedlo, katere ukrepe varstva pri delu oziroma druge predpisane ali odrejene ukrepe je druga toženka opustila. Izvedeni dokazni postopek je dokazal, da je tožnik vedel in se zavedal, da ne sme hoditi ali plezati po armaturni mreži. Priče v postopku so verodostojno izpovedale, da se je nadzor varnosti pri delu izvajal vsak dan oziroma ves čas delovanja gradbišča. Povsem neživljenjsko pa bi bilo, da bi imel vsak delavec svojega nadzornika ves delovni čas oziroma pri vsakem delu. Tožnik je bil dejansko seznanjen z varnostnimi ukrepi, sam je potrdil, da je vedel, kaj sme in česa ne, dokazana ni niti ena konkretna kršitev ali opustitev druge toženke, zaključek sodišča pa je povsem pavšalen, da nadzor ni bil v zadostni meri izveden. Stranski intervenient pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zahtevek tožnika v celoti zavrne.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbi prereka trditve druge toženke in stranskega intervenienta v pritožbah. Tožnik je svoj zahtevek v prvi vrsti utemeljeval na objektivni odškodninski odgovornosti, pri kateri element skrbnosti ni relevanten. Nobena izmed prič ni navedla, da je bila uporaba varnostnega pasu obvezna oziroma da je bila uporaba pasu na gradbišču svetovana, še manj pa je bilo dokazano, da je bil tožnik z uporabo varnostnega pasu seznanjen. V zvezi z ravnanjem tožnika (plezanje oziroma gibanje po območju, s katerega je tožnik padel) je tožnik poudaril, da je bilo takšno ravnanje s strani nadrejenih tožnika tolerirano, kar izhaja tudi iz navedb sodnega izvedenca. Tožnik se ne strinja z argumenti druge toženke, zakaj je za varnost in zdravje pri delu odgovorna gospodarska družba D. d. o. o. iz E. Tožnik poudarja, da četudi je obstajal kakršenkoli dogovor med drugo toženko in družbo D. d. o. o., E., to za vprašanje odškodninske odgovornosti ni relevantno, gre namreč za vprašanje odškodninskega prava, ki je urejeno v Obligacijskem zakoniku (OZ), ta pa ne pozna vnaprejšnjega prenosa odškodninske odgovornosti. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Prva toženka je v odgovoru na pritožbo druge toženke prerekala trditve druge toženke in navedla, da se sicer strinja, da bi sodišče moralo v celoti zavrniti zahtevek tožnika, vendar ne iz razlogov, ki jih uveljavlja druga toženka. Ker je sodišče v celoti zavrnilo zahtevek zoper prvo toženko, sama nima interesa za pritožbo, ampak v tem odgovoru na pritožbo poudarja, da je sodišče napačno ugotovilo, da je bila ob obravnavanem dogodku, s strani toženih strank zagrešena kakršnakoli kršitev varstva pri delu. Za varnost pri delu je bilo ustrezno poskrbljeno in druga toženka je varnost pri delu zagotovila, škodni dogodek pa je izključno posledica samovoljnega ravnanja tožnika. Druga toženka je bila tista, ki je sama in preko svojega podizvajalca (in ne prve toženke) organizirala in nadzirala delo na gradbišču A., v okviru izvajanja pomožnih gradbenih del, v okviru izgradnje strojnice ter izvajala tudi nadzor glede varnosti pri delu preko svojih zaposlenih in preko O.O. in R.R., oba zaposlena pri drugi toženki. Neposredni vodja del je bil K.K., delovodja je bil J.J., oba zaposlena pri podizvajalcu druge toženke D. d. o. o., E.. Prva toženka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Druga toženka je v odgovoru na pritožbo tožnika navedla, da je napačno stališče tožnika glede objektivne odgovornosti. Popolnoma zgrešena (tako pravno kot tudi življenjsko), je trditev tožnika, da že po sami definiciji ne bi bilo mogoče padati 6 oziroma 8 metrov, če bi tožnik delo opravljal na betonskem dnu. Delavec je delo opravljal v varnem okolju, ki je bilo zavarovano z armaturno mrežo, in konkretno delovno mesto ni predstavljalo nevarnosti pred padcem v globino. Sodišče prve stopnje je pravilno in argumentirano zaključilo, da tožena stranka za nastanek škode ni objektivno odgovorna. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

8. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožbi druge toženke in stranskega intervenienta nista utemeljeni.

9. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno napačno uporabilo materialno pravo.

10. Neutemeljene so pritožbene trditve drugo toženke, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, saj je sodba obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi glede soprispevka tožnika k nastanku škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri obrazložilo svoj zaključek o 80 % tožnikovem prispevku k nastanku škodnega dogodka, pravilnost tega stališča pa se presoja v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava. Neutemeljene so pritožbene trditve drugo toženke in stranskega intervenienta, da je sodišče soprispevek tožnika ocenilo prenizko oziroma da bi moralo ugotoviti izključno odgovornost tožnika za nastalo škodo.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik dne 11. 7. 2015 poškodoval na gradbišču A., ko je opravljal pomožna gradbena dela kot delavec prve toženke, ki je svoje delavce posodila drugi toženki za opravljanje dela na gradbišču A.. Tožnik je dne 11. 7. 2015 (kot izhaja iz prijave nezgode pri delu) splezal na armaturno mrežo, da bi vzel visokotlačno pištolo za pranje betona, ki mu jo je podal sodelavec. Pri tem pa se je prečna armaturna palica odtrgala in armaturna mreža nagnila, nakar je tožnik padel v globino 6 metrov in se pri tem poškodoval. 12. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa obveznost delodajalca, da delavcu povrne škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, pri tem pa napotuje na splošna pravila civilnega prava. Obligacijski zakonik (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem.) v 131. členu določa, da je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odškodninska odgovornost), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odškodninska odgovornost). Obveznost zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu delodajalcu nalaga Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011 in nasl.).

13. Tožnik je trdil, da sta prva in druga toženka za povzročeno škodo odgovorni na podlagi pravil o objektivni odškodninski odgovornosti, saj je opravljal delo na višini. V zapisniku o škodnem dogodku je bilo ugotovljeno, da je padel v globino 6 do 8 metrov. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je druga toženka za škodni dogodek odgovorna krivdno, ker ni zagotovila po 83. členu Zakona o graditvi objektov in v smislu ZVZD-1, ustreznega nadzora nad delom delavcev. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ker je bilo mesto, kjer je tožnik stal tik pred nezgodo, zabetonirano in obdano z armaturno mrežo (za katero je ocenilo, da ni pomembno, kako je bila pritrjena), ne gre za opravljanje nevarne dejavnosti in zato ni podana objektivna odgovornost nobene od toženk.

14. Tožnik v pritožbi utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna odgovornost druge toženke, ker je tožnik stal na betonskih tleh, ki so bila obdana z armaturno mrežo in da zato ni bistveno, na kakšni višini je opravljal delo. Vsekakor je za presojo, ali gre za nevarno dejavnost, potrebno upoštevati, da je tožnik po tem, ko se je zlomil del armaturne mreže, padel v globino 6 do 8 metrov. Pravilno tožnik navedeno primerja z delom na gradbenem odru, za katerega je sodna praksa že sprejela stališče, da predstavlja delo, ki se opravlja na višini več kot 2,5 metra, nevarno delo. Razloge, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, zakaj delo tožnika ne predstavlja nevarne dejavnosti, pa sodi v okvir ugotavljanja soprispevka oškodovanca k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je glede na višino armaturne mreže (1,8 m) zaključilo, da ni šlo za delo na višini in da zato ni mogoče govoriti o nevarni dejavnosti, kar pa je po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno napačno. Sodišče prve stopnje se je neutemeljeno sklicevalo na višino armaturne mreže (1,8 m), saj je bistveno, na kakšni višini se je delo dejansko opravljalo.

15. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbo tretjega odstavka 153. člena OZ, ki se nanaša prav na situacijo, ko je tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja, le deloma prost svoje odgovornosti zaradi prispevka oškodovanca k nastanku škode. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, se v skladu s 149. členom OZ šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Če nastane škoda iz nevarne dejavnosti, zanjo po 150. členu OZ odgovarja imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja. Po prvem odstavku 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da škoda izvira iz kakšnega vzroka, ki je izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, po drugem odstavku istega člena pa, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Delna odgovornost je opredeljena v tretjem odstavku 153. člena OZ, ki določa, da je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Ali je neka dejavnost ali stvar nevarna, se presoja v vsakem primeru posebej. Sodna praksa je že zavzela stališče, da delo na višini več kot 2,5 metra in delo na gradbišču predstavlja delo s povečano nevarnostjo (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 126/2017, VIII Ips 196/2017 in II Ips 481/2006). Vprašanje, ali je delavec delo opravljal pravilno in v skladu z navodili (ali je upošteval navodila, da po armaturni mreži ne sme plezati), na to presojo ne more vplivati, lahko pa vpliva na delno ali popolno razbremenitev odgovornosti imetnika nevarne stvari oziroma tistega, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja.

16. Dejstvo, da je tožnik, kot je tudi sam izpovedal, padel v globino, ker se je zlomila vertikalna palica armaturne mreže, za katero se je prijel, da bi dosegel visokotlačno cev za čiščenje betona, ki mu jo je podal sodelavec, lahko vpliva na prispevek tožnika k nastanku škode, ker je druga toženka trdila, da tožnik po armaturni mreži ne bi smel plezati in da so bili na to delavci posebej opozorjeni. Nikakor pa to ne vpliva na objektivno odgovornost tožene stranke zaradi opravljanja nevarne dejavnosti.

17. Vse stranke se pritožujejo zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik prispeval k nastanku škode 80 %. Druga toženka in stranski intervenient se zavzemata, da je tožnik izključno odgovoren za nastalo škodo, tožnik pa uveljavlja znižanje ugotovljenega soprispevka oziroma da bi moralo sodišče ugotoviti, da sta za škodo izključno odgovorni toženki. Druga toženka se neutemeljeno zavzema, da je za nezgodo izključno kriv tožnik, ker ni upošteval varnostnih navodil, da po armaturni mreži ne sme plezati. Za armaturno mrežo je trdila, da je z njo ščitila delavce pred padcem v globino in da so bili delavci tudi dnevno opozorjeni, da se po mreži ne sme plezati. Po njenem mnenju tožnik ne bi padel v globino, če ne bi kršil danih navodil. Priče G.G. (ki je tožniku spustil visokotlačno cev), H.H., J.J., N.N., K.K., O.O. in P.P. so izpovedale, da so bili delavci na predavanjih opozorjeni, da ne smejo plezati po armaturni mreži. Tudi tožnik je izpovedal, da je pred škodnim dogodkom plezal po armaturni mreži, čeprav mreža ni »za plezanje«. To je storil zato, da bi dosegel visokotlačno cev, ki mu je podal sodelavec. Izvedenec B.B. je v izvedeniškem mnenju zapisal in tudi ob zaslišanju izpovedal, da je bilo ravnanje tožnika, ki se je povzpel na armaturno mrežo (brez varnostnega pasu), da bi prevzel visokotlačno cev, sicer neodgovorno in nespametno v smislu ZVZD-1, da pa se na gradbišču dogaja marsikaj in da je tožnik v dani situaciji želel čimprej prevzeti cev. Izvedenec je ocenil, da je tožnik ravnal kot povprečno skrben delavec, s tem pa se nista strinjali toženki in tudi sodišče prve stopnje v tem delu izvedencu ni sledilo. Po mnenju izvedenca je bila druga toženka že po 5. členu ZVZD-1 dolžna izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev na delu. Vodja gradbišča, delovodja, varnostni inženir in koordinator za varstvo in zdravje pri delu so bili po mnenju izvedenca dolžni izvajati ustrezen nadzor nad delom delavcev (tudi tožnika) na samem gradbišču. 18. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila druga toženka dolžna zagotoviti varno delo v skladu s 5. členom ZVZD-1 z izvajanjem ustreznega nadzora nad delom tožnika na samem gradbišču. Namreč K.K. in J.J. (oba zaposlena pri D. d. o. o.) sta izpovedala, da so tožnik in ostali delavci prve toženke dobili navodila za delo od delovodij s strani podjetja D. d. o. o., in sicer od J.J., L.L. ter M.M., nista pa znala pojasniti, kdo je bil tožniku nadrejen, ker so se le-ti menjavali. Tožnik in priči G.G. ter H.H. so izpovedali, da je bil njihov nadrejeni delavec I.I., kar je potrdil tudi J.J., medtem ko je I.I. trdil, da je bil samo eden izmed delavcev na gradbišču ter jim je delo odrejal J.J.. N.N. in K.K. (oba zaposlena D. d. o. o.) sta pojasnila, da je bilo njuno podjetje podizvajalec druge toženke, ki je odrejala delo na gradbišču in ta navodila so oni dajali naprej, vendar ne direktno delavcem, kot je bil tožnik. Vsi pa so izpovedali, da je bilo plezanje po armaturni mreži prepovedano, na kar so bili delavci opozorjeni na predavanjih o varnem načinu dela, pa se nekateri delavci tega niso držali, ker jih nihče ni opozoril. 19. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik prispeval k nastali škodi s tem ko je plezal po armaturni mreži, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo pri določitvi višine deleža 80 %, saj je ta, glede na ugotovitev, da je druga toženka v bistveno višjem odstotku doprinesla k škodnemu dogodku, previsok. Glede na vse navedeno, in sicer, da tako vodje gradbišč, delovodje (ki niso niti vedeli, da so delovodje – npr. I.I.), koordinatorji ter varnostni inženirji neposrednega nadzora na gradbišču niso izvajali in delavcev niso opozarjali na napačno izvajanje dela (čeprav so organizirali predavanja iz varstva pri delu in na določenih mestih na gradbišču postavili tudi opozorilne table), je potrebno dosoditi bistveno nižji soprispevek tožnika. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je nadzor nad delom na gradbišču drugo toženka v celoti prepustila podizvajalcu D. d. o. o., ki pa neposrednega nadzora nad delom delavcev na gradbišču ni izvajal. Ob pravilni uporabi materialnega prava je potrebno zaključiti, da je škoda, ki je nastala tožniku, v višini 40 % posledica tožnikove neskrbnosti, saj se ne bi smel povzpeti za prevzem visokotlačne cevi po armaturni mreži, v preostalem pa je zanjo odgovorna druga toženka, saj ni poskrbela za varne razmere na gradbišču in ni preverila, ali podizvajalec skrbi za ustrezen nadzor na gradbišču. S takšno opustitvijo nadzora nad delovnim procesom na gradbišču je opustila svoje obveznosti iz prvega odstavka 5. člena ZVZD-1. Tožnik je se je na armaturno mrežo povzpel, da bi prevzel visokotlačno cev, ki mu jo je spustil sodelavec z višjega nadstropja in si je na tak način olajšal delovni proces, in bi druga toženka lahko pričakovala takšno ravnanje delavcev ter ga tudi z ustreznim nadzorom preprečila. Prav tako druga toženka tožniku (in tudi ostalim delavcem) ni zagotovila ustreznih zaščitnih sredstev za delo na višini (varnostni pas), kar je ugotovil izvedenec B.B. v izvedeniškem mnenju.

20. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe druge toženke, stranskega intervenienta in tožnika, ko izpodbijajo odločitev sodišča prve stopnje, da se zahtevek zoper prvo toženko zavrne. Tožnik je bil v času škodnega dogodka zaposlen pri prvi toženki, in sicer v času od 22. 6. 2015 do 20. 12. 2015 na delovnem mestu »zidar« in je v času nezgode 11. 7. 2015 opravljal delo za drugo toženko, in sicer pomožna gradbena dela na objektu A.. Prva in druga toženka sta sklenili pogodbo in aneks, na podlagi katerih je druga toženka najela delovno silo pri prvi toženki. Sklenjen je bil pisni sporazum o skupnih varnostnih ukrepih na gradbišču A. v smislu 39. člena ZVZD-1. Prva toženka ni bila podizvajalec del na gradbišču A., kar izhaja iz pisnega sporazuma o skupnih varnostnih ukrepih in prav tako ni bila zadolžena za nadzor na gradbišču in varstvo pri delu na gradbišču, zato je odločitev sodišča prve stopnje glede odgovornosti prve toženke pravilna.

21. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bili inženirji, ki so organizirali delo in ga nadzirali, zaposleni pri drugi toženki oziroma pri podizvajalcu druge toženke. Zato so neutemeljene trditve druge toženke, da ne odgovarja za škodni dogodek, ker bi nadziranje nad delom svojih delavcev na gradbišču morala vršiti prva toženka. Vrhovno sodišče RS je v sklepu VIII Ips 12/2019 z dne 10. 9. 2019 sprejelo jasno stališče, da je za odškodninsko odgovornost, če je šlo za kršitev določb o varnosti in zdravju pri delu, odločilnega pomena, pod čigavim nadzorom in po čigavih navodilih se je delo izvajalo, torej, kdo je organiziral in nadziral delo na delovišču. Če delavec opravlja delo brez neposrednega nadzora formalnega delodajalca in ta ni tisti, ki je organiziral delo na delovišču in ga nadziral, in torej ni bil odgovoren za sklenitev pisnega sporazuma o določitvi skupnih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, za določitev delavca, odgovornega za izvajanje teh ukrepov, za sprejem programa usposabljanja za varno delo, in tudi ni bil tisti, ki bi moral dati delavcu navodila za varno delo na delovišču in ga opozoriti na nevarnosti pred začetkom dela, mu ni mogoče očitati, da je odškodninsko odgovoren za škodo nastalo delavcu, ker je tožnikov dejanski delodajalec. Na skupnih deloviščih se vloge izvajalcev v razmerju do delavcev dejansko prepletajo, zato je pri presoji odškodninskih zahtevkov, kadar gre za opustitev varnostnih ukrepov, treba najprej ugotoviti, kdo je delavčev "delodajalec" v smislu določb ZVZD-1. Po delovnopravnih predpisih je v razmerju do delavca delodajalec tisti, ki z delavcem sklene pogodbo o zaposlitvi. Sodna praksa pa je pojem delodajalca tudi v razmerju do delavcev njegovih podizvajalcev v smislu določb ZVZD-1 prav glede zagotavljanja varstva in zdravja pri delu, razširila tudi na naročnike del, ki organizirajo delovni proces na skupnem delovišču in odgovarjajo za nadzor glede varnosti pri delu. Po drugem odstavku 2. točke 3. člena ZVZD-1 se namreč za delodajalca v smislu tega zakona štejejo tudi osebe, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zaposlujejo delavce.

22. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ter prvega odstavka 351. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP. Sicer pa se pritožbi druge toženke in stranskega intervenienta zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del vmesne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Ker je bilo z vmesno sodbo odločeno samo o temelju tožbenega zahtevka in se bo postopek glede višine odškodnine nadaljeval pred sodiščem prve stopnje, je pritožbeno sodišče v skladu s 164. členom ZPP odločitev o pritožbenih stroških obeh strank pridržalo za končno odločbo.