Jedro

Tožnica se zoper sodbo, izdano v prvem sojenju, z dne 5. 1. 2012, s katero je bilo odločeno, da v zapuščino ne sodi solastninski delež do 44/100 nepremičnine, ni pritožila. To pomeni, da je neizpodbijani del sodbe z dne 5. 1. 2012 postal delno pravnomočen in (tu izpodbijana) odločitev pritožbenega sodišča, da v zapuščino ne sodi solastninski delež do 45/100 nepremičnine, pomeni za edinega pritožnika v prvem sojenju (toženca) kršitev prepovedi spremembe na slabše (359. člen ZPP).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se v II. točki izreka sodbe sodišča druge stopnje solastninski delež do 45/100 nepremičnine nadomesti s pravilnim deležem do 44/100 nepremičnine, v preostalem delu pa ostane sodba sodišča druge stopnje nespremenjena.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo o stroških postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju ugotovilo, da v zapuščino po pok. S. R. ne sodi solastninski delež do 42/100 nepremičnine ID znak ..., parc. št. 422/2, k. o. .... (v nadaljevanju: nepremičnina). V presežku je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo, tožničini pritožbi pa ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo, da v zapuščino po pok. S. R. ne sodi solastninski delež do 45/100 nepremičnine.

3. Toženec v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Obširno povzema potek postopka in meni, da je podana kršitev iz 359. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker se tožnica v prvem sojenju (ko je bilo odločeno, da delež do 44/100 nepremičnine ne sodi v zapuščino) ni pritožila zoper zavrnjeni del tožbenega zahtevka do 1/100 nepremičnine. Nadalje obširno izraža nestrinjanje z dejansko ugotovitvijo sodišč prve in druge stopnje, da so bili dohodki pokojnega in tožnice približno enaki. Zatrjuje kršitev 8. člena ZPP in zaključi, da sta prispevka pokojnega in tožnice ostala nedokazana. Opozarja še na določb tretjega odstavka 214. člena ZPP. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Uvodoma velja revidentu pojasniti, da je odločitev o tem, da je pokojni s tožnico živel v zunajzakonski skupnosti in da zaradi tega tožnici pripada dedna pravica po pokojnem, že pravnomočna. Zato revizijsko sodišče revidentovih tez, s katerimi skuša izpodbiti ta del odločitve, niti ni povzemalo. Revizijsko sporno je samo, kolikšen je delež tožnice na skupnem premoženju, ki sta ga s pokojnim ustvarila v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim je pritrdilo pritožbeno sodišče, izhaja, da je tožnica s pokojnim živela v zunajzakonski skupnosti od 20. 6. 1995 (ko je razveza njene zakonske zveze postala pravnomočna) vse do njegove smrti 14. 6. 2009. Stanovanjska hiša, ki je predmet te pravde, je bila kupljena 22. 4. 1996 in kupnina zanjo je znašala 20.800.000,00 SIT. Pokojni je v nakup nepremičnine vložil celotno kupnino od prodaje svoje garsonjere v višini 4.600.000,00 SIT, tožnica pa 55.000,00 DEM (4.976.732,75 SIT), ki jih je prejela kot darilo od svoje matere. Poleg tega sta si pokojni in tožnica za nakup te nepremičnine od pokojnikovega očeta izposodila še 2.000.000,00 SIT, ki sta jih kasneje vrnila. Pokojni je v času od 1995 do vključno 2008 iz naslova plač in regresa zaslužil približno 3-odstotke več kot tožnica. Tožnica in pokojni sta iz naslova avtorskega honorarja pri D. ustvarjala s skupnim delom približno enake dohodke. Oba sta imela tudi preživninske obveznosti za svoje otroke, in sicer tožnica za dva, pokojni pa za enega otroka. Revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev ni upoštevno (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob tem velja še dodati, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju teh dejstev ravnalo v skladu z metodološkim napotkom proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP. Dokazna ocena je po presoji revizijskega sodišča zadostno argumentirana, tako da je objektivno sprejemljiva in preverljiva za stranke in instančno sodišče. Zato zatrjevana kršitev iz 8. člena ZPP v obravnavani zadevi ni podana.

8. Upoštevajoč navedeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, bi bil tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilen zaključek pritožbenega sodišča, da toženec ni uspel izkazati, da je delež pokojnega na skupnem premoženju večji od 55-odstotkov, kar tožnica tožencu že od vložitve tožbe dalje tudi priznava. Vendar pa iz sodnega spisa izhaja, da se tožnica zoper sodbo, izdano v prvem sojenju, z dne 5. 1. 2012, s katero je bilo odločeno, da v zapuščino po pok. S. R. ne sodi solastninski delež do 44/100 nepremičnine, ni pritožila. To pomeni, da je neizpodbijani del sodbe z dne 5. 1. 2012 postal delno pravnomočen in (tu izpodbijana) odločitev pritožbenega sodišča, da v zapuščino po pok. S. R. ne sodi solastninski delež do 45/100 nepremičnine, pomeni za edinega pritožnika v prvem sojenju (toženca) kršitev prepovedi spremembe na slabše (359. člen ZPP).

9. Toženčeva revizija je torej delno utemeljena, in sicer glede solastninskega deleža do 1/100 nepremičnine. Revizijsko sodišče je zato sodbo pritožbenega sodišča delno spremenilo (381. člen ZPP) in odločilo, da v zapuščino po pok. S. R. ne sodi solastninski delež do 44/100 nepremičnine ID znak ..., parc. št. ..., k. o. .... V preostalem delu revizija toženca ni utemeljena in jo je v tem delu revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Ker je odločitev o prvostopenjskih in pritožbenih stroških postopka še odprta, je revizijsko sodišče tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo o stroških postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).