Jedro

Izvedeni dokazi dajejo dovolj podlage za zaključek, da sta tako tožnica kot pokojni vložila v nakup nepremičnine, ki je skupno premoženje, posebno premoženje, in sicer pokojni 4.600.000,00 SIT, tožnica pa 4.976.732,75. SIT. Ob nadaljnjem dejstvu, da so osebni dohodki tožnice skupaj z regresom do nakupa nepremičnine v letu 1996 nekoliko višji, kasneje se je razmerje obrnilo in da je tudi po mnenju pritožbenega sodišča dokazano, da so bili avtorski honorarji, ki so bili na podlagi dogovora pokojnega in tožnice do vključno leta 1998, nakazovani na račun pokojnega, rezultat skupnega dela za D., da sta oba imela preživninske obveznosti, da sta z lastnim delom prispevala k ohranjanju in povečanju skupnega premoženja pri hišnih opravilih in vzdrževanju nepremičnine, ob dejstvu, da je dokazano, da je pokojni imel nekaj prihodkov iz vrednostnih papirjev in nekaj bonitet v službi, pa tožencu ni uspelo dokazati, da je delež pokojnega na skupnem premoženju večji od 55 %, kar že vse od vložitve tožbe priznava tudi tožnica.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se v točki I izreka spremeni tako, da se ugotovi, da v zapuščino po pokojnem AA ne sodi solastni delež do 45/1000, v točki II izreka se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev sodišča, da v zapuščino po pok. AA ne sodi solastninski delež do 42/100 nepremičnine ID znak ..., parc. št. 1, k. o. X (I), in odločitev o stroških postopka (II).

2. Odločitev sodišča prve stopnje izpodbijata tako tožeča kot tožena stranka. Tožeča v obrazložitvi pritožbe navaja, da iz razlogov sodbe ne sledi, zakaj je sodišče prve stopnje ob ponovnem sojenju tožničin delež na skupnem premoženju zmanjšalo za 2/100. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ker je sodišče tožbenemu zahtevku v večjem delu ugodilo.

3. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, ker je v ponovljenem postopku odločalo, ne da bi opravilo glavno obravnavo. Vztraja, da je zapustnik s svojimi prihranki in kupnino, ki jo je pridobil s prodajo stanovanja, v celoti pokril kupnino za nepremičnino, ki je predmet tega pravdnega postopka. Sodišče ni upoštevalo, da je pokojni prejemal dohodek tudi v obliki honorarjev in imel na voljo številne bonitete, kot je uporaba službenega avtomobila za zasebne potrebe, vključno s porabljenim gorivom in stroški za vzdrževanje. Enako je veljalo tudi za stroške mobitela in interneta. Ker tožnica nikoli ni dokazala, da bi pred obstojem zunajzakonske skupnosti imela kakršnokoli posebno premoženje, je logičen zaključek, da je vsa sredstva za nakup hiše prispeval pokojni. Čeprav je sodišče poklonilo vero izpovedbi zapustnikovih bratov, da je pokojni AA imel prihranke, pa vendarle tega v njegovem vložku pri nakupu ni upoštevalo.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

5. Očitana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP samo zato, ker sodišče v ponovljenem postopku ni opravilo glavne obravnave, ni podana. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da je absolutni bistveno kršitev mogoče odpraviti tudi tako, da odločbo, ki je ni bilo mogoče preizkusiti zaradi napak sodišča pri pisanju sodb, sodišče prve stopnje ponovno napiše in s tem kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP odpravi.

6. Ob pravilnem materialnopravnem zaključku, da je bila sporna hiša pridobljena v času trajanja zunajzakonske skupnosti zapustnika in tožnice, je bilo na tožencu trditveno in dokazno breme, da hiša predstavlja posebno premoženje njegovega pokojnega očeta (zapustnika). Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni uspel dokaz, da je bila stanovanjska hiša, ki je predmet te pravde, v celoti kupljena s posebnim premoženjem pokojnega AA. Do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo je toženi kot dokaz za svojo trditev predlagal, da sodišče pri N., d. d., poslovalnica ..., opravi poizvedbe na tekočem računu pokojnega oziroma hranilni knjižici v zvezi z nakazili v letu 1996. Da bi pritožnik v zvezi z zatrjevanimi prihranki zapustnika predlagal tudi zaslišanje prič iz listinske dokumentacije, v spisu ne sledi. Poizvedbe pri N. d. d., niso potrdile trditev tožene stranke, da bi bila kupnina za stanovanjsko hišo plačana iz sredstev, ki naj bi jih na računu imel pokojni (prihranki pokojnega). Trditev toženca niso potrdile niti poizvedbe na računih pri S., d. d., niti pri D. 7. Pokojni je s tožnico od njene razveze 20. 6. 1995 živel v zunajzakonski skupnosti, odločitev, da ji zaradi tega pripada dedna pravica po pokojnem AA, je pravnomočna. V pritožbenem postopku ostaja sporno vprašanje, kako velik je delež tožnice na skupnem premoženju.

8. V pritožbenem postopku je nesporno naslednje dejansko stanje: - kupnina za nepremičnino, ki je predmet tega pravdnega postopka je znašala 20.800.000,00 SIT, - pokojni je v nakup nepremičnine vložil celotno kupnino od garsonjere v višini 4.600.000,00 SIT; - pokojni in tožnica sta si za nakup nepremičnine od očeta pokojnega izposodila 2.000.000,00 SIT, ki sta jih kasneje vrnila.

9. Tožničino izpovedbo, da je k nakupu skupne hiše prispevala 55.000,00 DEM, ki jih je podarila njena mati (4.976.732,75 SIT) so potrdile priče BB, CC in DD. Tožena stranka te trditve do zaključka glavne obravnave 5. 1. 2012 ni prerekala, zato tudi pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, in neprerekanje tega dejstva s strani tožene stranke do zaključka glavne obravnave v januarju 2012, dajejo dovolj podlage za prepričljiv zaključek, da je tožnica 55.000,00 DEM (4.976.732,75 SIT), ki jih je prejela kot darilo od svoje matere, vložila v nakup nepremičnine, ki je predmet te pravde. Toženi je izjavo EE, sodišču predložil 29. 10. 2010, ne da bi navedel opravičljiv razlog, zakaj tega ni napravil do zaključka prvega naroka, zato je s tem dokazom prekludiran in ga sodišče pravilno ni upoštevalo.

10. Pritožnica je v zunajzakonski skupnosti s pokojnim živela od 20. 6. 1995 (ko je razveza njene zakonske zveze postala pravnomočna) vse do smrti 14. 6. 2009. Stanovanjska hiša, ki je predmet te pravde je bila kupljena 22. 4. 1996, zato se je sodišče prve stopnje v 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem, kakšne dohodke sta zunajzakonska partnerja imela v letih 1995 in 1996, torej v času, ko sta kupovala hišo, ki je predmet te pravde in ugotovilo: Tožničina plača za leto 1995 je znašala 1.326.615,00 SIT, zapustnikova pa 732.763,00 SIT. V letu 1996 je tožničina plača znašala 1.680.927,00 SIT, zapustnikova pa 1.112.683,00 SIT. Tožničin regres je znašal v letu 1959 101.257,00 SIT, v letu 1996 pa 111.932,00 SIT. Zapustnikov regres je bil nekoliko višji in sicer 102.000,00 SIT. Sodišče pod točko 36 in 37 na podlagi listinske dokumentacije (A15 in B3) ugotavlja, da je tožnica v prvih letih skupnega življenja z zapustnikom prejemala nekoliko višjo plačo in regres (v času pred nakupom stanovanjske hiše in še prvo leto po nakupu), po letu 1998 pa se je razmerje obrnilo tako, k temu pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče prve stopnje glede na razpoložljivo listinsko dokumentacijo ni pravilno izračunalo razmerje plač in regresa. Zapustnik je v času od 1995 do vključno 2008 iz naslova plač in regresa zaslužil približno 3 % več kot tožnica (A14).

11. Tožnica je dohodke iz naslova avtorskega honorarja dokazovala s predložitvijo dohodninskih odločb (A 15), iz katerih sledi, da je v letu 1999 prejela 2.799.999,00 EUR, leta 2000 2.097.576,00 EUR, v letu 2001 5.392.660,00 EUR, v letu 2005 1.525.000,00 SIT, leta 2006 2.000.000,00 SIT, leta 2007 16.793,00 EUR, po letu 2008 prejem honorarjev ni izkazan. Toženi je trditve, da je tudi njegov pokojni oče prejemal avtorske honorarje, dokazoval z obračunom dohodnine za DURS (B 3), iz katerega sledi, da je iz naslova avtorskih honorarjev v letu 1995 prejel 4.029.912,00 SIT, leta 1996 3.220.000,00 SIT, leta 1997 5.140.000,00 SIT, leta 1998 5.250.000,00 SIT, leta 1999 1.350.000,00 SIT, leta 2000 2.000.000,00 SIT, po letu 2000 prihodki iz avtorskih honorarjev za pokojnega niso izkazani. Tožnica je vse od pripravljalne vloge z dne 14. 6. 2011 trdila, da je bilo delo na podlagi avtorskih honorarjev plod skupnega dela tožnice in pokojnega AA. Pokojni je bil strokovnjak za računalništvo in je izdeloval računalniške programe za potrebe D., d. d., kjer je bila tožnica zaposlena. Programe je delal tako, da mu je podlage pripravljala tožnica, ki je bila na D. zaposlena. To je potrdila priča CC, ki je v kritičnem času v podjetju D. opravljala dolžnosti direktorja financ in računovodstva. DD, ki je bil v kritičnem času šef pokojnega je povedal, da je bil posel največji projekt firme K., da je računalniški program le orodje, za delo pa potrebuješ nekoga, ki ve, kako se plača izračuna na roke, saj se nato ta matematični izračun pretvori v program. Sodelovanje tožnice pri delu pokojnega je potrdila tudi FF, bivša tožničina sodelavka na D., ki je povedala, da so pri delu v D. kontaktirali s tožnico in ji povedali, kaj želijo. V luči izpovedb zaslišanih prič, dohodninskih odločb (A 15) in podatkov o plači za pokojnega AA (B 3) pri družbi K., se zaključek sodišča, da je tožnica prejemala avtorske honorarje za sodelovanje s pokojnim pri skupnem projektu že pred letom 1998, pokaže kot pravilen. Tudi pritožbeno sodišče sledi razlogom sodišča prve stopnje, da je tožnica v času, ko je bila v razveznem postopku, imela interes, da doseže čim večjo preživnino za svoja otroka, zato se je s pokojnim dogovorila, da se tudi njen delež avtorskega honorarja nakazuje na njegov račun. Iz dohodninskih odločb sledi, da so bili avtorski honorarji nakazani neposredno na račun tožnice šele po letu 1999, kar se je pri nakazilu avtorskega honorarja na račun pokojnega v letu 1999 kazalo z drastičnim padcem v primerjavi z nekaj leti prej, ko so nakazila s povprečno 4.000.000,00 SIT na mesec zdrsnila na 2 do 1 milijona v letu 1999 in 2000, potem pa nakazil iz naslova avtorskega honorarja na račun pokojnega sploh ni bilo več, v letu 2001, 2005, 2006 in 2007 jih je prejela le še tožnica. Vse navedeno daje dovolj podlage za zaključek, da sta tožnica in pokojni iz naslova avtorskega honorarja pri D. ustvarjala s skupnim delom približno enake dohodke.

12. Res je, da v postopku nikoli ni bilo sporno, da je bilo nekaj denarja za nakup nepremičnine verjetno pridoblejnega tudi iz vrednostnih papirjev. Ob odsotnosti kakršnekoli trditvene podlage s strani tožene stranke, kako visoki naj bi bili ti dohodki, teh ni bilo mogoče ugotoviti. Enako velja za trditve o prihrankih, ki naj bi jih imel pokojni pred nakupom stanovanjske hiše. Pokojnikova brata sta obstoj prihrankov potrdila, nobeden od njiju pa ni povedal, koliko naj bi znašali. Telefon, internet in službeni avto je pokojni uporabljal za opravljanje svoje pridobitne dejavnosti, koliko naj bi zaradi navedenega prihranili v družinskem proračunu, ob premalo substanciranih trditvah, ni mogoče ugotoviti.

13. Pokojni in tožnica sta imela tudi preživninske obveznosti. Tožničina otroka sta bivala v skupnosti s pokojnim, zanju je tožnica prejemala preživnino. Toženi je imel preživninske obveznosti za enega otroka, ki je vikende in počitnice pogosto preživljal v skupnosti s tožnico. Preživninske obveznosti obeh partnerjev so vplivale na višino razpoložljivih denarnih sredstev v družinskem proračunu, ni pa dokazov, da bi tožničine preživninske obveznosti bistveno bolj obremenile družinski proračun.

14. Tožeča stranka je s kupoprodajno pogodbo o prodaji stanovanja, ki jo je sklenila tožnica za Občino N. 23. 4. 1993 v dokaznem postopku prekludirana, ker jo je brez utemeljenega razloga vložila po prvem naroku za glavno obravnavo, enako velja za trditveno podlago, da je prodajalec hiše v kupnino za hišo štel tudi avtomobil, ki je bil last pokojnega.

15. Izvedeni dokazi dajejo dovolj podlage za zaključek, da sta tako tožnica kot pokojni vložila v nakup nepremičnine, ki je skupno premoženje, posebno premoženje, in sicer pokojni 4.600.000,00 SIT, tožnica pa 4.976.732,75. SIT. Ob nadaljnjem dejstvu, da so osebni dohodki tožnice skupaj z regresom do nakupa nepremičnine v letu 1996 nekoliko višji, kasneje se je razmerje obrnilo in da je tudi po mnenju pritožbenega sodišča dokazano, da so bili avtorski honorarji, ki so bili na podlagi dogovora pokojnega in tožnice do vključno leta 1998, nakazovani na račun pokojnega, rezultat skupnega dela za D., da sta oba imela preživninske obveznosti, da sta z lastnim delom prispevala k ohranjanju in povečanju skupnega premoženja pri hišnih opravilih in vzdrževanju nepremičnine, ob dejstvu, da je dokazano, da je pokojni imel nekaj prihodkov iz vrednostnih papirjev in nekaj bonitet v službi, pa tožencu ni uspelo dokazati, da je delež pokojnega na skupnem premoženju večji od 55 %, kar že vse od vložitve tožbe priznava tudi tožnica.

16. Glede na vse navedeno je treba pritožbi tožnice v delu, ki se nanaša na velikost njenega deleža na skupnem premoženju, ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, kot sledi iz izreka te odločbe (351. člen ZPP), pritožbo tožene stranke pa kot neutemeljeno zavrniti, saj niso utemeljeni niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je v dolgotrajnem pravdnem postopku uspela tako z ugotovitvenim zahtevkom, da ji pripada dedna pravica po pokojnem AA kot tudi da v zapuščino po pokojnem ne sodi solastninski delež do 45/100 nepremičnine, ki je predmet te pravde, in da je zato odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka sama, nepravična. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da obrazložitev v 50. točki sodbe nasprotuje sama sebi in je ni mogoče preveriti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ugotovljeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka se bo sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju o stroških postopka izognilo tako, da bo upoštevalo, da je bilo jedro spora v tej zadevi vprašanje, ali je tožnica živela v zunajzakonski skupnosti s pokojnim in ji zato pripada dedna pravica, ali je stanovanjska hiša, ki je predmet pravde posebno premoženje pokojnega in če ni, kako velik je tožničin delež na skupnem premoženju. Sodišče naj ob ponovnem odločanju o stroških postopka zavzame jasno stališče, kako je zavrženje tožbenega zahtevka, ki se nanaša na zapustnikove vrednostne papirje pri ... in sredstva na bančnem računu vplivalo na višino vseh stroškov postopka, nato pa o stroških postopka ponovno odloči (354. člen ZPP).

18. Ker je bilo potrebno na podlagi zgoraj obrazloženega odločitev o stroških razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti v ponovno odločitev sodišču prve stopnje, bo o stroških pritožbenega postopka odločeno s končno odločbo (165. člen ZPP).