Jedro

Pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za opravljanje funkcije ravnatelja za določen čas, to je do dne, določenega z datumom (ne do prenehanja funkcije iz drugega razloga), ni zakonito prenehala na podlagi prenehanja funkcije ravnatelja. Prenehanja funkcije ravnatelja niti zakon niti pogodba o zaposlitvi ne predvidevata kot razlog za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: razveljavi v delu 2. točke izreka, kjer je ugotovljeno, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo na podlagi ugotovitvenega sklepa z dne 22. 12. 2005; spremeni v delu 4. točke izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za izplačilo razlike med plačo, ki jo je tožeča stranka prejemala pri novem delodajalcu in plačo, ki naj bi ji šla po pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 6. 2003, in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih prejemkov po odvodu davkov in prispevkov za čas od 8. 10. 2007 do 12. 6. 2008. V preostalem se pritožba zavrne ter se v nerazveljavljenem in nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo ugotovitveni sklep tožene stranke z dne 22. 12. 2005 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi ugotovitvenega sklepa z dne 22. 12. 2005, ampak je trajalo kot delovno razmerje za določen čas z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja do 7. 10. 2007 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku vpiše delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 7. 10. 2007, v roku 8 dni (3. točka izreka). Prav tako je toženi stranki naložilo, da tožniku za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 11. 2. 2006 do 7. 10. 2007 izplača plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 6. 2003, za čas od 8. 10. 2007 do 12. 6. 2008 pa razliko med plačo, ki jo je prejemal pri novem delodajalcu in plačo, ki bi šla tožniku po pogodbi z dne 14. 6. 2003 in vse ostale prejemke iz delovnega razmerja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih prejemkov iz delovnega razmerja dalje do plačila, pri čemer je tožena stranka dolžna od ustreznih bruto zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke, vse v 8 dneh (4. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v skupnem znesku 1.231,95 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka do plačila (5. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje pred spremenjenim senatom, tožniku pa naloži povrnitev stroškov. V pritožbi navaja, da odločitev sodišča temelji na navedbah tožnika na zadnjem naroku. Popolnoma na novo, brez kakršnekoli pravne podlage in izvedenega kontradiktornega dokaznega postopka je sodišče svojo odločitev oprlo zgolj na navedbe tožnika. Tožnik do zadnjega naroka ni zatrjeval, da svet tožene stranke nikoli ni odločal o ugotovitvenem sklepu z dne 22. 12. 2005. Te navedbe pomenijo v celoti novo trditveno podlago, ki je tožnik ni uveljavljal v predhodnih postopkih in jo zato tudi ne more uveljavljati v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče se je do teh navedb opredelilo na način, da je toženi stranki očitalo nepravilno postopanje ob izdaji ugotovitvenega sklepa. Gre za novote, ki v ponovljenem postopku niso dopustne. V postopku ni bilo nikoli sporno, kdo je sprejel ugotovitveni sklep. Ne soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da naj bi bila funkcija ravnatelja ločena od delovnega razmerja za določen čas. Glede na to, da tožnik pri toženi stranki predhodno ni bil v delovnem razmerju, je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas vezano na funkcijo ravnatelja. Delovno razmerje je bilo vezano na mandat in torej nesporno povezano s funkcijo ravnatelja za čas od 13. 6. 2003 do 12. 6. 2008. Zato ne vzdrži razlogovanje sodišča prve stopnje, da gre za dve različni kategoriji, in sicer za imenovanje na funkcijo ravnatelja in za delovno razmerje za določen čas. Razrešitev tožnika s funkcije pomeni, da ni več razloga za delovno razmerje za delovni čas, kot to nesporno izhaja iz 1. člena pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da s sklepom opr. št. Pdp 1499/2006 z dne 28. 9. 2007 ni razveljavilo II./1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje opr. št. II Pd 120/2006 z dne 3. 10. 2006 (list. št. 70 - 78 spisa), v kateri je bilo ugotovljeno, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi ugotovitvenega sklepa z dne 22. 12. 2005. V tem delu je postala sodba sodišča prve stopnje z dne 3. 10. 2006 pravnomočna. Na obstoj (delne) pravnomočnosti mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (319. člen ZPP), torej tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku. To izhaja tudi iz že navedene določbe drugega odstavka 350. člena ZPP, po kateri sodišče v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti pazi med drugim tudi na kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno. Ker je sodišče z izpodbijano sodbo v delu 2. točke izreka ponovno odločilo o pravnomočnem delu sodbe z dne 3. 10. 2006, kjer je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi ugotovitvenega sklepa s 22. 12. 2005, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi tega je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP navedeni del izpodbijane sodbe razveljavilo tako kot je razvidno iz izreka. Sodišče je na pravnomočni del izreka, da tožniku delovno razmerje na podlagi ugotovitvenega sklepa ni prenehalo, vezano. Že iz tega formalnega razloga v obravnavani zadevi ni dopustno odločiti v logičnem nasprotju z navedenim delom izreka, torej tako, da je delovno razmerje prenehalo na podlagi ugotovitvenega sklepa tožene stranke.

Tudi sicer je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov kljub navedbi (deloma nepravilnih, predvsem pa nepotrebnih) razlogov, pravilno zaključilo, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik s toženo stranko (javnim zavodom na področju kulture) sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 14. 6. 2003. Na podlagi akta o imenovanju je pogodbo o zaposlitvi s tožnikom v imenu sveta sklenil njen predsednik (peti odstavek 8. člena Sklepa o ustanovitvi javnega zavoda Slovensko narodno gledališče Opera in balet Ljubljana, Ur. l. RS, št. 56/2003 – v nadaljevanju: Sklep o ustanovitvi). V 1. členu navedene pogodbe sta stranki ugotovili, da je bil tožnik s sklepom ministrice dne 22. 5. 2002 imenovan na funkcijo ravnatelja tožene stranke za mandatno dobo 5 let (od 13. 6. 2003 do 12. 6. 2008), in da skladno z drugim odstavkom 31. člena Sklepa o ustanovitvi dosedanji direktor nadaljuje z delom kot ravnatelj zavoda do izteka mandata, za katerega je bil imenovan. S tožnikom je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas od 13. 6. 2003 do 12. 6. 2008 s polnim delovnim časom (40 ur tedensko).

V prvem odstavku 33. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK, Ur. l. RS, št. 96/2002 s spremembami) je določeno, da javni zavod zastopa, predstavlja in vodi direktor. Z aktom o ustanovitvi javnega zavoda se lahko funkcija direktorja poimenuje tudi drugače. Sklep o ustanovitvi, na katerega se v preambuli sklicuje pogodba o zaposlitvi, je v prvem odstavku 8. člena določil, da ravnatelj zastopa, predstavlja in vodi poslovanje zavoda. To pomeni, da je imel tožnik kot ravnatelj status poslovodne osebe in mu je v tem svojstvu pogodba o zaposlitvi lahko prenehala le na enega od načinov, ki so predvideni v zakonu (75. člen Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) ali če bi bilo tako dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi sami (šesta alinea 72. člena ZDR).

Pogodba o zaposlitvi za delovno mesto ravnatelja je bila sklenjena za določen čas. Direktor (ravnatelj) sklene delovno razmerje za določen čas – za čas trajanja mandata (1. odstavek 50. člena ZUJIK in 5. odstavek 8. člena Sklepa o ustanovitvi). Skladno temu je bilo izrecno določeno tudi trajanje pogodbe o zaposlitvi, od 13. 6. 2003 do 12. 6. 2008. Torej za čas mandatne dobe ravnatelja (1. člen citirane pogodbe o zaposlitvi) in ne za čas opravljanja dela ravnatelja. Zmotno je zato stališče tožene stranke, da iz 1. člena pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas vezano na prenehanje opravljanja funkcije ravnatelja. ZDR v prvem odstavku 77. člena določa, da pogodba o zaposlitvi za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. Pogodba o zaposlitvi za določen čas pa lahko v skladu z 2. odstavkom 77. člena ZDR preneha tudi, če se pred potekom časa o tem sporazumeta pogodbeni stranki ali če nastopijo drugi razlogi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami tega zakona. V skladu z navedeno ureditvijo sta prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas uredili tudi stranki. V prvem odstavku 12. člena pogodbe o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da pogodba preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, v prvem odstavku 11. člena pa sta se stranki sporazumeli, da lahko odpovesta pogodbo v skladu z določbami ZDR in kolektivno pogodbo.

Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožena stranka dne 22. 12. 2005 tožniku izdala ugotovitveni sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. V njem je tožena stranka odločila, da je z dnem pravnomočnosti odločitve Upravnega sodišča Republike Slovenije v zadevi opr. št. U 2253/2002 z dne 15. 1. 2004 o razveljavitvi sklepa o izbiri in odločbe o imenovanju ravnatelja, tj. s 6. 7. 2005, odpadla podlaga pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Z navedenim sklepom je tožena stranka ugotovila, da je tožniku s 6. 7. 2005 prenehala veljati pogodba o zaposlitvi z dne 14. 6. 2003. Glede načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi je vršilec dolžnosti ravnatelja tožene stranke na zaslišanju povedal, da so pri toženi stranki šteli, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po ZDR je odpoved pogodbe o zaposlitvi izredna ali redna, za vsako od njiju pa so v zakonu določene tudi zahteve. Zato se ni mogoče strinjati z izpovedjo vršilca dolžnosti direktorja, da je ugotovitveni sklep šteti za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Slednja ima kot izjava volje oblikovalne učinke glede prenehanja delovnega razmerja, ki nastopijo v primeru izredne odpovedi z njeno vročitvijo, v primeru redne odpovedi pa po poteku odpovednega roka, medtem ko ugotovitveni sklep tožene stranke predstavlja formalno odločitev, s katerim se za nazaj ugotavlja prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da sta statusni in pogodbeni položaj ravnatelja kot poslovodne osebe tožene stranke pravno ločena, ker statusni položaj preneha po statusno-pravnih pravilih, medtem ko veljajo za prenehanje pogodbe o zaposlitvi pravila delovnega prava. Vendar sta oba položaja tudi funkcionalno povezana, ker bo prenehanju statusnega položaja praviloma sledilo tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Pri tem pa je sodišče dolžno presojati zakonitost tistega načina (razloga) prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki ga je izbral delodajalec. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka utemeljevala s tem, da je v posledici pravnomočne razveljavitve odločbe o imenovanju tožnika na funkcijo ravnatelja odpadla podlaga pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Tožena stranka v pritožbi sicer utemeljeno opozarja, da sodišče ne more opreti svoje odločitve o nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi na navedbe tožnika o tem, da svet tožene stranke ni odločal o ugotovitvenem sklepu, saj trditev tožnika o dejstvih ni mogoče enačiti z njegovo izpovedjo kot dokazom v sodnem postopku. Vendar je za presojo zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi bistveno, da le-ta v sporni zadevi ni prenehala na podlagi enega od zakonsko ali pogodbeno predvidenih razlogov oziroma načinov. Prenehanje funkcije ravnatelja namreč ne zakon (75. člen ZDR) in ne pogodba o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki, ne predvidevata kot razloga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijani sklep tožene stranke je zato nezakonit, skladno temu pa je bil tožnik od 6. 7. 2005 do 7. 10. 2007 v delovnem razmerju pri toženi stranki. Za ta čas je tožena stranka dolžna tožniku vpisati delovno dobo in mu izplačati plačo. Glede na ugotovitev, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki do 7. 10. 2007 (2. in 3. točka izreka sodbe), po tem datumu sodišče prve stopnje ni imelo zakonite podlage, da tožniku prizna prejemke iz delovnega razmerja. Ker tožnik od 7. 10. 2007 dalje ni več v delovnem razmerju pri toženi stranki, od navedenega datuma ni upravičen niti do razlik v plači (kot pravici iz delovnega razmerja).

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP sodbo sodišče prve stopnje v 4. točki izreka delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v delu, kjer tožnik zahteva plačilo razlike med plačo, ki jo je prejemal pri novem delodajalcu in plačo, ki naj bi mu šla po pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 6. 2003, ter plačilo ostalih prejemkov iz delovnega razmerja za čas od 8. 10. 2007 do 12. 6. 2008, zavrnilo. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter v nerazveljavljenem in nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor uvršča v spore o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.