Jedro

Tožniku je bil dodatek k tuji pokojnini izplačevan v previsokem znesku (v znesku, od katerega ni bil odštet znesek pokojnine iz tujine, upravičen je bil zgolj do razlike med usklajenim zneskom osnove in evrsko protivrednostjo zneska srbske pokojnine), ker tožencu ni sporočal zneskov izplačane srbske pokojnine. Zato je nastalo preplačilo dodatka k tuji pokojnini, ki ga je tožnik dolžan vrniti tožencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba toženke z dne 8. 7. 2011 od I. točke do vključno IV. točke izreka. Izrek odločbe z dne 8. 7. 2011 je v točki V. v prvem stavku spremenilo tako, da je zavarovancu priznalo stroške v višini 715,26 EUR in je tako toženka dolžna tožniku povrniti iz naslova predsodnega postopka še znesek 233,61 EUR. Glede stroškov sodnega postopka je sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Šteje, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je za odločanje v predmetni zadevi pristojno le socialno sodišče, saj v obravnavani zadevi ne gre za odločanje o pravicah do in iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot so določene v 4. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99), temveč za spor v zvezi z vračilom domnevno preveč plačanega zneska, ki se obravnava v rednem postopku po določbah Obligacijskega zakonika. Tožniku v sojenju pred sodiščem prve stopnje ni bila zagotovljena pravica do poštenega sojenja, saj očitno ne more uspeti z najpreprostejšimi ugovori, kot je ugovor zastaranja. Toženka bi morala svoj zahtevek uveljaviti z direktno tožbo in bi bila toženka dolžna dokazati, da je bil tožnik obogaten brez pravnega temelja, oziroma da je nekaj prejel glede na podlago, ki je kasneje odpadla. Toženka v postopku ni ničesar dokazovala, temveč je z izpodbijano odločbo vnaprej ugotovila, da je tožnik v obdobju od 1. 8. 1995 do 30. 11. 2010 prejemal dodatek k starostni pokojnini v previsokem znesku, ter da je tako nastalo preplačilo v višini 69.456,96 EUR, kar je dolžan tožnik vrniti toženki. S takšno kršitvijo določb postopka je sodišče tožnika v nasprotju z zakonom prikrajšalo za možnost enakopravnega sodelovanja v postopku in mu ni bilo omogočeno pošteno sojenje, kar predstavlja kršitev določb 22. in 23. člena Ustave RS. Napačno je stališče sodišča, da ugovor zastaranja lahko uveljavi le toženka, za tako stališče ni najti ustrezne pravne podlage. Napačno je tudi stališče, da je tožnik dodatek k starostni pokojnini prejemal v previsokem znesku. Tožniku je bil dodatek odmerjen v višini razlike med usklajenim zneskom osnove in tolarsko protivrednostjo zneska pokojnine, ki jo je upravičencu dolžan izplačevati nosilec zavarovanja, iz katere od republik nekdanje SFRJ, za tekoči mesec. V dodatku je že bila upoštevana razlika do pokojnine v znesku 20.272,90 dinarjev, saj omenjenega dodatka v odločbi drugače ne bi bilo. Dejstvo, da je bil naslovni organ ob izdaji odločbe seznanjen, da tožniku pokojnina iz druge republike nekdanje SFRJ ni bila izplačana, v postopku sploh ni bilo zatrjevano in ni jasno, na podlagi česa je bilo sploh ugotovljeno. Omenjena ugotovitev je tudi v očitnem nasprotju z vsebino same odločbe, saj je pri tekstu, za kateri mesec naj nosilec zavarovanja iz druge republike pokojnine ne bi nakazal rubrika prečrtana z xxx, kar ne pomeni drugega, kot da je bila toženka seznanjena s tem, da se tožniku pokojnina izplačuje. Po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV-UPB1; Ur. l. RS, št. 45/92) sta namreč mogoča dva načina odmere dodatka. Na podlagi 3. člena ZZSV se dodatek odmeri v višini razlike med usklajenim zneskom osnove in tolarsko protivrednostjo zneska pokojnine, ki jo je upravičencu dolžan izplačati nosilec zavarovanja, iz katere od drugih republik nekdanje SFRJ za tekoči mesec. Tak dodatek je bil odmerjen tudi tožniku, v njem pa je že upoštevana razlika do pokojnine v znesku 20.272,90 dinarjev, saj omenjenega podatka sicer v odločbi ne bi bilo. V primeru, da nosilec zavarovanja, iz katere od republik nekdanje SFRJ upravičencu pokojnine za določen mesec ne nakaže, pa se dodatek odmeri v višini osnove. Omenjeno seveda pomeni, da se z odločbo najprej odmeri dodatek k tuji pokojnini, v primeru neizplačila posameznega zneska, pa se pokojnina izplača v celotnem znesku po določbi 4. člena ZZSV. Določba citiranega člena tako določa le pogoje za odmero dodatka za posamezni mesec, v katerem dodatek ni bil nakazan, ne pa tudi pogoje za pridobitev pravice do dodatka. Navedbe toženke, da je dodatek k tuji pokojnini izplačan brez upoštevanja pokojnine, kot je bila tožniku odmerjena v bivši republiki nekdanje SFRJ, je neutemeljena in v nasprotju z izdano odločbo. Toženka tudi ni predložila podatkov, iz katerih bi bila višina preplačila sploh razvidna, zato izpodbijane odločbe glede višine zahtevanega zneska ni bilo mogoče preizkusiti in bi sodišče zahtevku moralo ugoditi že iz tega razloga. Toženka bi morala dokazati, da je tožnik prejel plačilo v navedeni višini, kdaj jih je prejel in kako je bilo njihovo plačilo poračunano. Iz upravnega spisa prav tako izhaja, da je toženka obvestilo tujega nosilca zavarovanja prejela že v aprilu 2010, pa je kljub temu nezmanjšan dodatek izplačevala vse do decembra 2010, kar pomeni, da so vsi zneski po 1. 4. 2010 plačani z vednostjo toženke in teh zneskov ne more zahtevati v vračilo. Prav tako je bila tožniku priznana pravica do dodatka k starostni pokojnini z odločbo, ki do izpodbijane odločbe ni bila spremenjena. Sprememba že pridobljene pravice pa lahko učinkuje šele od prvega naslednjega meseca po izdaji odločbe in se torej lahko spremeni le za naprej ter je tako izpodbijana odločba v nasprotju z načelom pravne varnosti in kot taka v nasprotju z Ustavo RS. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke z dne 8. 7. 2011, s katero je toženka pritožbi tožnika delno ugodila in izpodbijano odločbo odpravila (I. točka izreka odločbe), odločila, da tožnik v obdobju od 1. 8. 1995 do 30. 11. 2010 ni imel pravice, do izplačila dodatka k tuji pokojnini v višini osnove za njegovo odmero, ter da je nastalo v obdobju od 4. 5. 2008 do 30. 11. 2010 preplačilo dodatka k tuji pokojnini v znesku 18.154,70 EUR in da je tožnik neupravičeno izplačani znesek dolžan nakazati na TRR toženca v roku 12 mesecev od prejema te odločbe, po tem roku se bodo zaračunavale zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške dolžnika, tožniku priznala stroške v višini 481,65 EUR, ki se izplačajo v roku 30 dni po izdaji te odločbe.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je tako izdana dokončna odločba toženke pravilna in zakonita, razen v delu, ki se nanaša na nastale predsodne stroške tožnika, kjer bi mu toženka morala priznati stroške v višini 715,26 EUR in ne le 481,65 EUR.

Zakon o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ – ZZSV-UPB-1 določa, da državljan republike Slovenije s stalnim prebivališčem v RS, ki je uveljavil pravico do pokojnine, v kateri od republik nekdanje SFRJ, ima pravico do dodatka k pokojnini po tem zakonu. Ta dodatek se odmeri od osnove, ki se določi v znesku pokojnine, ki je upravičencu šla za september 1991 in poračuna v slovenske tolarje v razmerju 1:1. Dodatek se odmeri v višini razlike med usklajenim zneskom osnove in tolarsko protivrednostjo zneska pokojnine, ki jo je upravičencu dolžan izplačati nosilec zavarovanja, iz katere od drugih republik nekdanje SFRJ za tekoči mesec. V primeru, da nosilec zavarovanja, iz katere od republik nekdanje SFRJ upravičencu ne nakaže pokojnine za določen mesec, se mu dodatek odmeri v višini osnove. V takšnem primeru je upravičenec v 8 dneh po prejemu dolžan zavodu povrniti znesek pokojnine, ki mu jo za navedeni mesec naknadno nakaže nosilec zavarovanja iz druge republike nekdanje SFRJ. Dodatek odmeri in izplačuje zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pravica do dodatka se pridobi na podlagi zahtevka, ki ga upravičenec vloži pri zavodu. Navedena določila ZZSV-UPB1 kažejo, da je zakonodajalec s citiranim zakonom želel zagotoviti socialno varnost slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ. Iz zakona izhaja, da je namen pravice do dodatka – ki je po svoji naravi socialno varstvena pravica – zagotoviti socialno varnost določeni kategoriji oseb, ki so socialno ogrožene, prav zato, ker stalno prebivajo v Sloveniji, pokojnino pa prejemajo iz držav – republik nekdanje SFRJ. Gre torej za zagotavljanje socialne varnosti, katerih sredstva zagotavlja Republika Slovenija iz proračuna, Vlada RS pa je s toženo stranko na podlagi 7. člena ZZSV-UPB1 sklenila pogodbo o obračunavanju in plačevanju obveznosti iz tega zakona. O socialnovarstvenih dajatvah v skladu s 5.a točko 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) odločba socialno sodišče. Prav tako je v skladu z drugim odstavkom 7. člena ZDSS-1 socialno sodišče pristojno odločati tudi o povrnitvi neupravičeno pridobljenih sredstev v socialnih sporih, navedenih pod 1. točko 7. člena. Iz navedenega razloga pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da v predmetni zadevi za sojenje ni pristojno socialno sodišče. Zavarovanec pridobi pravico do dodatka k pokojnini po ZZSV-UPB1 in do izplačevanja tega dodatka ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev. Ker je uživanje pravice do izplačevanja dodatka vezano na daljše časovno obdobje, v katerem se lahko spreminja dejansko stanje in s tem pravna podlaga za priznanje in uživanje te pravice, je prvotno priznana pravica varovana in obstoji vnaprej le, če še obstojijo vsi pogoji za njeno priznanje oziroma izplačevanje. Ko se ti spremenijo tako, da zakon uživanja pravice ne dopušča več, je zavarovanec ne more (sme) več uživati. Če zavarovanec zamolči relevantne spremembe dejstev, ki so mu znana in ki bi pomenila spremembo njegove pravice oziroma upravičenosti do izplačil, ima zavod – tožena stranka možnost izterjati preveč izplačane zneske izplačane dajatve, na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti (če je ta podana), sicer pa tudi na podlagi 275. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). V tem primeru ima izrecno pravno podlago (v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih) za izdajo odločbe o ugotovitvi predplačila, v kateri je določen znesek predplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno (tretji odstavek 275. člena ZPIZ-1). Tako izhaja tudi iz 10. točke obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 216/2010 z dne 7. 2. 2012. Navedeno je mogoče uporabiti tudi v predmetni zadevi. Gre za podobno dejansko in pravno situacijo.

Tožniku je bila z odločbo tožene stranke z dne 9. 6. 1993, od 1. 4. 1993 dalje priznana pravica do dodatka k pokojnini iz tujine po ZZSV-UPB1. Tožnik je državljan RS s stalnim prebivališčem v RS in ima z odločbo srbskega nosilca zavarovanja z dne 7. 8. 1991 priznano pravico do starostne pokojnine od 1. 6. 1991 dalje. Iz potrdila srbskega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 14. 3. 2011 izhaja, da mu je ta vse od 1. 8. 1995 dalje izplačeval pokojnino. Tožnik o izplačilu starostne pokojnine v Srbiji toženko sproti ni obveščal in ni sporočal mesečne višine izplačanega zneska starostne pokojnine, k temu se je izrecno zavezal tudi z izjavo, priloženo k zahtevi za priznanje pravice do dodatka k srbski pokojnini z dne 31. 3. 1993. Tako je nastalo preplačilo v znesku 69.456,96 EUR. Navedeno je toženka ugotovila z odločbo, izdano dne 18. 4. 2011, ki je bila tožniku vročena dne 4. 5. 2011. Tožena stranka je že v dokončni odločbi z dne 8. 7. 2011 pravilno upoštevala ugovor zastaranja tožnika za obdobje od 1. 8. 1995 do 3. 5. 2008, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi posebej obrazložilo v točki 8. Z navedeno obrazložitvijo, v točki 8 sodbe sodišča prve stopnje, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in je ne ponavlja. Tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožnikov ugovor zastaranja ni bil upoštevan ter v posledici tega ne more uspeti niti z najpreprostejšimi ugovori in mu tako ni bila zagotovljena pravica do poštenega postopka.

Iz odločbe skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 9. 6. 1993 izhaja, da ima tožnik od 1. 4. 1993 pravico do dodatka k starostni pokojnini v znesku 85.531,65 SIT na mesec, od 1. 5. 1993 dalje pa v znesku 82.880,17 SIT. Iz obrazložitve te odločbe na strani 2 je razvidno, da se je tožniku dodatek odmeril v višini osnove po prvem odstavku 4. člena ZZSV-UPB1, ker nosilec zavarovanja iz druge republike nekdanje SFRJ tožniku ni nakazal pokojnine. Tako ni slediti navedbam pritožnika, da je bila tožniku nakazana le razlika med usklajenim zneskom osnove in tolarsko protivrednostjo zneska pokojnine, ki jo je upravičencu dolžan izplačati nosilec zavarovanja, iz katere iz drugih republik nekdanje SFRJ za tekoči mesec in sicer na podlagi 3. člena ZZSV-UPB1. Tožniku se je dodatek odmeril po 4. členu, ker mu nosilec zavarovanja iz Republike Srbije, ni nakazoval pokojnine in sicer se mu je dodatek odmeril v višini osnove. Ta dodatek se je tožniku ves čas izplačeval v ustrezno usklajenem mesečnem znesku. Obseg nakazil od 1. 8. 1995 do 30. 11. 2010 je toženka specificirala po posameznem mesecu izplačila in mesečnem znesku tega izplačila. Po drugi strani pa je za obdobje od 1. 8. 1995 do 30. 11. 2010, po potrdilu Službe za nakazovanje pokojnin Srbije, razvidno, koliko je tožnik dobil izplačane pokojnine v posameznem mesecu s strani tega organa. Da je tožnik prejemal srbsko pokojnino, je izpovedal in potrdil zaslišan kot stranka tudi sam, na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje dne 19. 11. 2012, kakor izhaja iz zapisnika s te glavne obravnave. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da tožena stranka v postopku ni ničesar dokazovala, temveč zgolj ugotavljala, kaj je tožnik obdobju od 1. 8. 1995 do 30. 11. 2000 prejel. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da je bil dodatek k tuji pokojnini izplačan z upoštevanjem pokojnine, kot je bila tožniku odmerjena v bivši republiki nekdanje SFRJ. Pritožbeno sodišče je že navedlo, da iz odločbe tožene stranke z dne 9. 6. 1993 izrecno izhaja, da je bil tožniku dodatek odmerjen po prvem odstavku 4. člena ZZSV-UPB1 in ne po 3. členu, torej z upoštevanjem višine razlike med usklajenim zneskom osnove in tolarsko oziroma evrsko protivrednostjo zneska pokojnine, ki jo je upravičencu dolžan izplačati nosilec zavarovanja iz Srbije. Na podlagi navedb tožnika je toženka v odločbi upoštevala, da nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Srbiji tožniku ni nakazoval pokojnine. Po takšni osnovi je bil tožnikov dodatek izplačevan skozi vso obdobje. Tožniku je bil torej dodatek k tuji pokojnini izplačevan v previsokem znesku, to je v znesku, od katerega ni bil odštet znesek pokojnine iz tujine, upravičen je bil zgolj do razlike med usklajenim zneskom osnove in evrsko protivrednostjo zneska srbske pokojnine. Tako je pri tožniku nastalo preplačilo dodatka k tuji pokojnini za čas od 4. 5. 2008 do vključno 30. 11. 2010 v znesku 18.154,70 EUR. Specifikacija tega zneska je bila tožniku posredovana skupaj z dokončno odločbo tožene stranke. Navedeni znesek predstavlja izplačilo zneska srbske pokojnine preračunan v evre po tečaju Banke Slovenije. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da tožena stranka ni predložila podatkov, iz katerih bi bila višina preplačila sploh razvidna. Tožena stranka je tako tožniku, kakor sodišču, torej po eni strani posredovala podatke o višini izplačil dodatka s strani toženca, po drugi strani pa pridobila in posredovala potrdilo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Srbije, koliko je ta tožniku izplačal starostne pokojnine v posameznem mesecu od januarja 2005 dalje. V obdobju od 4. 5. 2008 do 30. 11. 2010 je tako nastalo preplačilo v višini 18.154,70 EUR. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri obrazložilo, da je tožnik preplačilo dolžan vrniti na podlagi določbe 275. člena ZPIZ-1 in na podlagi splošnih pravil o neupravičeni obogatitvi, določenih v 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katera mora mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 154. členom ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP tožnik, ki v pritožbi ni uspel, krije stroške pritožbe sam.