Jedro

Pobotanje je prenehanje nasprotnih terjatev med istima strankama, ki sta druga do druge obenem upnika in dolžnika. Zato ni mogoče pobotati terjatve tožnika s terjatvijo toženčevega podjetja pa čeprav je ta direktor in edini lastnik.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 140.000 ATS z 8% zamudnimi obrestmi od 30.8.1995 do plačila in ji povrniti njene pravdne stroške v višini 346.716,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče samo odloči o stvari oz.

podrejeno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo utemeljuje s tem, da s tožečo stranko ni nikoli sklenil posojilne pogodbe. Ker ne zna nemškega jezika, v katerem je napisano besedilo posojilne pogodbe, je verjel predstavniku tožeče stranke, da listina predstavlja le potrdilo o prejemu 140.000 ATS in jo iz tega razloga podpisal. Toženec v pritožbi nadalje zatrjuje, da je bil omenjeni znesek namenjen za zagon in dokapitalizacijo družbe Pr... d.o.o., katere direktor in lastnik je, in ne njemu osebno. Znesek naj bi bil namreč odobren v zvezi z distribucijsko pogodbo, sklenjeno med tožečo stranko in družbo Pr..., zato je po mnenju toženca zavezana vrniti obravnavani dolg družba Pr.... Ker pa je družba Pr... imela do tožeče stranke nesporne terjatve v višini 495.484 ATS, jih je kompenzirala z zneskom 140.000 ATS in naj bi sporni dolg po navedbah toženca torej ne obstajal več. Toženec še ugovarja, da zamudne obresti niso bile dogovorjene niti po temelju, niti po višini. Tudi čas zamude po njegovem mnenju ni nesporno opredeljen, saj ni nedvoumno določen rok za izpolnitev.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki meni, da bi toženec kot poslovnež moral vedeti, kaj podpisuje, in se torej ne more sklicevati na neznanje nemškega jezika. Kot izhaja iz posojilne pogodbe, ki je za odločitev v tem sporu edina relevantna listina, je bilo posojilo dano tožencu in le njemu,čeprav je res, da mu je bilo dano z namenom, da se sredstva uporabijo za razvoj njegovega podjetja. Trditve toženca, da naj bi družba Pr... kompenzirala obravnavani dolg s svojimi terjatvami do tožeče stranke, so po mnenju slednje izmišljene. Tožeča stranka ni privolila v prevzem toženčevega dolga s strani družbe Pr... in že iz tega razloga pobot ni mogoč. Po mnenju tožeče stranke je pravilna tudi odločitev sodišča o zamudnih obrestih, saj je 8% stopnja zamudnih obresti najnižja stopnja zamudnih obresti v Avstriji, v vsakem primeru pa bistveno nižja kot v Sloveniji. Iz tega razloga toženec po mnenju tožeče stranke vse do vložitve pritožbe višini obresti sploh ni ugovarjal. Pritožba ni utemeljena.

Pritožba uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ne pove, v čem je podana kršitev.

Pritožbeno sodišče kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 354. člena ZPP/77), ni ugotovilo.

Kolikor je mogoče pritožbene navedbe toženca, da s tožečo stranko nikoli ni sklenil posojilne pogodbe, razumeti v smeri, da znesek 140.000 ATS sploh ne predstavlja posojila, gre najprej ugotoviti, da takšen zaključek nasprotuje toženčevim lastnim trditvam, da je poskušal dolg pobotati z nasprotnimi terjatvami svoje družbe Pro...

d.o.o. do tožeče stranke. Če vtoževani znesek po mnenju toženca ni predstavljal posojila, ki ga je treba vrniti, tedaj tudi ni bilo razloga za uveljavljanje pobotnega ugovora, na katerega se sklicuje v pritožbi.Po oceni pritožbengea sodišča prav tako ni mogoče sprejeti toženčeve nadaljnje trditve, da je spričo neznanja nemškega jezika podpisal listino misleč, da podpisuje le potrdilo o prejemu zneska, ki je namenjen družbi Pro.... Sklicevanju na neznanje ter zavedenost ob navedenih dejstvih ni najti tehtne opore. Pritožbenim navedbam nasprotuje tudi istga dne podpisani distribucijski sporazum med tožečo stranko in družbo Pro..., saj je distribucijski sporazum opremljen s štampiljko družbe Pro..., medtem ko je posojilna pogodba le podpisana s strani toženca. Upoštevajoč navedeno je po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je bila posojilna pogodba sklenjena v zvezi s poslovanjem družbe Pro... s tožečo stranko, kar med pravdnima strankama pravzaprav ni sporno, ne vpliva na ugotovitev, da je bil posojilojemalec prav toženec in je iz tega razloga tudi dolžan vrniti prejeto posojilo. V zvezi z nadaljnjimi pritožbenimi trditvami, da je bil obravnavani dolg pobotan z nasprotnimi terjatvami družbe Pro...

do tožeče stranke, gre ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni privolila v prevzem dolga s strani družbe Pro.... Ker lahko dolžnik svoj dolg pobota le s terjatvijo, ki jo ima nasproti upniku, toženec svojega dolga seveda ni mogel pobotati z morebitnimi terjatvami družbe Pr... do tožeče stranke.

Pritožba graja tudi odločitev sodišča prve stopnje glede zamudnih obresti in poudarja, da obresti niso bile dogovorjene niti po temelju, niti po višini. S tem v zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta stranki v posojilni pogodbi izrecno dogovorili, da prejme toženec brezobrestno posojilo za dobo enega leta, kar pomeni, da se posojilo samo eno leto ne obrestuje, vendar se na omenjeni del besedila ni mogoče sklicevati ločeno od prav tako izrecno dogovorjenega roka enega leta, v katerem se je toženec zavezal posojilo vrniti ustrezno z napredovanjem njegovega podjetja. Po oceni pritožbenega sodišča doseženi dogovor, da toženec prejme za dobo enega leta brezobrestno posojilo, vsebuje tudi dogovor, da po preteku enega leta od posojenega zneska začno teči obresti, v kolikor ga toženec do tedaj še ne bi vrnil. Ne drži torej pritožbena navedba, da zamudne obresti niso bile dogovorjene, kot tudi, da rok, od katerega tečejo, ni nedvoumno opredeljen. Glede pritožbenih očitkov okrog višine obrestne mere dogovorjenih zamudnih obresti pritožbeno sodišče ugotavlja, da pravdni stranki njene višine v posojilni pogodbi nista izrecno zapisali. Ob tem gre vsekakor upoštevati, da je prdmet posojilne pogodbe, ki je bila sklenjena na Dunaju, določen v avstrijskem denarju in da je posojilodajalec subjekt avstrijskega gospodarstva in prava. Omenjena dejstva narekujejo, da je odsotnost izrecnega določil v višini obrestne mere v konkretnem primeru potrebno razumeti tako, da pravdni stranki pristajata na višino obrestne mere, do katere je v svojem poslovanju običajno upravičena tožeča stranka. Slednja je v tožbi anvedla, da zahteva obresti po 8% obrestni meri, ki se običajno priznava za zamudne obresti v Avstriji, na kar pa je bil, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, toženec obveščen že z dopisom tožeče stranke z dne 8.9.1997 in tedaj ni imel pripomb. Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nasprotoval navedbi tožeče stranke, da je v Avstriji običajna 8% obrestna mera.

Tudi v pritožbi zgolj načelno navaja, da tožeča stranka sploh ni upravičena od zamudnih obresti, ker da niso bile dogovorjene. Zato gre v zvezi s pritožbenim očitkom, da višina obrestne mere ni dokazana, poudariti, da v pravdnem postopku neprerekanih dejstev pač ni treba dokazovati. Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje, po kateri je tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti po 8% obrestni meri, pravilna.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (368. člen ZPP/77). Odločitev o stroških pritožbengea postopka, ki jih je zaznamoval toženec, je vsebovana v zavrnilnem izreku sodbe in temelji na 1. odstavku 166. člena ZPP/77 v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP/77. Tožeča stranka je zaznamovala stroške odgovora na pritožbo, ki pa po oceni pritožbenega sodišča niso bili potrebni za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP/77), saj je odgovor vsebinsko le pritrdil razlogom izpodbijane sodbe. Zato se stroški odgovora na pritožbo tožeči stranki ne priznajo.