Jedro

Za presojo pogodbenega razmerja z mednarodnim elementom se glede na pravilo o avtonomiji strank. kot subjektivni navezni okoliščini uporabi tisto pravo, ki sta ga pogodbeni stranki izbrali. Če stranki ne zatrjujeta, da sta se dogovorili o uporabi prava, posebnih okoliščin, ki bi napotovale na drugo pravo, pa ni, se za posojilno pogodbo uporabi pravo kraja, kjer je imel posojilodajalec ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje glede odločitve o zamudnih obrestih spremenita tako, da mora toženec plačati tožeči stranki od glavnice 140.000,00 ATS za čas od 30.8.1995 do plačila zamudne obresti po splošni obrestni meri zamudnih obresti, ki je predpisana v kraju izpolnitve na sedežu tožeče stranke, vendar ne več kot 8 odstotkov.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora plačati tožeči stranki 140.000,00 ATS z 8-odstotnimi zamudnimi obrestmi od 30.8.1995 do plačila in mu povrniti pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe ali njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje. Toženec vztraja pri svoji trditvi, da on ni bil nikoli v poslovnem razmerju s tožečo stranko, pač pa je to bila družba P. d.o.o., katere direktor je toženec, opisuje poslovne odnose tožeče stranke s to družbo, medsebojno korespondenco, se sklicuje na posamezne dopise in poudarja, da je bil posojilojemalec po sporni pogodbi stranski intervenient oziroma družba, ne pa toženec. Toženec ob podpisu listine ni vedel, da podpisuje posojilno pogodbo, saj ne zna nemškega jezika. Prepričan je bil, da gre za potrdilo o prejemu denarja, ki ga je prevzel za stranskega intervenienta. Tožeča stranka je v začetku tudi terjala vrnitev od družbe, kot izhaja iz dopisa z dne 8.9.1997, česar sodišče ni ocenjevalo. Sodišče je nedosledno uporabilo materialno pravo. Toženec se je v pritožbi skliceval na domače predpise, sodišče pa na avstrijske, ker da je posojilodajalec subjekt avstrijskega gospodarstva. Sodišče je samo domnevalo vsebino dogovora med pravdnima strankama. V pogodbi ni bilo določno navedeno, kdaj se posojilo vrne in na kakšen način. Očitno se je tožeča stranka strinjala, da se vrne v obliki storitev, to je zastopanja, uveljavljanja imena tožeče stranke in promocije njenih izdelkov na slovenskem tržišču, kar je bilo tudi storjeno. Neutemeljeno je očitanje, da ni bilo razlogov za uveljavljanje pobotanja.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki v odgovoru predlaga zavrženje revizije, ker ta uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pa tudi sicer neutemeljena (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija je delno utemeljena le glede odločitve o zamudnih obrestih, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo pravilno ugotavlja, da toženec (med drugim) izpodbija pravilnost v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, kar glede na izrečno določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 na revizijski stopnji ni več mogoče. Uveljavljanje takega razloga pa nima za posledico zavrženja revizije, saj je tudi na podlagi take revizije treba opraviti uradni preizkus iz 386. člena ZPP/77 glede uradno upoštevne procesne kršitve in pravilne uporabe materialnega prava, kot to velja na primer tudi za neobrazloženo revizijo.

Pravno odločilna dejanska ugotovitev, na katero so zaradi omenjene prepovedi vezani revizijsko sodišče in stranke, je v obravnavani zadevi naslednja. Glede na povsem jasna določila in oznako pogodbenih strank v posojilni pogodbi z dne 30.8.1994, ki sta jo pravdni stranki sklenili na Dunaju, je posojilojemalec po tej pogodbi toženec in ne družba P. d.o.o., katere direktor je toženec, pa čeprav je posojilo dobil v zvezi s poslovanjem te družbe. Zato ni mogoče upoštevati toženčevih revizijskih trditev, da naj bi iz dopisa z dne 8.9.1997 izhajalo drugače. Če je toženčev sicer nejasen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 mogoče povezati s trditvijo o izostanku dokazne ocene tega dopisa, je ta očitek neutemeljen, saj toženec z njim izpodbija dejansko ugotovitev, kdo je bil posojilojemalec. Zato revizijsko sodišče le pripominja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju tega dejstva upoštevalo vso listinsko dokumentacijo, torej tudi navedeni dopis, vendar je hkrati poudarilo, da je odločilna sama pogodba. Tudi razlogi sodišča druge stopnje v zvezi z zatrjevanim pobotanjem so povsem logični. Toženec je namreč v odgovoru na tožbo zatrjeval, da je njegov dolg prevzela družba P. d.o.o. in ga pobotala s svojo nasprotno terjatvijo do tožeče stranke. Šele kasneje, ko je tožeča stranka opozorila, da ni privolila v nikakršen prevzem dolga, je toženec svoje navedbe spremenil in pričel zatrjevati, da je bila posojilojemalka družba P. d.o.o. in ne on. Glede na nejasno pritožbeno zatrjevanje, da naj ne bi šlo za posojilo, ki bi ga bilo treba vrniti (kar toženec ponavlja tudi v reviziji s trditvijo o očitnem strinjanju tožeče stranke, kako naj bi se drugače obračunalo prejeto posojilo), je pritožbeno sodišče toženca utemeljeno opozorilo, da v takem primeru toženec ne bi poskušal dolga pobotati z nasprotnimi terjatvami družbe P. d.o.o. do tožeče stranke. Pravilni so tudi nadaljnji razlogi sodišča druge stopnje o neupoštevnosti toženčevega (pritožbeno novega) ugovora, da je mislil, da podpisuje le potrdilo o prevzemu denarja, ker da ne zna nemško. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da glede na ugotovljena dejstva za tak ugovor ni nobene opore. Zaradi revizijskega vztrajanja pri tem ugovoru, ki pa sedaj nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, revizijsko sodišče le pripominja, da je zatrjevano nepoznavanje nemškega jezika okoliščina na toženčevi strani. Če je v poslovanju s tujo pravno osebo kljub zatrjevanemu nepoznavanju tujega jezika podpisoval pogodbo v tujem jeziku, gre tako ravnanje v njegovo breme.

Neutemeljen je toženčev revizijski očitek, da naj bi sodišče domnevalo, kakšna je vsebina pogodbe. Zaradi toženčevega ugovora o zamudnih obrestih, ki ga je prvič uveljavljal šele v pritožbi, je sodišče druge stopnje povsem logično razlagalo, ne pa domnevalo, kakšna je vsebina pogodbe. Dogovor o brezobrestnem posojilu za dobo enega leta vsebuje tudi dogovor, kdaj je treba posojilo vrniti in da po preteku tega leta tečejo zamudne obresti. Revizijsko sodišče pritrjuje taki razlagi posojilne pogodbe. Zato so neutemeljene revizijske trditve o nedoločnosti časa in načina vrnitve posojila.

Toženčev revizijski ugovor glede vprašanja slovenskega ali avstrijskega prava pa je utemeljen, čeprav v drugi smeri, kot ga toženec uveljavlja.

Tožeča stranka kot tuja pravna oseba in toženec kot domača fizična oseba sta posojilno pogodbo sklenila 30.8.1994 na Dunaju. Posojilo je bilo dano v tuji valuti, tudi vrnjeno bo v tuji valuti in glede na sedež posojilodajalca v tujini. Gre torej za materialnopravno razmerje z mednarodnim elementom v smislu prvega odstavka 1. člena Zakona o koliziji zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 43/82 in 72/82; v nadaljevanju ZUKZ), ki se je uporabljal v času nastanka pogodbenega razmerja in tudi še v času postopka na prvi stopnji v tej pravdni zadevi. Sodišče prve stopnje je glede vprašanja uporabe prava v razlogih navedlo, da je uporabilo slovensko pravo, ker stranki nista zatrjevali, da sta izbrali avstrijsko pravo. Taki razlogi so materialnopravno zmotni. Res ima po 19. členu ZUKZ glede uporabe prava prednost avtonomija volje strank. Uporabi se tisto pravo, ki sta ga pogodbeni stranki izbrali, vendar mora biti jasno, ali sta sploh izbrali določeno pravo in katero je to pravo. Zato nezatrjevanje strank v tej zadevi ne pomeni izbire enega ali drugega prava. Če ni ustreznega zatrjevanja strank o izbiri prava in tudi ne posebnih okoliščin, ki bi napotovale na drugo pravo (pravdni stranki takih okoliščin nista zatrjevali), se po 8. točki 20. člena ZUKZ za posojilno pogodbo uporabi pravo kraja, kjer je imel posojilodajalec ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež. V obravnavani pravdni zadevi to pomeni uporabo avstrijskega prava.

Revizijsko sodišče še ugotavlja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo glede vprašanja, katero pravo je treba v obravnavani zadevi uporabiti. Kraj sklenitve pogodbe, valuto in status posojilodajalca je omenilo le v zvezi z razlago pogodbe, kakšna je bila kljub izostanku izrecnega zapisa pogodbeno dogovorjena višina obrestne mere zamudnih obresti. Opredelilo se je za 8-odstotno obrestno mero, ki da je zatrjevana običajna višina obrestne mere v Avstriji, ker toženec tej trditvi tožeče stranke ni ugovarjal. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči kljub dejstvu, da nista uporabili avstrijskega prava, o glavni terjatvi v tej pravdni zadevi materialnopravno pravilno odločili. Po avstrijskem pravu je treba za posojilno pogodbo uporabiti Občni državljanski zakonik (ODZ; nemško ABGB), katerega pravna pravila so se uporabljala tudi na našem ozemlju vse do uveljavitve Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju ZOR). Pravni institut posojilne pogodbe avstrijskega prava je zato pri nas poznan. Glede v tej pravdni zadevi odločilnih dejanskih okoliščin se vsebinsko ni spremenil niti z uveljavitvijo ZOR. Tako po prvem odstavku 575. člena ZOR, kot po paragrafu 983 ODZ mora posojilojemalec po preteku določenega časa vrniti prejeti denarni znesek ali isto količino prejetih drugih nadomestnih (potrošnih) stvari. Odločitvi sodišča prve stopnje o ugoditvi vtoževani glavnici in sodišča druge stopnje o zavrniti tega dela toženčeve pritožbe sta zato materialnopravno pravilni.

Nekoliko drugačna pa je situacija glede višine zamudnih obresti. Tudi po avstrijskem pravu je dolžnik v primeru zamude dolžan plačati zamudne obresti od denarne terjatve. K temu ga zavezuje zakon, lahko pa je tako določeno tudi v sami pogodbi. V paragrafu 1333 ODZ je določeno, da mora dolžnik v primeru zamude dolžne glavnice plačati obresti, določene v zakonu. V tej pravdni zadevi so bile, glede na materialnopravno pravilne razloge sodišča druge stopnje o danem posojilu brezobrestno za dobo enega leta, za čas po preteku tega leta tudi v sami pogodbi dogovorjene zamudne obresti. Z razlago posojilne pogodbe je sodišče druge stopnje še skušalo ugotoviti, kakšna višina zamudnih obresti je bila dogovorjena. Iz dejstva, da v pogodbi ni izrečne določbe o višini zamudnih obresti, je sklepalo, da sta stranki pristali na tisto višino, do katere je tožeča stranka običajno upravičena, kar naj bi bilo 8 odstotkov. Taka razlaga izostanka pogodbene določbe o dogovorjeni višini zamudnih obresti je materialnopravno zmotna. Tožeča stranka v tožbi ni zatrjevala, da sta se s tožencem dogovorila za določeno višino zamudnih obresti.

Zahtevano višino je utemeljevala le s trditvijo, da se 8-odstotna obrestna mera običajno priznava v kraju izpolnitve. Če v pogodbi ni bilo izrečne določbe o višini zamudnih obresti in ustreznega dogovora ni bilo niti kasneje, potem izostanka pogodbenega določila ni mogoče šteti za dogovor o določeni, v konkretnem primeru zatrjevani običajni višini obrestne mere. Zato je tožeča stranka upravičena le do zamudnih obresti v višini obrestne mere, ki je predpisana z zakonom. Predpisana višina je lahko splošna ali posebna. Tožeča stranka ni zatrjevala okoliščin, na podlagi katerih bi lahko zahtevala višjo obrestno mero zamudnih obresti od predpisane splošne obrestne mere. Tako na primer zaradi dejstva, da je šlo za posojilo fizični osebi, ni zatrjevala, da gre za obojestranski trgovinski posel. V obravnavani zadevi tudi niso bile niti zatrjevane niti ugotovljene druge okoliščine, ki bi tožečo stranko upravičevale za višjo obrestno mero zamudnih obresti, kakršna je z zakonom določena za nekatere posamezne vrste terjatev, na primer menične in čekovne terjatve, terjatve iz delovnega razmerja itd. Zato tožeča stranka lahko utemeljeno zahteva le zamudne obresti po predpisani splošni obrestni meri, ki velja v kraju izpolnitve. Ta višina se lahko v določenem časovnem obdobju spreminja. Zato bo morala tožeča stranka v primeru prisilne izterjave predložiti dokaze o predpisani višini splošne obrestne mere v kraju izpolnitve za celotno obdobje od 30.8.1995 kot dneva zapadlosti do dneva prisilne izterjave, pri tem pa bo omejena s postavljenim tožbenim zahtevkom in zato ne bo mogla izterjevati več kot 8 odstotkov.

Revizijsko sodišče je še ugotovilo, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Iz prej navedenih razlogov je toženčevo revizijo glede odločitve o glavnici na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo, glede odločitve o zamudnih obresti pa na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP/77 delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te revizijske odločbe, ki ga je oblikovalo tako, da je upoštevalo meje postavljenega tožbenega zahtevka. O toženčevih revizijskih stroških ni bilo treba odločiti, ker jih ni priglasil. Svoje stroške revizijskega odgovora, ki ni pripomogel k razjasnitvi zadeve na revizijski stopnji, mora na podlagi 155. člena ZPP/77 trpeti tožeča stranka sama.