Jedro

Ker o tožnikovi zahtevi bodisi po ZZrlD (zahteva z dne 22. 2. 2023) bodisi po ZDIJZ (zahteva z dne 28. 3. 2023) še ni bilo dokončno odločeno, izpodbijana odločba tožene stranke očitno nima nobenih posledic za tožnika (5. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). O pravici tožnika do zahtevanih podatkov še ni bilo dokončno odločeno.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

_Povzetek izpodbijane odločbe Informacijskega pooblaščenca:_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot drugostopenjski organ izrekla za nično odločbo prvostopenjskega organa, tj. Inštituta za novejšo zgodovino (v nadaljevanju INZ) št. 0-00/212-2023 z dne 25. 5. 2023, s katero je ta zavrnil tožnikovo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, ki se nanaša na bazo raziskovalnih podatkov o smrtnih žrtvah druge svetovne vojne in zaradi nje v Sloveniji (I. točka izreka), in odločila, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi je toženka navedla, da je tožnik dne 22. 2. 2023 na prvostopenjski organ (INZ) naslovil vlogo za pridobitev podatkov projekta Žrtvoslovnega seznama, in da je ta dne 25. 5. 2023 izdal odločbo št. 0-00/212-2023, s katero je tožnikovo zahtevo zavrnil. Dne 31. 5. 2023 je tožnik zoper navedeno odločbo INZ vložil pritožbo, o kateri je tožena stranka odločila z izpodbijano odločbo. Tožena stranka je ugotovila, da tožnikova vloga z dne 22. 2. 2023 ni zahteva, ki je bila vložena po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ), saj je tožnik zahteval dostop do dokumentov zaradi raziskovanja, to področje pa ureja drug zakon (Zakon o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti, v nadaljevanju ZZrlD). INZ je tako izdal odločbo po ZDIJZ brez zahteve prosilca, zato je tožena stranka na podlagi 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v povezavi s 4. točko prvega odstavka 279. člena ZUP odločbo izrekla za nično.

_Tožbene navedbe:_

3. Zoper izpodbijano odločbo tožnik vlaga tožbo in sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da se njegovi pritožbi zoper odločbo INZ z dne 25. 5. 2023 ugodi ter INZ naloži izvršitev zahteve z dne 28. 3. 2023. Tožnik pojasnjuje, da je vložil dve pisni vlogi za pridobitev zahtevanih podatkov, in sicer dne 22. 2. 2023 in 28. 3. 2023 in da sta tako INZ kot tožena stranka z izpodbijano odločbo odločala zgolj o zahtevku, ki ga je vložil dne 22. 2. 2023. Ker do dne 19. 5. 2023 od INZ ni dobil odgovora, je istega dne pri toženi stranki vložil pritožbo zaradi molka po zahtevi vloženi dne 28. 3. 2023. Tožena stranka je INZ pozvala na odločitev o njegovem zahtevku in posledično je INZ izdala odločbo z dne 25. 5. 2023. Tožnik se sprašuje, kako je mogoče, da je tožena stranka, po tem, ko je vložil tri neformalne vloge za dostop do informacij javnega značaja, dne 28. 3. 2023 pa še zahtevo za dostop do informacij javnega značaja po ZDIJZ in 19. 5. 2023 še pritožbo, ugotovila, da so zahtevek in vsa njegova nadaljnja dejanja "nedejanja, nezahtevki". Sprašuje se, kakšna je "pravna usoda" njegove vloge z dne 22. 2. 2023, o kateri sta odločala oba organa, in vloge z dne 28. 3. 2023, o kateri še ni odločal noben organ. Meni, da je treba odločbo INZ št. 0-00/212-2023 z dne 25. 5. 2023 izreči za nično, ker je organ odločal "v zadevi Vloge z dne 22. 2. 2023, kjer eksplicite zahtevka tožnik ni dal, kot to ugotavljata tako INZ kot toženec", in da je treba tudi izpodbijano odločbo tožene stranke izreči za nično, ker je toženka odločala o dostopu do informacij javnega značaja po vlogi z dne 22. 2. 2023, kjer pa zahtevka spet ni bilo. Zahteva dostop do zahtevanih informacij in utemeljuje, zakaj je do njih upravičen.

_Navedbe toženke:_

4. V odgovoru na tožbo je toženka pojasnila, da ji je INZ dne 7. 6. 2023 odstopil pritožbo tožnika, njegovo vlogo z dne 22., 2. 2023 in izpodbijano določbo z dne 25. 5. 2023. Iz obrazložitve slednje je izhajalo, da je INZ odločil o vlogi, ki jo je prejel 3. 3. 2023. Toženka je tako presojala izpodbijano odločbo INZ v povezavi z zahtevo tožnika z dne 22. 2. 2023 in ni bila seznanjena, da je tožnik vložil tudi zahtevo za dostop do informacij javnega značaja z dne 28. 3. 2023, zato je njena odločitev pravilna in pri njej vztraja. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Sodišče je v postopek pritegnil kot stranko z interesom tudi INZ, ki pa na tožbo ni odgovoril. _Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov._

6. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji, predpisani v prvem odstavku 36. člena Zakona o upravne sporu ( v nadaljevanju ZUS-1), na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Sodišče tožbo zavrže, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja (5. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sodišče ravna enako, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

7. V konkretnem primeru tožnik izrecno izpodbija akt tožene stranke, tj. odločbo Informacijskega pooblaščenca št. 090-166/2023/8 z dne 7. 8. 2023, s katero je bila za nično izrečena odločba Inštituta za novejšo zgodovino št. 0-00/212-2023 z dne 25. 5. 2023, ker da je bila izdana brez zahteve stranke. Gre za akt iz prvega odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan. Enako namreč velja tudi za akt druge stopnje, s katerim je bil akt prve stopnje izrečen za ničnega, ker je bil izdan brez zahteve stranke.1

8. Iz izpodbijane odločbe tožene stranke izrecno izhaja, da je tožena stranka presojala le vsebino tožnikove vloge z dne 22. 2. 2023, ki ni bila vložena na podlagi ZDIJZ, kar oboje med strankama ni sporno, tožena stranka pa je v odločbi tudi izrecno naložila INZ, da mora o tožnikovi zahtevi z dne 22. 2. 2023 "odločiti ponovno (npr. na podlagi dostopa po ZZrlD), kot da izpodbijana odločba sploh ni bila izdana". O tožnikovi zahtevi z dne 22. 2. 2023 bo torej odločeno ponovno, zato izpodbijani akt tožene stranke očitno nima nobenih posledic za tožnika in tudi ne posega v njegovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. 9. Prav tako bo šele morala biti izdana posebna odločba (če v vmesnem času že ni bila) glede tožnikove zahteve z dne 28. 3. 2023, o kateri torej ne v prvostopenjski odločbi z dne 25. 5. 2023 ne v izpodbijani odločbi tožene stranke z dne 7. 8. 2023 ni bilo odločeno. Tožnik je sicer tožbi priložil poziv tožene stranke št. 0900-118/2023/2 z dne 19. 5. 2023, iz katerega izhaja, da je ta dne 19. 5. 2023 prejela pritožbo tožnika zaradi molka o njegovi vlogi z dne 28. 3. 2023, in s katerim je tožena stranka INZ naložila, da v roku 5 delovnih dni o tožnikovi zahtevi bodisi odloči bodisi jo obvesti o upravičenih razlogih za nepravočasno izdajo odločbe. INZ je nato izdal odločbo št. 0-00/212-2023 z dne 25. 5. 2023, v kateri pa kot rečeno, med stranka nesporno, o zahtevi z dne 28. 3. 2023 ni bilo odločeno.

10. Glede na navedeno je jasno, da ker o tožnikovi zahtevi bodisi po ZZrlD (zahteva z dne 22. 2. 2023) bodisi po ZDIJZ (zahteva z dne 28. 3. 2023) še ni bilo dokončno odločeno, izpodbijana odločba tožene stranke očitno nima nobenih posledic za tožnika (5. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1) in očitno tudi ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Tožnik se v tožbi celo strinja z razglasitvijo prvostopenjske odločbe za nično in se hkrati zavzema za razglasitev tudi drugostopenjske (tj. izpodbijane) odločbe za nično, kar pa bi pomenilo bodisi pravnomočnost prvostopenjske zavrnilne odločbe, kar tožniku gotovo ni v interesu, bodisi obveznost ponovnega odločanja drugostopenjskega organa o njegovi pritožbi, kar pa za tožnika prav tako nima nobene pravne koristi ob jasni zahtevi, da je treba o obeh njegovih vlogah še odločiti. O pravici tožnika do zahtevanih podatkov torej še ni bilo dokončno odločeno, zato je tožbeno utemeljevanje, zakaj ima pravico dostopa do podatkov, za ta upravni spor nerelevantno in preuranjeno.

11. Na podlagi vsega navedena je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

12. Tako tožnik kot toženka sta se glavni obravnavi izrecno odpovedala (5. al. drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pa tudi sicer sodišče ugotavlja, da relevantno dejansko stanje med strankam ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), zato je sodišče odločilo brez oprave glavne obravnave.

1 Kerševan, E. v: Dobravec Jalen, M. et al., Kerševan, E. ur.: Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 47.