Jedro

Tožeča stranka zmotno izhaja iz materialnopravnega stališča, da notar opravlja javnopravno in zasebnopravno dejavnost. Določilo 2. odstavka 5. člena ZN se zaradi sistematike ZN v povezavi z Ustavo nanaša na pravice, dolžnosti in odgovornosti notarja kot odvetnika v procesnem smislu oziroma v smislu pravic in dolžnosti po II. poglavju ZOdv, ne pa v tem smislu, da bi določba 2. odstavka 5. člena ZN v navedenem delu vzpostavila zasebno-pravni režim notarske službe kot izjemo od ureditve, ki jo vzpostavljata določili 1. člena ZN in 2. odstavka 137. člena Ustave. Pravice, dolžnosti in odgovornosti notarjev po II. poglavju ZOdv in v okviru tega tudi vprašanje javnosti prihodkov notarjev iz dejavnosti iz 1. odstavka 5. člena ZN je zato treba razlagati ob upoštevanju dejstva, da je notariat javna, ne pa zasebna služba. Podatek o dohodku in poslovnem izidu iz dejavnosti notarja je lahko pod pogoji iz ZDIJZ javnosti razkrit, če gre za dejavnost od dne 22. 3. 2003 naprej oziroma tudi če gre za dejavnost (konkretno storitev), ki jo je notar začel opravljati pred 22. 3. 2003 in je bila ta konkretna storitev (dejavnost) zaključena po 22. 3. 2003; niso pa navedeni podatki javni za opravljene storitve (dejavnosti), ki so bile zaključene pred 22. 3. 2003. V presoji, ali konkretna informacija v obliki dokumenta, ki sega v obdobje pred uveljavitvijo ZDIJZ spada v delovno področje organa ali ne, so pomembni tako subjektivni kot objektivni elementi. V konkretni zadevi je odločilen subjektivni kriterij, saj je prizadeta stranka zahtevala posredovanje podatkov o prihodkih za leta 2001, 2002 in 2003 in poslovnem izidu (ustvarjenem dobičku) za navedena leta, pri čemer ni natančneje opredelila vrste dejavnosti, ampak je zahtevala podatke na splošno. Zaradi tako postavljenega zahtevka ni zakonske podlage, da bi tožeča stranka morala razkriti prihodke oziroma dobiček še za katero drugo dejavnost iz časa pred uveljavitvijo ZDIJZ, ki pa se je nadaljevala tudi po uveljavitvi ZDIJZ oziroma da bi tožena stranka morala v ponovnem postopku ta dejstva razčiščevati. Poseg v omenjeno pravico tožnika je določen z zakonom in sicer z ZDIJZ. Poseg je tudi primeren, saj je z razkritjem zahtevanih informacij dejansko mogoče izvajati demokratični javni nadzor nad delom notarja javnosti. Poseg je po presoji sodišča tudi nujen, saj z nobenim milejšim ukrepom, ki bi v manjši meri posegel v pravico tožnika do varstva osebnih podatkov, ne bi bilo mogoče doseči zakonitega in ustavnega cilja, to je razkritje prihodkov in dobička iz poslovne dejavnosti javne službe notarja. Pri presoji četrtega kriterija, in sicer, da obstaja sorazmerje v ožjem pomenu besede med posegom v tožnikovo pravico in varstvom pravice prizadete stranke ter javnim interesom, pa je sodišče ob posebnem mestu pravice do varstva zasebnosti oziroma osebnih podatkov na drugi strani upoštevalo tudi, da razkritje predmetne informacije za obdobje od 22. 3. 2003 do 31. 12. 2003 pokriva samo dohodek in poslovni izid dejavnosti notarja, ki je v celoti javna služba, in ne pomeni razkritja nobenega drugega osebnega podatka notarja, ki bi kazal na njegove osebne lastnosti. Poleg tega je za presojo sorazmernosti v ožjem pomenu pomembno, da je notar s tem, ko je sprejel notarsko službo, vstopil v režim t.i. legitimnih pričakovanj, ki je splošno pravno načelo, uveljavljeno v evropski upravno-sodni (in civilno-sodni) praksi v zvezi z varstvom zasebnosti. Četudi ZDIJZ izrecno ne zahteva tehtanja med pravico do varstva davčne tajnosti in ustavno pravico do dostopa do informacije javnega značaja, to ne pomeni, da tehtanje ni potrebno, saj je načelo sorazmernosti splošno pravno načelo iz 3. odstavka 15. člena Ustave, ki ga je treba upoštevati pri interpretaciji in uporabi zakonskih določb, sicer bi bila lahko odločitev v nasprotju z Ustavo. Šele z uporabo načela sorazmernosti je mogoče ugotoviti, ali poseg pravico do v davčne tajnosti pomeni kršitev te zakonske pravice, ali pa je tak poseg dopusten, ker je sorazmeren. Ker je sodišče že ugotovilo, da je poseg v pravico do varstva osebnih podatkov, ki med temeljnimi človekovimi pravicami po citiranem stališču ustavnega sodišča uživa posebno mesto, skladen z določilom 3. odstavka 15. člena Ustave, to še toliko bolj velja za tehtanje med ustavno pravico prizadete stranke in zakonsko zavarovanim interesom oziroma pravico tožnika v zvezi z varovanjem davčne tajnosti, saj je v hierarhiji pravno-zavarovanih upravičenj ustavna pravica do varstva osebnih podatkov višje kot je zakonsko zavarovan pravni interes oziroma zakonska pravica do varstva davčne tajnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba tožene stranke Pooblaščenke za dostop do informacij javnega značaja št. 020-50/2004/72 z dne 14. 4. 2005 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pritožbi AA, novinarke časnika XXX, ugodila in odpravila prvostopenjsko odločbo (1. točka izreka) in prvostopenjskemu organu naložila, da prizadeti stranki posreduje dokument, iz katerega za leta 2001, 2002, 2003 izhaja dohodek iz javnopravnega dela dejavnosti in poslovni izid (čisti dobiček) iz javnopravnega dela dejavnosti tožeče stranke.

S prvostopenjsko odločbo je tožeča stranka zahtevek prizadete stranke z dne 7. 9. 2004 za posredovanje podatkov o prihodkih poslovanja za leta 2001, 2002 in 2003 in poslovnem izidu (ustvarjenem dobičku) za omenjena leta zavrnila. V obrazložitvi prvostopenjske odločbe se tožeča stranka sklicuje na določila 1., 2. in 5. člena Zakona o notariatu (ZN) in navaja, da notarji znotraj okvirov ZN poleg javne službe opravljajo tudi druge naloge, ki ne predstavljajo izvajanja javne službe, in v tem delu velja izjema iz določila 2. in 3. alineje (poslovna skrivnost in osebni podatki) 6. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ). Zahtevani podatki so vsebovani v letnem poročilu zasebnika (Slovenski računovodski standard 39), ki vsebuje izkaz poslovnega izida in bilance stanja, ne vsebuje pa ločenih podatkov o stanju sredstev, ki jih notar ustvari pri svojem poslovanju - pri izvajanju javne službe oziroma v primerih, ko sestavlja zasebne listine ali zastopa stranke v skladu s 5. členom ZN. Ob upoštevanju 7. člena ZDIJZ in 16. člena Uredbe o posredovanju informacij javnega značaja (Uredba) iz letnega poročila notarja za poslovno leto ni mogoče izločiti poslovne dokumentacije in podatke, ki se nanašajo zgolj na izvrševanje javnih pooblastil notarja.

Prizadeta stranka v upravnem sporu se ni strinjala z razlogi prvostopenjske odločbe in je v pritožbi menila, da gre za informacije javnega značaja.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka najprej omenja dve procesni napaki prvostopenjskega organa in sicer, da bi morala biti odločba pravilno vročena prizadeti stranki in da bi v skladu z določilom 2. odstavka 245. člena in 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) prvostopenjski organ moral toženi stranki na njeno zahtevo predložiti informacije, ki jih je zahtevala prizadeta stranka, zato da bi tožena stranka lahko ocenila škodljive posledice, nastale ob razkritju zahtevanih podatkov. Kljub ponovnemu pozivu prvostopenjski organ ni predložil toženi stranki zahtevanih dokumentov, vendar pa zaradi teh procesnih napak ni bilo treba odločbe odpraviti. Zahtevani dokument namreč izdela vsak notar v Sloveniji na standardiziranem obrazcu, določenem s Slovenskim računovodskim standardom 39 (Uradni list RS, št. 5/2003), zato je tožena stranka na podlagi pregleda enega dokumenta, četudi drugega notarja, lahko po vsebini odločila o pritožbi. V zvezi z delovnim področjem tožena stranka pravi, da so izvajalci javnih služb zavezani k posredovanju informacij, vendar v primeru, da gre za osebe zasebnega prava, samo v tistem delu, ki so v zvezi z opravljanjem javne službe. Materialno podlago za obveznost omogočanja prostega dostopa do informacij javnega značaja pa naj bi notarji imeli v določilu 2. odstavka 137. člena Ustave, v ZN in 2. odstavku 2. člena ZDIJZ. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje pravno naravo notarske službe kot javnopravne dejavnosti ob sklicevanju na določila ZN in način vrednotenja in obračunavanja notarskih storitev ter delo notarja v zvezi z zasebnimi listinami. Pojem delovnega področja organa pokriva tiste informacije, ki nastanejo v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog, vsebina pa se lahko nanaša na katero koli področje dela, politiko organa, aktivnost, odločitve iz delokroga oziroma iz sfere odgovornosti organa. Pojem delovno področje iz določila 4. člena ZDIJZ je bistveno širši od pojma delovnega področja za notariat po 1. členu ZN, saj ne zajema le zakonsko določenih pristojnosti in v konkretnem primeru je bistvena nadzorna funkcija pravice prizadete stranke. Notarji so namreč pri opravljanju javne službe dolžni spoštovati Notarsko tarifo in pravica prizadete stranke je v funkciji javnega nadzora nad delovanjem notarja. V konkretnem primeru zahtevana informacija izvira iz delovnega področja organa, nahaja se v obliki dokumenta, ki ga je organ sam izdelal, zahtevani podatki so že materializirani oziroma so že nastali, ker so notarji na podlagi Slovenskega računovodskega standarda 39 dolžni izdelovati bilanco stanja kot tudi izkaz poslovnega izida. Na podlagi tega je tožena stranka sklepala, da so prihodki notarjev, povezani z javno službo, javni, zato izrecna zakonska določba o javnosti prihodkov notarjev de lege lata niti ni potrebna. V nadaljevanju obrazložitve pa tožena stranka presoja pravilnost uporabe določb ZDIJZ glede izjem dostopa do informacij javnega značaja in ugotavlja, da je sklicevanje prvostopenjskega organa na izjeme iz 6. člena pavšalno, četudi nosi organ dokazno breme, v dvomu pa je treba zahtevi za dostop do informacije ugoditi. Tožena stranka ugotavlja, da notarji izdelujejo zahtevane podatke na vnaprej določenih obrazcih, ki ne ločujejo med izvajanjem javne službe in odvetniškimi storitvami notarja in tega ločevanja ne zahteva niti ne predvideva zakonodaja ali računovodski standardi. Implicitno pa iz prvostopenjske odločbe izhaja, da so v zahtevanih dokumentih vsebovane tako informacije javnega značaja kot tudi informacije zasebnega značaja. Ločevanju med informacijami javnega in zasebnega značaja pa je namenjen institut delnega dostopa (7. člen ZDIJZ), poleg tega pa se tožena stranka sklicuje tudi na 16. člen Uredbe. Razlikovanje med informacijami javnega in zasebnega značaja pa omogoča tudi pravilnik o poslovanju notarja, zato bi organ prve stopnje z uporabo instituta delnega dostopa moral ugoditi zahtevi prizadete stranke. Zgolj zato, ker organ ob izdelavi zahtevanih podatkov ni delal razlik med prihodki v zvezi z javno službo in prihodki v zvezi z drugimi pristojnostmi, ni mogoče zavrniti dostopa do informacij, ki so javnega značaja.

V tožbi tožeča stranka pravi, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo. Tožena stranka ni niti v izreku niti v obrazložitvi odločila, katere dokumente mora tožnik posredovati. Sklicevanje na Računovodski standard 39 je neustrezno, ker je le-ta začel veljati šele leta 2003 in se ne uporablja za nazaj. Odločba je neizvršljiva, ker tožena stranka ni odločila, kateri dokument mora tožnik posredovati, določilo 4. člena ZDIJZ pa pravi, da se mora informacija nahajati v obliki dokumenta. Tožeča stranka dokumenta ni dolžna sestaviti, ker za to nima pravnega temelja, zato je odločba nična. Nadalje pravi, da ni mogoče zahtevati informacij za obdobje pred veljavnostjo ZDIJZ, da ne gre za informacijo javnega značaja in da izdelovanje takega dokumenta (tudi bilance po računovodskih standardih) ni javnopravno delovno področje notarja. Pravi, da nima dokumenta, iz katerega bi bilo mogoče s fizično odstranitvijo, prečrtavanjem in drugimi postopki pridobiti podatke, ki jih želi prosilka. V poslovnih knjigah in evidencah se ne vodijo ločeni poslovni izkazi za javnopravni in zasebnopravni del dejavnosti notarja. Tega ne zahteva noben standard ali zakon. Niti ni mogoče iz bilance stanja ugotoviti, kateri del dohodka je pridobljen iz sestavljanja javnih listin, in kateri iz sestavljanja zasebnih listin. Pri sestavi vsakega notarskega zapisa se prepletata opravljanje javnega pooblastila in storitev pravne pomoči. Gre za istočasno delo. Glede na notarsko tarifo je nemogoče razmejiti, kaj je strošek stranke iz naslova javnega pooblastila in kaj predstavlja strošek iz naslova pravne pomoči, do katere ima notar pravice in dolžnosti kot odvetnik. Tožeča stranka se sklicuje tudi na davčno tajnost in to naj bi tožeča stranka v upravnem postopku povsem konkretizirala. Podatki o njenih zaslužkih so osebni podatki po Zakonu o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, 1. točka 6. člena), zahteva prosilke pa tudi posega v osebnostne pravice tožeče stranke (38. člen Ustave). Meni, da tožnica tudi ni izkazala pravnega interesa, kot to določa 2. odstavek 39. člena Ustave, ki se uporablja neposredno. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke in med drugim pravi, da je zahtevani dokument sestavljen iz javnopravnega in zasebnopravnega dela, ki sta po načinu zaračunavanja ločena in bi se lahko tudi ločeno vodila. Samo dejstvo, da sta bila do sedaj vodena enotno, pa ne more tožeče stranke razbremeniti dolžnosti, da posreduje informacijo javnosti. Gre za posredovanje informacij, ki so v dokumentu že vsebovane oziroma s katerimi tožeča stranka že razpolaga in ne gre za ustvarjanje novega dokumenta. Argument, da ni dolžna posredovati nobene informacije javnega značaja izpred začetka veljavnosti ZDIJZ pa je presežen s sodbo Upravnega sodišča RS v zadevi U 1676/2003 z dne 23. 3. 2005. Glede sklicevanja na davčno tajnost in varstvo osebnih podatkov pa gre za pavšalne navedbe. Tožena stranka se sklicuje tudi na predhodne sodbe Upravnega sodišča v tem smislu, da pravnega interesa za pridobitev informacije javnega značaja ni treba izkazati, ker je zakonodajalec skladno z določilom 5. odstavka 15. člena Ustave dostop do informacije javnega značaja glede na določilo 2. odstavka 39. člena Ustave razširil. Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z izjavo z dne 20. 5. 2005. Tožba je utemeljena.

ZN (Uradni list RS, št. 13/94, 48/94, 82/94, 73/04), ki je stopil v veljavo v letu 1994, v času odločanja organa prve stopnje (oktober 2004) ni določal, da morata biti dohodek in poslovni izid notarja dostopna javnosti in tega ne določa tudi v času izdaje te sodbe veljavna ureditev po ZN. Drug splošni zakon, ki zadeva vprašanje javnosti dohodkov v javnem sektorju, je Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Uradni list RS, št. 56/2002, 72/2002, 126/2003). Vendar ZSPJS glede sistema plač ne pokriva notarske službe, čeprav je notarska služba tudi del javnega sektorja in je notar oseba javnega prava. Kljub temu, da ZSPJS ne zadeva javnosti prihodkov notarjev, pa sodišče, kot bo razvidno iz obrazložitve sodbe, v presoji ni šlo mimo enega od temeljnih principov ZSPJS, ki je relevanten tudi v obravnavani zadevi, to je transparentnost prihodkov tistih, ki delajo v javnih službah, zaradi česar so določeni vidiki plač v javnem sektorju javni od dne 1. 7. 2004 (38. člen v povezavi z določilom 53. člena ZSPJS ter pravnomočna sodba Upravnega sodišča v zadevi U 655/04 z dne 13. 4. 2005 in sodba Upravnega sodišča v zadevi U 1574/05 z dne 16. 11. 2005).

Glede prihodkov notarjev ZN v določilu 4. odstavka 127. člena vsebuje le zakonsko pooblastilo ministru za pravosodje, da določi tarifo o nagrajevanju notarjev. Za vprašanje javnosti dohodka in poslovnega izida notarja je torej bistven ZDIJZ (Uradni list RS, št. 24/2003) v delu, ki določa, kaj je oziroma kaj ni informacija javnega značaja.

Tožeča stranka navaja štiri vrste argumentov, s katerimi utemeljuje nezakonitost izpodbijane odločbe. Prvi razlog je nedoločnost izreka. Drugi - stvarni (dejanski) - razlog, ki ga tožeča stranka deloma povezuje tudi s pravno podlago, je po mnenju tožeče stranke v tem, da dejansko ni mogoče razmejevati med dohodkom in poslovnim izidom iz javnopravne dejavnosti z dohodkom in poslovnim izidom iz zasebno-pravne dejavnosti, ker se pri notarskih storitvah obe dejavnosti prepletata, in za takšno vodenje poslovnih knjig in bilanc tožeča stranka tudi nima nobene pravne podlage. S tretjim argumentom tožeča stranka uveljavlja, da tožena stranka ne sme tožeči stranki naložiti razkritja informacij iz časa pred uveljavitvijo ZDIJZ. Četrti (materialnopravni) razlog za nezakonitost izpodbijane odločbe pa je po mnenju tožeče stranke v tem, da zahtevane informacije niso javne informacije, ker spadajo pod izjemi iz 3. in 6. točke 6. člena ZDIJZ.

Kar zadeva prvi tožbeni ugovor, sodišče ne vidi nedoločnosti izreka v tem, ker le-ta ne imenuje točno določenega dokumenta, ki naj bi ga tožeča stranka posredovala prosilki, ampak nalaga posredovanje dokumenta prosilki, iz katerega izhaja dohodek in poslovni izid tožeče stranke za leta 2001, 2002, 2003. Obveznost vodenja poslovnih knjig notarjev, ki izkazujejo dohodek in poslovni izid notarja, med strankama niti ni sporna.

Drugi argument tožeče stranke je neutemeljen, ker zmotno izhaja iz materialnopravnega stališča, da notar opravlja javnopravno in zasebnopravno dejavnost in v tem smislu je zmotno tudi stališče tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, iz katere izhaja, da izrek izpodbijane odločbe nalaga razkritje samo tistega dela dohodkov in poslovnega izida, ki izvira iz javnopravne dejavnosti. Notariat je namreč že po Ustavi RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 2. odstavek 137. člena) javna služba, njegovo delovno področje in pooblastila določa zakon, notarji imajo javna pooblastila in so imenovani po zakonsko določenem postopku s strani ministra za pravosodje (I. in II. poglavje ZN), ki ima tudi nadzorne pristojnosti nad opravljanjem dela notarja (IX. Poglavje ZN). Notariat je zato v celoti javna služba, tudi v istem delu, ko notar na zahtevo strank sestavlja zasebne listine (prvi stavek 1. odstavka 5. člena ZN), ali zastopa stranke kot pooblaščenec v nepravdnih zadevah pred sodišči in v nespornih stvareh pred drugimi državnimi organi, če so zadeve v neposredni zvezi s kakšno notarsko listino, sestavljeno pri njem (drugi stavek v 1. odstavku 5. člena ZN). Dejstvo, da gre v določenih primerih za zasebne listine, ali za zastopanje v omenjenih primerih, ne pomeni, da gre v teh primerih za zasebnopravno dejavnost, ki bi bila zunaj okvirov javnega pooblastila za javno službo. Ne da bi se sodišče spuščalo v vprašanje, ali na podlagi ustavne določbe 2. odstavka 137. člena zakonodajalec lahko v zakonu določi, da so določene dejavnosti notarja zunaj javne službe, pa je za obravnavano zadevo bistveno to, da zakonodajalec v ZN nikjer ne govori o zasebno-pravni dejavnosti notarja. Kajti tudi po besedilu ZN je notariat javna služba, katere delovno področje in pooblastila določa zakon (1. odstavek 1. člena ZN). Določba, da je notariat svoboden poklic (2. odstavek 1. člena ZN), se nanaša na profesionalno avtonomijo, ki jo notar uživa potem, ko je imenovan, in na načelo, da morajo imeti vsi, ki izpolnjujejo določene zakonske pogoje, enake možnosti dostopa do notarske službe, ki je pridobitna dejavnost. Sicer pa so vsa pooblastila, pravice in dolžnosti ter možno polje dejavnosti notarja natančno določene v ZN in gre v tem smislu za navezavo na javna pooblastila tudi v primeru dejavnosti iz 1. odstavka 5. člena ZN. Notar glede opravljanja različnih vrst dejavnosti ni svoboden subjekt, ampak lahko izvaja samo tisto dejavnost, ki je izrecno navedena v zakonu. Tako je v določilih 49. in 50. člena ZN, ki urejata potrjevanje zasebnih listin, natančno opredeljen okvir dejavnosti notariata. Nadalje je dostop do te javne službe omejen tako v vsebinskem smislu (11. in 12. člen ZN), kot v procesnem smislu, saj notarje po posebnem postopku imenuje minister za pravosodje (10. člen ZN). Vse to velja ne glede na to, ali notar v zadevi opravlja dejavnost iz 1. odstavka 5. člena, ali drugo dejavnost. Zaradi te sistematične in jezikovne razlage pravne narave notariata po ZN določilu 2. odstavka 5. člena ZN, ki pravi, da kadar notar opravlja zadeve iz 1. odstavka 5. člena, ima pravice in dolžnosti ter odgovarja kot odvetnik, ne pomeni, da notar, ko opravlja dejavnosti iz določila 1. odstavka 5. člena ZN, opravlja zasebno dejavnost kot svobodno podjetniško dejavnost po Zakonu o odvetništvu (ZOdv, Uradni list RS, št. 18/93, 24/96 - odločba US, 24/2001). Določilo 2. odstavka 5. člena ZN se zaradi omenjene sistematike ZN v povezavi z Ustavo nanaša na pravice, dolžnosti in odgovornosti notarja kot odvetnika v procesnem smislu oziroma v smislu pravic in dolžnosti po II. poglavju ZOdv, ne pa v tem smislu, da bi določba 2. odstavka 5. člena ZN v navedenem delu vzpostavila zasebno-pravni režim notarske službe, kot izjemo od ureditve, ki jo vzpostavljata določili 1. člena ZN in 2. odstavka 137. člena Ustave. Za takšno razlago govori tudi posebna določba v ZN, po kateri je z notariatom nezdružljivo opravljanje odvetništva ali katere koli plačane službe oziroma funkcije in mu ni dovoljeno opravljanje poslov, ki so nezdružljivi z ugledom in neoporečnostjo, ki ju zahteva opravljanje notariata, ali zaradi katerih bi bilo lahko okrnjeno zaupanje v notarjevo nepristranskost oziroma v verodostojnost po njem izdanih listin (9. člen ZN). Pravice, dolžnosti in odgovornosti notarjev po II. poglavju ZOdv in v okviru tega tudi vprašanje javnosti prihodkov notarjev iz dejavnosti iz 1. odstavka 5. člena ZN je zato treba razlagati ob upoštevanju dejstva, da je notariat javna, ne pa zasebna služba. Pravice in dolžnosti odvetnikov v primerjavi s pravicami in dolžnosti notarjev, kadar se za dejavnosti notarja uporabljajo določbe, ki veljajo za odvetnike, ni mogoče z vidika vprašanja javnosti prihodkov razlagati in uporabljati na enak način, kajti ZOdv za odvetnike določa povsem drugačen postopek vstopa v službo, drugačno pravno naravo in status službe in večjo svobodo vstopanja v ta poklic in večjo svobodo delovanja.

Drugega stvarnega razloga za nezakonitost izpodbijane odločbe, ki bi bil vezan na način evidentiranja in vodenja poslovnih knjig, tožeča stranka ni uveljavljala, kar je pomembno z vidika določila 1. odstavka 14. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000), po katerem sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb. Tožeča stranka sicer uveljavlja, da se tožena stranka ne bi smela sklicevati na Slovenski računovodski standard 39 (Uradni list RS, št. 5/2003), ki med drugim določa, da se izkaz poslovnega izida, kot razlika med prihodki in odhodki (39. 6. tč. 13), vodi za poslovno leto ali med-letna obdobja (39. 1.) in da se podatki knjižijo najmanj enkrat mesečno (39.18). Vendar pa ugovor o nerelevantnosti omenjenega računovodskega standarda ne drži, ker ta standard velja od 1. 1. 2003, torej od začetka leta, v katerem je stopil v veljavo tudi ZDIJZ. S tem vprašanjem je povezan tretji tožbeni ugovor, da tožena stranka ne bi smela naložiti posredovanja podatkov za čas pred uveljavitvijo ZDIJZ.

Sodišče sprejema izpeljavo argumentacije tožene stranke, da zahtevane informacije, kolikor se nanašajo na čas, ki ga pokriva ZDIJZ, pomenijo informacije javnega značaja po 4. členu ZDIJZ. Dohodek in poslovni izid pomenita informacijo, ki izvira iz delovnega področja notarja, saj je ta dohodek in poslovni izid tožeča stranka ustvarila na podlagi javnopravnih obveznosti in pristojnosti. Nadalje je pomembno, da se informacija v konkretni zadevi nahaja v obliki dokumenta, ki ga je tožeča stranka po njeni navedbi izdelala in ga vodi v skladu z računovodskim standardom.

Ker zahtevani podatki, kolikor se nanašajo na čas veljavnosti ZDIJZ, pomenijo informacijo javnega značaja po 4. členu ZDIJZ, sodišče v nadaljevanju prehaja na presojo izpodbijanega akta z vidika časovne veljavnosti ZDIJZ, kar je tretji tožbeni ugovor.

Tožeča stranka ima prav, da tožena stranka ni imela nobene pravne podlage za naložitev obveznosti posredovanja zahtevanih podatkov za leto 2001, 2002 in za leto 2003 do dneva uveljavitve ZDIJZ, to je dne 22. 3. 2003. Po določilu 46. člena je ZDIJZ stopil v veljavo petnajsti dan po objavi, to je dne 22. 3. 2003, kar je sodišče ugotovilo že v pravnomočni sodbi U 655/2004 z dne 13. 4. 2005 in v sodbi v zadevi U 1574/2005 z dne 16. 11. 2005. Podatek o dohodku in poslovnem izidu iz dejavnosti notarja je torej lahko pod pogoji iz ZDIJZ javnosti razkrit, če gre za dejavnost od dne 22. 3. 2003 naprej oziroma tudi če gre za dejavnost (konkretno storitev), ki jo je notar začel opravljati pred 22. 3. 2003 in je bila ta konkretna storitev (dejavnost) zaključena po 22. 3. 2003; niso pa navedeni podatki javni za opravljene storitve (dejavnosti), ki so bile zaključene pred 22. 3. 2003. Na tak način je namreč treba po presoji sodišča razlagati pojem delovnega področja organa iz 4. člena ZDIJZ, kar pa ima neposredno zvezo s časovno veljavnostjo ZDIJZ. To je sodišče navedlo že v sodbi U 1676/2003 z dne 23. 3. 2005. Tožena stranka se zmotno sklicuje na stališče Upravnega sodišča iz sodbe v zadevi U 1676/2003 z dne 23. 3. 2005, češ da ne drži, da organ ni dolžan posredovati nobene informacije javnega značaja izpred začetka veljavnosti ZDIJZ. V predmetni zadevi je šlo za zapisnike sej Strokovnega sveta Agencije za trg vrednostnih papirjev za obdobje pred uveljavitvijo ZDIJZ, zaradi česar načeloma ni bilo mogoče izključiti možnosti, da je vsebina omenjenih zapisnikov lahko pokrivala tudi konkretno dejavnost (delovno področje) Agencije za trg vrednostnih papirjev po uveljavitvi ZDIJZ. Pri tem se je sodišče v sodbi z dne 23. 3. 2005 med drugim oprlo tudi na jezikovno razlago, ker zakonodajalec uporablja pojem "razpolaganja" z informacijo in ker sta primeroma v ZDIJZ navedena kot dokumenta tudi dosje in register, in na teleološko razlago (2. odstavek 2. člena ZDIJZ). Vendar pa sodišče v zadevi U 1676/2003 ni ugotavljalo, ali v konkretni zadevi gre za dejavnost, ki je v teku tudi po uveljavitvi ZDIJZ in gre zato za delovno področje organa, ali ne, ker to ni bilo potrebno, ampak je tožbi ugodilo iz povsem drugih razlogov in sicer zaradi napak v izreku in zaradi napak v razmerju med izrekom in obrazložitvijo. Nadalje je toženkino povzemanje stališča Upravnega sodišča v omenjeni zadevi napačno tudi zato, ker je sodišče v sodbi v zadevi U 1676/2003 izrecno postavilo, da stališče tožene stranke, češ da ZDIJZ časovno ne omejuje informacij, ni pravilno, ker dejstvo, da ZDIJZ informacij časovno ne omejuje, še ne pomeni, da ZDIJZ v posameznih določbah ne bi mogel imeti dopustnega povratnega učinka. Sodišče je v omenjeni sodbi zavzelo stališče, ki je relevantno tudi v konkretnem upravnem sporu, in sicer, da je bistveno vprašanje, ali je mogoče neko konkretno informacijo šteti v okvir delovnega področja organa ali ne. To pa je odvisno od vsakega konkretnega primera: v nekaterih primerih informacije v obliki dokumenta, ki segajo v obdobje pred uveljavitvijo ZDIJZ, lahko pomenijo delovno področje organa tudi po uveljavitvi ZDIJZ, v drugih primerih pa sodišče lahko ugotovi, da temu ni tako, ker je to odvisno od dejanskih okoliščin vsakega konkretnega primera. Upravno sodišče je v zadevi U 1676/2003 zavzelo stališče, da je zakonodajalec imel stvarni razlog za to, da je med informacije javnega značaja (načeloma) zajel tudi informacije, ki so nastale pred uveljavitvijo ZDIJZ, to pa je zakonodajalec vezal na ugotavljanje, ali zahtevana informacija pomeni delovno področje organa ali ne. V presoji, ali konkretna informacija v obliki dokumenta, ki sega v obdobje pred uveljavitvijo ZDIJZ spada v delovno področje organa ali ne, pa so pomembni tako subjektivni kot objektivni elementi. V konkretni zadevi je odločilen subjektivni kriterij, saj je prizadeta stranka zahtevala posredovanje podatkov o prihodkih za leta 2001, 2002 in 2003 in poslovnem izidu (ustvarjenem dobičku) za navedena leta, pri čemer ni natančneje opredelila vrste dejavnosti, ampak je zahtevala podatke na splošno. Zaradi tako postavljenega zahtevka ni zakonske podlage, da bi tožeča stranka morala razkriti prihodke oziroma dobiček še za katero drugo dejavnost iz časa pred uveljavitvijo ZDIJZ, ki pa se je nadaljevala tudi po uveljavitvi ZDIJZ oziroma da bi tožena stranka morala v ponovnem postopku ta dejstva razčiščevati.

To pomeni, da so tako dohodki kot tudi poslovni izid tožeče stranke iz vseh njenih dejavnosti, ki so se odvijale od dne 22. 3. 2003 do konca leta 2003, kot je to zahtevala prizadeta stranka, informacije javnega značaja po določilu 4. člena ZDIJZ. Sodišče je takšno interpretacijo sprejelo ob upoštevanju dejstva, da so plače v javnem sektorju javne šele od dne 1. 7. 2004 (sodba Upravnega sodišča v zadevi U 655/2004 z dne 13. 4. 2005), torej od kasnejšega datuma, kot to velja za notarje, čeprav gre v obeh primerih za dejavnost javnega sektorja. Po mnenju sodišča zgornja interpretacija ni v nasprotju z določilom 1. odstavka 14. člena Ustave, ki zagotavlja pravico do prepovedi diskriminacije. Prepoved diskriminacije v konkretnem primeru se nanaša na pravico do varstva osebnih podatkov v zvezi s javnostjo prihodkov za notarje in javne uslužbence. Interpretacija ni diskriminatorna, ker ne gre za dve enaki dejanski situaciji, četudi se tako ZSPJS kot ZN nanašata na dejavnosti javne službe, vendar pa v zadevi pretehta dejstvo, da notar ne prejema plače iz javnega proračuna, ampak je plačan po opravljenem delu na podlagi povsem drugega sistema nagrajevanja, kot velja za javne uslužbence, in je zato notariat dejansko in pravno izvzet iz režima, ki ga pokriva ZSPJS, in ki vsebuje specifične nadzorne mehanizme. Ker ne gre za dve enaki dejanski situaciji, z navedeno interpretacijo ZN in ZDIJZ sodišče tožeče stranke ne diskriminira glede na ostale nosilce javnih funkcij.

Iz tega sledi, da ima izpodbijana odločba dve nezakonitosti, zaradi katerih je sodišče tožbi ugodilo. Prva nezakonitost izpodbijane odločbe v tem, da iz obrazložitve izpodbijane določbe izhaja, da dejavnost iz določila 1. odstavka 5. člena ZN ne sodi v javnopravni del dejavnosti notarja in s tem v okvir informacije javnega značaja po ZDIJZ. Drug vidik nezakonitosti izpodbijane odločbe pa se nanaša na tisti del odločitve, ki od tožeče stranke zahteva, da posreduje podatke za leti 2001 in 2002 in za dejavnosti, ki so bile končane pred 22. 3. 2003, čeprav za to ni zakonske podlage.

Čeprav je sodišče že na tej podlagi tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, zaradi učinkovitosti vodenja nadaljnjega postopka in zaradi tega, ker tožnik to uveljavlja v tožbi (četrti tožbeni ugovor), sodišče v nadaljevanju podaja obrazložitev tudi glede tožbenega ugovora v zvezi s 3. in 6. točko 6. člena ZDIJZ.

Določilo 6. člena ZDIJZ določa izjeme, kdaj ob upoštevanju določila 4. člena ZDIJZ vendarle ne gre za informacijo javnega značaja in tožeča stranka se v zvezi s tem sklicuje na davčno tajnost (6. točka 6. člena ZDIJZ) ter varstvo osebnih podatkov (3. točka 6. člena ZDIJZ v povezavi z določilom 38. člena Ustave); poleg tega pa navaja, da bi prizadeta stranka morala izkazati pravni interes za pridobitev omenjenih informacij, ker to zahteva določilo 2. odstavka 39. člena Ustave. Po določilu 2. odstavka 39. člena Ustave ima vsakdo pravico pridobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. Ta, v zakonu utemeljen, pravni interes prizadeti stranki daje ZDIJZ s tem, ko v določilu 1. odstavka 1. člena pravi, da postopek po ZDIJZ "vsakomur" omogoča prost dostop do informacij javnega značaja - ob upoštevanju 4. in 6. člena ZDIJZ, načela prostega dostopa (5. člen) ter določila 3. odstavka 17. člena, ki med drugim pravi, da prosilcu ni treba pravno utemeljiti zahteve. Druga možna zavrnitev omenjenega tožbenega ugovora pa je določilo 5. odstavka 15. člena Ustave, ki pravi, da nobene človekove pravice, urejene v pravnih aktih v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da jo ustava priznava v manjši meri.

Po določilu 3. točke 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.

Varstvo osebnih podatkov je ustavna pravica iz določila 38. člena Ustave. Vendar je treba v predmetni zadevi najprej odgovoriti na vprašanji, ali informacija o dohodku in poslovnem izidu notarja za obdobje od 22. 3. 2003 do 31. 12. 2003 sploh pomeni osebni podatek in če gre za osebni podatek, ali razkritje omenjene informacije na podlagi ZDIJZ pomeni poseg oziroma omejevanje pravice do varstva osebnih podatkov, ali pa gre zgolj za način uresničevanja pravice. Od tega vprašanja je odvisno, ali je treba v presoji uporabiti načelo sorazmernosti pri ugotavljanju konflikta med pravico do varstva osebnih podatkov in na drugi strani pravico do dostopa do informacije javnega značaja in javnih koristi (3. odstavek 15. člena Ustave), ali pa gre zgolj za način, kako je zakonodajalec uredil uresničevanje tožnikove pravice (2. odstavek 15. člena Ustave).

V zvezi s temi vprašanji sta za obravnavani primer relevantna drugi stavek v 1. odstavku 38. člena, ki pravi, da je prepovedana uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja, in določilo 2. odstavka 38. člena Ustave, ki pravi, da zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon. Ustavna določba torej po vsebini in obsegu ne določa pravice do varstva osebnih podatkov, ampak je to prepuščeno zakonski ureditvi. ZVOP-1 (Uradni list RS, št. 86/2004) v posebni zakonski določbi ne določa, kaj je osebni podatek, ampak v okviru določila v splošnih določbah, ki je namenjeno razlagi pomena 23 pojmov iz ZVOP-1, pravi, da je osebni podatek kateri koli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Sodišče je to pojasnitev izraza "osebni podatek" štelo za pravno opredelitev pojma osebni podatek, ki pa je zelo splošna, saj sta edina razločevalna kriterija ta, da gre za podatek osebne narave in da se podatek nanaša na posameznika. Iz določila 1. člena ZVOP-1 pa izhaja le to, da je namen zakona pri obdelavi osebnih podatkov varovati zasebnost in dostojanstvo posameznika. Ker notarsko službo v konkretni zadevi opravlja posameznik kot svojo poklicno dejavnost osebno (2. in 3. odstavek 1. člena ZN) in ker je varstvo osebnih podatkov zagotovljeno vsakemu posamezniku ne glede na katero koli osebno okoliščino (4. člen ZVOP-1), status notarja pa tudi ustreza razlagalnemu pojmu posameznika po 2. točki 6. člena ZVOP-1, je sodišče sprejelo široko interpretacijo, da je informacija o prihodkih in dobičku notarja za njegove notarske dejavnosti po 22. 3. 2003 osebni podatek, četudi se nanaša na dejavnost javne službe.

Kar zadeva vprašanje, ali gre pri razkritju omenjenih informacij za omejevanje pravice do varstva osebnih podatkov, ali zgolj za način uresničevanja te pravice, sta pomembni dve stvari. Prva je ta, da po ZVOP-1 pod pojem obdelave osebnih podatkov spadajo med drugim tudi vpogled, uporaba, razkritje s prenosom, sporočanje, širjenje ali drugo dajanje na razpolago (3. točka 6. člena ZVOP-1), pri čemer za vprašanje, ali gre v konkretnem primeru za poseganje oziroma omejevanje pravice do varstva osebnih podatkov ni bistveno, da je v tovrstnih zadevah upravljavec osebnih podatkov hkrati tudi stranka, ki se sklicuje na varstvo osebnih podatkov, saj upravna odločba tožnika - upravljavca podatkov sili k razkritju. Obdelava - torej razširjanje - osebnih podatkov pa je v ZVOP-1 urejeno tako, da se osebni podatki lahko obdelujejo le, če to določa zakon in če je namen obdelave določen v zakonu (8. člen ZVOP-1). V tovrstnih sporih je zakon, ki to določa in tudi določa namen razširjanja teh podatkov oziroma informacij ZDIJZ v uvodnih in temeljnih določbah. Pogoj iz 8. člena ZVOP-1 je še posebej določen tudi za pravne podlage obdelave osebnih podatkov v javnem sektorju (1. odstavek 9. člena ZVOP-1), pri čemer pa velja tudi izjema, po kateri se lahko ne glede na pogoje iz 1. odstavka 9. člena ZVOP-1 v javnem sektorju izjemoma obdelujejo tudi tisti osebni podatki, ki so nujni za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s to obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo. Zakonodajalec v ZVOP-1 torej sam uporablja pojem "poseganja" v interes posameznika, kar govori za to, da razkritje notarjevih prihodkov in dobička kot informacije javnega značaja pomeni poseganje v notarjevo pravico do varstva osebnih podatkov in ne gre zgolj za način uresničevanja te pravice po ZDIJZ. Poleg tega je tudi intenziteta omenjenega posega tolikšna, da ni mogoče govoriti o načinu uresničevanja pravice, ampak gre za omejevanje te pravice, saj glede prihodkov in dobička notarja za dejavnosti po 22. 3. 2003 notar ne uživa varstva osebnih podatkov, ker mora te podatke razkriti javnosti. Dejansko torej sploh ne gre samo za omejevanje, ampak za odvzem pravice, kolikor se nanaša na podatke o prihodkih in dobičku notarja. S pravnega vidika to pomeni, da je treba v presoji uporabiti določilo 3. odstavka 15. člena Ustave. Druga stvar, ki govori za to, da gre v konkretni zadevi za omejevanje pravice, ne pa zgolj za način uresničevanja pravice, pa izhaja iz Ustave in sodne prakse Ustavnega sodišča RS. Citirana določba 2. odstavka 38. člena Ustave namreč vsebuje t.i. zakonski pridržek in sicer, da zbiranje, obdelovanje /.../ določa zakon. Po odločbi Ustavnega sodišča z dne 19. 1. 1995 (OdlUs 4/IV, Vol. 1, str. 16-17), kadar ustavna formulacija vsebuje t.i. zakonski pridržek, in vsebina ter obseg pravice nista določena z Ustavo, kar velja v konkretnem primeru, potem ima po stališču Ustavnega sodišča zakonodajalec pooblastilo, da v zakonu ne samo predpiše način uresničevanja te pravice, ampak da v zakonu predpiše tudi njeno omejevanje. V takem primeru je možno omejevanje pravice ne samo zaradi varstva pravic drugih, ampak tudi zaradi varstva javnih koristi. V konkretni zadevi nasproti tožnikovi pravici do varstva osebnih podatkov, ki izvira iz 1. in 2. odstavka 38. člena Ustave in besedila ZVOP-1, stojita tako ustavna pravica prizadete stranke do dostopa do informacije javnega značaja (2. odstavek 39. člena Ustave) kot tudi javni interes za transparentno delovanje notariata kot javne službe oziroma za demokratični nadzor javnosti nad zakonitim delovanjem javne službe notariata (prvi del 1. odstavka 2. člena ZDIJZ). Ker je Ustavno sodišče dalo pravici do zasebnosti posebno mesto med temeljnimi človekovimi pravicami (odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997, Uradni list RS, št. 5/98) in ker je sklicujoč se na določilo 38. člena Ustave in Konvencijo o varstvu posameznikov glede na avtomatsko obdelavo podatkov (MKVP, Uradni list RS, št. 11/94, MP, št. 3/94) postavilo, da vsako zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov predstavlja poseg v ustavno pravico do varstva osebnih podatkov, je treba tudi v konkretni zadevi za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe uporabiti splošno pravno načelo sorazmernosti iz določila 3. odstavka 15. člena Ustave.

V nadaljevanju je moralo sodišče presoditi, ali je navedena intenziteta omejitve tožnikove pravice do varstva osebnih podatkov skladna s standardi iz določila 3. odstavka 15. člena Ustave. Načelo sorazmernosti, ki je del določila 3. odstavka 15. člena Ustave, zahteva po praksi Upravnega sodišča (sodba v zadevi U 335/98 z dne 14. 12. 2000) presojo, ali je poseg predpisan z zakonom in če je ta poseg tudi dovolj določno opredeljen v zakonu, ali je poseg primeren, tako da je z njim sploh mogoče doseči legitimen cilj, ali je poseg nujen v tem smislu, da z nobenim milejšim posegom v ustavno pravico ne bi bilo mogoče v enaki meri doseči legitimnega cilja in ali obstaja ravnovesje (v ožjem pomenu besede) med prizadetostjo iztožljive pravice na eni strani in koristjo, zaradi katere je bil poseg potreben.

Poseg v omenjeno pravico tožnika je določen z zakonom in sicer z ZDIJZ. Poseg sicer ni določno opredeljen v tem smislu, da bi ZN kot specialni predpis imel izrecno določbo, da so prihodki in dobiček notarja javni. Ta poseg je namreč predpisan v splošnem predpisu in se nanaša na vse javne službe na podlagi ustavne pravice do dostopa do informacije javnega značaja in ciljev transparentnosti in demokratičnega javnega nadzora javnosti nad javnimi službami in je po oceni sodišča omenjeni poseg do tolikšne mere določno opredeljen v ZDIJZ, da ne dopušča arbitrarnega poseganja, kar je bistveno za prvi kriterij presoje načela sorazmernosti. Poseg je tudi primeren, saj je z razkritjem zahtevanih informacij dejansko mogoče izvajati demokratični javni nadzor nad delom notarja javnosti. Poseg je po presoji sodišča tudi nujen, saj z nobenim milejšim ukrepom, ki bi v manjši meri posegel v pravico tožnika do varstva osebnih podatkov, ne bi bilo mogoče doseči zakonitega in ustavnega cilja, to je razkritje prihodkov in dobička iz poslovne dejavnosti javne službe notarja. Osebni podatki notarja, ki se tako avtomatsko obdelujejo so primerni, ustrezni in niso pretirani glede na namene, za katere se morajo shranjevati (5c. člen MKVP). Pri presoji četrtega kriterija in sicer, da obstaja sorazmerje v ožjem pomenu besede med posegom v tožnikovo pravico in varstvom pravice prizadete stranke ter javnim interesom, pa je sodišče ob posebnem mestu pravice do varstva zasebnosti oziroma osebnih podatkov na drugi strani upoštevalo tudi, da razkritje predmetne informacije za obdobje od 22. 3. 2003 do 31. 12. 2003 pokriva samo dohodek in poslovni izid dejavnosti notarja, ki je v celoti javna služba, in ne pomeni razkritja nobenega drugega osebnega podatka notarja, ki bi kazal na njegove osebne lastnosti. Poleg tega je za presojo sorazmernosti v ožjem pomenu besede pomembno, da je notar s tem, ko je sprejel notarsko službo, vstopil v režim t.i. legitimnih pričakovanj, ki je splošno pravno načelo, uveljavljeno v evropski upravno-sodni (in civilno-sodni) praksi v zvezi z varstvom zasebnosti. Z vstopom v javno službo je tako tožnik dobil legitimno podlago za pričakovanje, da dohodki iz javne dejavnosti ne bodo tajni, četudi gre po ZVOP-1 za osebne podatke, in da se s sprejemom notarske službe v omenjenem delu odpoveduje zasebnosti v navedenih okvirih. Kot zadnji element v okviru presoje sorazmernosti v ožjem pomenu besede pa je pomembno, da sodobne demokratične družbe dajejo transparentnosti delovanja javnega sektorja in demokratičnemu nadzoru javnosti in s tem v zvezi ustavni pravici posameznika iz določila 2. odstavka 39. člena Ustave zelo velik pomen. Po presoji sodišča zato obstoji sorazmerje v ožjem pomenu besede med navedenimi koristmi in intenzivnostjo posega v tožnikovo pravico. Zaradi tega je tožnikovo sklicevanje na varstvo osebnih podatkov neutemeljeno.

Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje tožnika na izjemo iz 6. točke 6. člena ZDIJZ. Po tem določilu organ zavrne dostop do informacije, če se zahteva nanaša na podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev zaupnosti davčnega postopka, skladno z zakonom, ki ureja davčni postopek. Tudi ta ugovor je tako kot ugovor glede varstva osebnih podatkov pavšalen, saj ga tožeča stranka v ničemer ne pojasnjuje, vendar pa ta tožbeni ugovor ni v tolikšni meri pavšalen, da ga sodišče ne bi moglo preizkusiti, in je pomemben, zato je sodišče njegovo (ne)utemeljenost preizkusilo. Davčna tajnost je urejena v 2. podpoglavju Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1, Uradni list RS, št. 54/2004, 57/2004-ZDs-1, 109/2004 - odločba US, 139/2004). Pojem davčne tajnosti je opredeljen v 75. členu tako, da pod davčno tajnost spadajo vsa dejstva, okoliščine, podatki, odločitve in drugi dokumenti, ki se nanašajo na posameznega zavezanca za davek. Vendar pa zakonodajalec v tem in naslednjih določilih (do člena 87) obveznost varovati davčno tajnost kot zaupne podatke nalaga davčnemu organu in drugim osebam davčnega organa, ne pa toženi stranki, davčnemu zavezancu ali upravljavcu osebnih podatkov. V navedenih določilih določa tudi izjeme, kdaj je davčno tajnost dopustno razkriti in komu, a med temi primeri ni primera, ki bi se nanašal na dostop do informacije javnega značaja. Obveznost nerazkritja davčnih tajnosti je naložena le še tistim osebam, ki jim po določilih od 80. do 87. davčni organ lahko razkrije podatke, ki so davčna tajnost in tudi v teh primerih ne gre za toženo s stranko, upravljavca osebnih podatkov ali davčnega zavezanca. Vendar s tem, ko je zakonodajalec v ZDIJZ vključil primer izjeme, ko se dostop do informacije javnega značaja ne dopusti, če bi zaradi tega prišlo do kršitve davčnega postopka po zakonu, ki ureja davčni postopek, prepoved razkritja takšnega podatka velja tudi za toženo stranko, ki je izdala odločbo za razkritje omenjene informacije. Prepoved za toženo stranko velja torej po ZDIJZ, ne po ZDavP. Vendar pa ta prepoved ni absolutna, kajti prizadeta stranka v upravnem sporu varuje ustavno pravico do dostopa do informacije javnega značaja, ki je ravno tako kot pravica do varstva osebnih podatkov s t.i. zakonskim pridržkom urejena v Ustavi. Pri tem je pomembno, da izjema iz določila 6. točke 6. člena ZDIJZ ne pomeni zgolj načina uresničevanja pravice iz 2. odstavek 39. člena Ustave (2. odstavek 15. člena Ustave), ampak gre za omejevanje te pravice, saj bi uporaba te izjeme pomenila popolno omejitev oziroma zanikanje pravice do dostopa do javne informacije, če ne bi bil mogoč delni dostop.

V ustavno pravico prizadete stranke do dostopa do informacije javnega značaja pa je skladno z določilom 3. odstavka 15. člena Ustave dopustno poseči oziroma je uresničitev pravice prizadete stranke dopustno zavrniti (v konkretnem primeru), da bi se zavaroval zakonsko varovani interes tožnika za varstvo davčne tajnosti, samo pod pogojem, da bi bil odvzem pravice do dostopa do informacije javnega značaja prizadeti stranki skladen z načelom sorazmernosti. V tem primeru pridejo v poštev isti kriteriji presoje, ki jih je sodišče uporabilo že pri tehtanju pravice do dostopa do informacije javnega značaja in pravice do varstva osebnih podatkov. Četudi ZDIJZ izrecno ne zahteva tehtanja med pravico do varstva davčne tajnosti in ustavno pravico do dostopa do informacije javnega značaja, to ne pomeni, da tehtanje ni potrebno, saj je načelo sorazmernosti splošno pravno načelo iz 3. odstavka 15. člena Ustave, ki ga je treba upoštevati pri interpretaciji in uporabi zakonskih določb, sicer bi bila lahko odločitev v nasprotju z Ustavo. Tako je šele z uporabo načela sorazmernosti mogoče ugotoviti, ali poseg pravico do v davčne tajnosti pomeni kršitev te zakonske pravice, ali pa je tak poseg dopusten, ker je sorazmeren. Ker je sodišče že ugotovilo, da je poseg v pravico do varstva osebnih podatkov, ki med temeljnimi človekovimi pravicami po citiranem stališču ustavnega sodišča uživa posebno mesto, skladen z določilom 3. odstavka 15. člena Ustave, to še toliko bolj velja za tehtanje med ustavno pravico prizadete stranke in zakonsko zavarovanim interesom oziroma pravico tožnika v zvezi z varovanjem davčne tajnosti, saj je v hierarhiji pravno-zavarovanih upravičenj ustavna pravica do varstva osebnih podatkov višje kot je zakonsko zavarovan pravni interes oziroma zakonska pravica do varstva davčne tajnosti. Zato presoje načela sorazmernosti za omenjeno tehtanje med ustavno pravico iz določila 2. odstavka 39. člena Ustave in zakonsko pravico tožnika do varstva davčne tajnosti sodišče ne bo ponavljalo. Sodišče pri tem pripominja, da navedeno uravnoteženje ustavne pravice in zakonsko varovane pravice velja v konkretnem primeru, v katerem gre za davčno tajnost izvajalca javne službe, ne pa zasebnika.

Sodišče je tožbi ugodilo, ker je tožena stranka napačno interpretirala in uporabila materialno pravo in sicer vprašanje javnopravnega statusa dejavnosti iz določila 1. in 2. odstavka 5. člena ZN v povezavi z določilom 1. odstavka 1. člena ZDIJZ ter pojem "delovnega področja organa" iz določila 4. člena ZDIJZ v povezavi s časovno veljavnostjo ZDIJZ (4. točka 1. odstavka 60. člena ZUS). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe in je pri tem vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS).