Jedro

Glede na to, da je tožnik podal tako pisni kot ustni zagovor in da za preložitev zagovora ni zaprosil, je treba šteti, da so bili trije dnevi od prejema pisne obdolžitve zadostni za pripravo obrambe.

Četudi je tožena stranka (na prošnjo tožnika in zaradi njegovih socialnih razmer) tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi (za delovno mesto, na katerem ne bi prihajal v stik s potniki in ne bi mogel na enak način kršiti obveznosti iz delovnega razmerja), izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 6. 2006, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu z vsemi pravicami še traja, ter da je dolžna tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 28. 6. 2006 priznati in izplačati vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delal, ga prijaviti v obvezno zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter mu po pogodbeno dogovorjeni osnovi izplačati plačo (pravilno: nadomestilo plače), od tako obračunane plače plačati prispevke in davke, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska do plačila (1. točka izreka). Poleg tega je sodišče prve stopnje odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke, se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedel je, da predstavlja izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede na notranjepravne in mednarodnopravne akte skrajno sredstvo, ki ga delodajalec lahko uporabi le, če delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. V presojani zadevi pa je tožena stranka, kljub temu da se je celovito seznanila z očitanimi kršitvami delovnih obveznosti, tožniku 19. 6. 2007 ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto referenta za distribucijo kart in kontrolo kuponov v sektorju financ in računovodstva, s čimer je poizkušala spremeniti naravo njegove zaposlitve v zaposlitev za določen čas. Sodišče prve stopnje je glede delovnega mesta, na katerega se nova pogodba o zaposlitvi nanaša, zmotno presodilo, da tožnik ne bi imel stikov s potniki oziroma da ne bi imel odgovornosti in pooblastil, kot jih je imel na delovnem mestu vodje kabinskega osebja v posadki, saj je za ponujeno delo predvidena finančno materialna odgovornost za prihodke in odgovornost za obvladovanje stroškov. Glede tega ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke, kar pomeni, da je prekršilo pravila postopka in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Poleg tega je zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi sicer presodilo, da tožena stranka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni imela utemeljenih razlogov, ampak bi morala izvesti disciplinski postopek. Ostalih delavk, ki so enako ravnale, ni sankcionirala.

Postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil pravilno izpeljan, saj tožnik ni bil seznanjen z očitanimi kršitvami in dokazi ter ni imel možnosti za pripravo obrambe. Tožena stranka je posegla v njegove ustavno določene pravice (čas in možnost za pripravo obrambe, izvajanje dokazov v svojo korist, privilegij zoper samoobtožbo) in zlorabila institut zagovora, saj je dokaze začela zbirati šele kasneje, kot je potrdila priča J.P. (da je N.V. pisno izjavo posredovala naknadno) oziroma izhaja iz dopisa družbe R. d.o.o. z dne 15. 6. 2006 (da so pregledali letalo in popravljeni obračunski list). Tožnik na podlagi pisne obdolžitve, ki temelji na špekulacijah, ni bil seznanjen z vsemi očitki in kljub zaprosilu ni prejel dokumentov, ki se nanašajo na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kot vesten delavec se je zagovora udeležil, pisne obdolžitve pa ni pričakoval. Le na podlagi dejstva, da so ga po več letih zaposlitve napotili na prisilni dopust, je sklepal, da je nekaj narobe. Sindikat, katerega vlogo sodišče prve stopnje podcenjuje, ni imel možnosti sodelovanja v postopku. Iz njegovega mnenja z dne 19. 6. 2006 izhaja, da izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi nasprotuje, o čemer se nadaljnji dokazi niso izvajali, in da ni seznanjen z zapisnikom z zagovora (ki ga ni mogel prejeti, saj je J.P. povedala, da so sindikat obvestili isti dan) in z drugimi dokumenti, ki se na zadevo nanašajo. Tožniku je bilo mnenje sindikata vročeno šele po prenehanju delovnega razmerja. Tožena stranka je pri podaji izredne odpovedi prekoračila zakonsko določeni rok, saj se z očitki ni seznanila šele na zagovoru. Nekatere dokaze je pridobila naknadno, prav tako ni relevanten datum 29. 5. 2006 (saj iz poročila o nepravilnostih na poletih za M.A. izhaja obstoj predhodnega poročila, ki ni bilo predloženo).

Nadalje je tožnik v pritožbi ugovarjal utemeljenosti odpovednega razloga oziroma navajal, da pogodbe o zaposlitvi ni kršil. Sodišče prve stopnje znakov v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanih kaznivih dejanj ni ugotavljalo, ker je nekatere dokazne predloge zavrnilo, je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Odtujitve in prodaje 100 (oziroma 81 glede na to, da tožnik prodajo 19 po pomoti priznava) miniaturnih steklenic pijače (miniatur) tožena stranka v sodnem postopku ni dokazala. Natančne evidence ni predložila, sodišče prve stopnje pa ni upoštevalo, da ni mogoče, da bi stevardesa med opravljanjem svojega dela naštela 100 miniatur, priči P.Ž. in S.G. pa sta povedali, da prodaje nista videli. Tožnik je povsem skladno opisal, zakaj in kako je prišlo do pomote. Dokazal je, da so bili vozički s pijačo (boxi) med seboj enaki, da je šlo za poseben polet, na katerem se celo letalo izprazni, da je po elektronski pošti dobil obvestilo, da bo letalo opremljeno z enim boxom spredaj in enim zadaj (kar je potrdil M.N.). Pri istem obračunskem listu je bilo tudi ugotovljeno, da je stevardesa vpisala oddajo miniatur, ki jih ni bilo. Na izrecno vprašanje je J.P. pojasnila, da je naredila napako (vzela dve miniaturi iz napačnega boxa), kar je zabeležila v obračunskem listu. V tem primeru je šlo za izredni polet, pri katerem se miniature iz boxa ne prodajajo. Priča je ob tem še pojasnila, da se napake dogajajo in da je stevardesa beležila po pravilih, ni pa znala povedati, za kakšna pravila gre. Napake bi bilo potrebno enako obravnavati ter upoštevati, da je tožnik takoj po poletih poklical v podjetje, ki miniature dostavlja, in želel predati denar. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje zastopnika oziroma člana uprave tožene stranke, pa ni bilo mogoče ugotoviti, ali se na posebnih poletih nahajajo boxi za poslovne potnike. Izvedlo je le dokaz z zaslišanjem stevardese E.J., ki ji v celoti verjame (da ji je tožnik ponujal denar v zameno za molk), ni pa upoštevalo izpovedb P.Ž. in S.G. (ki tega nista potrdili) in tožnika. Z E.J. se je zapletel v spor, zaradi česar mu je skušala v sodnem postopku škodovati. Poleg tega je ostalo nedokazano, da bi nemoteno v letalo vnesel miniature, kar bi lahko potrdila le carinska služba, pričanje članov kabinskega osebja o tem ne more biti relevantno. Nadalje je sodišče prve stopnje neargumentirano sprejelo izjave zaslišanih prič (E.J. in M.N.), čeprav je tožnik natančno pojasnil, zakaj je prišlo do razlik v načinu prodaje (na njegovem letalu so imeli dva boxa več, poleti na Švedsko so znani po veliki prodaji alkohola, pri poletih v Vzhodno Nemčijo to ni običajno). Nadalje je pojasnil, da se je na njegovih poletih prodalo bistveno več litrskih steklenic pijače kot miniatur (razvidno iz obračunskega lista z dne 18. 5. 2006). Tožena stranka popolnih obračunskih listov ni predložila, zaradi česar ni bilo mogoče narediti primerjave med posadkami, ker pa se ti obračunski listi nahajajo na dnu boxa, tožnik ob odprtju napake ni mogel ugotoviti, ampak jo je naknadno, ko je delal popis (ki so ga zaradi obilice dela običajno naredili po koncu poleta). Nedokazani so ostali tudi ostali očitki iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi: prodaja arašidov (v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi se navaja številka sedmih vrečk arašidov, priča E.J. pa je govorila o štiridesetih), prodaje Cockte ter vinjenost tožnika (kar je potrdila le priča E.J., M.N. pa se ni spomnil, ali je pil alkohol ali je le prislonil steklenico k ustom). Tožena stranka stopnje alkoholiziranosti ni ugotavljala (morala bi izvesti postopek po strokovno usposobljeni osebi), sodišče prve stopnje pa ni zaslišalo pilotov (ali so ju stevardese o vinjenosti obvestile).

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala tožnikove navedbe ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navedla je, da je v sodnem postopku dokazala, da je tožnik hudo in naklepno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar je pravilen zaključek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno mesto vodje kabinskega osebja v posadki, zakonita. Zgolj zaradi pritiska sindikata mu je ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto, na katerem bi opravljal povsem drugačno (administrativno) delo in na katerem ne bi prihajalo do zlorab. Pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pa mu je omogočila dovolj časa za pripravo obrambe, kar potrjuje dejstvo, da je podal obsežen pisni in ustni zagovor. Na njegov predlog je obvestila sindikat, z očitanimi kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja pa se je celovito seznanila šele na dan zagovora. Prvič je bila o nepravilnostih obveščena 29. 5. 2006 in je začela poizvedovati o količinah prodane hrane in pijače na poletih. S strani družbe R. d.o.o. je prejela obračunske liste v zvezi z duty free blagom ter ugotovila, da manjkajo tisti, ki se nanašajo na tožnika, 5. 6. 2006 pa je prejela sporočilo o popisu blaga s strani družbe A. d.o.o. Članice posadke so na razgovoru z direktorico področja organizacija in kadri tega dne tudi zatrdile, da je tožnik prodal vsaj 100 miniatur, na obračunski list pa jih je zabeležil 12, tako da zaslišanje pilotov ni bilo potrebno. Tožena stranka je na podlagi navedenega utemeljeno zaključila, da je tožnik zavestno izkoristil svoj delovni položaj vodje kabinskega osebja v posadki (tako da je prodajal različno blago potnikom) ter si pridobil premoženjsko korist. Poleg tega je kršil navodila tožene stranke, saj je med poleti kljub prepovedi užival alkoholne pijače. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je podal tožnik v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

Skladno s 1. odstavkom 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Posamezni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v 1. odstavku 111. člena ZDR in jih je glede na določbo 2. odstavka 82. člena ZDR dolžna dokazati tista stranka, ki je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala.

Poleg tega mora delodajalec pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi skladno z 2. odstavkom 83. člena ZDR delavcu omogočiti zagovor ter pri tem postopati skladno z določbama 1. in 2. odstavka 177. člena ZDR (vročiti pisno obdolžitev ter določiti kraj in čas oprave zagovora). Na podlagi ustrezne zahteve mora o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti sindikat, ki ima na voljo osem dni, da poda svoje mnenje, ter spoštovati prekluzivne roke, določene v 110. členu ZDR. Če ravna na opisani način, mu ni mogoče očitati, da je nezakonito izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi.

Očitke tožnika v zvezi s nepravilno izvedenim postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (nenatančna pisna obdolžitev, premalo časa za pripravo obrambe, zamuda roka za podajo odpovedi, kršitve v zvezi z obveščanjem sindikata), ki jih ponavlja tudi v pritožbi, je s pravilnimi argumenti zavrnilo že sodišče prve stopnje. V tem delu pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, glede na pritožbene navedbe pa dodaja: Kljub temu da ima 83. člen ZDR naslov „postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi“, ne gre za formalen postopek pri delodajalcu, za katerega bi veljala posebna procesna zagotovila in načela, ampak gre predvsem za obveznost delodajalca, da delavcu omogoči zagovor ter da na njegovo zahtevo o nameravanem ravnanju obvesti sindikat (kot izhaja na primer iz stališč Vrhovnega sodišča RS v odločbah opr. št. VIII Ips 87/2004 z dne 4. 5. 2004, VIII Ips 354/2006 z dne 24. 10. 2006 in VIII Ips 294/2006 z dne 7. 11. 2006). Citirani člen ZDR posebej ne določa, koliko časa je potrebno zagotoviti za pripravo zagovora, zato je potrebno vsebino pravice do obrambe (glede časa, ki je potreben za pripravo) presojati in tehtati v vsakem posameznem primeru, upoštevaje na drugi strani pravico delodajalca, da iz razlogov in pod pogoji iz ZDR pogodbo o zaposlitvi izredno odpove. Glede na navedeno in glede na dejstvi, da je v presojani zadevi tožnik podal tako pisni kot ustni zagovor in da ni zaprosil za preložitev zagovora, je potrebno zaključiti, da so trije dnevi od prejema pisne obdolžitve zadoščali za pripravo obrambe. V pisni obdolžitvi z dne 5. 6. 2006 mu je bilo tudi natančno predočeno, kaj se mu očita, tako da ni mogoče pritrditi njegovim pritožbenim navedbam, da z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil seznanjen. Vseh dokumentov, ki so s tem povezani, pa mu tožena stranka ni bila dolžna izročiti niti ni bila dolžna v njegovi navzočnosti izvajati dokazov. Delodajalec sam presodi, ali razpolaga z zadostnimi dokazi za utemeljitev odpovednega razloga, v sodnem postopku pa mora ta razlog dokazati. Ker nima položaja državnega organa oziroma organa z javnimi pooblastili (kot je razbrati iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 154/2006 z dne 10. 10. 2006), tudi ne more kršiti ustavno zagotovljenih pravic oziroma se 29. člen Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadaljnji), ki določa pravna jamstva v kazenskem postopku, nanj ne nanaša, kot zmotno meni tožnik.

2. odstavek 84. člena ZDR, na katerega se nadalje sklicuje tožnik v pritožbi, pa določa sindikatu rok za podajo mnenja glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer ne pove, ali gre za mnenje v fazi nameravane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali po dejansko izvršeni odpovedi. Zato je po stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbah opr. št. VIII Ips 250/2003 z dne 13. 1. 2004 in opr. št. VIII Ips 156/2007 z dne 11. 3. 2008 tudi pred potekom osem dni od tedaj, ko delodajalec obvesti sindikat, delavcu pogodba o zaposlitvi lahko izredno odpovedana. Ker v ZDR nadalje ni določeno, da bi bilo potrebno skupaj z obvestilom sindikatu poslati kakršnokoli dokumentacijo, pa je pritožba neutemeljena tudi v tem delu.

Tudi določbe ZDR o roku za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma o tem, kdaj delodajalec izve za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ni mogoče tolmačiti tako, kot meni tožnik v pritožbi, češ da že dan, ko se prvič seznani z morebitnimi kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pomeni začetek teka subjektivnega petnajstdnevnega roka. V izjemnih primerih, ko tudi po opravljenem zagovoru delavca opravi še dodatne poizvedbe, Vrhovno sodišče RS (kot izhaja iz sodbe opr. št. VIII Ips 447/2006 z dne 19. 12. 2006) celo šteje, da začne rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi teči naknadno – tedaj, ko so zbrani vsi podatki v zvezi z utemeljenostjo odpovednega razloga oziroma v zvezi z dejstvi, ki imajo znake kaznivega dejanja in s storilcem. V presojani zadevi je zato pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka z zadevo celovito seznanila na zagovoru dne 9. 6. 2006, saj se je tega dne seznanila s tožnikovimi stališči v zvezi z očitki, ki so predstavljali podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 6. 2006. Citirano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnika podala iz razlogov, določenih v 1. (kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja z vsemi znaki kaznivega dejanja) in 2. (naklepoma oziroma iz hude malomarnosti storjena hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja) alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Očitala mu je, da je: a) delodajalcu odtujil približno sto stekleničk z alkoholno pijačo (miniatur), od tega 22 stekleničk iz boxa, namenjenega potnikom v poslovnem prostoru, ter jih na poletih v obdobju od 18. 5. 2006 do 22. 5. 2006 prodajal potnikom, denar pa si je prisvojil; b) na navedenih poletih delodajalcu odtujil 45 steklenic Cockte, ki je namenjena izključno za posadko, in jih prodajal potnikom po ceni 2,00 EUR, del denarja si je prisvojil, del pa razdelil med posadko; c) na navedenih poletih prodal sedem vrečk z arašidi, ki niso bile namenjene za prodajo, del denarja si je prisvojil, del pa razdelil med posadko ter d) 18. 5. 2006 na poletu v Podgorico in 21. 5. 2006 na poletu v Koeln med poletom konzumiral alkoholne pijače, ki so mu jih ponudili potniki.

Resničnost navedenih očitkov je sodišče prve stopnje presojalo na podlagi izpovedb prič in tožnika. Pričam je utemeljeno verjelo, saj so njihove izpovedbe skladne med seboj in s predloženo listinsko dokumentacijo, pred zaslišanjem pa so bile skladno z določbo 2. odstavka 238. člena ZPP opomnjene na dolžnost govoriti resnico, da ne smejo ničesar zamolčati, in opozorjene na posledice krive izpovedbe. Prav tako utemeljeno je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje pilotov (ki bi povedali le o informacijah, prejetih s strani stevardes), saj je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno. Sprejeto dokazno oceno je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe izčrpno pojasnilo ter povedalo, zakaj in v katerem delu je tožnikov zagovor ocenilo kot neprepričljiv. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbene navedbe v delu, v katerem oporekajo dokaznim zaključkom v izpodbijani sodbe, ocenilo za neutemeljene. Pritožbene navedbe, da je E.J. krivo pričala, ker naj bi bila s tožnikom v sporu, pa poleg tega predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v postopku odločanja o pravnem sredstvu je po določbi 1. odstavka 337. člena ZPP izključeno, razen v primeru če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti in predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma pod pogoji iz 2. odstavka 286. člena ZPP do konca glavne obravnave. Ker tožnik tega ni izkazal, pritožbeno sodišče njegovih navedb pri odločanju ni upoštevalo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede domnevnih kršitev sodelavcev oziroma drugih članov posadke, češ da so tudi oni prodajali miniature, ki temu niso bile namenjene, ter si denar prisvojili. Predmet konkretnega spora je le zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, tako da se presoja le njegovo ravnanje. Glede navedbe, da je ravnal po navodilih preostalih članov posadke, pa pritožbeno sodišče le dodaja, da iz opisa delovnega mesta vodje kabinskega osebja v posadki, za katero je 2. 11. 2004 sklenil pogodbo o zaposlitvi, izhaja, da je bil med drugim zadolžen za organiziranje, vodenje in izvajanje prodaje v letalu ter organiziranje, načrtovanje, vodenje in nadziranje kabinskega osebja v posadki. Tako je zaključek sodišče prve stopnje, da je bil nadrejen ostalim članom posadke in da so morali preostali ravnati po njegovih navodilih, pravilen.

Prav tako pravilno sodišče prve stopnje ni verjelo tožnikovi razlagi spornih dogodkov, češ da je zaradi prisotnosti napačnega boxa na letalu po pomoti jemal miniature, ki niso bile namenjene za prodajo (kar naj bi potrjevalo dejstvo, da je skušal tako pridobljeni denar izročiti družbi R. d.o.o., ki skrbi za catering tožene stranke), saj tega ni ustrezno zabeležil na obračunski list (ampak je le spremenil zapise stevardese, ki je delala pred njim, kot izhaja iz izjave N.V. z dne 5. 7. 2006), poleg tega pa je tako pojasnil le prodajo 18 oziroma 19 miniatur. M.N. je glede tega povedal, da je bil tožnik o napaki pri boxih obveščen že pred poletom. Prodaje preostalih (približno 80) miniatur (ki niso bile vzete iz napačnega boxa) pa tožnik ni pojasnil, niti ni tega ustrezno označil v obračunskem listu, kot bi bil dolžan storiti. Pri tem ni bistveno, koliko miniatur je prodal, kot zmotno meni v pritožbi, kot tudi ne, na kakšen način jih je prinesel v letalo (v kolikor jih ni vzel iz boxa). Dejstvo, da ni ravnal tako, kot bi bilo potrebno, oziroma da je ravnal tako, kot mu v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pod točko a) očita tožena stranka, nenazadnje potrjujejo izpovedi preostale članic posadke E.J., S.G. in P.Ž. oziroma izhaja iz njihovega poročila o nepravilnostih na poletih za M.A. z dne 29. 5. 2006, hkrati pa je potrjeno s tem, da je tožnik prodal (oziroma zabeležil prodajo) bistveno manjše število miniatur, kot je bilo prodanih na podobnih poletih. Slednje je povedal M.N. in je razvidno iz obračunskih listov. Pri tem ni bistveno, koliko je bilo prodanih litrskih steklenic pijače, saj se na prodajo le-teh izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne nanaša. Zaslišane priče, predvsem preostale članice posadke E.J., S.G. in P.Ž., so potrdile tudi ostale tožniku očitane kršitve. Na poletih so po njegovih navodilih prodajali Cockto, ki je bila namenjena le za posadko, dostavljeni so bili 4 paketi, kot izhaja iz elektronske pošte M.G. iz družbe A. d.o.o. z dne 5. 6. 2006. Koliko je bilo steklenic (45, 48 ali 50) pri tem ni bistveno, kot tudi ni bistveno točno število vrečk arašidov, ki jih je tožnik prodal potnikom, moral pa bi jih razdeliti. V nasprotju s pravili (predvsem točke 6. 1. 1. priročnika OM-Part A) je med poletom užival alkoholne pijače, kar sta potrdili priči E.J. (da ni le nagnil steklenice) in P.Ž. (da je pil iz zamaška steklenice), zaradi česar sodišče prve stopnje tudi v tem delu utemeljeno ni verjelo njegovemu zagovoru (da je na prigovarjanje potnikov le prislonil steklenico na ustnice).

Prve tri navedene kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (točke a), b) in c) v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi imajo vse znake kaznivega dejanja, sicer ne kaznivih dejanj tatvine po 211. členu Kazenskega zakonika (KZ; Ur. l. RS, št. 95/04 in nadaljnji) oziroma zlorabe položaja po 244. členu KZ, kot je navedla tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak kaznivega dejanja zatajitve po 1. odstavku 215. člena KZ (saj si je tožnik protipravno prilastil tujo premično stvar, ki mu je bila zaupana – prilastil si je miniature, steklenice Cockte in vrečke z arašidi z namenom, da jih proda in si denar prilasti). Ker pa glede na stališča Vrhovnega sodišča RS (na primer v sodbi opr. št. VIII Ips 138/2007 z dne 28. 5. 2008) delodajalcu ni potrebno navesti pravne kvalifikacije, ampak zadošča, da navede vse znake kaznivega dejanja, navedena nepravilnost ni vplivala na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na zakonitost izpodbijanega dela sodbe pa ni vplivalo dejstvo, da sodišče prve stopnje ugotovljenih znakov kaznivega dejanja ni podrobneje pojasnilo, kot zmotno meni tožnik.

Vsa tožniku očitana ravnanja poleg tega predstavljajo hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, konkretno kršitev IX. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2004 (vestno, pravočasno, kvalitetno, učinkovito in gospodarno opravljanje dela v skladu z navodili delodajalca), 32. člena ZDR (upoštevanje zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja) in 35. člena ZDR (prepoved oprave ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga delavec opravlja, materialno ali moralno škodujejo oziroma bi lahko škodovala delodajalcu), kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

Pravilna je tudi presoja, da je tožena stranka ob utemeljenosti odpovednega razloga dokazala drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je določen v 1. odstavku 110. člena ZDR, to je, da upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo tako naravo in težo očitanih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kot odnos med pogodbenima strankama, predvsem dejstvo, da je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnikovo delo na delovnem mestu vodje kabinskega osebja v posadki, za katerega je bila sklenjena izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Ker je delovno mesto, na katerem delavec delo opravlja, bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi (3. alinea 1. odstavka 29. člena ZDR) in ker je v primeru spremembe delovnega mesta potrebno skleniti novo pogodbo o zaposlitvi (2. odstavek 47. člena ZDR), ponudba tožene stranke za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto na zakonitost presojane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva. Tako je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje ter pri tem upoštevalo, da na delovnem mestu po novi pogodbi o zaposlitvi (referent za distribucijo kart in kontrolo kuponov v sektorju finance in računovodstvo) tožnik ne bi prihajal v stik s potniki in ne bi mogel na enak način, kot v obravnavani zadevi, kršiti pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Podlago za te ugotovitve je imelo v opisu delovnega mesta, ki ga je primerjalo z opisom delovnega mesta vodje kabinskega osebja v posadki, zaradi česar pravilno ni ugodilo dokaznemu predlogu tožene stranke za zaslišanje njenega zakonitega zastopnika (ki ga je tožnik v nasprotju s 1. odstavkom 337. člena ZPP prvič podal v pritožbi) ter ravnalo skladno z 2. odstavkom 213. člena ZPP, ki določa, da o tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (zaradi česar tudi pritožbene navedbe o kršitvah določb postopka niso utemeljene).

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 353. členu ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožnik sama krije svoje stroške, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega spora.