Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je skrajno sredstvo za sankcioniranje delavčevih kršitev, zato prizadevanja, da se odpovedi izogne, delodajalcu ni mogoče šteti v škodo. Zaradi ponudbe drugega dela interes delodajalca, da s tožnikom pod pogoji iz obstoječe pogodbe o zaposlitvi ne nadaljuje delovnega razmerja, ni bil nič manjši, ampak ob tožnikovi odklonitvi še zadnje ponudbe toliko bolj utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 6. 2006, ki jo je podala tožena stranka tožniku, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu z vsemi pravicami še traja, za vrnitev nazaj na delo in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od nezakonitega prenehanja dalje, vključno z obračunom in izplačilom plače ter davkov in prispevkov. Ugotovilo je, da je tožnik kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj ni ravnal v skladu s pogodbo o zaposlitvi, s katero se je zavezal, da bo vestno, pravočasno, kvalitetno, učinkovito, gospodarno in v skladu z navodili delodajalca izpolnjeval in opravljal delovne obveznosti, niti v skladu z določbo 32. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), saj ni upošteval zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pa tudi ne v skladu s 35. členom ZDR, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Ugotovilo je tudi, da imajo nekatere kršitve znake kaznivega dejanja tatvine po 211. členu Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 95/2004 in naslednji) ter zlorabe položaja po 244. členu KZ in da ni bilo možnosti nadaljevanja delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje je soglašalo, razen v delu, ki se nanaša na znake kaznivega dejanja tatvine in zlorabe položaja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je prišlo do zaključka, da imajo kršitve znake kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 215. člena KZ, saj si je tožnik protipravno prilastil tujo premično stvar, ki mu je bila zaupana – prilastil si je stekleničke alkoholnih pijač (miniaturk), steklenice cockte in vrečke z arašidi z namenom, da jih proda in si denar prilasti.

3. Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložil tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožena stranka ni dokazala, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena. Pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, je bila sklenjena za nedoločen čas. Pred podajo izredne odpovedi pa je tožena stranka tožniku ponujala v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto referent za distribucijo kart in kontrolo kuponov – sektor finance in računovodstvo za določen čas, kar kaže na to, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja možno. Tožnik na ponujeno delovno mesto ni pristal, ker način, na katerega mu je bilo ponujeno, ni bil zakonit. Meni, da bi mu morala tožena stranka odpovedati pogodbo o zaposlitvi s ponudbo nove, ne pa mu enostavno ponuditi v podpis drugo pogodbo za drugo delovno mesto iz nedoločenega v določen čas. Nadalje navaja, da ne tožena stranka ne sodišče prve stopnje nista pravilno ugotovili očitanih znakov kaznivih dejanj in je zato odpoved na tej podlagi nezakonita. Tudi to, da je sodišče druge stopnje sedaj poljubno spremenilo kaznivo dejanje, ne more ostati brez posledic za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sicer tudi znaki za kaznivo dejanje zatajitve niso izpolnjeni, saj ni bilo dokazano, da bi si tožnik prilastil tujo stvar. Primanjkljaj 81 miniaturnih stekleničk ni dokazan in tožnik alkoholnih stekleničk in cockte ter arašidov ni prodajal kot svojih in zato niso izpolnjeni zakonski znaki tega kaznivega dejanja. Tožena stranka ni dokazala, da bi ji stekleničke manjkale in je primanjkljaj zgolj predvidevala na podlagi pričanja ene same priče, E. J.. Sodišče je z opustitvijo vrste predlaganih dokazov s strani tožnika zagrešilo bistveno kršitev določb postopka in zato ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja ter posledično ni pravilno uporabilo materialnega prava. Če bi tožena stranka dokazala, koliko litrskih steklenic je bilo prodanih na posameznih letih, bi ugotovila, da je tožnik prodal bistveno več litrskih steklenic alkohola, kot miniaturk, zato samo tisti del dokumentacije, ki izkazuje prodajo miniaturk, ne dokazuje ničesar. Tak dokaz je nepopoln. Sodišče druge stopnje je dejansko stanje napačno povzelo, saj je nepravilno zaključilo, da bi morali vrečke arašidov razdeliti med potnike, saj kaj takega tožena stranka ni zatrjevala in tudi ne drži. Tudi trditev v zvezi z uživanjem alkohola ni dokazana, zlasti zaradi opustitve zaslišanja pilotov. Uživanja alkohola zaslišani priči E. J. in P. Ž. nista potrdili, videli sta ga le nesti kozarec k ustom, ne pa piti. Tožnik ni užival alkohola, tudi sicer ga ne in je s potniki nazdravljal navidezno. Nepravilno je bil izpeljan po mnenju revizije tudi postopek zagovora pred delodajalcem, saj je tožena stranka njegov zagovor izrabila za pridobivanje dodatnih dokazov. S tem so mu bile odvzete temeljne pravice do obrambe in varstva pravic. Kot izhaja iz izpovedi J. P., se je V. šele po zagovoru seznanila s postopki na letalu. Dopis podjetja R. z dne 15. 6. 2007 pa kaže, da je toženka šele takrat izvedela za popravljen obračunski list. Tudi pisne izjave članic posadke in M. je tožena stranka pridobila po tožnikovem zagovoru. Iz tega sledi, da je tožena stranka v pisni obdolžitvi pisala nekaj, za kar ni imela dokazov, institut zagovora pa je izkoristila za nadaljnje pridobivanje dokazov. Meni tudi, da je bil prekršen 15 dnevni prekluzivni rok za podajo odpovedi, saj je tožena stranka za kršitev izvedela 29. 5. 2006, odpoved pa je bila podana 27. 6. 2006. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodbe sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Revizija se sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka le formalno, ko v uvodu navaja ta revizijski razlog, kasneje pa v zvezi z očitkom, da sodišče ni zaslišalo vseh prič, predlaganih s strani tožnika. Smiselno torej očita sodišču kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar pa ni dovoljen revizijski razlog, saj je to kršitev mogoče uveljavljati z revizijo le v primeru, če je bila zagrešena v postopku pred sodiščem druge stopnje. V resnici s tem očitkom tožnik izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki izpodbijane sodbe, to je v zvezi z dejanskim stanjem o kršitvah, zlasti o tem, koliko miniaturk je bilo prodanih, od kje jih je tožnik vzel, o načinu prodaje, o prodaji litrskih steklenic alkohola, o vrečkah arašidov itd.. Teh navedb ni bilo mogoče upoštevati, saj predstavljajo uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

8. Neutemeljen je revizijski očitek, da tožniku ni bila zagotovljena pravica do obrambe oziroma zagovora, ker ni imel dovolj časa in ga tožena stranka ni seznanila z vsemi dokazi, ki jih je zbrala. Na ta očitek, ki ga je podal že v pritožbi, je sodišče druge stopnje izčrpno odgovorilo. Kakšne so dolžnosti delodajalca pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu, določa ZDR v 83. členu v povezavi s 177. členom, vendar iz teh določb ne izhaja, da gre za strogo formalni postopek z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Zakon, kot je veljal v spornem obdobju, tudi nima podrobnejših določil glede časa in kraja zagovora in ne določa, da bi moral biti delavcu zagotovljen minimalni čas za pripravo obrambe (tega je v trajanju treh delovnih dni določila šele novela ZDR-A, Ur. l. RS, št. 103/2007). Zagovor delavca ni formaliziran in ga ni mogoče šteti za nekakšen dokazni postopek niti primerjati s takšnim postopkom (npr. pravdnim postopkom), zato delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni dolžan delavca seznanjati z dokazi, ki jih je ali pa jih še namerava pridobiti v zvezi z očitanimi kršitvami. Delodajalec je dolžan v pisni obdolžitvi delavca seznaniti, katere kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti so mu očitane, tej zahtevi pa je tožena stranka zadostila. Tožnik je svoj zagovor, za katerega je imel na voljo tri dni, podal pisno in ustno.

9. Tudi prekluzivni 15 dnevni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil prekoračen. Kdaj se je delodajalec seznanil z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je dejansko vprašanje. Kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, se je to zgodilo na dan tožnikovega zagovora dne 9. 6. 2006. Tožnik je pravilnost te ugotovitve v reviziji posredno potrdil tudi sam z navedbo, da je tožena stranka še po njegovem zagovoru pridobivala dokaze za utemeljitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter da na dan pisne obdolžitve še ni imela dokazov o kršitvi pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

10. Tožena stranka je tožniku očitala, da je odtujil približno 100 miniaturk, od tega 22 iz boksa, namenjenega potnikom v poslovnem prostoru ter jih na poletih v obdobju od 18. 5. 2006 do 22. 5. 2006 prodajal potnikom, denar pa si je prisvojil; da je na navedenih poletih delodajalcu odtujil 45 steklenic cockte, ki je namenjena izključno posadki in jih prodajal potnikom po ceni 2 EUR, del denarja si je prisvojil, del pa razdelil med posadko; da je na navedenih poletih prodal 7 vrečk arašidov, ki niso bile namenjene prodaji, del denarja si je prisvojil, del pa razdelil med posadko ter da je 18. 5. 2006 med poletom v Podgorico in 21. 5. 2006 med poletom v Köln konzumiral alkoholne pijače, ki so mu jih ponudili potniki. S tem naj bi bil podan odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR (naklepoma oziroma iz hude malomarnosti storjena kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja), za kršitve v zvezi s prodajo pa tudi odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR (kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja z vsemi znaki kaznivega dejanja).

11. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek, oceno izvedenih dokazov pa je tudi natančno in izčrpno obrazložilo. Sprejeto dokazno oceno je preizkusilo sodišče druge stopnje ter zavrnilo vse relevantne pritožbene ugovore glede ugotovljenega dejanskega stanja. Ugotovljeno je bilo, da tožnik pri svojem delu ni ravnal v skladu s pravili in navodili delodajalca. Pijača, ki je bila namenjena za prodajo potnikom, je bila shranjena v posebej za to namenjenih boksih in za vsak prostor posebej, za vsako prodajo oziroma za vsak boks pa je bilo treba voditi poseben obračun. Potnikom je bilo dovoljeno prodajati le tako pripravljeno in evidentirano pijačo. Tožnik pa je prodal vsaj 100 miniaturk, od tega 19 iz boksa, ki je namenjen poslovnim potnikom, ostale pa je skrivaj prinesel na letalo in jih pred poletom namestil na voziček za prodajo. Že sodišče druge stopnje je poudarilo, da ni pomembno točno število prodanih miniaturk in tudi ne, na kakšen način jih je tožnik prinesel v letalo. Bistveno je, da je prodajal miniaturke iz boksa poslovnega razreda (ki se sicer potnikom tega razreda delijo brezplačno) in da ostalih prodanih miniaturk ni prodal iz boksa, ki je bil za to namenjen, ampak jih je na letalo prinesel od zunaj. Ugotovljeno je bilo tudi, da ni prišlo do pomotne prodaje miniaturk iz boksa za poslovni razred, saj obračun prodaje ni bil narejen. Po tožnikovih navodilih so na poletih prodajali tudi cockto, ki je bila namenjena posadki, in arašide, ki tudi niso bili namenjeni prodaji. Ni pomembno, koliko steklenic cockte je bilo prodanih, kakšno je bilo število vrečk arašidov in ali so bili arašidi res namenjeni brezplačni delitvi potnikom. Bistveno je, da so se cockta in arašidi prodajali potnikom po tožnikovih navodilih, čeprav za prodajo niso bili namenjeni. Izkupiček od prodanih miniaturk si je prisvojil tožnik v celoti, del izkupička za prodano cockto in arašide pa je razdelil tudi med posadko. Končno je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnik v nasprotju s pravili na letu Ljubljana – Podgorica dne 18. 5. 2006 in Ljubljana - Köln dne 21. 5. 2006 užival alkoholne pijače. 12. Po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, ki naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tudi po oceni revizijskega sodišča vsa navedena ravnanja (na dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano) v nasprotju z navodili tožene stranke (32. člen ZDR), v nasprotju z obveznostmi, ki jih je tožnik prevzel s podpisom pogodbe o zaposlitvi (IX. člen pogodbe o zaposlitvi) ter v nasprotju s prepovedmi ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga delavec opravlja, materialno ali moralno škodujejo delodajalcu (35. člen ZDR), predstavljajo hujše in naklepno kršenje pogodbene oziroma druge delovne obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je zato ob ugotovitvi, da so storjene kršitve delovnih obveznosti hude in naklepne, dokazala obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

13. Ob navedeni ugotovitvi vprašanje, ali imajo nekatere od kršitev obveznosti (v zvezi s prodajo miniaturk, cockte in arašidov) tudi znake kaznivega dejanja in katerega, niti ni več pomembno.

14. Drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - poleg obstoja odpovednega razloga – pa je določen v prvem odstavku 110. člena ZDR, po katerem delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Kot sta pojasnili že sodišči prve in druge stopnje, tožena stranka tožniku utemeljeno ni mogla več zaupati. Ta zaključek ni v nasprotju z dejstvom, da mu je pred izredno odpovedjo ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu, kjer ne bo imel opravka s strankami in ne bo imel večjih pooblastil in odgovornosti, zlasti še, ker je to storila zaradi tožnikovih prošenj in njegovih socialnih razmer. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je skrajno sredstvo za sankcioniranje delavčevih kršitev, zato prizadevanja, da se mu izogne, toženi stranki ni mogoče šteti v škodo. Zaradi tega njen interes, da s tožnikom pod pogoji iz obstoječe pogodbe o zaposlitvi ne nadaljuje delovnega razmerja, ni bil nič manjši, ampak ob tožnikovi odklonitvi še zadnje ponudbe toliko bolj utemeljen. Kršenje te pogodbe, narava kršitev in položaj, ki ga je tožnik na delovnem mestu imel, na drugi strani pa tožnikova odklonitev drugega dela so okoliščine, zaradi katerih je izkazan tudi drugi pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

15. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.