Jedro

V postopku je ugotovljeno, da sporno soglasje za poseg v varovani pas ceste, v zemljišča, ki so last revidentke, ne posega, revidentka pa drugih pravic ali pravnih koristi, ki naj bi jih varovala, ni navedla. Zato njeno vprašanje, ki ga gradi na trditvi, ki ni del dejanskega stanja te zadeve, v tej zadevi ni pravno pomembno za pravilno in zakonito odločitev, v posledici tega pa tudi ni vprašanje, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentke) zoper sklep Mestne občine Ljubljana, Mestne uprave, Oddelka za gospodarske dejavnosti in promet, Odseka za promet, št. 711-373/2014-2/JB z dne 8. 12. 2014, s katerim je bil zavržen revidentkin predlog za izrek ničnosti odločbe (soglasja) za poseg v varovalnem pasu ceste, št. 3511-233/2013-3/JB z dne 22. 3. 2013. Prvostopenjski upravni organ je svojo odločitev oprl na ugotovitev, da revidentka ni aktivno legitimirana za vložitev takega predloga. Tožena stranka je taki presoji pritrdila in z odločbo, št. 711373/2014-5 z dne 13. 2. 2015, revidentkino pritožbo zoper prvostopenjski akt zavrnila. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da revidentka ne izkazuje pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti odločbe in se pri tem sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-666/10-14 in Up-1153/10-14 z dne 12. 5. 2011. 2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja oba revizijska razloga po prvem odstavku 85. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

6. V okviru citirane 2. točke drugega dostavka 83. člena ZUS-1 revidentka uveljavlja dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja in neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje. Pri tem navaja vprašanje: „ali lahko javnopravni subjekt izda oblastveni akt, s katerim odloči v breme oz. poseže v nepremičnino last tretje osebe, ne da bi bila tej osebi dana možnost sodelovanja v postopku“ in se v dokaz neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje sklicuje na odločbi I U 926/2011 in I U 231/2011, ki ju prilaga.

7. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot pomembno pravno vprašanje in kako mora biti izkazan odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije iz citirane 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča.(1) Revidentka teh zahtev ni izpolnila.

8. V obravnavani zadevi je ugotovljeno, da izpodbijani upravni akt, ki je po svoji vsebini soglasje upravljavca javne ceste za poseg v varovani pas te ceste, v zemljišča, ki so last revidentke, ne posega, revidentka pa drugih pravic ali pravnih koristi, ki naj bi jih varovala, ni navedla. Njeno vprašanje, ki ga gradi na trditvi, ki ni del dejanskega stanja te zadeve, zato v tej zadevi ni pravno pomembno za pravilno in zakonito odločitev. V posledici tega to vprašanje tudi ni vprašanje, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo. Že iz tega razloga tudi njeno uveljavljanje neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje, glede tega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadošča. Revidentki pa je vendarle treba pojasniti, da njen očitek neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje ni utemeljen, in izkazuje le njeno drugačno razumevanje (nerazumevanje) razlogov izpodbijane sodbe.

9. Ker pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Primerjaj s sklepi VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014, X Ips 360/2013 z dne 9. 7. 2015 in X Ips 86/2015 z dne 4. 11. 2015