Jedro

Odločba je po svoji vsebini soglasje upravljavca javne ceste, ki je sicer pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, vendar se z njim ne odloča o dovoljenosti gradnje, temveč izključno o sprejemljivosti gradnje s stališča varovanja občinske ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanja njenega videza.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničin predlog za izrek ničnosti „odločbe za poseg v varovalnem pasu ceste“ št. 3511-233/2013-3/JB z dne 22. 3. 2013. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka z navedeno odločbo investitorjema dovolila gradnjo tam navedenih nezahtevnih objektov na parcelah št. 770/1 in 771/10, k.o. ..., v varovalnem pasu javne Ceste dveh cesarjev (LZ-212601) in v varovalnem pasu predvidene javne ceste na zemljišču parc. št. 771/7 k.o. ... Tožnica ni bila stranka v postopku izdaje navedene odločbe, zato po 280. členu Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ni upravičena predlagateljica odločanja o izreku te odločbe za nično. Prvostopenjski organ je odločbo kljub temu preizkusil po uradni dolžnosti in ugotovil, da tožničine navedbe ne pomenijo nobenega od razlogov, ki v skladu z zakonom povzročijo ničnost odločbe, dodaja pa še, da je z navedeno odločbo zgolj izdal soglasje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, to soglasje pa se eksplicitno ne nanaša na gradnjo na tožničini parceli in zato ni moglo poseči v njen pravni interes.

2. Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. 3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je lastnica parcele št. 771/7 k.o. ..., prej navedena odločba pa dovoljuje poseg na tej parceli in s tem posega tudi v njeno izvrševanje lastninske pravice. S tem sploh ni bila seznanjena, tako da gre za „evidenten poseg v ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine“, odločba pa je nična v delu, kjer dovoljuje poseg v varovalnem pasu na njenem zemljišču. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu, ki ga je izdal, v ponovni postopek, poleg tega pa zahteva tudi vračilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja razloge iz prvostopenjske in drugostopenjske upravne odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Kot je pravilno navedla že toženka, lahko po prvem odstavku 280. člena ZUP predlagajo izrek odločbe za nično stranka, državni tožilec ali državni pravobranilec. Zgolj iz besedila te zakonske določbe torej res ne izhaja, da bi lahko oseba, ki ni bila stranka v postopku, predlagala (oziroma zahtevala) odločanje o izreku odločbe za nično.

7. V zadevi ni sporno, da tožnica v postopku za izdajo odločbe, ki naj bi se izrekla za nično, ni sodelovala. Vendar pa je Ustavno sodišče v odločbi Up-666/10-14 in Up-1153/10-14 z dne 12. 5. 2011 zavzelo stališče, da nepravilnosti, ki imajo za posledico ničnost odločbe, lahko posegajo ne le v pravni položaj oseb, ki so imele formalni status stranke v postopku izdaje take odločbe, temveč tudi v pravni položaj tretjih, ki v tem postopku niso bili udeleženi, in jim je zato treba omogočiti uveljavljanje ničnosti. Ker pa pravica takih oseb do vložitve predloga za izrek ničnosti ne izvira neposredno iz prej navedene zakonske določbe prvega odstavka 280. člena ZUP, morajo izkazati, da imajo za to pravni interes.

8. Stališče toženke, da tožnica ni upravičena predlagati izreka ničnosti navedene odločbe že zgolj na podlagi prvega odstavka 280. člena ZUP, je torej napačno. Vendar pa je toženka kljub temu v obrazložitvi svoje odločbe navedla razloge, iz katerih izhaja, da tožnica ni izkazala pravnega interesa za vložitev takega predloga. Sklicuje se namreč na to, da se odločba sploh ne nanaša na gradnjo ali kakršenkoli drug poseg na tožničini, temveč na drugi parceli, poleg tega pa ta poseg sploh ni bil dovoljen s to odločbo, temveč z gradbenim dovoljenjem, izdanim v povsem ločenem postopku.

9. Tožnica po drugi strani ne v predlogu, ne kasneje v tožbi, v ničemer ne konkretizira zatrjevanega posega v svoje pravice oziroma ne navaja, kako ali s čim naj bi prišlo do njega. Tako ne navaja, da je bila gradnja, ki je predmet odločbe, dovoljena na njenem zemljišču, niti tega, da so bili z odločbo dovoljeni sicer prepovedani vplivi na to zemljišče. 10. Zato so ostale prazne, brez kakršnekoli navedbe konkretnih okoliščin oziroma drugačne obrazložitve, tudi tožbene navedbe o kršitvi temeljnih ustavnih pravic. Sodišče se zato do njih ne more opredeliti po vsebini.

11. Poleg tega ima toženka prav, da investitorja z omenjeno odločbo sploh še nista pridobila upravnopravnega upravičenja do gradnje ali drugega posega na svojem ali kateremkoli drugem zemljišču. Ta odločba je namreč po svoji vsebini soglasje upravljavca javne ceste (50.a člen v zvezi s 14. točko prvega odstavka 206. člena Zakona o graditvi objektov; v nadaljevanju ZGO-1), ki je sicer pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, vendar se z njim ne odloča o dovoljenosti gradnje, temveč izključno o sprejemljivosti gradnje s stališča varovanja občinske ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanja njenega videza (tretji odstavek 97. člena Zakona o cestah). Doseg soglasja torej že smiselno in na prvi pogled ni tak, da bi to soglasje lahko poseglo v pravice katerekoli druge osebe kot tiste, ki želi graditi na svojem zemljišču v varovalnem pasu javne ceste (in je torej stranka postopka). Kot že rečeno, pa takega razloga ni navedla niti tožnica.

12. Sodišče pripominja še, da iz izreka omenjene odločbe tudi sicer povsem jasno in nedvoumno izhaja, na katerih parcelah naj bi se izvajala načrtovana gradnja, med njimi pa tožničine parcele ni. Tudi omemba te parcele kot lokacije bodoče občinske ceste v njene pravne koristi ne posega, saj z njo ni bilo odločeno ne o lokaciji oziroma gradnji te ceste, ne o tožničinih pravicah ali pravnih koristih v zvezi z njo.

13. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep po zakonu utemeljen, čeprav deloma iz drugih razlogov, kot so navedeni v njegovi obrazložitvi. Zato je te razloge navedlo v sodbi, tožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno (prvi in tretji odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1). Odločilo je brez glavne obravnave, na seji, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, ne morejo vplivati na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

14. Kadar sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.