Jedro

Tožnik se ustne obravnave, kljub izkazanemu vabilu, ni udeležil. Po drugem odstavku 38. člena ZEN se v primeru, če se ustne obravnave ne udeleži lastnik, ki se ne strinja s potekom predlagane meje, šteje, da se strinja s potekom predlagane meje. Prvostopenjski organ je zato pravilno štel, da tožnik soglaša s potekom predlagane meje, posledično pa je smel izdati tudi izpodbijani akt. S podajo izjave o strinjanju oziroma nestrinjanju glede poteka predlagane meje, in posledično zakonsko fikcijo o strinjanju tožnika glede na njegovo neaktivnost v upravnem postopku, je izčrpan tudi pravni interes tožnika v obravnavanem postopku. V postopku parcelacije, ko gre za združitev oziroma delitev parcel/e, tožnik kot lastnik sosednje parcele namreč ne zasleduje nobene svoje pravne koristi. Združitev parcel je oblikovanje ene parcele iz dveh ali več parcel, ki imajo enako pravno stanje glede lastninske pravice, delitev parcele pa je oblikovanje dveh ali več parcel iz ene parcele (drugi in tretji odstavek 47. člena ZEN). S tem postopkom se torej ne poseže ne v površino in ne v mejo parcel, ki so predmet parcelacije, zlasti, če je pogoj po prvem odstavku 49. člena ZEN izpolnjen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožnika se zavrne.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A.A. se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo in sklepom je prvostopni organ odločil, da se v katastrski občini 1660 ... kot urejen evidentira del meje združenih parcel 1712/1, 1715/1, 1716 in *17/1 s sosednjima parcelama 2127/1 in *18 (1. točka izreka odločbe), da se v katastrski občini ... v postopku evidentiranja parcelacije ugotovijo naslednje spremembe: ukinejo se parcele 1712/1, 1715/1, 1716, *17/1, nastanejo pa nove parcele 1712/4, 1712/5, 1712/6, 1712/7, 1712/8, 1712/9, 1712/10, 1712/11 (2. točka izreka odločbe), da je grafični prikaz urejene meje in stanja parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga temu aktu (3. točka izreka odločbe), da stroškov postopka ni (4. točka izreka odločbe), in še sklenil, da se v zemljiškem katastru na parc. št. 1712/4 za stavbo 14 v katastrski občini ... evidentira zemljišče pod stavbo s površino 226 m2 (1. točka izreka sklepa) in da stroškov postopka ni (2. točka izreka sklepa). V obrazložitvi je organ navedel, da je A.A. (v tem upravnem sporu stranka z interesom) vložil zahtevo za uvedbo postopka za evidentiranje urejenega dela meje združenih parcel, parcelacijo in zemljišča pod stavbo, ki ji je bil priložen elaborat. Po 28. in 48. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) se postopek evidentiranja urejene meje in parcelacije uvede na zahtevo lastnika parcele. Organ je ugotovil, da je vlagatelj zahteve lastnik obravnavanih parcel. Iz elaborata je razvidno, da sta kot stranki poleg vlagatelja sodelovala še tožnik in Občina A. Vsem lastnikom oziroma upravljavcem parcel je bila zagotovljena možnost udeležbe na mejni obravnavi. Razlogov za zavrženje oziroma zavrnitev zahtev po 35. in 51. členu ZEN organ ni našel. Vlagatelj in Občina A. sta se mejne obravnave udeležila, tožnik se mejne obravnave ni udeležil. Tožnik je nato podal izjavo, da se s potekom predlagane meje ne strinja, zato je organ razpisal ustno obravnavo. Tožnik se ustne obravnave ni udeležil, čeprav mu je bilo vabilo pravočasno poslano in je bil opozorjen na posledice neudeležbe po drugem odstavku 38. člena ZEN. Pogoj iz prvega odstavka 49. člena ZEN je tako izpolnjen, parcelacija se je izvedla na zahtevo in pod pogoji, ki jih je navedel lastnik parcele. Zahtevo za evidentiranje zemljišča pod stavbo je tudi vložil lastnik zemljišča, torej upravičena oseba po 64. členu ZEN, izpolnjeni pa so bili tudi vsi drugi pogoji, zato je organ sklenil, kot izhaja iz izreka akta.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika in potrdil izpodbijani akt prvostopnega organa.

3. Tožnik je v tožbi navedel, da bo zaradi izvedene parcelacije parcel stranke z interesom prizadet njegov pravni interes. Dejstvo je, da stranka z interesom A.A. po mili volji ustanavlja nove parcele na svojem, vse izključno s ciljem spreminjanja namembnosti (in večanja gabaritov) njegovih objektov iz nestanovanjskih v stanovanjske. S takim početjem bo posegel v pravni interes tožnika po zdravem življenjskem okolju iz 72. člena Ustave, ki se pri gradnji konkretizira skozi določbe Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in določbe lokalnih prostorskih predpisov. S tako izpeljanimi parcelacijami si stranka z interesom prizadeva, da bi tožniku odvzel lastnost soseda – mejaša, ki lahko v morebitnem postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja nastopa kot dajalec soglasja, če gre za kratko razdaljo med parcelno mejo in objektom samim. Tožnik je zato prepričan, da mu skuša A.A. na tak način preprečiti kakršnokoli možnost vplivanja na nadaljnje upravne postopke, do katerih bo nedvomno prišlo. Na nepremičnini s parc. št. *18 ima tožnik staro hišo (s številko 13), ki leži vzporedno z nelegalnim prizidkom stranke z interesom in prvotno dislociranim objektom, ki poteka v dolžini od točke na skici elaborata 4050 do 4047, torej ob meji. Med hišo tožnika in nelegalnim prizidkom ter prvotno dislociranim objektom je le dvorišče hiše ter dovozna pot do nove stanovanjske hiše tožnika. Pri tem ni mogoče spregledati, da je površina parc. št. 1712/4 dejansko enaka površini, ki se evidentira kot zemljišče pod stavbo, obe znašata 226 m2. S tem je bilo stavbi na parceli odvzeto funkcionalno zemljišče, ki pripada vsaki stavbi. Toženka ne bi smela dopustiti novih parcelnih številk, saj te predstavljajo nujna funkcionalna zemljišča k stavbam. Vse te stavbe je dobro videti s posnetkov, pridobljenih na spletnem portalu Google street view, ki so usmerjeni z vaške ceste na dvorišče stare hiše s številko stavbe 13. Stranka z interesom tako skuša legalizirati obstoječe objekte (črne gradnje) tako, da skuša več fizično ločenih nestanovanjskih objektov (hkrati s spremembo namembnosti) povezati v enotni stanovanjski objekt na eni parceli in ob tem – zaradi majhnih odmikov od parcele meje s parc. št. *18 - zaobiti obveznost pridobitve soglasja soseda mejaša. O teh dejstvih drugostopna odločba nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti. Prav tako v drugostopni odločbi ni obrazloženo, zakaj sploh parcelacija glede na to, da do sprememb v naravi ni prišlo. Poleg tega tudi ni mogoče preizkusiti sklepa prvostopnega organa, s katerim je evidentiral zemljišče pod stavbo. Tudi ta sklep je bil naslovljen na tožnika. Ker tožnik ni stranka postopka po evidentiranju zemljišča pod stavbo (kot navaja drugostopni organ), potem se zastavlja vprašanje, zakaj je drugostopni organ obravnaval njegovo pritožbo v tem delu. Zato bi morala biti pritožba tožnika v tem delu zavržena. Dejstvo pa tudi je, da se organa nista ukvarjala vsebinsko z elaboratom. Ta je bil izdelan v nasprotju z dejanskim stanjem v naravi, saj v delu, ki se nanaša na zemljišče pod stavbo, odmerja eno stavbo kot celoto, čeprav gre v naravi dejansko za tri objekte, od katerih je ena delno črna gradnja, delno legalna, delno pa prvotno dislociran objekt. Napačno izdelan elaborat pa je zato, ker se točka št. 4077 kot skrajna točka meje med parc. št. 1712/5 in *18, v naravi jašek z odprtino 60 x 60 cm, nahaja delno na parc. št. 1712/5, delno pa na javni površini s parc. št. 2127/1. Tudi ta okoliščina predstavlja žarišče potencialnega konflikta glede uporabe, vzdrževanja in priklopa tega komunalnega omrežja. To izhaja tudi iz IDPOS 6076 iz leta 2006. Tožnik je glede na navedeno predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odpravi prvostopni in drugostopni akt, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

4. Toženka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

5. Stranka z interesom A.A. je v odgovoru na tožbo navedel, da tožnik nima pravnega interesa v zvezi z opravljeno parcelacijo, številnost parcel ni prepovedana, namembnost zemljišč, prostorski akti, vprašanje dovoljenosti gradenj in legalizacije objektov pa se tega postopka ne tičejo. Legalizacije objekta ni mogoče doseči s parcelacijo ali evidentiranjem zemljišča pod stavbo, domneve, kaj stranka z interesom namerava, pa so nesmiselne. Sicer pa tožnikova pasivnost v postopku pomeni, da se je s potekom meje strinjal. Predmet urejanja tega postopka pa nikoli ni bilo javno kanalizacijsko omrežje. Predlagal je zavrnitev tožbe in naložitev njegovih stroškov postopka tožniku. Stranka z interesom je še prosil sodišče za prednostno obravnavo zadeve.

6. Stranka z interesom Občina A. odgovora na tožbo v danem roku ni podala.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o: - evidentiranju urejene meje, - parcelaciji in - evidentiranju zemljišča pod stavbo.

9. Iz podatkov izpodbijanega akta in upravnih spisov izhaja, da je prvostopni organ na zahtevo stranke z interesom A.A. izvedel upravni postopek evidentiranja dela meje združenih parcel št. 1712/1, 1715/1, 1716 in *17/1 s sosednjima parcelama št. 2127/1 in *18, ukinil parcele št. 1712/1, 1715/1, 1716, *17/1 in ustanovil nove parcele št. 1712/4, 1712/5, 1712/6, 1712/7, 1712/8, 1712/9, 1712/10, 1712/11 in evidentiral zemljišče parc. št. 1712/4 pod stavbo št. 14 s površino 226 m2. Zahtevi za uvedbo teh postopkov je bil priložen elaborat v skladu z 29. členom ZEN, ki ji je bil priložen tudi zapisnik o mejni obravnavi. Iz slednjega izhaja, da se tožnik mejne obravnave kot lastnik sosednjega zemljišča s parc. št. *18 in 1717 kljub poslanemu vabilu ni udeležil. 10. Po 36. členu ZEN geodetska uprava, če ne zavrže oziroma zavrne zahteve za evidentiranje urejene meje, povabi lastnike, ki se niso udeležili mejne obravnave, da se izjavijo o tem, ali se strinjajo s potekom predlagane meje; vabilo se vroči z osebnim vročanjem na podlagi zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Pri tem je treba vabilu k izjavi o strinjanju s potekom predlagane meje priložiti kopijo skice iz elaborata ureditve meje in lastnike posebej obvestiti, kje in kdaj si lahko ogledajo ta elaborat, ter jih opozoriti na pravne posledice, če se ne bodo izjavili o poteku predlagane meje (prvi odstavek). Če se lastnik iz prejšnjega odstavka v 15 dneh od dneva vročitve vabila k izjavi o strinjanju s potekom predlagane meje ne izjavi, čeprav mu je bilo vabilo vročeno pravilno, se šteje, da se strinja s potekom predlagane meje (drugi odstavek). Prvostopni organ je tako, sledeč citirani določbi (po tem, ko se tožnik mejne obravnave ni udeležil), pozval tožnika, da se izjavi o poteku predlagane meje, čemur je priložil tudi skico iz elaborata, tožnik pa je odgovoril, da se s potekom predlagane meje ne strinja. Organ je zato, sledeč 37. členu ZEN (ta v prvem odstavku določa, da v primeru, če je lastnik iz prvega odstavka prejšnjega člena izjavil, da se ne strinja z mejo, kakršna je predlagana v elaboratu ureditve meje, geodetska uprava opravi ustno obravnavo v uradnih prostorih), razpisal ustno obravnavo. Tožnik se ustne obravnave, kljub izkazanemu vabilu, ni udeležil. Po drugem odstavku 38. člena ZEN se v primeru, če se ustne obravnave ne udeleži lastnik, ki se ne strinja s potekom predlagane meje, šteje, da se strinja s potekom predlagane meje. Prvostopni organ je zato pravilno štel, da tožnik soglaša s potekom predlagane meje, posledično pa je smel izdati tudi izpodbijani akt, kot bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju.

11. Tožnik ugovarja, da bo zaradi izvedene parcelacije prizadet njegov pravni interes, saj je bila le-ta izvedena zato, da bo stranka z interesom A.A. lahko spreminjal namembnost svojih objektov, ki se nahajajo na parceliranih zemljiščih, iz nestanovanjskih v stanovanjske in bo s tem posegel v pravico tožnika do zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave RS), konkretizirano preko ZGO-1 in lokalnih prostorskih predpisov. S parcelacijo bo tožnik v morebitnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja kot dajalec soglasja izgubil lastnost soseda – mejaša. 12. Upravni postopek evidentiranja parcelacije se začne na podlagi zahteve lastnika oziroma druge osebe, ki ima po zakonu pravico zahtevati parcelacijo (npr. solastniki, skupni lastniki, lastnik ali solastnik stavbe, lastnik ali solastnik dela stavbe, imetnik stavbne pravice, uporabnik stavbe ali dela stavbe, upravnik stavbe, državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti, razlastitveni upravičenec) (48. člen ZEN). Pred evidentiranjem delitve parcele mora biti urejen del meje, ki se je dotika novi del meje, ki nastane z delitvijo. Del meje, ki mora biti urejen pred evidentiranjem delitve parcele, je del meje iz drugega odstavka 27. člena tega zakona (49. člen ZEN).

13. Kot že povedano v 9. in 10. točki obrazložitve sodbe, se šteje, da je tožnik s predlagano mejo soglašal, kar pomeni, da je bil pogoj za izvedbo parcelacije po prvem odstavku 49. člena ZEN izpolnjen. S tem dejanjem, torej s podajo izjave o strinjanju oziroma nestrinjanju glede poteka predlagane meje, in posledično zakonsko fikcijo o strinjanju tožnika glede na njegovo neaktivnost v upravnem postopku, pa je izčrpan tudi pravni interes tožnika v obravnavanem postopku. V postopku parcelacije, ko gre za združitev oziroma delitev parcel/e, tožnik kot lastnik sosednje parcele namreč ne zasleduje nobene svoje pravne koristi. Združitev parcel je oblikovanje ene parcele iz dveh ali več parcel, ki imajo enako pravno stanje glede lastninske pravice, delitev parcele pa je oblikovanje dveh ali več parcel iz ene parcele (drugi in tretji odstavek 47. člena ZEN). S tem postopkom se torej ne poseže ne v površino in ne v mejo parcel, ki so predmet parcelacije, zlasti, če je pogoj po prvem odstavku 49. člena ZEN izpolnjen, kar pa v obravnavanem primeru – kot že povedano - je. Sodišče zato že iz tega razloga ne more sprejeti tega tožbenega ugovora, iz enakega razloga pa zato tudi ne more sprejeti nadaljnjih tožbenih ugovorov, ki se vsebinsko nanašajo na samo izvedbo parcelacije (da je bilo z izvedeno parcelacijo ''odvzeto'' funkcionalno zemljišče k stavbam, da je površina parcele 1712/4 enaka površini zemljišča pod stavbo, itd.), dodaja pa še, da pravnega interesa v tem postopku tožnik tudi ne more utemeljevati na (morebitni) nameri stranke z interesom o spremembi namembnosti objektov, ki se nahajajo na parcelah, ki so predmet parcelacije, in o morebitnih postopkih zaradi izdaje gradbenega dovoljenja (na zahtevo stranke z interesom). Če in ko bo do opisanih postopkov prišlo, bo tožnik lahko svoj pravni interes uveljavljal v teh postopkih in, ki ga bo pristojni organ obravnaval po za v teh postopkih relevantnih materialnopravnih predpisih. Po presoji sodišča tako z izvedbo parcelacije tožnik ni izkazal, da bi mu bilo poseženo v pravico do zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave RS).

14. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori, da želi stranka z interesom na ta način legalizirati črno gradnjo. S parcelacijo določene parcele objekt, ki stoji na tej parceli, ne pridobi lastnosti legalne gradnje, saj se tudi to vprašanje (torej, ali gre za nedovoljeno gradnjo ali ne) presoja po predpisih, ki urejajo gradnjo. Če pa želi tožnik s tem, ko ugovarja, da se med staro hišo tožnika, ki se nahaja na parc. št. *18, in objekti tožnika, nahaja le dvorišče tožnikove hiše in dovozna pot do njegove nove stanovanjske hiše, in ko ugovarja, da se v elaboratu točka na skici št. 4077, kot skrajna točka meje med parcelama št. 1712/5 in *18, nahaja delno na parc. št. 1712/5, delno pa na parc. št. 2127/2 (ki je po vrsti rabe javna površina) ugovarjati poteku meje, ki se je urejala, pa tožnik (glede na zakonsko fikcijo o strinjanju s potekom predlagane meje) teh ugovorov ne more več uveljavljati v tožbi v upravnem sporu, v katerem sodišče presoja pravilnost izvedenega upravnega postopka evidentiranja urejene meje, lahko pa predlaga ureditev meje v sodnem postopku.

15. Tožnik tudi ugovarja, da je elaborat evidentiranja zemljišča s parc. št. 1712/4 pod stavbo 14, k.o. ..., v nasprotju z dejanskim stanjem. Po 24. členu ZEN je zemljišče pod stavbo navpična projekcija preseka stavbe z zemljiščem na ravnino; zemljišče pod stavbo se v zemljiškem katastru evidentira s koordinatami v državnem koordinatnem sistemu, s površino zemljišča pod stavbo in z identifikacijsko oznako stavbe. Postopek evidentiranja zemljišča pod stavbo je predpisan v 62. do 65. členu ZEN. Tako je v 64. členu med drugim določeno, da se zemljišče pod stavbo v zemljiški kataster evidentira na zahtevo lastnika zemljišča, imetnika oziroma imetnice stavbne pravice ali investitorja ali investitorke gradnje, zahtevi je treba priložiti elaborat za vpis zemljišča pod stavbo, ki ga izdela geodetsko podjetje. Če zahteva s predloženim elaboratom prestane formalni in materialni preizkus po 65. členu ZEN, geodetska uprava evidentira zemljišče pod stavbo in o tem izda sklep, ki ga vroči vlagatelju zahtevka, lastniku zemljišča in lastniku stavbe oziroma delu stavbe (peti odstavek 65. člena ZEN). Že iz teh določb je razbrati, da tožnik tudi v postopku evidentiranja zemljišča s parc. št. 1712/4 pod stavbo št. 14 ne varuje nobene svoje pravne koristi, saj ni ne lastnik zemljišča, ne lastnik stavbe, ne investitor ali kakšna druga upravičena oseba iz citiranih določb ZEN in tega tudi ne zatrjuje. Vsebinskih ugovorov, ki se nanašajo na elaborat evidentiranja zemljišča pod stavbo, torej sodišče ne bo preizkušalo iz tega razloga. Na drugačno presojo pa tudi ne more vplivati dejstvo, da je bil sklep o evidentiranju zemljišča pod stavbo vročen tudi tožniku, saj je prvostopni organ izdal enovit akt, s katerim je odločil o vseh treh zahtevkih stranke z interesom, pri čemer je bil v okviru enega zahtevka (evidentiranje urejene meje) tožnik pozvan v postopek kot lastnik sosednjega zemljišča zaradi zagotovitve varovanja njegovih pravic in pravnih koristi po ZEN.

16. Tožnik ugovarja tudi nezakonitosti odločbe druge stopnje in sicer, da drugostopna odločba ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih, zlasti glede parcelacije, legalizacije črne gradnje, zaradi česar je po njegovem mnenju ni mogoče preizkusiti. Ugovarja še, da bi moral drugostopni organ njegovo pritožbo v delu, ki se nanaša na evidentiranje zemljišča pod stavbo, zavreči in ne zavrniti, zlasti glede na razloge, ki jih je drugostopni organ navedel v tem delu, zaradi česar je odločba organa druge stopnje nezakonita tudi iz tega razloga.

17. Sodišče tožniku pojasnjuje, da je po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predmet presoje upravni akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. V tem upravnem sporu je to prvostopni akt, saj je bilo z njim odločeno o pravici stranke z interesom (in tudi tožnika), sodišče zato ugovorov, ki se nanašajo na odločbo drugostopnega organa, ni presojalo.

18. Sodišče je glede na povedano tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 19. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. 20. Sodišče je zavrnilo tudi stroškovni zahtevek stranke z interesom A.A. Ker ZUS-1 ne ureja vprašanja stroškovnega zahtevka prizadetih strank oziroma strank z interesom, je treba glede tega vprašanja uporabiti določbe ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Sodišče ugotavlja, da je bil interes stranke z interesom na strani toženke in ker je bila v obravnavanem postopku tožba zoper izpodbijani akt zavrnjena, bi bil stranka z interesom načeloma upravičen do povrnitve stroškov postopka. Ker pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo stranki le potrebni stroški, je treba ugotoviti, ali so navedbe stranke z interesom v njegovem odgovoru na tožbo take, ki so bile pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki so vplivale na odločitev sodišča. 21. Po presoji sodišča stranka z interesom takšnih navedb ni podal, saj je sodišče odločitev o tožbi zoper izpodbijani akt sprejelo v celoti že na podlagi tožbenih navedb in spisovne dokumentacije. Sodišče je zato stroškovni zahtevek stranke z interesom zavrnilo. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.