Jedro

Predlogu se ugodi in se revizija dopusti glede vprašanja: - ali je delavec ob prenehanju delovnega razmerja upravičen do izplačila nadomestila za neizkoriščen letni dopust tudi v primeru, ko dopusta ni izkoristil izključno po svoji volji, in - ali je delodajalec upravičen do vračila dela plače, ki je bila delavcu pomotoma izplačana v previsokem znesku.

Izrek

Predlogu se ugodi in se revizija dopusti glede vprašanja: - ali je delavec ob prenehanju delovnega razmerja upravičen do izplačila nadomestila za neizkoriščen letni dopust tudi v primeru, ko dopusta ni izkoristil izključno po svoji volji, in - ali je delodajalec upravičen do vračila dela plače, ki je bila delavcu pomotoma izplačana v previsokem znesku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnice iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust ter obstoj terjatve tožene stranke iz naslova preveč izplačane plače. Terjatvi je pobotalo in tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

2. Na pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke, da pa je tožena stranka dolžna plačati tožnici 840,00 EUR iz naslova nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Pritožbo tožene stranke je sodišče zavrnilo.

3. Tožena stranka predlaga dopustitev revizije zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Navaja, da je sporno, ali je delavec upravičen do izplačila nadomestila za neizkoriščen letni dopust tudi v primeru, ko dopusta ni izkoristil po svoji volji, to je, ko bi ga lahko zahteval, pa tega ni storil. Sodišče je navedlo, da ni podana odškodninska odgovornost delodajalca, kljub temu pa je v nasprotju s sodno prakso tožnici prisodilo denarni znesek za neizkoriščeni dopust. Oprlo se je na odločbo Sodišča Evropske skupnosti C-350/06, v kateri pa se odločitev nanaša na bistveno drugačno dejansko stanje. Odločitev je v neskladju z interpretacijo določbe drugega odstavka 7. člena Direktive 2003/88/ES. Sporno je tudi ali je tožena stranka dolžna dokazovati in dokazati, da je pri izplačilu zneska neupravičene obogatitve ravnala z zadostno stopnjo skrbnosti. S tem, ko je navedlo, da bi tožena stranka morala vedeti, da ni dolžna plačati, je sodišče druge stopnje v nasprotju z uveljavljeno prakso kršilo določbo 191. člena OZ. Tožena stranka v predlogu navaja in mu prilaga odločitve pritožbenega in Vrhovnega sodišča, ki kažejo na različno sodno prakso.

4. Predlog je utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je glede vprašanj, ki jih postavlja tožena stranka, že dopustilo revizijo v zadevah, kjer gre za podobne dejanske in enake pravne podlage: VIII DoR 28/2010 glede odškodnine za neizrabljen dopust in VIII DoR 59/2010 glede pomotoma preveč izplačanega zneska plače. Zato je na podlagi 376.a člena dopustilo revizijo tudi v tem primeru glede vprašanj, kot izhajajo iz izreka tega sklepa.