Jedro

Sicer drži, da je zaslišanje razbremenilnih prič pod enakimi pogoji kot veljajo za obremenilne priče, ena izmed pravic do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), vendar je treba v obravnavanem primeru izhajati iz predhodnega soglasja strank, po katerem je bila izpovedba priče D.V. prebrana in zlasti iz njene vsebine, po kateri je priča zaznala zgolj tisto, kar je odločilnim dejstvom sledilo, medtem ko so bila po izpovedbi priče U.D. odločilna dejstva neposredno zaznana.

V takšnem položaju, ko sta se razbremenitev in obremenitev po vrsti zaznanih dejstev razlikovala ter ob drugih dokazih, kot so oškodovančeva izpovedba in izvid ter mnenje izvedenca medicinske stroke, ki bi glede na pritožnikov zagovor objektivno morala biti drugačna, naknadno predlagano, vendar neizvedeno soočenje med zgornjima pričama ni vplivalo na pravilnost in ne na zakonitost sodbe.

Izdaja sodbe o kaznovalnem nalogu ni obvezni razlog za sodnikovo izločitev, ki ima nato za posledico bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Lahko pa je neobvezni (fakultativni) razlog za izločitev, vendar morajo biti v tem primeru dodatno obrazložene še druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti.

Po 4. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1 "uradnosti" osebe ne določa njen status in ne pri kom (osebi zasebnega ali javnega prava) je zaposlena. Določajo jo naloge, kot izhajajo iz posameznega zakonskega pooblastila.

Izrek

I. Pritožba obdolženega G.R., obdolženega M.V., zagovornice obdolženega J.O. in obdolženega G.S. se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi G.R., obdolženi M.V., obdolženi J.O. in obdolženi G.S. morajo plačati sodno takso, vsak v višini 288,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje 1. 10. 2018 obdolženega G.R. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 266. členu v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženega G.S. in obdolženega J.O. storitve dveh kaznivih dejanj kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 266. členu v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter obdolženega M.V. storitve kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 266. členu v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Vsem obdolženim so bile po 57. in 58. členu KZ-1 izrečene pogojne obsodbe, s tem da je bila obdolženemu G.R. za vsako od storjenih kaznivih dejanj določena kazen 3 mesece zapora, na kar mu je bilo določena enotna kazen 8 mesecev zapora, obdolženemu G.S. in obdolženemu J.O. za vsako od storjenih kaznivih dejanj določeni kazni 3 mesece zapora in nato določena enotna kazen 5 mesecev zapora ter obdolženemu M.V. za storjeno kaznivo dejanje 3 mesece zapora, ki ne bodo izrečene, če vsak od obdolžencev v roku dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sta bila oškodovani Š.K. in oškodovani K.M. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotena na pravdo, obdolženi pa morajo po prvem odstavku 95. člena ZKP vrniti stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter obdolženi G.R. in obdolženi J.O. še stroške vročanja vabil na glavno obravnavo. Kot strošek kazenskega postopka morajo obdolženci plačati tudi sodno takso ter obdolženi G.R. in obdolženi M.V. po 8. točki drugega odstavka 92. člena ZKP posebej potrebne izdatke oškodovanca Š.K. ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca. Povzeto je vsebina izreka, izdanega v sodbi I K 58968/2012. 2. Zoper sodbo so se pritožili obdolženi G.R., obdolženi M.V., zagovornica obdolženega J.O. in obdolženi G.S.. Prvi se je pritožil iz, kot je zapisal, vseh možnih izpodbojnih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ga obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika. Obdolženi M.V. se je pritožil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da ga obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornica obdolženega J.O. se je pritožila zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika. Enako je predlagal obdolženi G.S., ki se je pritožil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Obdolženi G.R. vseh možnih izpodbojnih razlogov ni opredelil, po pritožbeni obrazložitvi pa je razbrati, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP ter zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V zvezi s prvo kršitvijo v pritožbeni obrazložitvi pravi, da sodišče prve stopnje ni ustrezno ravnalo v razmerju do priče, ki ga je obremenjevala in priče, ki ga je razbremenjevala. Priča U.D. je bila namreč na glavni obravnavi neposredno zaslišana, pri čemer je nasprotovala navedbam iz izpovedbe priče D.V., ki na glavni obravnavi ni bil neposredno zaslišan, dokazni predlog v tej smeri pa je bil zavrnjen. Če bi namreč sodišče prve stopnje spoštovalo pritožnikovo pravico do obrambe, in če bi ravnalo nepristransko, bi navedeni priči neposredno soočilo, ne pa da je z zaslišanjem zgolj U.D. izpovedbo D.V. ocenilo za neverodostojno. Podobno velja glede predlaganih prič M.Č., L.B. in postavitve izvedenca za varnostne vede, čemur sodišče prve stopnje ni sledilo ter ga v pravici do obrambe znova prikrajšalo.

5. Kršitvi nista podani. Uvodoma je treba opozoriti, da mora biti ob navajani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP obrazložen še njen dejanski ali potencialni vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe, česar v pritožbi ni zaslediti. Kljub temu, in dobesedno na meji dovoljenega preizkusa iz prvega odstavka 383. člena ZKP pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer drži, da je zaslišanje razbremenilnih prič pod enakimi pogoji kot veljajo za obremenilne priče, ena izmed pravic do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), vendar je treba v obravnavanem primeru izhajati iz predhodnega soglasja strank, po katerem je bila izpovedba priče D.V. prebrana in zlasti iz njene vsebine, po kateri je priča zaznala zgolj tisto, kar je odločilnim dejstvom sledilo, medtem ko so bila po izpovedbi priče U.D. odločilna dejstva neposredno zaznana. V takšnem položaju, ko sta se razbremenitev in obremenitev po vrsti zaznanih dejstev razlikovala ter ob drugih dokazih, kot so oškodovančeva izpovedba in izvid ter mnenje izvedenca medicinske stroke, ki bi glede na pritožnikov zagovor objektivno morala biti drugačna, naknadno predlagano, vendar neizvedeno soočenje med zgornjima pričama ni vplivalo na pravilnost in ne na zakonitost sodbe.

6. Drugače je glede ostalih dokaznih predlogov, ko kršitev že zaradi zavrnitve ne more biti podana. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno izhajalo iz potrebe po izvedbi predlaganih dokazov glede na stanje zadeve, potem na nameravano ugotavljanje zakonitosti uporabljene fizične sile, ki je kot pravno vprašanje izključno pridržano sodišču ter posledične neodločilnosti dejstva, da policija zoper družbo za varovanje, katere varnostnik je bil pritožnik, ni ukrepala. Ocenjeno ravnanje sodišča prve stopnje je povsem skladno z začrtanimi smernicami v odločbi Ustavnega sodišča Up 34/93 z dne 8. 6. 1995 ter iz teh izvirajoči ustaljeni sodni praksi, po kateri sme sodišče zavrniti dokazni predlog, med drugim, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, in če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo (npr. sodba Vrhovnega sodišča Ips 80/2002 z dne 11. 3. 2004 in druge).

7. Z obrazložitvijo, da je v vseh treh primerih smel kot varnostnik posredovati, hkrati pa ni bil uradna oseba, pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP, pri tem prezre, da je pogoj za izključitev protipravnosti in tudi za nedovoljeno uporabo kazenskega zakona ta, da so zatrjevana dejstva pravilno ugotovljena, čemur pa pritožnik z uveljavljanjem izpodbojnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja neposredno nasprotuje. Prezrto je še, da bi za ravnanje po zakonskem pooblastilu iz 52. člena Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV-1) kot razlogu za izključitev protipravnosti morala biti ustrezna dejstva posebej ugotovljena, kar se po razumljivih razlogih sodbe ni zgodilo ter je zato prva od uveljavljanih dveh kršitev kazenskega zakona dejansko izključena.

8. Po drugi strani pa je bilo po istih razlogih sodbe nedvomno ugotovljeno, da je pritožnik v vseh treh primerih ravnal kot varnostnik družbe za varovanje, ki je opravljala obvezno vzdrževanje reda z varnostniki v skladu z 71. členom ZZasV-1 v zvezi z 12.a členom Zakona o javnih zbiranjih (ZJZ) in z Uredbo o obveznem zbiranju. Pomeni, da pritožnik v nobenem od primerov ni ravnal individualno kot posameznik temveč kot oseba družbe, ki je delovala po zgornji zakonski zahtevi oziroma danem pooblastilu ter da ga v posledici, drugam kot k uradnim osebam iz 4. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1 niti po presoji pritožbenega sodišča ne gre uvrstiti. Glede na to, in ker se je bilo v ostalem le še sklicevati na poglobljeno izdelane razloge sodišča prve stopnje, je bilo pritožnika tudi v zvezi z drugo uveljavljano kršitvijo kazenskega zakona zavrniti.

9. Pritožnik se v nadaljevanju pritožbene obrazložitve ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem pri nobenem od kaznivih dejanj. Pri kaznivem dejanju pod točko I izreka sodbe nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ko navaja, da izpovedba oškodovanega K.M. ni verodostojna, saj je motivirana z interesom po plačilu odškodnine, hkrati pa ni potrjena niti z izpovedbami priče L.T. in S. S. Ž., kaj šele z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke ter zagovori preostalih treh obdolžencev. Glede na to pritožnik vztraja pri svojem zagovoru, po katerem pri oškodovancu ni bil izvajan ukrep varnostnika, ko je ta vrgel steklenico, ampak je do tega prišlo kasneje, ko se je oškodovanec navidezno umiril. Še manj mu je bilo dokazano kaznivo dejanje pod točko II izreka sodbe, saj se po izpovedbi priče A.A. in priče B.B. oškodovanega D.K. ni niti dotaknil. Pri kaznivem dejanju pod točko III izreka sodbe je zgolj preprečil napad oškodovanega Š.K. na soobdolženega M.V.. Toda brez udarcev in ne na način, kot sta ga opisovala oškodovanec in priča U.D.. Oškodovančeva izpovedba v tej zvezi nasprotuje njegovim navajanjem pri zdravniku, po katerih bi se naj po udarcu sesedel in ni skladna z izpovedbo priče U.D., ki sesedanja prav tako ni omenjala, hkrati pa je govorila o več varnostnikih in ne dveh, kot to izhaja iz oškodovančeve izpovedbe. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo oškodovančevega agresivnega vedenja, zaradi katerega je bil celo kaznovan, in ki je povzročil posredovanje varnostnikov, ki pa bi bilo v primeru dejanskega oškodovančevega zadrževanja v garderobi nesmiselno. Končno, sodišče prve stopnje ni upoštevalo niti poročil družbe za varovanje, po katerih so varnostniki v vseh treh primerih ravnali okoliščinam ustrezno.

10. Po razumljivih razlogih sodbe dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje temelje na izpovedbah oškodovancev, prič ter pri kaznivih dejanjih pod točko I in III izreka sodbe še na izvidu in mnenju izvedenca medicinske stroke. Zlasti slednje je pri kaznivem dejanju pod točko I izreka sodbe ključnega pomena, saj po opisu dogodka, kot ga je v zagovoru podal pritožnik ter soobdolžena G.S. in J.O., takšne posledice izkustveno ne bi smele/mogle nastati. Oškodovanec zategadelj ni lagal, kakršnakoli razhajanja med njegovo izpovedbo in izpovedbo priče L. T., pa niso odločilna. Tudi, če bi bil oškodovanec agresiven in čeprav bi po steklenici segel kasneje in ne med posredovanjem obdolžencev, so ti glede na ugotovljene posledice očitno ravnali čezmerno. Izpovedba priče S.S.Ž. ugotovljenega ne spreminja, saj je v splošnem enako kot zagovori obdolžencev, v nasprotju z zgornjim izvidom in mnenjem izvedenca medicinske stroke, glede posameznih dejstev (na primer zamahovanja s steklenico in njenega metanja) pa je od drugih dokazov po pravilni oceni sodišča prve stopnje naravnost odstopajoča. V ostalem pritožnikovi povzetki mnenja izvedenca medicinske stroke niso popolni, saj ta ni navajal zgolj, da bi bilo navajano uhajanje blata in urina v medicinski dokumentaciji zabeleženo, ampak še pred tem, da je udarnina trebušne stene lahko posledica spusta s kolenom na trebuh, pri čemer je možno, da pride do tega, da uide blato ali voda, zaradi neposrednega pritiska na trebušno steno. Tovrstna potrditev oškodovančeve izpovedbe je zaradi opisane povezave bolj pomembna od potrditve v medicinski dokumentaciji, če je že prezreti izkustveno neugoden položaj, v katerem se je znašel oškodovanec in izpovedbo priče L.T., ki je nenazadnje tudi to dejstvo potrdil. 11. Enako kot zgoraj sta za dokazanost kaznivega dejanja pod točko III izreka sodbe ključna izvid in mnenje izvedenca medicinske stroke, s katerima sta bila oškodovančeva poškodba in način njenega nastanka zanesljivo potrjena. Do tega po pritožnikovem zagovoru in zagovoru obdolženega M.V. ne bi smelo priti, pa so v posledici vsa razhajanja med oškodovančevo izpovedbo in navedbami v medicinski dokumentaciji, nepomembna. Še zlasti po izpovedbi priče U.D., ki je enako kot oškodovanec povedala, da je ta s strani enega od varnostnikov prejel udarec ter dodatno, ko je tega varnostnika tudi identificirala. Ali je pri takšnem, znova očitno čezmernem posredovanju sodeloval še tretji varnostnik, ni odločilno, poročila družbe za varovanje pa ne temelje na enako kakovostnem in obsežnem dokazovanju, kot je to bilo storjeno po sodišču prve stopnje.

12. Čeprav pri kaznivem dejanju pod točko II izreka sodbe izvid in mnenje izvedenca medicinske stroke nista bila pridobljena, ugotovitve sodišča prve stopnje niso nič manj zanesljive. Kot rečeno, temelje na oškodovančevi izpovedbi ter izpovedbah vsaj dveh prič. Pri tem je pomembno, da je oškodovanec govoril o več varnostnikih, da je podobno razumeti izpovedbo priče A.A., ki je v pritožbeni obrazložitvi le v delu povzeta in ni povezana z izpovedbo priče B.B., po kateri prav tako izhaja, da je k dvema varnostnikoma pristopil še tretji varnostnik in da so se z ležečim oškodovancem še nekaj prijemali. Po ugotovljenem pritožnikova udeležba v dogodku ne more biti dvomljiva ter ga je bilo še v tem delu zavrniti.

13. Morebitna pritožba zoper odločbo o kazenski sankciji ni bila obrazložena, pa jo je pritožbeno sodišče glede na uveljavljana izpodbojna razloga kršitve kazenskega zakona ter zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja samo preizkusilo (386. člen ZKP). Ugotovilo je, da je bila pritožniku izrečena zgolj kazenska sankcija opozorilne narave, da določene kazni in enotna kazen zapora ter dolžina preizkusne dobe ustrezajo teži dejanj in pritožnikovi krivdi ter da pri odmeri kazni niti olajševalni okoliščini nista bili prezrti.

14. Morebitna pritožba zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in odločbo o stroških kazenskega postopka prav tako nista bili obrazloženi, vendar v tem primeru poseben preizkus po pritožbenem sodišču, kot zgoraj pri odločbi o kazenski sankciji, ni predviden.

15. Obdolženi M.V. izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena. Prva kršitev je po pritožbeni obrazložitvi podana zato, ker sodba v njegovem primeru nima nobenih razlogov, in ker je v zvezi z odločilnimi dejstvi nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Izpovedbi priče U.D. in oškodovanca se ne skladata, medtem ko njegova identiteta kot storilca, iz razlogov sodbe ni razvidna. To je pomembno, kajti z oškodovancem je bil v stiku le, ko ga je pospremil s plesišča, kasneje pa več ne. Do druge kršitve je po pritožbeni obrazložitvi prišlo zato, ker je sodišče prve stopnje zaradi predhodno izdane sodbe o kaznovalnem nalogu k zadevi pristopilo pod predpostavko, da je kriv, potem, ker je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge, in ker ga je kljub dvomljivemu dejanskemu stanju za storitev kaznivega dejanja obsodilo.

16. Kršitve niso podane. Razlogi sodbe se glede kaznivega dejanja pod točko III izreka nahajajo v 13. točki obrazložitve, pri čemer je pritožnika kot enega izmed dveh storilcev v obrazložitvi prepoznati že posredno in nato na 28. strani sodbi še neposredno. Sodba torej razloge ima in tudi z vidika odločilnih dejstev, razlogom ničesar ne manjka. Drugače je glede zatrjevanega nasprotja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ko pritožbena obrazložitev razkriva pritožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je predmet drugega, sicer prav tako uveljavljanega izpodbojnega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

17. Če pritožnik z zatrjevano kršitvijo pravice do nepristranskega sojenja kot sestavnim delom pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) meri na katero od kršitev po 39. členu ZKP, je najprej opozoriti, da izdaja sodbe o kaznovalnem nalogu ni obvezni razlog za sodnikovo izločitev, ki ima nato za posledico bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Lahko pa je neobvezni (fakultativni) razlog za izločitev, vendar morajo biti v tem primeru dodatno obrazložene še druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti. Teh pritožnik, ki mimogrede izločitve sodnice posameznice ni zahteval, ne navaja in še manj okoliščin, zaradi katerih šteje, da sodba zato ni pravilna ali/in zakonita. Zadnje velja še za zatrjevano kršitev domneve nedolžnosti kot pravico iz 27. člena Ustave, pri kateri se pritožnik dodatno sklicuje na kršitev 17. člena ZKP, ki je načelna določba in ne določba, ki je sodišče prve stopnje v pripravah na glavno obravnavo, sami glavni obravnavi ter izdaji sodbe ni uporabilo oziroma jo je uporabilo nepravilno. Šele to je potem vzrok za morebitno nepravilnost (ali nezakonitost) sodbe, in hkrati razlog, zakaj zgornja zakonska določba v posameznem postopku ni bila spoštovana. Končno, pritožbeno sodišče se je v splošnem strinjalo s pritožnikom, da je odločanje sodišča o dokaznih predlogih, povezano s spoštovanjem pravic do obrambe, konkretno pravnih jamstev iz 29. člena Ustave, kar pa še ne pomeni, da mora sodišče vsakemu dokaznemu predlogu slediti. Nato je bilo podrobneje že odgovorjeno v zvezi z vsebinsko podobno obrazložitvijo po pritožbi obdolženega G.R., ki jo je tudi v tem delu zavrnilo.

18. Pritožnik na podoben način kot obdolženi G.R. uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. oziroma 4. točki 372. člena ZKP, ko v pritožbeni obrazložitvi v jedru pravi, da ni imel statusa uradne osebe, saj bi to moralo biti v ZSSasV-1, Uredbi in v Pravilniku o ukrepih zasebnega varnostnika posebej določeno.

19. Ne. Kot je to bilo že obrazloženo, je treba pri pooblastilu iz 4. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1 izhajati iz obvezne naloge (vzdrževanje reda), ki jo je družba za varovanje na javni prireditvi morala opravljati in ne iz položaja oseb, ki so bile v tej družbi zaposlene. Pomeni, da ko je družba za varovanje prevzela vzdrževanja reda v gostinskem lokalu S., ki je po 12.a členu ZJZ moralo biti zagotovljeno z (njenimi) varnostniki, ti niso več ravnali individualno kot posamezniki oziroma zgolj kot zaposleni v tej družbi, ampak kot uradne osebe. Pravna opredelitev (označba) pritožnikovega ravnanja je zato pravilna, če je že prezreti, da njegova kaznivost niti v primeru kakšne druge pravne opredelitve ni izključena.

20. V graji dejanskega stanja, podani sicer v zvezi z drugim izpodbojnim razlogom, pritožnik vztraja pri zagovoru, po katerem se oškodovanca ni niti dotaknil, kar so drugi obdolženci in priče potrdili, medtem ko oškodovančeva izpovedba ter izpovedba priče U.D. nista skladni.

21. Priče, ki bi neposredno potrdila pritožnikov zagovor, v pritožbeni obrazložitvi niso omenjene, potrditev z zagovori preostalih obdolžencev pa po pridobljenem izvidu in mnenju izvedenca medicinske stroke nima posebne vrednosti. Dejstvo je namreč, da je bil oškodovani obravnavanega jutra poškodovan in da se to, sledeč pritožnikovemu zagovoru ter zagovorom obdolženega G.R. in obdolženega J.O. ne bi smelo zgoditi. V takšnem položaju je potem jasno, da sta oškodovančeva izpovedba in izpovedba priče U.D., ki jima je glede odločilnih dejstev tudi po presoji pritožbenega sodišča ni ničesar očitati, pridobili na pomenu ter da vanjo niti po izpovedbi priče D.V., ki je neposredno zaznal le končnico dogajanja, ne gre dvomiti. Vse drugo iz pritožbene obrazložitve, kot denimo ali je bil oškodovanec agresiven ali se je sam pretepal z varnostniki ipd., je drugotnega pomena in kaže na vztrajanje pri nečem, kar po ne vpletenem izvedencu medicinske stroke ni bilo potrjeno ali na opravičevanje nečesa, kar je bilo še v pritožbeni obrazložitvi zanikano.

22. Pritožnik, ki se je pritožil še zaradi odločbe o kazenski sankciji, pritožbe v tem delu ni obrazložil. Pritožbeno sodišče jo je zato po zapovedi iz 386. člena ZKP samo preizkusilo in ugotovilo, da izrečena kazenska sankcija po vrsti in odmeri ustreza teži kaznivega dejanja ter pritožnikovi krivdi, zaradi česar niti navedene odločbe v njegovo korist ne gre spreminjati.

23. Zagovornica obdolženega J.O. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri izrek sodbe ni razumljiv, saj nobeden od zaslišanih oškodovancev ni vedel povedati, kako je obdolženi tedaj sploh ravnal. Razen tega v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih, konkretno o izključitvi protipravnosti in ne o zanesljivosti ali verodostojnosti posameznih dokazov, kar je pri oceni sodišča prve stopnje povsem izostalo. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP pa je v nadaljevanju obrazložena z neutemeljeno zavrnitvijo dokaznih predlogov, saj da gre pri ugotavljanju ustreznih odzivov varnostnikov na posameznikovo neprimerno vedenje za strokovno vprašanje, ki ga sodišče, brez da bi postavilo izvedenca s področja varnostnih ved, ne more samo rešiti. Še zlasti, ker policija sprva ni ugotovila nepravilnosti, ko je presojala ukrepe družbe za varovanje, na kar so ti postali predmet kazenskega postopka, zaradi česar bi bilo treba tudi predlagano pričo M.Č. zaslišati.

24. Kršitvi nista podani. Obdolženčeva ravnanja so v I. in II. točki izreka sodbe razumljivo opisana kot podiranje na tla, pretepanje, brcanje, udarjanje v glavo in potiskanje s koleni proti tlom. Ker je obdolženi ravnal kot sostorilec, ki je skupaj z obdolženim G.R. in G.S., oškodovanemu K.M. povzročil udarnino glave, levega stegna, leve nadlahti in trebušne stene, oškodovanemu D.K. pa bolečino, realna razmejitev med ravnanji v opisih dejanj ni nujna. Jih eventualno dopolnjuje, kot denimo davljenje obdolženega G.R. v točki I izreka sodbe, medtem ko so ravnanja po sebi kot zaznavne spremembe v zunanjem svetu, že brez zahtevane razmejitve v izreku sodbe dovolj določno opisana. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnico niti, ko zatrjuje, da v sodbi ni razlogov o protipravnosti obdolženčevih ravnanj, saj se ti nahajajo na 20. in 23. strani sodbe, v kateri je tudi sicer dokazna ocena sodišča prve stopnje posebej podrobno izdelana. Zadnje je pomembno, ker pri pomanjkljivi dokazni oceni ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč za kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP in s tem za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki pri konkretno izdelani dokazni oceni sodišča prve stopnje ni bila ugotovljena. Končno, pritožbena obrazložitev v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov se ne razlikuje veliko od predhodnih pritožbenih obrazložitev obdolženega G.R. in obdolženega M.V., na kateri je pritožbeno sodišče že odgovorilo. Bistvo je, da sodišče ni dolžno slediti vsakemu in vsem dokaznim predlogom ter da izvedenec ne more podajati mnenja o zakonitosti odzivov varnostnikov na posameznikovo neprimerno vedenje. K temu je dodati, da so obdolženi v primerih obeh kaznivih dejanj sploh zanikali, da bi na opisani protipravni način ravnali, pa je zato iskanje razlogov za izključitev protipravnosti opisanega ravnanja neodločilno, kot je neodločilna ocena policije, ki kot drugovrstni državni organ samostojno odloča, če in kako vse naj bo posamezni dogodek obravnavan.

25. Čeprav jo je po obsegu več, se tudi pritožbena obrazložitev v zvezi z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona iz 1. oziroma 4. točke 372. člena ZKP po vsebini ne razlikuje veliko od predhodnih dveh obrazložitev. Pomeni, da ko se pritožnica sklicuje na razloge za izključitev protipravnosti iz 24. člena Pravilnika o ukrepih zasebnega varnostnika, prezre, da dejanske okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo navedene določbe, niso bile ugotovljene in da so obdolženci v zagovorih sploh zanikali, da bi na opisani način in logično, s takšnimi posledicami ravnali. To pa je že predmet drugega izpodbojnega razloga in ne zatrjevane kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki po obrazloženem ni podana. Enako velja za drugo zatrjevano kršitev kazenskega zakona, ko pritožnica vztraja v samem izhodišču dejavnosti zasebnega varovanja, ki ga ne zagotavlja država, zaradi česar niti varnostnik ne more biti uradna oseba. Dejstvo, da je posamezni subjekt zavezan na podlagi 69. člena ZZaSV-1 in Uredbe o obveznem organiziranju varovanja, po pritožnici tako pomeni le, da mora takšen subjekt zagotoviti višji strokovni standard varovanja in ne že, da je varnostnik pridobil status uradne osebe.

26. Pritožnica se v zgornjem moti. Po 4. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1 "uradnosti" osebe ne določa njen status in ne pri kom (osebi zasebnega ali javnega prava) je zaposlena. Določajo jo naloge, kot izhajajo iz posameznega zakonskega pooblastila. To pa je bilo po že obrazloženem v obveznem vzdrževanju reda na, ne zasebni, ampak na javni prireditvi, ki ga je družba za varovanje opravljala po obdolžencih kot njenih varnostnikih. Končno, ko se pritožnica sklicuje na prvi odstavek 8. člena ZZasV-1 prezre, da se ta ne nanaša na imetnika licence za opravljanje zasebnega varovanja iz prvega odstavka 11. člena ZZasV-1, ampak na drugo osebo javnega prava, posameznika ali pravno osebo zasebnega prava, ki lahko po danem pooblastilu opravlja upravne naloge s področja zasebnega varovanja, ki jih sicer po 7. členu ZZasV-1 opravlja ministrstvo, pristojno za notranje zadeve.

27. Dejansko stanje po pritožbeni obrazložitvi ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno zato, ker pri kaznivem dejanju pod točko I izreka sodbe oškodovančeva izpovedba in izpovedba priče L.T. nista skladni, ker oškodovančeva izpovedba o uhajanju blata ter urina nima potrditve v pridobljeni medicinski dokumentaciji, kot nima podlage v splošni življenjski izkušnji glede poteka dogodka, v delu, ko so obdolženci posredovali, in ko tedaj steklenice ni mogel odvreči. Po drugi strani pa je mogoče oškodovančevo izpovedbo povezati z izpovedbo priče S.S.Ž., ki je povedal, da so obdolženci oškodovanca dvakrat odstranjevali z vrat gostinskega lokala ter da je vrgel steklenico tedaj, ko se je sprva navidezno umiril. Pri drugem kaznivem dejanju dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno zato, ker je bilo tudi po drugih dokazih potrjeno, da se oškodovanec ni podredil obdolženčevim navodilom ter da je bil zaradi takšnega obnašanja iz diskoteke zgolj pospremljen.

28. Kot je to bilo že obrazloženo, sta pri kaznivem dejanju pod točko I izreka sodbe izvid in mnenje izvedenca medicinske stroke ključnega pomena. Različno od odločilnih navedb v oškodovančevi izpovedbi, navedbe v obdolženčevem zagovoru ter navedb, kot posredno izhajajo iz izpovedbe priče S.S.Ž., ne potrjujeta, medtem ko razhajanja med oškodovančevo izpovedbo in izpovedbo priče L.T. niso odločilna. Enako velja za razhajanje med oškodovančevo izpovedbo in povzetimi dejstvi v medicinski dokumentaciji, in ko je kljub temu ugotoviti, da po izvedencu uhajanje blata in urina pri oškodovancu, glede na način storitve ter posledice ni bilo izključeno in da je oškodovančeva zadržanost v komunikaciji med zdravstveno oskrbo zaradi neugodnosti položaja, v katerem se je znašel, izkustveno povsem razumljiva. Končno, pritožnica se tudi pri drugem kaznivem dejanju osredotoča na neodločilna dejstva, namesto na odločilna dejstva, kot so jih po razumljivih razlogih sodbe posredovali oškodovanec ter priči A. A. in B.B. Glede teh se pritožnica z izjemo izpovedbe priče A.A., ki jo znova povzema le v neodločilnem delu, ne izjavi, pa tako tudi dvomov v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje niti v zvezi z drugim kaznivim dejanjem ne more povzročiti.

29. Zoper odločbo o kazenski sankciji se je pritožnica izrecno pritožila, vendar pritožbe v tem delu ni obrazložila. Ker pa se je pritožila že zaradi kršitev kazenskega zakona ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče navedeno odločbo po 386. členu ZKP samo preizkusilo. Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih drugih ali novih okoliščin, zaradi katerih bi bilo treba obdolžencu izreči še milejšo vrsto kazenske sankcije in ne izbrane še mileje odmeriti.

30. Je pa na koncu pritožba obrazložena, ko pritožnica nasprotuje odločbi o stroških kazenskega postopka. Pravi, da po obrazložitvi ni jasno, kakšno vročanje vabila na glavno obravnavo, ki ga mora obdolženi sedaj plačati, bi naj šlo, ko pa se narokom ni izogibal oziroma je svoj izostanek ustrezno opravičil. 31. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je stroške vročanja vabil na glavno obravnavo za obdolženega (in obdolženega G.R.) izločilo iz skupnih stroškov kazenskega postopka (tretji odstavek 95. člena ZKP) ter v razlogih sodbe napovedalo, da bo o teh stroških odločeno s posebnim sklepom. Tedaj bo namreč razvidno, zakaj morata te stroške plačati ravno zgornja dva obdolženca in ne še obdolženi M.V. in obdolženi G.S., ki sicer morata po razumljivih razlogih sodbe vrniti druge stroške kazenskega postopka.

32. Obdolženi G.S. je uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka ter iz drugega odstavka 371. člena ZKP obrazložil z opiranjem sodbe na izpovedbo oškodovanega K.M. in priče L.T., medtem ko se sodišče prve stopnje do dokazov, ki so bili izvedeni po predlogu obrambe, ni opredelilo oziroma jih je navedlo le pavšalno. V nasprotnem bi lahko ugotovilo, da oškodovančeva izpovedba ni skladna z medicinsko dokumentacijo in ne z izpovedbo priče L.T., ki niti sama zase ni zanesljiva. Posebej pa je bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP podana zato, ker sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznim predlogom obrambe po zaslišanju priče M.Č. ter L.B. in po postavitvi izvedenca za varnostne vede, ki bi ugotovil, kdaj so varnostniki upravičeni do uporabe posameznih prisilnih ukrepov in kako naj bodo ti ukrepi uporabljeni.

33. Kršitev ni. Bistvene kršitve iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP ne morejo biti enotno obravnavane. To velja tudi za bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko bi moral pritožnik neobrazložena odločilna dejstva identificirati, da bi bilo mogoče to kršitev ustrezno preizkusiti. Tega ni storil, kot ni identificiral razbremenilnih dokazov, do katerih se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo. Pomanjkljivost je toliko večja, kajti ko je pritožbeno sodišče sodbo samo preizkusilo (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) je ugotovilo, da sodba razloge ima ter da so ti z vidika odločilnih dejstev popolni. Enakega preizkusa pri bistvenih kršitvah določba kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pritožbeno sodišče ni dolžno opraviti, pa je zato pritožnika le še napotiti na obrazložitev na 16., 17., 18., 26. in 27. strani sodbe, ko je sodišče prve stopnje tudi razbremenilne dokaze izrecno ocenilo. Če pritožnik oceni nasprotuje, kot je to po nadaljevanju pritožbene obrazložitve še razumeti, po vsebini uveljavlja izpodbojni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je predmet posebnega pritožbenega preizkusa. Končno, pritožnik se ponovnega sojenja ni udeleževal, zaradi česar niti izvedbe zgornjih dokazov ni mogel predlagati. Pomeni, da v pravici do obrambe iz 29. člena Ustave že zato ni bil prikrajšan, glede morebitne prikrajšanosti drugih obdolžencev, ki pa so sami ali po strokovni pomočnici izvedbo navedenih dokazov dejansko predlagali, pa se je pritožbeno sodišče že izjavilo.

34. Pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri je bila protipravnost njegovih ravnanj izključena na podlagi Pravilnika o ukrepih zasebnega varnostnika. Uveljavlja pa še kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ko v pritožbeni obrazložitvi pravi, da je bil v obeh primerih prisoten kot varnostnik zasebne družbe za varovanje. Zasebni varnostnik pa ni predstavnik države in ne pooblaščena uradna oseba.

35. Glede prve kršitve je uvodoma opozoriti, da pritožbena obrazložitev v tem delu ni v skladu s pritožbeno obrazložitvijo, s katero pritožnik nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Če je bilo njegovo ravnanje zoper oškodovanega K.M. in D.K., glede na (neobrazložene) določbe Pravilnika o ukrepih zasebnega varnostnika, upravičeno, pomeni, da je dejansko ravnal tako, kot je v izreku sodbe opisano, le da je bil do tega upravičen. Vendar to po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bil, dejanske okoliščine iz 19. člena Pravilnika o ukrepih zasebnega varnostnika, v katerih je dovoljeno uporabiti silo, pa se v odločilnem razlikujejo od dejanskih okoliščin obravnavanega primera, ki jim pritožnik, kot rečeno, v pritožbi prav tako nasprotuje.

36. Ker se pritožbena obrazložitev glede druge kršitve po vsebini ne razlikuje od obrazložitev iz že preizkušenih pritožb, se pritožbeno sodišče v zvezi s pritožnikovim položajem (statusom) v času storitve kaznivih dejanj na že izdelane razloge sklicuje. Pri tem ponavlja, da je izhodišče v nalogah, ki jih varnostnik opravlja in ne v statusu varnostnikovega delodajalca ter dodaja, da naloge niso omejene le na prostore državnih organov, kot to še izhaja iz pritožbene obrazložitve. Po 71. členu ZZasV-1 se izvajajo tudi na javnih prireditvah, ko mora biti vzdrževanje reda zagotovljeno z varnostniki. Da je v gostinskem lokalu S. potekala takšna prireditev, pa je bilo že obrazloženo.

37. Tudi pritožbena obrazložitev glede dejanskega stanja se po vsebini ne razlikuje veliko od obrazložitev iz že preizkušenih pritožb obdolženega G.R. in zagovornice obdolženega J.O.. Bistvo je v nedokazanosti izvršitvenih ravnanj, ko izpovedba oškodovanega K.M., motivirana z obetajočim izplačilom odškodnine nima opore v pridobljeni medicinski dokumentaciji, v delu pa je v nasprotju z izpovedbo priče L.T., po kateri sploh ni mogoče, da bi kateri od varnostnikov oškodovancu s kolenom skočil na trebuh. V ostalem pa izpovedba navedene priče ni verodostojna, saj se glede zapleta pred diskoteko ne sklada z oškodovančevo izpovedbo in je potem treba slediti izpovedbi priče S.S.Ž., po kateri se pritožnikovo ravnanje izkaže za utemeljeno/upravičeno. Enako velja za drugo kaznivo dejanje, ko oškodovanec prav tako ni ravnal po odredbah varnostnika, medtem ko po izpovedbi priče A.A., sam pritožnika ni davil. 38. Že je bilo obrazloženo, da so pri kaznivem dejanju pod točko I izreka sodbe zaradi izvida in mnenja izvedenca medicinske stroke glede oškodovančevih poškodb, razhajanja med oškodovančevo izpovedbo in navedbami v pridobljeni medicinski dokumentaciji drugotnega pomena. Še zlasti, ker opisano uhajanje blata in urina po povezavi med udarnino trebuha in spustom s kolenom na trebuh, niti po izvedenčevem mnenju ni bilo izključeno, hkrati pa je bilo omenjeno v izpovedbi priče L.T., ki je tudi glede zgornjega spuščanja na oškodovančev trebuh, ko je ta ležal na hrbtu, izkustveno povsem sprejemljiva. Čeprav je prerekanje pred gostinskim lokalom sestavni del opisa dejanja, povzročitelj spora ni odločilen. Gre za eno izmed pomožnih dejstev, ki odločilna dejstva morebiti dopolnjuje, ne more pa jih nadomestiti. Razhajanje, na katera se, glede zapleta pred vstopom v gostinski lokal, sklicuje pritožnik, so zato prav tako drugotnega pomena, kot je drugotnega pomena potrditev pritožnikovega zagovora s strani priče S.S.Ž.. Še vedno je namreč jasno, da je bil oškodovanec obravnavanega dne poškodovan in da se to brez pritožnikovega ravnanja ter ravnanja preostalih dveh obdolžencev ni moglo zgoditi.

39. Pritožnikova ocena izpovedbe priče A.A. ni popolna. Res je, da je imenovani povedal, da je oškodovanec vztrajal pri vstopu v kadilnico in res je, da je povedal, da ni videl, da bi kateri od varnostnikov oškodovanca davil. Toda po drugi strani je A.A. pritožnikovo inačico dogodka zanikal, medtem ko je v pritožbeni obrazložitvi neomenjena pričo B.B. oškodovančevo davljenje neposredno potrdil. Če k temu še dodamo, v pritožbeni obrazložitvi prav tako neomenjeno oškodovančevo izpovedbo, po kateri je povsem jasno, da je bil davljen, grajane ugotovitve sodišča prve stopnje ne morejo biti zmotne ter je bilo pritožnika še v tem delu zavrniti.

40. Pritožba glede odločbe o kazenski sankciji ni obrazložena, pritožbeno sodišče pa jo je zaradi uveljavljanih kršitev kazenskega zakona in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja samo preizkusilo (386. člen ZKP). Ugotovilo je, da je bila pritožniku izrečena zgolj kazenska sankcija opozorilne narave z določeno kaznijo in preizkusno dobo, ki ustrezata teži dejanj in pritožnikovi krivdi.

41. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preostalem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbah obdolženega G.R., Obdolženega M.V., zagovornice obdolženega J.O. in obdolženega G.S. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

42. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in tarifni številki 7112, 71113 in 722 Taksne Tarife. Je posledica neuspešnih pritožb in premoženjskih razmer obdolžencev, ugotovljenih po sodišču prve stopnje.