Jedro

V obravnavani zadevi je bila varovanje dolžna organizirati zasebna družba, kar so narekovale določbe 71. člena ZZasV-1, 12.a člena ZJZ in uredba vlade.

Nižji sodišči sta pravilno presodili, da je obsojene varnostnike, ki so na podlagi zakonskega pooblastila izvrševali dolžnost varovanja oseb in premoženka, šteti kot uradne osebe v smislu 4. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1, zato kršitev kazenskega zakona ni podana.

Izrek

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojenci so dolžni plačati sodno takso, in sicer G. R. v znesku 400,00 EUR, J. O. in M. V. pa vsak v znesku 250,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je obsojene G. R., M. V., J. O. in G. S. spoznalo za krive storitve, R. treh kaznivih dejanj, O. in S. dveh kaznivih dejanj ter V. enega kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 266. členu v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojencem je izreklo pogojno obsodbo, v kateri jim je določilo, G. R. enotno kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti, J. O. in G. S. enotno kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti ter M. V. kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo dve leti. Oškodovanca K. M. in Š. K. je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Odločilo je, da so obsojenci dolžni plačati stroške kazenskega postopka, obsojena G. R. in M. V. pa še potrebne izdatke oškodovanca Š. K. ter potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca. Višje sodišče v Mariboru je pritožbe obsojenih G. R., M. V. in G. S. ter zagovornice obsojenega J. O. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da morajo obsojenci plačati sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka vložili obsojena G. R. in M. V. ter zagovornica obsojenega J. O. Predlagali so, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojence oprosti obtožbe. Zagovornica obsojenega O. je podrejeno predlagala razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, drugemu sodniku.

3. Na zahteve za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer in navedel, da obsojena R. in V. pretežno uveljavljata nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. O statusu storilcev in protipravnosti njihovih ravnanj sta sodišči zavzeli stališča in navedli razloge, ki jim vrhovni državni tožilec pritrjuje. Ocenjuje, da je sodišče sprejemljivo obrazložilo tudi zavrnitev dokaznih predlogov, zato predlaga zavrnitev zahtev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencem in zagovornici, ki se o njem niso izjavili.

B-1.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2.

6. Vložniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona s trditvijo, da je zaključek nižjih sodišč, da so imeli obsojenci v kritičnih trenutkih status uradne osebe, zmoten. Navajajo, da so bili v obravnavanih dejanjih udeleženi kot varnostniki zasebne družbe za varovanje in niso izvajali pooblastil iz prenesene pristojnosti države, zato niso imeli statusa uradne osebe, četudi so opravljali naloge za subjekt, ki je bil skladno s predpisi dolžan organizirati službo varovanja. Navedena dolžnost po mnenju vložnikov pomeni le to, da je potrebno zagotoviti višji strokovni standard varovanja. Obsojeni V.l trdi, da je sklepanje sodišča o statusu uradne osebe iz razloga, ker je varoval javno prireditev napačno, ker »javno« pomeni le „dostopno vsem.“ Zagovornica obsojenega O. trdi, da je sklepanje sodišča, da zakonsko določena obveznost vzdrževanja reda na javnih prireditvah pomeni prenos javnega pooblastila na varnostnika zasebne varnostne službe, s čimer ta pridobi status uradne osebe, nepravilno in nezakonito, v nasprotju s predpisi. Navaja, da iz določb Zakona o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV-1) in Zakona o javnih zbiranjih (v nadaljevanju ZJZ) izhaja, da varovanja javnih zbiranj in prireditev v gostinskih lokalih ne zagotavlja država, temveč zaradi javnega interesa to področje zgolj regulira. Zasebni varnostnik zato ni predstavnik države. Da bi imel status uradne osebe, bi po mnenju vložnice to moral izrecno določati predpis, kot to določa za varnostnike Slovenske obveščevalno varnostne agencije, policiste, pravosodne policiste in lovske čuvaje. Ob tem vložnica poudarja, da ekstenzivna razlaga zakonskih določb obsojencu v škodo ni dopustna. Višjemu sodišču zagovornica očita kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP s trditvijo, da se do teh pritožbenih navedb ni opredelilo. Tudi obsojena R. in V. višjemu sodišču očitata, da na njune pritožbene navedbe o statusu uradne osebe ni odgovorilo oziroma je le povzelo stališče sodišča prve stopnje.

7. Obsojenci so bili spoznani za krive, da so kot varnostniki pri vzdrževanju reda v diskoteki, v treh življenjskih primerih grdo ravnali in lahko telesno poškodovali tri obiskovalce diskoteke. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da diskoteka S. v ... spada med organizatorje prireditev, ki so v skladu z 12.a členom ZJZ dolžni zagotoviti obvezno vzdrževanje reda z varnostniki. V skladu z 71. členom ZZasV-1 način in obseg organiziranja varovanja, varnostne ukrepe in vsebino načrta varovanja za organizatorje prireditev, ki morajo zagotoviti vzdrževanje reda z varnostniki, določi vlada z uredbo. Za izvedbo varovanja je bila v obravnavani zadevi najeta zasebna gospodarska družba B., d. o. o., pri kateri so bili kot varnostniki zaposleni vsi obsojenci in so tako na javni prireditvi v gostinskem lokalu opravljali obvezno vzdrževanje reda z varnostniki. Presodilo je, da jih je zato treba šteti za uradne osebe v skladu s 4. točko prvega odstavka 99. člena KZ-1, saj so kot varnostniki opravljali uradne naloge na podlagi pooblastil, ki jim jih daje zakon in na podlagi zakona izdani predpisi. Navedlo je, da je bil z ZZasV del varovanja prenesen v privatno sfero, vendar je državna še zmerja tista, ki razmejuje zasebno od javnega varstva, določa pravice, vpliva na usposabljanje in kvaliteto kadrov, ureja sodelovanje ter zagotavlja nadzor. Po presoji sodišča ne glede na javni interes dejavnosti varnostnikov, varnostnik pridobi lastnost uradne osebe le takrat, ko opravlja naloge neposrednega varovanja pri subjektih, ki so dolžni organizirati službo varovanja.

8. Višje sodišče je presoji in razlogom sodišča prve stopnje pritrdilo in dodalo, da je potrebno izhajati iz obvezne naloge vzdrževanja reda, ki jo je družba za varovanje na javni prireditvi morala opravljati in ne iz položaja oseb, zaposlenih v tej družbi. Ko je B., d. o. o. prevzela vzdrževanje reda v diskoteki S., ki je moralo biti zagotovljeno z varnostniki, ti niso več ravnali zgolj kot zaposleni v tej družbi, ampak kot uradne osebe. Poudarilo je, da po 4. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1 „uradnost“ osebe določajo naloge, ki izhajajo iz posameznega zakonskega pooblastila. To pa je bilo v obveznem vzdrževanju reda na javni prireditvi.

9. Vrhovno sodišče je v zadevi I Ips 23/2002 z dne 23. 9. 2004 že presodilo, da je varnostnik varnostne agencije, ki je deloval v državnem organu, to je na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, opravljal uradno dolžnost v smislu 3. točke drugega odstavka 126. člena takrat veljavnega KZ. Judiciralo je, da varnostnik opravlja uradno dolžnost tedaj, ko uresničuje pravice in dolžnosti iz pristojnosti državnega organa. V primeru, ko je podana dolžnost varovanja oseb in premoženja, uresničuje pravice in dolžnosti iz pristojnosti policije. Policija ni več edini subjekt, ki neposredno zagotavlja varnost ljudi in njihovega premoženja, temveč je z zakoni (ZZVO in ZZasV, sedaj ZZasV-1) del varovanja prenesen v privatno sfero. Gre za delno privatizacijo policijske dejavnosti, oziroma za dopolnitev državnega varovanja. Ne glede na to pa je država še zmeraj tista, ki določa pravice, razmejuje pristojnosti, vpliva na usposabljanje in kvaliteto kadrov, ureja sodelovanje ter zagotavlja ustrezen nadzor nad zakonitostjo dela. Vrhovno sodišče je zaključilo, da varnostnik pridobi lastnost uradne osebe takrat, ko opravlja naloge neposrednega varovanja oseb in njihovega premoženja v državnih organih, ki so dolžni organizirati službo varovanja. V primeru, da takšno varovanje ne bi bilo z zakonom preneseno na varnostno službo, bi ga bila glede na njegovo obveznost dolžna organizirati policija, torej državni organ. Presoja nižjih sodišč je skladna s citirano sodno prakso. V obravnavani zadevi je bila varovanje dolžna organizirati zasebna družba, kar so narekovale določbe 71. člena ZZasV-1, 12.a člena ZJZ in uredbe vlade. Zadevi sta primerljivi v njenem bistvu, to je v tem, da so varnostniki opravljali uradne naloge, ki bi jih sicer zaradi javnega interesa in zato z zakonom predpisanega obveznega varovanja, morala opravljati policija. V skladu s 4. točko prvega odstavka 99. člena KZ-1 je uradna oseba tudi druga oseba, ki opravlja posamezne uradne naloge na podlagi pooblastil, ki jih ji daje zakon. V obravnavani zadevi so varnostniki opravljali uradne naloge. Za opravljanje uradne dolžnosti oziroma uradnih nalog velja opravljanje takih del, s katerimi se uresničujejo pravice in dolžnosti iz pristojnosti državnega organa.1 V skladu s 4. členom Zakona o nalogah in pooblastilih policije je varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi naloga policije, torej državnega organa. Nižji sodišči sta pravilno presodili, da je obsojene varnostnike, ki so na podlagi zakonskega pooblastila izvrševali dolžnost varovanja oseb in premoženja, šteti kot uradne osebe v smislu 4. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1, zato kršitev kazenskega zakona ni podana. Prav tako ni podana kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, saj je višje sodišče na pritožbene navedbe obsojencev in zagovornice s tem v zvezi odgovorilo. Pri tem ni nujno, da se vselej izrecno opredeli do vseh pritožbenih navedb, temveč je bistveno, da iz razlogov sodbe izhaja, da se je z njimi seznanilo in jih ni prezrlo. Prav tako razlogov sodišča prve stopnje, če se z njimi strinja, ni dolžno ponavljati, standardu obrazloženosti zadosti tudi, če jim le pritrdi in se nanje sklicuje.2

10. Zagovornica obsojenega O. in obsojeni R. uveljavljata kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP tudi s trditvijo, da je v obravnavanih dejanjih izključena protipravnost ravnanja obsojencev. Kršitev utemeljujeta z navedbami, da je bila izkazana nujnost ukrepanja varnostnikov z uporabo fizične sile, ker so oškodovanci ogrožali red in mir, na ustna opozorila pa se niso odzivali, zato so bili zoper njih uporabljeni strokovni prijemi. Vložnica še navaja, da je protipravnost obsojenčevega ravnanja izključena na podlagi 24. člena Pravilnika o ukrepih zasebnega varnostnika in določb ZZasV-1, ki pri uporabi fizične sile predvidevata nastanek posledic. Trdi, da sodba o izključitvi protipravnosti ravnanja obsojencev nima dokazne ocene. Višjemu sodišču vložnika očitata, da ni navedlo razlogov za zaključek, da je bilo ravnanje obsojencev čezmerno. Vložnica navaja, da sodišče nima znanja o izvedbi ukrepov varnostnika, zato ne more ocenjevati primernosti, strokovnosti in ustreznosti posameznega uporabljenega ukrepa, posledično ne more zaključiti, da je bilo ravnanje obsojenca čezmerno. Ob tem trdi, da bi čezmernost lahko pomenila prekoračeni silobran. Pritožbenemu sodišču zato očita, da so razlogi sodbe v točki 24 obrazložitve o tem, da iskanje razlogov za izključitev protipravnosti obsojenčevega ravnanja ni odločilno, nelogični in v nasprotju z načelom iskanja materialne resnice.

11. Obsojenci so se zagovarjali, da so bili oškodovanci tisti, ki so ob besednem prerekanju z njimi in zmerjanju, pričeli s fizičnim nasiljem, in sicer sta oškodovanec M. in K. obsojenega O. odrinila, oškodovanec K. pa se je zagnal v obsojenega V. Iz tega razloga so zoper vse uporabili strokovne prijeme varnostnika, in sicer prijem pod komolcem, ključ in podiranje na tla. Zanikali so, da bi oškodovance udarili ali zoper njih uporabili fizično silo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da so obsojenci ravnali na način, kot je opisano v izreku sodbe, pri čemer utemeljenih razlogov za uporabo fizične sile zoper oškodovance niso imeli, saj s strani nobenega od njih niso bili napadeni. Oškodovanec M. se ni nikogar fizično dotaknil, ni se prerival, niti ni hotel na silo vstopiti v lokal, oškodovanec K. se je z obsojenci le besedno pregovarjal, prerival pa se ni, niti ni nikogar odrinil, prav tako tudi ne oškodovanec K., ki je želel oditi iz diskoteke, a ga obsojenca nista pustila. Sodišče je zaključilo, da je bilo ravnanje obsojencev, ki so oškodovanca M. davili, vrgli na tla in pretepali, oškodovanca K. vrgli na tla, davili in s koleni potiskali proti tlom, oškodovanca K. pa s pestjo udarili v obraz, nezakonito. Presoji in razlogom sodišča prve stopnje je pritrdilo višje sodišče in presodilo, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje uporaba instituta silobrana izključena, saj so obsojenci, tudi glede na ugotovljene posledice, ki so jih utrpeli oškodovanci, očitno ravnali čezmerno. Dodalo je, da so obsojenci sicer zanikali, da bi ravnali na v opisu dejanj naveden protipraven način, zato je iskanje razlogov za izključitev protipravnosti opisanega ravnanja neodločilno.

12. Tako se izkaže, da očitek vložnice, da prvostopenjska sodba o izključitvi protipravnosti ravnanja obsojencev nima dokazne ocene, ne drži in da vložnika z navedbami, s katerimi uveljavljata izključitev protipravnosti ravnanja obsojencev zaradi silobrana, pod videzom kršitve kazenskega zakona, pa tudi pod videzom procesnih kršitev, po vsebini uveljavljata razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj se ne strinjata s presojo in dokaznimi zaključki sodišč obeh nižjih stopenj o dejanskih okoliščinah obravnavanih dejanj. To pa po drugem odstavku 420. člena ZKP ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Ob tem so tudi očitki zagovornice višjemu sodišču, da so njegovi razlogi nelogični in nasprotujoči ter njeno stališče, da bi obsojenci lahko ravnali v prekoračenem silobranu, neutemeljeni. Iz razlogov sodbe višjega sodišča izhaja, da je izraz »čezmerno« uporabilo v smislu, da so obsojenci s tem, ko so zoper oškodovance uporabili fizično silo na način, opisan v izreku sodbe, ravnali neupravičeno. Že sámo zanikanje obsojencev, da bi koga udarili oziroma trditve, da so izvedli zgolj prijem pod komolcem, ključ in podiranje na tla izključujejo silobran, v tem pomenu pa je razumeti tudi presojo višjega sodišča v točki 24 obrazložitve sodbe. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

13. Zagovornica obsojenega O. sodišču prve stopnje očita kršitev pravice do obrambe, ker ni izvedlo dokaza z izvedencem za varnostne vede, ki bi lahko ocenil potrebnost in primernost ukrepanja obsojencev. Navaja, da sodišče strokovnosti in zakonitosti izvedenih ukrepov varnostnika ni ugotavljalo, pa bi ju moralo. Stališču in očitku vložnice ni mogoče pritrditi. Iz spisa izhaja, da je obsojeni O. podal dokazni predlog za angažiranje izvedenca za varnostne vede, ki bo pojasnil primernost uporabe posameznega ukrepa varnostnika. Njegova zagovornica je utemeljila, da bo izvedenec podal mnenje o pravilnosti in potrebnosti uporabljenih ukrepov, in sicer naj bi na podlagi izvedenih dokazov izvedenec pojasnil, ali je bila uporaba fizične sile obsojencev potrebna in primerna, ali lahko pri takšnih postopkih pride do poškodb ter kdaj in zakaj je protipravnost v zvezi z uporabo fizične sile varnostnikov izključena. Sodišče prve stopnje je navedeni dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da izvedba tega dokaza k razjasnitvi zadeve ne bi doprinesla, ker je dejanski stan zadostno razjasnjen na podlagi že izvedenih dokazov, presoja zakonitosti uporabe fizične sile pa predstavlja pravno vprašanje, o katerem lahko presoja le sodišče. Višje sodišče je presodilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o izvedbi predlaganega dokaza pravilno izhajalo iz ugotovljenega dejanskega stanja in pritrdilo sodišču, da je ugotavljanje zakonitosti uporabljene fizične sile pravno vprašanje, ki je pridržano sodišču. Zaključilo je, da je sodišče dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Navedene razloge sprejema tudi Vrhovno sodišče. O zakonitosti uporabe fizične sile je pristojno presojati sodišče, ne izvedenec. Pravilnost in strokovnost uporabe fizičnih ukrepov varnostnika, na katere so se v zagovorih sklicevali obsojenci, ki temelji na lastnem videnju dejanskega stanja, pa je glede na dejanske ugotovitve sodišč, da so obsojenci z oškodovanci ravnali na v izreku sodbe opisan način, kar so v zagovorih zanikali, nebistvena. Obsojencu pravica do obrambe zaradi zavrnitve dokazovanja z izvedencem za varnostne vede zato ni bila kršena.

14. Tudi obsojena R. in V. uveljavljata kršitev pravice do obrambe iz razloga, ker sodišče ni izvedlo dokazov, ki sta jih predlagala. Pri tem obsojeni R. te dokaze zgolj našteje, obsojeni V. pa jih niti ne navede, zato njuni očitki niso konkretizirani tako, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov sama po sebi še ne pomeni kršitve pravice do obrambe. Sodišče v skladu z ustaljeno ustavno sodno prakso ni dolžno vselej izvesti vseh predlaganih dokazov, mora pa navesti razloge za njihovo zavrnitev. Tako presojo sta obe sodišči obrazloženo opravili, zato kršitev pravice do obrambe ni podana.

15. Zagovornica obsojenega O. nižjima sodiščema očita kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP. Trdi, da sodbi ne vsebujeta celovite analize vsakega dokaza posebej in vseh skupaj. Višjemu sodišču očita, da je ta pritožbeni očitek spregledalo, navedlo je le, da je dokazna ocena v sodbi sodišča prve stopnje podrobno izdelana. Vložnici ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, da sledi izpovedbam oškodovancev, ki so potrjene z izpovedbami prič L. T., D. B., A. A. in U. D., z zdravstvenimi izvidi in dokumentacijo ter izvedenskim mnenjem, s čimer je izpodbit zagovor obsojencev, da so bili s strani vsakega od oškodovancev napadeni. Sodba vsebuje celovito dokazno oceno in presojo, zato je očitek sodišču prve stopnje neutemeljen. Višje sodišče tovrstnih pritožbenih navedb ni spregledalo. Presodilo je, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje podrobno izdelana in, da sodišče ni kršilo sedmega odstavka 364. člena ZKP. Glede na uveljavljen nižji procesni standard obrazloženosti drugostopenjskih odločb3 kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP ni podana.

16. Obsojeni R. s trditvami, da se oškodovanca D. K. ni dotaknil, temveč je le varoval postopek pred vmešavanjem drugih, da dokazna ocena in zaključek sodišča, da naj bi oškodovanca s kolenom tiščal k tlom ne vzdržita in da sta sodbi nižjih sodišč v nasprotju z izvedenimi dokazi, pod videzom procesne kršitve uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču očita zmotnost zaključka, da realna razmejitev dejanj ni potrebna, kar utemeljuje z navedbo, da je krivda individualen odnos storilca do dejanja in posledice. Trdi, da se višje sodišče do pritožbenih navedb o tem dejanju ni opredelilo in ni naredilo dokazne ocene na način, kot to določa zakon. Tem očitkom ni mogoče pritrditi. Iz razlogov drugostopenjske sodbe izhaja, da je višje sodišče ob presojanju pritožbenega očitka obsojenega O. o nerazumljivem izreku sodbe zaključilo, da so ravnanja obsojencev razumljivo in določno opisana, k temu pa dodalo, da realna razmejitev med ravnanji v opisih dejanj ni nujna. Slednje ni relevantno, saj je v izreku sodbe opisano, da je obsojeni S. oškodovanca vrgel na tla in ga davil, obsojena O. in R. pa sta ga s koleni potiskala proti tlom. Do pritožbenih navedb o dejanju, storjenem na škodo K. se je višje sodišče opredelilo v točkah 9 in 12 obrazložitve sodbe. Dokazno oceno v skladu s 355. členom ZKP, na katerega nakazuje vložnik, mora narediti prvostopenjsko sodišče, višje sodišče pa ima (le) kontrolno funkcijo, saj odloča o utemeljenosti pritožbe. To pomeni, da presodi, ali so dokazi pravilno ocenjeni in na podlagi njih sprejeti pravilni dokazni zaključki. Glede na navedeno kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP ni podana.

17. Zagovornica obsojenega R. zatrjuje, da je pritožbeno sodišče zagrešilo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev utemeljuje z očitkoma, ki ju ne konkretizira tako, da bi ju bilo mogoče preizkusiti. Navaja le, da je izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi in, da se sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih očitkov, za številne je navedlo, da niso bistveni, ali odločilni. Ob tem vložnica zatrjuje tudi, da je sodišče presodilo, da se pritožba glede dejanja, storjenega na škodo D. K., osredotoča na neodločilna dejstva, pri čemer ni navedlo na katera, niti ni pojasnilo katera so odločilna, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Očitek ni utemeljen. Višje sodišče je presodilo, da se zagovornica osredotoča na neodločilna, namesto na odločilna dejstva, o katerih sta izpovedali priči A. A. in B. B. Tako je s posrednim sklicevanjem na razloge sodišča prve stopnje, ne da bi jih ponavljalo, navedlo katera dejstva so odločilna. Uveljavljana kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, upoštevaje v sodni praksi uveljavljen nižji standard obrazloženosti drugostopenjskih odločb, zato ni podana.

18. Zagovornica obsojenega O. trdi, da je zaključek pritožbenega sodišča, da izvedenec ni izključil uhajanja blata oškodovancu M., v nasprotju z izvedenimi dokazi, presoja sodišča, da ni odločilno razhajanje med oškodovančevo izpovedbo in izvedenskim mnenjem, pa krši obsojenčevo pravico do obrambe. Kršitvi utemeljuje z navedbami, da je izvedenec pojasnil, da če bi oškodovancu ušlo blato, bi zdravnik pri pregledu to zagotovo zabeležil, opravljen pa bi bil tudi rentgen trebuha, zaradi možnosti resnih poškodb. Očitkoma ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče je mnenje izvedenca, ki ga vložnica povzema selektivno, o tem, ali je možno, da je oškodovancu ušlo blato na način, kot je izpovedal in tem, ali je bilo uhajanje blata zabeleženo v medicinski dokumentaciji, povzelo pravilno. Presodilo je, da je bistvena izvedenčeva potrditev, da je udarnina oškodovančeve trebušne stene lahko posledica spusta s kolenom na trebuh, pri čemer je možno uhajanje blata ali vode. Zaključek sodišča, da umanjkanje zabeležke o uhajanju blata v medicinski dokumentaciji ne izključuje tega, da je do tega dejansko prišlo, saj je to bilo možno in mogoče, zato ni v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tako se izkaže, da se vložnica zavzema za drugačno dokazno presojo, s čimer ne more uspeti.

19. Obsojeni V. uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP s trditvijo, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb o tem, da izvedeni dokazi ne dajejo podlage za zaključek, da je bil pri kaznivem dejanju, storjenem na škodo Š. K., udeležen ravno on. Trdi, da so zaključki sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj pri presoji ni upoštevalo dokazov, ki so mu v korist, navedlo je le, da jim ne gre verjeti, kar je v nasprotju z načelom iskanja materialne resnice. Trdi, da se oškodovanca v garderobi ni dotaknil, nasprotnih dokazov pa ni. Vložnikov očitek ni utemeljen. Višje sodišče je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da iz prepričljive izpovedbe priče U. D. izhaja, da sta dejanje storila obsojeni R. in V. Zatrjevana kršitev zato ni podana. S katerimi izvedenimi dokazi naj bi bili zaključki pritožbenega sodišča v nasprotju in katerih dokazov obsojencu v korist sodišče naj ne bi upoštevalo, vložnik ne navede, zato teh očitkov ni mogoče preizkusiti. S preostalo trditvijo pa obsojenec uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

20. Očitek obsojenega R., da je sodišče prve stopnje kršilo načelo iskanja materialne resnice, ker je izvedene dokaze ocenilo le v delu, ki ustreza obtožbi, spregledalo pa je nejasnosti in nelogičnosti v izpovedbah prič, ki nakazujejo na prilagajanje dogodkov potrebam posameznega oškodovanca, ni konkretiziran tako, da bi ga bilo mogoče preizkusiti. Vložnik ni navedel katere nejasnosti in nelogičnosti naj bi sodišče spregledalo, zato utemeljenosti teh navedb ni mogoče preizkusiti.

21. Obsojeni V. sodišču prve stopnje očita kršitev načela in dubio pro reo s trditvijo, da izvedeni dokazi ne dajejo podlage za ugotovitev obstoja njegove krivde oziroma na njihovi podlagi po vložnikovi presoji ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je storil kaznivo dejanje, za katero je bil obsojen. S temi navedbami vložnik posega v pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje in izpodbija presojo in zaključek nižjih sodišč. Gre za uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.4 C.

22. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, deloma pa so bile zahteve vložene iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jih je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

23. Obsojenca in zagovornica z zahtevami za varstvo zakonitosti niso uspeli, zato so obsojenci na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžni plačati sodno takso, in sicer obsojeni G. R. po tarifnih številkah 7112, 71113 in 7152, obsojena J. O. in M. V. pa po tarifnih številkah 7111, 71113 in 7152 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Pri odmeri višine sodne takse je Vrhovno sodišče upoštevalo premoženjsko stanje obsojencev ter zahtevnost in obsežnost postopka z izrednim pravnim sredstvom.

1 I. Bele: Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV založba, 2001, str. 682. 2 Odločba VSRS I Ips 66162/2012 z dne 5. 6. 2014 in številne druge. 3 Ibidem. 4 Odločba VSRS I Ips 48043/2016 z dne 7. 11. 2019.