Jedro

Osrednje vprašanje tega spora je bilo, kdo je najel kredit, ali je bilo to podjetje I. d.o.o., ali je to kredit fizične osebe, sedaj pokojnega M.K., za katerega dolgove po njegovi smrti odgovarjajo toženci kot njegovi dediči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci nerazdelno dolžni plačati tožnici 41.730,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške, prav tako je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, da sta prva dva toženca dolžna tožnici izstaviti listino za bremen prost vpis lastninske pravice na njunem 1/3 solastninskem deležu v korist tožnice.

Zoper sodbo se je tožnica pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bilo zastaranje zahtevka pretrgano z uveljavitvijo plačila terjatve v zapuščinskem postopku po pokojnem M.K. Sodišče prve stopnje je sicer sprejelo sklep, da se vpogleda v dokaznem postopku tudi v spis Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. D 1, vendar za tem ni upoštevalo zapisnika o glavni obravnavi z dne 19.1.1999, saj če bi ga upoštevalo bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo ugotoviti, da je ugovor zastaranja neutemeljen. Zastaranje se namreč pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila zavarovana ali izterjana terjatev. Tako stališče je zavzela tudi sodna praksa. Pri tem pritožba opozarja na zadevo II Ips 242/97, kjer je zavzeto stališče, da tudi priglasitev terjatve v zapuščinskem postopku pretrga zastaralni rok. Zastaralno rok je bil zato pretrgan 19.1.1999 in je nato pričel teči znova, tožba s tem ni vložena prepozno. Poleg navedenega pa se zastaralni rok pretrga tudi s priznanjem dolga dolžnika. Ker sta toženca U.K. in M.K. v nepravdnem postopku N 1 izjavila, da želita poplačati terjatev, ki bremeni njun delež na nepremičninah na naslovu K., je bil 21.6.2002 zastaralni rok pretrgan tudi s to izjavo v nepravdnem postopku. V nadaljevanju tožnica očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava in napačno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z ugovorom pasivne legitimacije tožene stranke. Kreditojemalec iz kreditne pogodbe, ki je sporna v tem postopku, je bil oče prvih dveh toženih strank in mož tretje toženke. To izhaja iz dejstva, da je bila terjatev iz naslova kreditne pogodbe zavarovana z nepremičnino. Za kritje obveznosti neke pravne osebe gotovo ne bi bila ustanovljena hipoteka na teh nepremičninah. Ni pomembno kam je bil vložen kredit, ki ga je po kreditni pogodbi pridobil M.K. Prav tako ni pomembno, da je podjetje I. d.o.o. bilo družinsko podjetje. Sodišče v zvezi s tem kreditom ne bi smelo verjeti priči S.R., ki je imela določene spominske luknje. Tožnica vztraja, da gre za kredit, ki ga je najel oče oz. mož tožene stranke. V pritožbi izpostavlja izpoved tretje toženke, ki ni logična, saj ni jasno zakaj je tretja toženka prijavila terjatev K. d.o.o. do I. d.o.o. v višini 18.000.000,00 SIT, če je v zapuščinskem postopku vodenem pred Okrajnim sodišče v Piranu izjavila, da je bila ta terjatev poplačana. Očitno je tretja toženka dobro vedela, da dolguje M.K. znesek 10.000.000,00 SIT tožeči stranki, ne pa da je dolžnik tega kredita podjetje I. d.o.o. V zvezi s temi okoliščinami so številna neskladja na katerih sodišče ne bi smelo temeljiti sodbe. Zato meni, da je pritožba utemeljena, predlaga spremembo sodbe tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodbe in ponovno odločanje pred sodiščem prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Osrednje vprašanje tega spora je bilo, kdo je najel kredit v višini 10.000.000,00 SIT (41.730,00 EUR) pri podjetju K. d.o.o., ali je bilo to podjetje I. d.o.o., ali je to kredit fizične osebe, sedaj pokojnega M.K., za katerega dolgove po njegovi smrti odgovarjajo toženci kot njegovi dediči. O tem, da je kredit najelo podjetje I. d.o.o. in gre pri obveznosti vračila za obveznost, ki bi jo morala izpolniti pravna oseba, po mnenju pritožbenega sodišča ne more biti dvoma, saj to potrjujejo vsi listinski dokazi. Iz dejstva, da je bil kredit zavarovan s hipoteko na nepremičnini last fizičnih oseb, nikakor ne sledi, da je kredit najela fizična oseba, kot navaja pritožba. Tožnici v tem postopku tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati, da bi za obveznosti iz kreditne pogodbe, sklenjene med podjetjem I. d.o.o in K. d.d. bil odgovoren pokojni M.K. oz., da bi po njegovi smrti ta obveznost prešla na njegove dediče. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša s stališčem izpodbijane sodbe, da toženci kot dediči pok. M.K. niso pasivno legitimirani v tem sporu. Kot dediči toženci lahko odgovarjajo le za pokojnikove dolgove, ne pa tudi za dolgove pravne osebe, ki je prenehala po izvedenem postopku stečaja.

Ker je bil utemeljen ugovor pasivne legitimacije, so zmotne pritožbene navedbe v zvezi z zastaranjem oz. s pretrganjem zastaranja. Zastaranje bi bilo pretrgano z uveljavljanjem terjatve v zapuščinskem postopku samo, če bi šlo za terjatev do pokojnega M.K. Ker pa ni šlo za pokojnikov dolg, je dejstvo, da je tožnica to terjatev prijavila v zapuščinskem postopku, brez kakršnegakoli pomena.

Zmotne so tudi pritožbene navedbe, da je bil zastaralni rok pretrgan zaradi tega, ker sta prva dva toženca v nepravdnem postopku, ki teče pred Okrajnim sodišče v Piranu pod opr. št. N 1, predlagala poplačilo terjatve, ki bremeni njun delež na nepremičninah v P.. Tožnica v tem pravdnem postopku ni utemeljevala svojega zahtevka z izterjavo iz hipoteke, ki je vpisana pri nepremičninah v zemljiški knjigi kot solastnina tožnice in prvih dveh tožencev. Kot hipotekarna dolžnika na 1/3 nepremičnine odgovarjata za terjatev, ki je zavarovana s to hipoteko tudi oba toženca, vendar zahtevek ni bil tako zastavljen. Zahtevek tožnice, ki ga uveljavlja tožnica v tem sporu, temelji na trditvah, da je pokojni M.K. bil dolžnik iz kreditne pogodbe. Brez pomena so zato tudi pritožbene navedbe, da je prišlo do pretrganja zastaranja zaradi določenih izjav obeh tožencev v nepravdnem postopku.

Zavrnitve podrejenega zahtevka tožnica v pritožbenih navedbah niti ne izpodbija s kakšno konkretno navedbo, pritožbeno sodišče tudi v tem delu ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba se tako pokaže kot neutemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kakšne absolutne bistvene kršitve postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).