Jedro

Interes tožnika, da omejitev dostopa do njegove spletne strani, preko katere le-ta prireja igre na srečo, preneha, je njegov dejanski in ne pravni interes.

Odločbe, izdane ponudnikom storitev informacijske družbe odrejajo prisilno izvršitev odločbe z dne 1. 8. 2006. Sam način izvršbe (z omejitvijo dostopa do spletne strani) in "drugo osebo", ki bo prisilno izvršitev izvedla, (ponudnik storitev informacijske družbe), pa sta določena že v devetem odstavku 107. člena ZIS. Torej gre za z ZIS določen način izvršitve pravnomočne in izvršljive odločbe, s katero je tožniku prepovedano prirejanje iger na srečo v Republiki Sloveniji. S tako vsebino oziroma naravo odločb z dne 17. 3. 2010 pa prvostopenjski organ ni odločal o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je z izpodbijanim sklepom združil pritožbene postopke, ki jih je tožnik sprožil zoper odločbe prvostopnega organa, katerih številke so navedene v izreku izpodbijanega sklepa, vse z dne 17. 3. 2010, izdane ponudnikom storitev informacijske družbe, v en pritožbeni postopek, ki se vodi v zadevi št. 4613-18/2010 (1. točka izreka) ter pritožbe tožnika zoper navedene prvostopne odločbe zavrgel (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je 17. 3. 2010 z v izreku navedenimi odločbami ponudnikom storitve informacijske družbe, ki ponujajo dostop do interneta, naložil, da morajo v roku 15 dni po prejemu odločbe omejiti dostop do spletne strani X., na kateri tožnik prireja spletne igre na srečo, z onemogočitvijo pretvorbe tekstovnega spletnega naslova X. v IP naslov. Zoper navedene odločbe je tožnik vložil pritožbe. Dalje poudarja, da je bila tožniku 1. 8. 2006 izdana odločba, s katero mu je bilo prepovedano prirejanje iger na srečo v Republiki Sloveniji, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da prireja igre na srečo v Republiki Sloveniji brez koncesije oziroma dovoljenja pristojnega organa. Ta odločba je postala pravnomočna 17. 12. 2008. V skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je stranski udeleženec v postopku samo tisti, ki varuje svojo pravno korist v zadevi, ki je predmet upravnega postopka. Dne 13. 4. 2010 je prvostopni organ s sklepi zavrgel pritožbe tožnika iz razloga, ker le-ta ni izkazal svojega pravnega interesa oziroma zavarovanja svojih pravnih koristi. Drugostopni organ je takšno odločitev potrdil, Upravno sodišče pa je tožnikovim tožbam ugodilo ter s sodbami I U 1673/2010, I U 1951/2010 in I U 1995/2010, vse z dne 28. 7. 2011, ter s sodbami I U 1996/2010, I U 2003/2010, I U 1942/2010, I U 1844/2010, I U 1/2011, I U 2004/2010, I U 2005/2010 in I U 1948/2010, vse z dne 12. 7. 2011 prvostopne sklepe o zavrženju pritožb odpravilo ter zadeve vrnilo prvostopnemu organu v ponovno odločanje z obrazložitvijo, da mora za priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku preizkusiti pravni interes tudi z vidika 43. in 49. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (v nadaljevanju PES), kot tudi drugih predpisov, na katere se v pritožbi sklicuje tožnik. V nadaljevanju obrazložitve odgovarja na pritožbene trditve tožnika. Pojasnjuje, da tožnik napačno sklepa, da je Zakon o igrah na srečo (v nadaljevanju ZIS) tehnični predpis, ki ga je treba na podlagi Direktive 98/34/ES z dne 22. 6. 1998 s spremembama, notificirati pri Evropski komisiji. Navedena direktiva predpisuje postopek za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in predpisov, ki jih sprejemajo države članice. ZIS je predpis, ki normativno ureja prirejanje iger na srečo v Sloveniji in ne predpisuje standardov ter tehničnih vsebin, pač pa to prepušča drugim podzakonskim predpisom, ki so bili predmet notificiranja. S tem v zvezi odgovarja tudi na tožnikovo sklicevanje na sodbo Sodišča EU v zadevi C-194/94, in sicer izpostavlja, da je bilo v navedenem postopku nesporno ugotovljeno, da je predpis, glede katerega je bila opuščena obveznost sporočitve, tehnični predpis v smislu Direktive 98/34/EC, medtem ko za ZIS tega ni mogoče zatrjevati. Dejstvo je tudi, da ukrep omejitve dostopa do spletnih strani ni ukrep, ki ga pred uveljavitvijo novele ZIS-C ne bi bilo mogoče izvesti, saj je takšne in podobne ukrepe slovenski pravni red omogočal že pred tem. Dalje odgovarja na pritožbeno primerjanje omejevanja dostopa do spletne strani s cenzuro interneta, njeno nesprejemljivostjo v smislu kršitve svobode interneta kot svobode govora ter zatrjevanje tožnika, da je mogoče spletno stran blokirati zgolj na podlagi odločbe sodišča, kar naj bi uzakonjal sistemski predpis - Zakon o elektronskem poslovanju na trgu (v nadaljevanju ZEPT) v 9. členu, pri čemer pa tožnik po mnenju prvostopnega organa popolnoma prezre določbo 4. točke prvega odstavka 2. člena ZEPT, ki v tretji alineji eksplicitno določa, da se ta zakon ne uporablja za „dejavnosti igralništva, pri katerih gre za vložke denarne vrednosti v igrah na srečo, vključno z loterijami in transakcijami v zvezi s stavami“. Pojasnjuje tudi, da odločbe, zoper katere se pritožuje tožnik, zahtevajo samo omejitev dostopa do te spletne strani in to na konkreten način s preprečitvijo pretvorbe tekstovnega imena spletne strani v IP naslov, kar pomeni, da je dostop do spletne strani otežen in stran ni povsem nedosegljiva. Dosegljivost spletne strani, kljub omejitvi, je razvidna tudi iz javnega odziva na izdane odločbe, in sicer iz člankov v dnevnem časopisju (A.) in na spletu (Y., Z.) ter spletnih forumov z navedbo nekaj načinov izogibanja omejitvi dostopa. Ob tem izpostavlja, da se je tudi tožnik, kot ponudnik iger na srečo, aktivno vključil v akcijo, da kljub omejitvi dostopa uporabnikom iz Slovenije enostavno omogoči dostop do svoje spletne strani s konkretnimi napotki in programi podpore. Iz tega izhaja, da z omejitvijo dostopa do tožnikove spletne strani ni onemogočeno njegovo poslovanje, pač pa je le oteženo poslovanje tožnika z igralci spletnih iger na srečo z območja Republike Slovenije. Odgovarja tudi na pritožbeno izvajanje, da ni upoštevano načelo enakosti pred zakonom, in sicer poudarja, da je tožnik sam ravnal protipravno, zato je njegovo sklicevanje na domnevno protipravnost ravnanja preostalih prirediteljev neupoštevno in v ničemer ne vpliva na varstvo njegovih pravic v tem postopku. Sicer pa v zvezi s tem poudarja, da nadzorni organ enako obravnava vse kršitelje 3. člena ZIS. V nadaljevanju obširno odgovarja na pritožbeni ugovor nedopustnosti sankcij (omejitve spletne strani), če prireditelj ne more pridobiti koncesije zaradi neskladnosti slovenske zakonodaje z evropsko. V zvezi s sklicevanjem tožnika na sodbo SES v zadevi Placanica poudarja, da se navedbe tožnika v pritožbi ne skladajo z navedbami Sodišča EU v 71. odstavku te sodbe, saj Sodišče EU navaja, da je potrebno 43. člen PES (sedaj 49. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije – v nadaljevanju PDEU) in 49. člen PES (sedaj 56. člen PDEU) razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ko je določena kazenska sankcija za osebe, ki so opravljale organizirano dejavnost pobiranja stav brez koncesije ali dovoljenja policije, ki ga zahteva nacionalna zakonodaja, če te osebe niso mogle pridobiti koncesije ali dovoljenj, ker jim jih zadevna država članica v nasprotju s pravom skupnosti ni odobrila. Bistveni pogoj, da se člena 43 in 49 PES razlagata tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, je torej po mnenju Sodišča EU, da v primeru, ko oseba, ki opravlja organizirano dejavnost s področja iger na srečo brez koncesije ali dovoljenja, pa takšno koncesijo ali dovoljenje nacionalna zakonodaja predpisuje, ni mogla pridobiti koncesije ali dovoljenja, ker ji ga zadevna država članica v nasprotju s pravom skupnosti ni odobrila. Iz 25. odstavka te sodbe Sodišča EU izhaja, da so organizatorji pred začetkom izvajanja dejavnosti sprejemanja stav pri pristojnih italijanskih policijskih oblasteh zaprosili za dovoljenje, vendar na svojo vlogo niso prejeli odgovora. Tožnik bi se lahko na navedeno sodbo pogojno skliceval v primeru, ko bi v RS vložil vlogo za dodelitev koncesije, pa bi mu bila ta zavrnjena, nato pa bi bilo ugotovljeno, da mu vloga za dodelitev koncesije ni bila odobrena oziroma je bila zavrnjena v nasprotju s pravom skupnosti. Tožnik pa do sedaj nikoli ni zaprosil za dodelitev koncesije za prirejanje iger na srečo v RS in njegovo dosedanje ravnanje kaže, da tudi nikoli ni imel namena pridobiti koncesije za prirejanje iger na srečo v Republiki Sloveniji. S prirejanjem spletnih iger na srečo v RS je pričel brez dovoljenja oziroma koncesije pristojnega organa in je igre na srečo prirejal brez prekinitve tudi po tem, ko je bila protipravnost njegovega ravnanja ugotovljena s pravnomočno odločbo. Takšno ravnanje tožnika kaže na popolno ignoriranje pravnega reda RS, saj ni upošteval dokončne, pravnomočne in izvršljive odločbe, s katero mu je bilo prepovedano prirejanje iger na srečo v RS in še naprej le-te tudi prireja. V nadaljevanju citira 43. in 49. člen PES (sedaj 49. in 56. člen PDEU) ter navaja, da so igre na srečo izvzete iz Direktive 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu, kot tudi iz Direktive 2000/31/ES. Prvostopni organ poudarja, da prirejanja iger na srečo ni mogoče primerjati z vsemi ostalimi storitvami, kar priznava tudi zakonodaja EU in ravno zaradi tega vse možnosti opravljanja storitev niso nujno na voljo. Kot je pravilno navedel tožnik, PDEU dopušča omejitve ustanavljanja in prostega pretoka storitev z nacionalno zakonodajo, pri čemer so se v dosedanji sodni praksi Sodišča EU oblikovali kriteriji, ki jim taka omejitev mora zadoščati, da je dopustna. Omejitve morajo biti nediskriminatorne, utemeljene z nujnimi razlogi splošne javne koristi, primerne za dosego cilja, ki ga zasledujejo in ne smejo biti strožje, kot je to potrebno za dosego cilja, ki ga zasledujejo. Poudarja, da so pritožbene navedbe glede omejevanja prostega pretoka storitev, ki jih tožnik dokazuje s citati iz posameznih sodb Sodišča EU, ki jih tudi sicer selektivno, zelo nekritično in v posameznih primerih tudi iztrgano iz konteksta posamezne sodbe navaja v pritožbi, zelo poenostavljene. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa odgovarja na takšne pritožbene navedbe ter se sklicuje na več sodb Sodišča EU, in sicer C-42/07, C-275/92, C-6/01, C-67/98, C-258/08, C-447/08, C-448/08, združene zadeve C-409/06, C-410/06, C-316/07 in C-358/07 do C-360/07. Pojasnjuje, da je cilj obstoječe nacionalne ureditve na področju prirejanja iger na srečo v Republiki Sloveniji visoko varstvo potrošnikov in javnega interesa na več nivojih. Tako so postavljene stroge zahteve, da se prirejanje iger na srečo izvaja na neoporečen način z napravami in igralnimi sistemi, ki so preverjeni in certificirani s strani neodvisne institucije in v strogo nadzorovanem okolju. Zaradi negativnih učinkov prirejanja iger na srečo (tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, navezave na kriminalna dejanja ter socialnih in zdravstvenih problemov kot posledica pretiranega igranja, ki prizadenejo cele družine), je prirejanje iger na srečo dejavnost, ki je družbeno le pogojno sprejemljiva in jo je možno izvajati le z ustreznimi omejitvami tudi glede obsega samega prirejanja in reklamiranja. Omejevanje igralniške ponudbe nacionalne zakonodaje je razvidno iz prepovedi namestitve igralnih naprav v lokalih in restavracijah z uveljavitvijo ZIS-B leta 2003, iz prepovedi in sankcioniranja nedovoljenega prirejanja, iz omejitve števila prirediteljev klasičnih iger na srečo na zgolj dva, iz omejitve števila igralnic na največ 15, iz omejitve števila igralnih salonov na največ 45, iz omejitve števila igralnih mest v igralnih salonih na največ 200, iz „Strategije razvoja iger na srečo“, ki jo je Vlada sprejela decembra 2010 in po kateri se bo število igralnic in igralnih salonov še nadalje zmanjšalo, iz zahtev po soglasjih lokalnih skupnosti za odprtje igralnice ali igralnega salona, iz proste presoje Vlade RS pri dodelitvi koncesije in kriterijev, navedenih v ZIS, ki jih le-ta pri tem uporablja, iz zahteve za pridobitev koncesije za vsako posamezno klasično igro na srečo, iz omejitve, da se koncesija za posamezno klasično igro lahko podeli le enemu samemu prireditelju, iz kratkega obdobje, za katerega se podeli oziroma se podaljša koncesija. Poudarja tudi, da je tožnik vsebinsko enake dokaze kot v tem postopku, ob zatrjevanju, da je slovenski pravni red v nasprotju s pravom EU, predložil že v vseh dosedanjih postopkih, ki so tekli in še tečejo v RS na različnih sodiščih, in sicer v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem, v prekrškovnem postopku zaradi prirejanja iger na srečo brez dovoljenja ali koncesije pristojnega organa pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani in tudi v postopku pred Ustavnim sodiščem RS v postopku pobude za oceno ustavnosti in zakonitosti posameznih členov ZIS. V vseh navedenih postopkih tožnik s svojimi argumenti ni uspel. Ustavno sodišče RS je njegovo pobudo zavrglo s sklepom U-I-422/06 z dne 24. 1. 2008, poleg tega pa je Ustavno sodišče odločalo tudi o ustavni pritožbi, ki jo je tožnik vložil zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, izdano v prekrškovnem postopku in hkrati tudi pobudo za presojo posameznih členov ZIS. Ustavno sodišče je s svojim sklepom U-I-159/10, Up-873/10 z dne 26. 1. 2011 zavrglo tako ustavno pritožbo kot tudi pobudo, saj je tudi v tem primeru ocenilo, da pobudnik nima pravnega interesa. Dalje zavrača tudi pritožbene navedbe v zvezi z domnevno nezakonitostjo oziroma neustrezno lastniško strukturo prireditelja klasičnih iger na srečo B. d.d., saj ocenjuje, da so v tem postopku nerelevantne in v ničemer ne vplivajo na pravni interes tožnika. V nadaljevanju obrazložitve citira 43. člen ZUP in poudarja, da mora biti med stranskim udeležencem in konkretno upravno zadevo določeno razmerje, ki ga vzpostavlja materialno pravo, katero tudi določa, kdo in v katerih primerih ima pravno korist. Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, mora torej navesti, v čem je njen pravni interes, pri čemer ne zadošča samo navajanje dejanskega interesa, kot je nedosegljivost spletne strani tožnika za tretje osebe zaradi omejitve dostopa do spletne strani, ki ga tožnik navaja v pritožbi. Ni dovolj, da oseba le zatrjuje pravni interes, temveč ga mora izkazati. Dejstvo je, da tožnik v Republiki Sloveniji nima podeljene koncesije za prirejanje iger na srečo, brez katere trajno prirejanje iger na srečo preko interneta v Republiki Sloveniji ni dovoljeno. Glede na navedeno tožnik prireja igre na srečo v Republiki Sloveniji v nasprotju s pravnim redom in se seveda ne more sklicevati na varstvo svojih pravnih koristi. Tožnik tudi z navedbami, da je slovenski pravni red v nasprotju s pravom EU, s sklicevanjem na neposredno uporabo PES in sodno prakso Sodišča EU ni izkazal, da se z upravnim aktom posega v njegovo pravico, na zakon ali drug predpis oprto neposredno osebno korist, zato mu po mnenju prvostopnega organa ni mogoče priznati pravice, da vstopi v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi kot stranski udeleženec. Po povedanem je pritožbe zavrgel na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP, saj jih ni vložila upravičena oseba.

Drugostopni organ je pritožbo zoper izpodbijani prvostopni sklep zavrnil z odločbo z dne 31. 1. 2012. V obrazložitvi odločbe odgovarja na posamezne pritožbene navedbe. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je prvostopne odločbe z dne 17. 3. 2010 izdala uradna oseba, ki jih ne bi smela izdati, citira 37. člen ZUP in poudarja, da glede na dejstvo, da tožnik pravnega interesa za udeležbo v postopku o zahtevi za priznanje statusa stranskega udeleženca v upravni zadevi izvršitve prepovedi prirejanja spletnih iger na srečo nima, tudi izločitve uradne osebe ne more predlagati. Tako meni, da je prvostopni organ postopkovno ravnal pravilno, ko je najprej odločil o pravnem interesu tožnika kot o stranskem udeležencu in mu njegovo vlogo z izpodbijanim sklepom zavrgel. Sicer pa v zvezi s tem še izpostavlja, da tožnik kot izločitvenega razloga ni navedel nobenega od naštetih razlogov v 35. členu ZUP, ampak se je skliceval na pristranskost uradne osebe. Vendar pa upravni organ druge stopnje ugotavlja, da iz pritožbenih navedb, niti iz podatkov iz spisa niso razvidne okoliščine, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost uradne osebe prvostopnega organa. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da tožniku v postopku na prvi stopnji ni bila dana možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, citira 9. člen ZUP ter določbo prvega in drugega odstavka 43. člena tega zakona in pojasnjuje, da samo dejstvo, da gre v predmetni zadevi za odločbo, s katero se odreja onemogočenje dostopa do tožnikove spletne strani, ne pomeni, da je s tem njegov pravni interes že izkazan. Iz navedb in trditev stranke mora namreč jasno izhajati, da je pravna korist, ki jo zasleduje stranka, takšna, ki ustreza pogojem iz drugega odstavka 43. člena ZUP, t.j. da je ta neposredna, oprta na zakon ali drug predpis in osebna. To pomeni, da je pravna korist pravno zavarovana osebna korist. Po prepričanju pritožbenega organa pa v konkretni zadevi ni mogoče govoriti o pravno zavarovani osebni koristi tožnika. Nedvomno je osebna - zlasti ekonomska - korist tožnika ta, da prireja spletne igre na srečo in s tem ustvarja dobiček, vendar pa ta njegova korist ni pravno zavarovana, ker spletne igre na srečo prireja brez dovoljenja oziroma koncesije pristojnega organa, torej nezakonito. Tako ugotavlja, da mu v postopku izdaje prvostopnega sklepa procesne kršitve niso nastale, saj zaradi pomanjkanja pravnega interesa ni imel položaja stranke, niti stranskega udeleženca. Dalje meni, da tožnik v pritožbi neutemeljeno očita, da je z izpodbijanim sklepom upravni organ odločil drugače, kot mu je naložilo Upravno sodišče in poudarja, da je sodišče upravnemu organu zadevo vrnilo v ponovni postopek, v svoji sodbi pa se ni spuščalo v samo odločitev prvostopnega organa o blokadi spletne strani X. Prvostopni organ se je v izpodbijanem sklepu držal navodil sodišča in odločil v skladu s pravnim mnenjem sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovimi stališči, ki zadevajo postopek. V zvezi s pritožbeno navedbo glede nepravilnega evidentiranja zadev citira tretji odstavek 152. člena Uredbe o upravnem poslovanju in pojasnjuje, da je z odločbo z dne 1. 8. 2006 tožniku upravni organ prepovedal prirejati igre na srečo. Dne 17. 3. 2010 pa je prvostopni organ izdal 78 odločb, s katerimi so bile različnim ponudnikom storitev informacijske družbe naložene blokade internetne strani C. Gre za vsebinsko različne odločbe, zato jih je prvostopni organ v skladu z Uredbo o upravnem poslovanju evidentiral pod različne številke. Prav tako kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe v zvezi z domnevno kršitvijo ZUP zaradi izvedbe skrajšanega ugotovitvenega postopka. Citira 144. člen ZUP in navaja, da je v skrajšanem postopku mogoče odločati tudi o pomembnih upravnih stvareh, vendar le, če za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, ali pa za uveljavitev in zavarovanje strankinih pravic in pravnih koristi ni treba opraviti kakšnega dejanja v postopku, ki ga lahko upravni organ opravi samo na ustni obravnavi. Dejstvo, da je bil izpeljan skrajšani ugotovitveni postopek, ne pomeni, da tožnik ne more uveljavljati svojih pravic in pravnih koristi, saj je to storil ravno z obravnavano pritožbo, ampak da prvostopnemu organu pred odločitvijo ni bilo treba izvesti posebnega ugotovitvenega postopka, ker je bilo mogoče dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi uradnih evidenc oziroma drugih splošno znanih dejstev. Prvostopni organ je presodil, da lahko odloči brez zaslišanja strank, kar pa ne more zadevati tožnika, saj mu ni bila nikoli priznana nikakršna pravica sodelovanja v postopku. Ker nima pravnega interesa za sodelovanje v postopku, tudi ne bi imel pravice do zaslišanja v morebitni obravnavi na prvi stopnji. Dalje citira tretji odstavek 210. člena ZUP in 214. člen tega zakona ter pojasnjuje, da je prvostopni organ s prilogami, ki so del obrazložitve izpodbijanega sklepa, podrobneje razdelal svojo obrazložitev izreka. Dejstvo, da je prvostopni organ v izpodbijanem sklepu svojo obrazložitev podkrepil še s posameznimi prilogami, po mnenju drugostopnega organa ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka. Zavrača tudi pritožbeno navedbo, da v postopku izdaje izpodbijanega sklepa niso bila ugotovljena vsa relevantna dejstva in okoliščine ter izvedeni vsi dokazi. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je prvostopni organ v točkah III. do VIII. natančno podal obrazložitev pritožnikovih zahtevkov, s katerimi drugostopni organ v celoti soglaša. Meni, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa ustrezna in v skladu z določbo 214. člena ZUP. Izpostavlja, da se je prvostopni organ v skladu z napotilom sodišča opredelil do izpostavljenih sodb Sodišča EU, drugostopni organ pa njegovim ugotovitvam pritrjuje. V nadaljevanju obrazložitve drugostopne odločbe se vsebinsko opredeljuje do posameznih sodb sodišča EU, ki jih je navedel tožnik v pritožbi za podkrepitev domnevnega pravnega interesa. V zvezi s pritožbeno navedbo, da se prvostopni organ v izpodbijanem sklepu ni opredelil do navedb in dokazov, ki jih je navedel v pritožbi in v kasnejših vlogah ter pravnem mnenju o neskladnosti slovenskega prava s pravom EU, drugostopni organ ugotavlja, da so neutemeljene. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč po mnenju pritožbenega organa jasno izhaja opredelitev prvostopnega organa do stališča in predloženega pravnega mnenja. V pritožbenem postopku je drugostopni organ ponovno pregledal vsebino predloženega mnenja in na podlagi dokumentov konkretne zadeve ugotovil, da se navedbe tožnika v mnenju nanašajo na njegove ugotovitve v zvezi s predpisi EU in slovenskimi nacionalnimi predpisi, ki zadevajo prirejanje iger na srečo preko interneta. V zvezi s pritožbeno navedbo, da se prvostopni organ ni opredelil do prilog k njegovemu lastnemu pravnemu mnenju, ugotavlja, da so za postopek ugotavljanja tožnikovega pravnega interesa za položaj stranke v postopkih, ki jih prvostopni organ vodi zoper ponudnike storitev informacijske družbe, brezpredmetne. Priloge tega pravnega mnenja se nanašajo na postopek sprejemanja ZIS, na napotila na spletne strani drugih prirediteljev iger na srečo, na prodajna mesta različnih prirediteljev iger na srečo, na objavo rezultatov različnih iger na srečo, na ureditev uradnih evidenc Urada glede koncesionarjev za prirejanje iger na srečo v igralnicah in igralnih salonih, na poročilo B. ter na delovanje ostalih koncesionarjev za prirejanje iger na srečo v Sloveniji. Tožnik se v večini prilog sklicuje na ravnanje oziroma položaj ostalih prirediteljev iger na srečo s koncesijo, pri tem pa pozablja, da za svoje prirejanje iger na srečo na spletni strani X. za koncesijo ni nikoli zaprosil in je vsa svoja dejanja opravljal v nasprotju s temeljno določbo 3. člena ZIS. Na podlagi navedenega drugostopni organ primerjanje položaja ostalih koncesionarjev iger na srečo s tožnikovim položajem ocenjuje kot neutemeljeno. Dalje izpostavlja, da je prvostopni organ utemeljeval zavrženje predloga za odložitev upravne izvršbe z navedbo, da se v skladu z določili prvega odstavka 291. člena ZUP izvršba lahko opravi le na podlagi izvršljive odločbe in sklepa o dovolitvi izvršbe, zavezanec ali upravičenec pa lahko predlaga odložitev upravne izvršbe ob pogojih iz tretjega odstavka 293. člena ZUP šele po tem, ko je izdan sklep o dovolitvi izvršbe. V navedenih postopkih sklep o izvršbi sploh ni bil izdan, zato bi bilo treba predlog za odlog izvršbe zavreči tudi iz tega razloga. Določba devetega odstavka 107. člena ZIS namreč ne predvideva sodelovanja zavezanca, in sicer je namen te določbe, da omogoči izvedbo prepovedne odločbe kljub morebitnemu obstoju izvršilnega postopka zoper zavezanca, ki se vodi po določbah ZUP, saj Uradu dopušča ukrepanje ne glede na morebitni obstoj izvršilnega postopka zoper zavezanca in že v naprej določa, kdo je tista druga oseba, ki bo obveznost izpolnila, če zavezanec svoje obveznosti ne bo izpolnil in na kakšen način (z omejitvijo dostopa). V nadaljevanju obrazložitve odločbe druge stopnje odgovarja na pritožbeno navedbo v zvezi z združitvijo postopkov, in sicer meni, da je prvostopni organ na podlagi 130. člena ZUP pritožbene postopke pravilno združil v en postopek. Smisel združitve postopkov je namreč v lažji, hitrejši in bolj učinkoviti izvedbi upravnega postopka, s čimer pa se tožnikov položaj ni poslabšal. V zvezi s pritožbeno navedbo glede vodenja upravnega spisa drugostopni organ navaja, da je vsak upravni organ vse vloge tožnika evidentiral v skladu z določili ZUP in Uredbe o upravnem poslovanju. Tako zaključuje, da je spise prvostopni organ vodil v skladu s predpisi. V zvezi s pritožbeno navedbo, da iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 66/2006 z dne 3. 2. 2011 izhaja izrecna ugotovitev, da je slovensko igralniško pravo v nasprotju z evropskim pravom, navaja, da je takšna tožnikova interpretacija navedene sodbe nepravilna in zavajajoča ter ponovno poudarja, da je cilj obstoječe nacionalne ureditve na področju prirejanja iger na srečo v RS visoko varstvo potrošnikov in javnega interesa na več nivojih. Odrejena ukrepa - prepoved in blokada - sta bila izrečena zato, ker tožnik ni pridobil koncesije za prirejanje iger na srečo v RS. Ukrepa torej nista bila izrečena iz nobenega drugega razloga, ki jih tožnik obsežno zatrjuje in navaja, kot denimo, ker nima sedeža v Republiki Sloveniji, ali ker so koncesije že podeljene, ali zaradi monopolnega položaja kakšnega prireditelja. Drugostopni organ je prepričan, da je ZIS, ki določa sistem koncesij na področju prirejanja iger na srečo, v skladu s pravom EU. V sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 66/2006 pa gre po prepričanju organa druge stopnje za drugačen primer, kot je obravnavani. V nadaljevanju obrazložitve opisuje dotedanji potek postopkov ter navaja, da se je prvostopni organ odločil za metodo onemogočanja pretvorbe tekstovnega spletnega naslova v IP naslov, ker je to trenutno edina sprejemljiva metoda, s katero lahko drug subjekt izvede omejitev dostopa, ker z najmanj negativnimi stranskimi učinki za uporabnike svetovnega spleta doseže namen ukrepa. Tako po prepričanju pritožbenega organa tudi glede izbire načina odrejene omejitve dostopa do spletnih strani tožnika ta nima pravnega interesa za udeležbo v postopku izvršitve prepovedne odločbe in ga v tem smislu niti ni zatrjeval. Vsakršen drug način, ki bi ga lahko smatrali za „milejšega“, pa je v domeni tistega, čigar spletna stran je, kar posledično pomeni, da je dejansko le tožnik sam tisti, ki bi lahko izvedel „milejše“ ukrepe, in sicer tako, da bi izvršil odločbo. Dalje odgovarja na pritožbeno sklicevanje na sodbi Markus Stoss in Carmen Media. V prvi navedeni sodbi je Sodišče EU, kot izhaja iz 2. točke izreka, razsodilo, da je člena 43 in 49 PES treba razlagati tako, da pri sedanjem stanju prava EU okoliščina, da ima gospodarski subjekt v državi, v kateri ima sedež, dovoljenje, ki mu dopušča ponujanje iger na srečo, ne ovira tega, da druga država članica ob upoštevanju zahtev prava EU določi, da mora ta gospodarski subjekt za ponujanje takih storitev potrošnikom, ki so na njenem ozemlju, imeti dovoljenje, ki so ga izdali njeni organi. Tako drugostopni organ zaključuje, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za predmetni upravni postopek, saj nikoli ni zaprosil za dodelitev koncesije. Njegova prošnja za pravno mnenje Vlade RS za dodelitev koncesije za prirejanje iger na srečo z dne 6. 4. 2010 pa ne predstavlja vloge za dodelitev koncesije. Postopek za pridobitev koncesije je namreč jasno določen v ZIS. Prošnja pa ne more nadomestiti vloge za dodelitev koncesije. V nadaljevanju navaja, da je Sodišče EU v sodbi C-42/07 razsodilo, da 49. člen PES ne izključuje zakonodaje države članice, da ta subjektom, ki so ustanovljeni v drugih državah članicah, kjer zakonito opravljajo podobno storitev, prepovedujejo prirejanje iger na srečo po internetu na ozemlju te države članice. Sodišče EU je portugalski vladi pritrdilo, da država članica lahko upravičeno meni, da samega dejstva, da gospodarski subjekt, kot je družba C., preko interneta zakonito ponuja storitve iz tega sektorja v drugi državi članici - kjer ima sedež in kjer zanjo načeloma že veljajo pravni pogoji in jo nadzorujejo pristojni organi te države - ni mogoče šteti za zadostno jamstvo, da bodo nacionalni potrošniki zavarovani pred tveganji goljufije in kaznivih dejanj, če se upoštevajo težave, ki jih lahko imajo v takih okoliščinah organi druge države članice, v kateri je sedež, pri presoji poklicne usposobljenosti in poštenosti gospodarskih subjektov.

Tožnik meni, da ima kot zavezanec v izvršbi pravico do pritožbe, torej tudi do sodelovanja v postopku. Po njegovem prepričanju gre namreč za postopek upravne izvršbe zaradi zapore njegove spletne strani X. Pri tem se sklicuje na 292. člen ZUP in je prepričan, da sta izpodbijani odločbi upravnega organa grobo nezakoniti in ju je treba odpraviti. Po njegovem mnenju je namreč določba 292. člena ZUP povsem jasna in je 107. člen ZIS ne derogira. Izpostavlja tudi nezakonitost lastniške strukture B. Navaja tudi, da so bili pred izdajo prejšnjih odločb Upravnega sodišča (pred julijem 2011) v stiku predstavniki organa prve stopnje in sodniki Upravnega sodišča, kar je tožnik izvedel iz krogov pri prvostopnem organu. To predstavlja grobo kršitev načela sodne kontrole upravnih aktov. V zvezi z zatrjevanimi procesnimi kršitvami še izpostavlja, da določba 107. člena ZIS ne predstavlja posebne izvršbe po tem zakonu. Dalje navaja, da odločba prvostopnega organa z dne 1. 8. 2006, ki naj bi bila pravna podlaga za izvršbo, sploh ne omenja njegove spletne strani. Tako je šele v odločbah prvostopnega organa z dne 17. 3. 2011 kot sredstvo izvršbe navedena blokada spletne strani X. Sprašuje se, kako naj sam kot zavezanec zatrjuje in dokazuje, da obstajajo ugodnejši načini izvršitve, če ne more nastopati kot stranka v postopku. Meni, da se upravni organ v svoji argumentaciji zapleta in svojo odločitev utemeljuje z argumenti, ki odločitvi direktno nasprotujejo. Drugostopni organ namreč trdi, da bi se tožnik lahko pritožil na odločbo z dne 17. 3. 2011, če bi ugovarjal načinu izvršbe (19. stran, točka XV). V zvezi s tem navaja, da se je proti vsem 72 odločbam pritožil, a o „načinu“ izvršbe upravna organa prve in druge stopnje sploh nista razpravljala, saj sta tožnikove pritožbe zavrgla. V nadaljevanju navaja obsežno sodno prakso in navaja, da tako sodna praksa, kot pravna teorija, široko priznavata pravni interes za stransko udeležbo v postopku. Prepričan je, da ker gre za izvršitev odločbe z dne 1. 8. 2006, bi moral kot intervenient imeti možnost sodelovanja v postopku. Ponovno tudi izpostavlja nezakonito vodenje spisov upravnega organa, pri čemer se sklicuje na 118. člen Uredbe o upravnem poslovanju. Upravni organ je namreč istemu spisu dodelil nove opravilne številke ter v novih postopkih ponovno odločal o tem, kdo naj bi bil stranka v postopku, kar je nezakonito. Kot sporno izpostavlja tudi odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Prepričan je tudi, da prvostopni organ pred izdajo izpodbijane odločbe z dne 1. 9. 2011 ni ugotovil vseh dejstev. Upravno sodišče se je v sodbah sklicevalo na sodbe Sodišča EU C-338/04, C-67/98, C-6/01, C-275/92, C-406/06, C-46/08, C-316/07 in C-64/08. Omenjene sodbe pa zahtevajo preverjanje številnih dejanskih vprašanj, in sicer ali je ponudba igralniških produktov natančno določena; ali so določene okoliščine, pod katerimi so produkti lahko ponujeni; ali obstaja omejitev prodajnih mest; ali obstaja učinkovita implementacija pravil o odgovornem igralništvu in učinkovita zaščita mladoletnih oseb; ali vsaka omejitev, določena v nacionalni zakonodaji, lahko zagotovi uresničitev cilja ali ciljev, na katere se sklicuje zadevna država članica in ali ne presega tega, kar je nujno za dosego tega cilja; ali pri oglaševanju igralniških storitev monopolni prireditelj vzpodbuja dajanje vsakdanjega pomena igram na srečo, prikazovanju iger na srečo v pozitivni luči, kar povezuje s tem, da so zbrana sredstva uporabljena za dejavnosti v splošnem interesu; ali monopolni prireditelj vzpodbuja povečevanje privlačnosti iger na srečo z vabljivimi oglaševalskimi sporočili o velikih dobitkih; ali pristojni organi glede igralniških iger in iger na igralnih avtomatih, ki predstavljajo večjo nevarnost za nastanek zasvojenosti kot športne stave, razvijajo oziroma tolerirajo politiko širjenja ponudbe (npr. večje število koncesij za igralne avtomate v RS, pri loterijah in športnih stavah pa monopol); ali državni organi potrošnike spodbujajo in opogumljajo k igranju loterije, iger na srečo ali stav zaradi pridobitve finančne koristi za javno blagajno; ali lahko zasebni ponudniki iger na srečo, ki imajo dovoljenje, prirejajo druge vrste iger na srečo in ali pristojni organi glede drugih iger na srečo, ki niso predmet monopola in obenem predstavljajo večjo morebitno nevarnost za nastanek zasvojenosti kot igre, ki so predmet tega monopola, vodijo politiko širjenja ponudbe; ali se koncesije za opravljanje igralnic na ozemlju države članice podeljujejo z javnim razpisom; ali nacionalna ureditev države članice zahteva, da ima prireditelj iger na srečo sedež v njej sami. Vse te okoliščine je po prepričanju tožnika potrebno ugotoviti pred izdajo odločbe. V postopku izdaje izpodbijanega sklepa pa prvostopni organ ni ugotavljal nobene od opisanih okoliščin. Prav tako ni ugotavljal dejstev in preizkusil navedb in dokazov, ki jih je navajal tožnik v pritožbi in kasnejših vlogah ter v pravnem mnenju o neskladnosti slovenskega prava s pravom EU. Prav tako se ni opredelil do zahtev iz sodb Sodišča EU v zadevi C-46/08 in C-64/08, čeprav bi se po izrecni zahtevi Upravnega sodišča moral. Izpodbijani prvostopni sklep je po mnenju tožnika tudi nečitljiv, nečitljive so namreč štiri priloge le-tega. Že samo kršitev prvostopnega organa, ki je tožniku odrekel vpogled v spis glede udeležbe tožnika v postopku, po njegovem prepričanju predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Uveljavlja tudi kršitev pravice do pravičnega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Ta pravica velja po sodni praksi EKČP tudi, ko gre za vprašanje pravice do opravljanja dejavnosti. V zvezi s kršitvijo pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS se sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča Up-23/95 in Up-7/96 ter številne druge. Prepričan je tudi, da pomeni blokada internetne strani cenzuro interneta, ki je v temeljnem nasprotju s svobodo govora, kot jo zagotavlja Ustava. Pri tem poudarja, da blokada interneta ni sredstvo za urejanje gospodarskih razmerij. Navedbo upravnih organov, da naj ne bi imel namena, da pridobi koncesijo, zavrača in poudarja, da je aktivno sodeloval v postopkih za spremembo zakonodaje v Sloveniji ter da mu pridobitev koncesije preprečujejo določbe ZIS, kar je potrdilo Ministrstvo za finance z dopisom z dne 22. 4. 2010. Vztraja tudi pri tem, da bi bila potrebna notifikacija ZIS Evropski komisiji. V nadaljevanju izpostavlja, da je materialnopravni predpis, ki mu daje podlago za pravni interes za vstop v postopek, zlasti 56. člen PDEU in določbe 74. člena Ustave RS, ki opredeljujejo podjetništvo in v tem okviru kot centralno pravico priznavajo svobodno gospodarsko pobudo ter obenem prepovedujejo omejevanje konkurence. Materialna podlaga za pravni interes je tudi 39. člen Ustave RS o svobodi izražanja, ki velja tudi za reklame in oglaševanja. V postopkih gospodarski družbi nikoli ni treba dokazovati, da ima pravni interes v zadevah, ki neposredno zadevajo njeno poslovanje. V nadaljevanju tožbe se sklicuje na sodbe Sodišča EU C-316/07 ter na sodbi C-72/10 in C-77/10, obe iz februarja 2012. V nadaljevanju tožbe pa še dodatno dokazuje nezakonitost slovenske ureditve iger na srečo z naštevanjem primerov televizijskih in spletnih oglasov, obcestnih jumbo plakatov in časopisnih člankov. Nenazadnje pa poudarja, da je Upravno sodišče o zadevi že odločalo in ugotovilo, da je pri presoji vprašanja pravnega interesa tožnika nujno treba upoštevati tudi sodno prakso SES. Pri tem se Upravno sodišče izrecno sklicuje na to, da je pri presoji udeležbe tožnika treba upoštevati tudi 49. in 56. člen PDEU in sodbe v zadevi Placanica C-338/04 ter sodbe C-275/92, C-67/98 in C-6/01. Upravni organ pa ni izvedel nobenih dodatnih dokazov v zvezi z navedenimi sodbami. Po povedanem sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijani prvostopni sklep in drugostopno odločbo odpravi ter tožniku prizna status stranke v postopku, podrejeno, da mu prizna status intervenienta ter mu dovoli udeležbo kot stranskemu intervenientu v upravnih postopkih, ki so predmet tega upravnega spora; podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijani prvostopni sklep in drugostopno odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Predlaga tudi, da sodišče odloči, da mu je toženka dolžna povrniti njegove stroške postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih ugotovitvah, navedenih v obrazložitvi prvostopnega sklepa in odločbe druge stopnje, ker meni, da sta le-ta pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene. Zato sodišču predlaga, da tožbo zavrne. V nadaljevanju odgovora na tožbo odgovarja na posamezne tožbene navedbe.

Tožnik je vložil še pripravljalne vloge z dne 29. 6. 2012, 25. 7. 2012 in 21. 11. 2012, v katerih dodatno in obširno pojasnjuje svoje tožbene navedbe in se sklicuje na številne sodbe Upravnega sodišča, Vrhovnega sodišča ter na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 66/2006 ter Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1256/2011. Dalje se sklicuje tudi na sodbi Sodišča EU v zadevah C-70/10 in C-360/10, v katerih je Sodišče EU odločilo, da država ni upravičena zasebnim podjetjem neodplačno nalagati obveznosti, ki jih sicer ima sama. V obeh omenjenih primerih je belgijsko sodišče naložilo ponudniku dostopa do interneta oz. družbi, ki upravlja platformo spletnega socialnega omrežja, da morata vzpostaviti sistem filtriranja vsebin, ki se prenašajo preko interneta oziroma omenjenega socialnega omrežja. Tako meni, da tudi novejša sodna praksa Sodišča EU dokazuje zmotnost pravnih naziranj upravnih organov obeh stopenj in nezakonitost izpodbijanih odločb. Sklicuje pa se tudi na sodbo Sodišča EU v združenih zadevah C-213/11, C-214/11 in C-217/11 z dne 19. 7. 2012. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je pravilna odločitev upravnega organa v izpodbijanem sklepu o zavrženju pritožb tožnika zoper odločbe prvostopnega organa z dne 17. 3. 2010, izdane ponudnikom storitev informacijske družbe, ki ponujajo dostop do interneta v Republiki Sloveniji, s katerimi je le-tem naloženo, da morajo v roku 15 dni po prejemu teh odločb omejiti dostop do spletne strani X., na kateri tožnik prireja spletne igre na srečo, z onemogočitvijo pretvorbe tekstovnega spletnega naslova X. v IP naslov, zaradi pomanjkanja pravne koristi po določbi 43. člena ZUP, ki v prvem odstavku določa, da ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes pa v skladu s citirano določbo izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec).

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je izpodbijani sklep izdan v ponovljenem postopku na podlagi sodb tega sodišča I U 1673/2010, I U 1951/2010 in I U 1995/2010, vse z dne 28. 7. 2011, ter s sodbami I U 1996/2010, I U 2003/2010, I U 1942/2010, I U 1844/2010, I U 1/2011, I U 2004/2010, I U 2005/2010 in I U 1948/2010, vse z dne 12. 7. 2011, v katerih je sodišče upravnemu organu prve stopnje naložilo, da mora pri presoji zatrjevane pravne koristi, zaradi varstva katere je tožnik vložil pritožbe zoper odločbe z dne 17. 3. 2010, preizkusiti pritožbene navedbe, v katerih se je skliceval na določbe 43. in 49. člena PES (zdaj 49. in 56. člen PDEU) ter naštete sodbe Sodišča EU. Sodišče sodi, da so razlogi, ki jih je prvostopni organ navedel za svojo odločitev v izpodbijanem sklepu, pravilni ter da je sledil napotkom sodišča in odgovoril na vse relevantne pritožbene navedbe. Tako se sodišče, v izogib ponavljanju, sklicuje na razloge, navedene v izpodbijanem sklepu in odločbi druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še poudarja: Pravni položaj družbe C. (tožnika) glede prirejanja spletnih iger na srečo v Republiki Sloveniji je določen z odločbo prvostopenjskega organa št. 46163-4/2006/9 z dne 1. 8. 2006, s katero mu je bilo prepovedano v Republiki Sloveniji prirejati igre na srečo, in ki je v zvezi s sodbo tega sodišča opr. št. U 2653/2006 z dne 17. 12. 2008 postala pravnomočna. Odločbe z dne 17. 3. 2010, s katerimi je ponudnikom storitev informacijske družbe naloženo, da omejijo dostop do spletne strani, preko katere tožnik prireja spletne igre na srečo, na ta pravni položaj ne bodo vplivale. Tudi po presoji sodišča je interes tožnika, da omejitev dostopa do njegove spletne strani, preko katere le-ta prireja igre na srečo, preneha, njegov dejanski in ne pravni interes.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da ima kot zavezanec v izvršbi pravico do pritožbe, torej tudi do sodelovanja upravnem postopku, v katerem je prvostopni organ ponudnikom storitev informacijske družbe naložil omejitev dostopa do tožnikove spletne strani (prvostopne odločbe z dne 17. 3. 2010), se sodišče sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS, zavzeto v sklepu I Up 321/2012 z dne 30. 8. 2012, v katerem je navedlo, da te odločbe, izdane ponudnikom storitev informacijske družbe, odrejajo prisilno izvršitev odločbe z dne 1. 8. 2006. Sam način izvršbe (z omejitvijo dostopa do spletne strani) in „drugo osebo“, ki bo prisilno izvršitev izvedla, (ponudnik storitev informacijske družbe), pa sta določena že v devetem odstavku 107. člena ZIS. Torej gre za z ZIS določen način izvršitve pravnomočne in izvršljive odločbe, s katero je tožniku prepovedano prirejanje iger na srečo v Republiki Sloveniji. S tako vsebino oziroma naravo odločb z dne 17. 3. 2010 pa upravni organ ni odločal o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Vsebinsko odločitev o njegovi pravici, obveznosti oziroma pravni koristi vsebuje namreč odločba z dne 1. 8. 2006 – izvršilni naslov, s katero mu je bila naložena prepoved prirejanja iger na srečo, zoper katero je tožnik izčrpal vsa pravna sredstva. Z odločbami o omejitvi dostopa do njegove spletne strani z dne 17. 3. 2010, ki je glede vsebine in obsega ukrepa skladna z odločbo z dne 1. 8. 2006, se glede na specialno ureditev izvršbe po ZIS nalaga z zakonom določenim drugim osebam, da prisilno izvršijo obveznost, ki je tožnik kot osnovni zavezanec v času do izdaje teh odločb ni (prostovoljno) izvršil. Tožnik pa ne zatrjuje, da bi bilo ponudnikom storitev informacijske družbe z odločbami z dne 17. 3. 2010 naloženo nekaj, kar ne izhaja iz izvršilnega naslova – odločbe o prepovedi prirejanja iger na srečo, niti ne zatrjuje, da bi pridobil koncesijo za prirejanje tovrstnih iger na srečo. Glede ugovora, da bi tožnik moral glede na določbe ZUP kot zavezanec imeti v postopku izvršbe položaj stranke, je Vrhovno sodišče v navedenem sklepu poudarilo, da se z odločbami z dne 17. 3. 2010 le vzpostavlja razmerje z osebami, ki jih, glede na specialno ureditev izvršitve odločbe o prepovedi prirejanja iger na srečo v ZIS (deveti odstavek 107. člena), določa kot „druge osebe“, ki bodo izpolnile njegovo obveznost iz pravnomočne odločbe z dne 1. 8. 2006. V tej zaključni fazi izvršbe pa zavezanec iz izvršilnega naslova ne more več varovati svojih pravic in pravnih koristi (glej: 13. točka sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 321/2012 z dne 30. 8. 2012). Glede na takšno pravno mnenje, tudi Vrhovnega sodišča RS v zvezi s pravnim interesom zavezanca iz izvršilnega naslova v postopku, ki se vodi po določbi devetega odstavka 107. člena ZIS, se tožnik ne more uspešno sklicevati na obsežno sodno prakso in pravno teorijo, ki jo navaja v tožbi, saj se le-ta ne nanaša na udeležbo zavezancev v postopkih, kot je konkretni.

Kot že navedeno, sodišče sodi, da je prvostopni organ v celoti sledil napotkom tega sodišča v zgoraj navedenih sodbah in v izpodbijanem sklepu obširno odgovoril na pritožbene navedbe tožnika ter konkretno pojasnil tudi svoje stališče glede posameznih sodb Sodišča EU, na katere se je tožnik skliceval v pritožbi. Tako ne drži tožbena navedba, da upravni organ ni ugotovil vseh dejstev in okoliščin, ki bi jih moral. Pri tem sodišče posebej izpostavlja, da dejanska vprašanja, ki so po tožnikovem prepričanju ostala nerazčiščena (str. 11, 12, točka XV. Tožbe), v konkretnem postopku, ki se nanaša na presojo obstoja njegovega pravnega interesa za udeležbo v postopkih naložitve omejitev dostopa do spletne strani ponudnikom storitev informacijske družbe, niti niso relevantna.

Določba 56. člena PDEU prepoveduje omejitve svobode opravljanja storitev v EU za državljane držav članic, ki imajo sedež v eni od držav članic, vendar ne v državi osebe, ki so ji storitve namenjene. Po presoji sodišča tožnik obstoja pravnega interesa za udeležbo v predmetnih upravnih postopkih tudi ne more uspešno opirati na citirano določbo 56. člena PDEU, saj le-ta za odločanje v teh postopkih ni pravno relevantna. V devetem odstavku 107. člena ZIS, na podlagi katerega so izdane odločbe z dne 17. 3. 2010 o omejitvi dostopa do tožnikove spletne strani, namreč za prireditelje iger na srečo niso določene omejitve svobode prirejanja iger na srečo, pač pa je to določba, na podlagi katere se ponudniku storitev informacijske družbe, kot pravnemu naslovljencu, naloži omejitev dostopa do spletne strani, preko katere se prirejajo igre na srečo brez koncesije vlade. Zato na pravico do svobodnega opravljanja storitev v EU, ki jo zagotavlja PDEU v prvem odstavku 56. člena (oziroma PES v 49. členu) ter sodbe Sodišča EU, izdane v zvezi s to določbo, in iz katerih izhaja, ob katerih pogojih država članica lahko omeji prirejanje iger na srečo, pravnega interesa tožnik ne more opirati. Iz istega razloga tožnik svojega pravnega interesa ne more opirati niti na 74. člen Ustave RS, ki zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo. Deveti odstavek 107. člena ZIS namreč ne ureja vprašanj, zaradi katerih naj bi bil po mnenju tožnika ZIS neskladen z evropskim pravom (mnenje tožnika - Neskladnost slovenskega igralniškega prava glede prirejanja iger na srečo preko interneta s pravom Evropske unije). Po mnenju sodišča svojega pravnega interesa tudi ne more opirati na pravice iz 39. člena Ustave (svoboda izražanja); niti na 6. člen EKČP, ki v prvem odstavku določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče; niti ne na 23. člen Ustave (pravica do sodnega varstva). Tožnik namreč v postopkih omejitve dostopa do njegove spletne strani po devetem odstavku 107. člena ZIS, kot že navedeno, ne more varovati svojih pravic in pravnih koristi.

Po presoji sodišča pa tudi ni utemeljen tožnikov ugovor, da je ZIS tehnični predpis, ki ga je na podlagi Direktive 98/34/ES potrebno notificirati pri Evropski komisiji, na kar mu je pravilno odgovoril že prvostopni organ v izpodbijanem sklepu. S tem v zvezi pa se tožnik ne more uspešno sklicevati niti na sodbo Sodišča EU v združenih zadevah C-213/11, C-214/11 in C-217/11 z dne 19. 7. 2012, saj je bilo v navedenem postopku sporno, ali zakonske določbe, ki se nanašajo na prepoved spreminjanja dovoljenj za opravljanje dejavnosti na področju iger na igralnih avtomatih, spadajo med tehnične predpise, katerih osnutke je treba sporočiti Komisiji. Predmetna določba devetega odstavka 107. člena ZIS pa ureja drugačno situacijo, saj se nanaša na naložitev omejitev dostopa do spletnih strani ponudnikom storitev informacijske družbe, če nadzorni organ ugotovi, da se prirejajo spletne igre na srečo brez koncesije vlade.

Tožnik pa se po presoji sodišča ne more uspešno sklicevati niti na sodbi Sodišča EU C-70/10 in C-360/10, saj se le-ti ne nanašata na omejitev dostopa do spletnih strani, na katerih se prirejajo igre na srečo brez koncesije pristojnega organa, kot je to v obravnavanem primeru.

Glede tožbenega ugovora, v katerem tožnik oporeka izdaji odločb z dne 17. 3. 2010 v skrajšanem postopku, pa sodišče poudarja, da tega ugovora v tem postopku, v katerem je sporen obstoj njegove pravne koristi in s tem upravičenosti, da kot stranski udeleženec po določbi 43. člena ZUP sodeluje v teh postopkih ter ob ugotovitvi sodišča v tej zadevi, da tožnik nima pravnega interesa za sodelovanje v navedenih postopkih, tožnik ne more uspešno uveljavljati.

V zvezi s tožbenim izvajanjem, da je Upravno sodišče o zadevi že odločalo in ugotovilo, da je pri presoji tega vprašanja nujno treba upoštevati tudi sodno prakso Sodišča EU, pa sodišče odgovarja, da to ne pomeni, kot zatrjuje tožnik, da se je sodišče že opredelilo do vprašanja pravice njegove udeležbe v zadevah blokade njegovih spletnih strani in da je zavzelo stališče, da je vprašanje njegove pravice udeležbe v postopku treba reševati ob upoštevanju določb PDEU in sodne prakse Sodišča EU. V navedenih sodbah je sodišče zgolj ugotovilo, da prvostopni organ ni odgovoril na pritožbene navedbe tožnika, da mu pravica do pritožbe pripada po določbah 43. in 49. člena PES ter sodbah Sodišča EU, pritožbeni organ pa se je postavil na napačno stališče, da se na sodbe Sodišča EU tožnik ne bi mogel sklicevati.

V zvezi s sklicevanjem tožnika na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 66/2006 z dne 3. 2. 2011 ter Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1256/2011, sodišče meni, da je pri ugotavljanju njegovega pravnega položaja kot prireditelja spletnih iger na srečo v Republiki Sloveniji, vezano na pravnomočno prepovedno odločbo z dne 1. 8. 2006, ki jo je v postopku nadzora prirejanja iger na srečo v skladu z določbami ZIS zaradi kršitev tega zakona družbi C. izdal za nadzor pristojni organ, in ne na stališča (tudi če bi šlo za taka, kot zatrjuje tožnik) navedene sodbe, izdane v sporu iz civilnopravnega razmerja.

Navedba drugostopnega organa v pritožbeni odločbi, da bi bil po njegovem mnenju pravni interes tožnika za udeležbo v postopku izvršitve te odločbe lahko podan le glede načina njegove izvršitve (stran 19, točka XV), katero tožnik navaja v tožbi kot primer, da si argumenti v odločbi druge stopnje direktno nasprotujejo, pa sama po sebi po presoji sodišča tudi ne more vplivati na odločitev v zadevi. Pri tem sodišče izpostavlja, da se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). To pa je v konkretnem primeru prvostopni sklep, saj je bilo z odločbo druge stopnje, kateri tožnik očita navedeno pomanjkljivost, odločeno le o njegovi pritožbi zoper sklep prve stopnje.

V zvezi z zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, in sicer tožnik trdi, da so štiri priloge prvostopnega izpodbijanega sklepa nečitljive, sodišče odgovarja, da je prvostopni organ v izpodbijanem sklepu razloge, ki so narekovali sprejeto odločitev, obsežno pojasnil v obrazložitvi, s prilogami pa je le dodatno podkrepil nekatere svoje ugotovitve, torej prvostopni organ ni le s prilogami, katerim tožnik očita nečitljivost, utemeljeval svoje odločitve. Zato sodišče tudi ta ugovor zavrača, saj ne drži, da se izpodbijanega sklepa ne bi dalo preizkusiti.

Glede tožbenega ugovora, da upravni organ tožniku ni omogočil vpogleda v spis glede njegove udeležbe v postopku, pa se sodišče sklicuje na določbo drugega odstavka 82. člena ZUP, po kateri ima pravico pregledovati dokumente zadeve (poleg stranke) tudi vsakdo drug, ki verjetno izkaže, da ima od tega pravno korist. Tožnik pa, kot že povedano in kot je obširno obrazložil že prvostopni organ v izpodbijanem sklepu ter pritožbeni organ v odločbi druge stopnje, ni izkazal, da bi imel pravno korist za udeležbo v postopkih naložitve omejitve dostopa do spletne strani X. ponudnikom storitev informacijske družbe po 43. členu ZUP. Tako tudi po presoji sodišča, ob upoštevanju citirane določbe drugega odstavka 82. člena ZUP, tožnik niti s tem ugovorom ne more uspeti.

Sodišče pa zavrača tudi (pavšalen in nekonkretiziran) tožbeni ugovor, da so sodniki tega sodišča pred izdajo zgoraj navedenih sodb (pred julijem 2011) koordinirali odločitev s predstavniki organa prve stopnje. V zvezi s tem vprašanjem je tožnik namreč že v letu 2011 podal predloge za izločitev posameznih sodnikov tega sodišča, vendar pa so bile vse njegove zahteve pravnomočno zavrnjene oziroma je bil postopek pravnomočno ustavljen.

Po vsem povedanem sodišče zaključuje, da so tožbeni ugovori neutemeljeni, izpodbijani sklep pa pravilen in zakonit, zato je tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.