Jedro

Naročnik posla ni dolžan izplačati plačila, preden podjemnik ne izpolni svoje obveznosti (doseže končnega rezultata). Drugačna je le situacija, kadar se posel opravlja po delih in pridobi podjemnik pravico do plačila za tisti del posla, ki je opravljen in s strani naročnika prevzet.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I., II., IV. in V. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: - se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 31471/2008 z dne 02. 06. 2008 razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka); - je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15 dni plačati 16.572,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 15.178,32 EUR za čas od 28. 05. 2008 do plačila in od zneska 1.394,31 EUR za čas od 10. 03. 2009 do plačila (II. točka izreka); - se v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrne (III. točka izreka); - je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15 dni povrniti njene izvršilne stroške v znesku 125,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 02. 07. 2008 do plačila (IV. točka izreka) - je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15 dni povrniti njene nadaljnje stroške v znesku 1.615,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper I., II. IV. in V. točko izreka sodbe vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da „izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.“

3. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno neizpodbijana je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki dne 27. 02. 2007 skupaj še s sedmimi drugimi naročniki sklenili pogodbo za projektantska dela št. 06-06/M (v nadaljevanju pogodba, B3a), s katero se je tožeča stranka (kot izvajalec) za toženo stranko (kot naročnik) zavezala izdelati geodetski načrt, posebne strokovne podlage in lokacijski načrt za območji B26 P. in B24 S.S. v K.. V 6. členu pogodbe sta se stranki dogovorili za prvi obrok plačila v višini 30% celotne pogodbene vrednosti (ob upoštevanju deleža, ki pade na toženo stranko, t.j. 64,32%) po oddaji predloga tožeče stranke za drugo prostorsko konferenco.

6. Tožena stranka v pritožbi izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da pogodba še vedno velja in da kot takšna zavezuje obe njeni stranki. Sklicuje se na naknadno nemožnost izpolnitve in posledično na razvezo pogodbe po 116. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ob upoštevanju odstopa treh drugih naročnikov (F., d.o.o., S., d.d., in L., d.d.). Pritožbene navedbe so neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka tudi na izrecen poziv tožeče (dopis z dne 09. 10. 2009, A10) ni odstopila od pogodbe (drugi odstavek 226. člena OZ). Navedb o razvezani pogodbi pa tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni podala (286. člen ZPP), ampak se je nasprotno sama sklicevala na preuranjenost izdanega in vtoževanega računa (glej npr. zadnji odstavek tč. 2 pripravljalne vloge z dne 22. 12. 2008, list. št. 29). Iz tega sledi, da je štela, da je pogodba še vedno v veljavi, le njena obveznost plačila da še ni zapadla. Na veljavnost pogodbe se je posredno sklicevala tudi tožeča stranka, ko je v 6. točki pripravljalne vloge z dne 06. 02. 2009 (list. št. 34) navajala, da je prišlo (zgolj) do prekinitve izvajanja pogodbe in da je projekt zastal. Ker torej tožeča stranka navedb o razvezi pogodbe pred sodiščem prve stopnje ni podala, je neutemeljeno tudi njeno pritožbeno sklicevanje na izpoved L. R. oziroma zmotno upoštevanje izpovedi J. M.. Izpoved priče namreč pomanjkljive trditvene podlage stranke ne more nadomestiti, saj je namenjena „zgolj“ dokazovanju že zatrjevanih dejstev.

7. Nadalje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka svojo obveznost po pogodbi do izdaje vtoževanega računa (plačilo prvega obroka) izpolnila. Tožena stranka namreč pripomb na njeno delo (pripravljeno dokumentacijo), prejeto na sestanku dne 14. 12. 2007 ni podala pravočasno. Zato njen ugovor, da tožeča stranka njenih pripomb zmotno ni upoštevala in da posledično obveznost tožeče stranke po pogodbi ni bila pravilno izpolnjena, ni utemeljen. Pripombe, ki jih je tožena stranka podala z dopisom z dne 05. 05. 2008 (B3), torej več mesecev po pozivu tožeče stranke k dajanju pripomb, utemeljujejo pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da so bile te prepozne in da jih tožeča stranka zato ni mogla niti morala upoštevati.

8. Pogodba o delu je po svojem bistvu res pogodba, pri kateri ima podjemnikova obveznost značilnosti obligacije rezultata. Navedeno pomeni, da je podjemnik do plačila upravičen šele, ko/če v celoti in pravilno doseže ta rezultat - izpolni svojo obveznost. Oziroma drugače: naročnik posla ni dolžan izplačati plačila, preden podjemnik ne izpolni svoje obveznosti (doseže končnega rezultata). Drugačna je le situacija (kot v zadevnem primeru), kadar se posel opravlja po delih in pridobi podjemnik pravico do plačila za tisti del posla, ki je opravljen in s strani naročnika prevzet (četrti odstavek 642. člena OZ). Navedeno pomeni, da je s tem, ko je tožena stranka prevzela dokumentacijo tožeče stranke na sestanku dne 14. 12. 2007 in nanjo ni podala (pravočasnih) pripomb, nastopila njena obveznost plačila prvega obroka plačila, skladno z določbo 6. člena pogodbe.

9. Prav tako ni utemeljeno pritožbeno opozarjanje na napake v izpolnitvi zaradi neizdelave variantnih prostorskih rešitev. Ob ugotovitvah, ki jih pritožba ne napada, t.j. da je bila obveznost tožeče stranke podati variantne rešitve izrecno določena v 8. členu pogodbe, da za presojo njene izpolnitve ni potrebno posebno strokovno znanje ter nadalje da tožena stranka ugovora o izostanku variantnih rešitev do izdelave izvedenskega mnenja ni podala, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da s takšnim ugovorom tožena stranka v postopku ne more uspeti.

10. V zvezi s presojo višine vtoževane terjatve je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožeča stranka obveznost po pogodbi izpolnila, da je bil v pogodbi določen ključ delitve, ki je za toženo stranko predpisoval 64,32% delež na pogodbeni ceni storitve ter da je bilo v 6. členu pogodbe dogovorjeno poračunavanje avansa šele ob zadnjih dveh obrokih, zaradi česar avansa ob presoji vtoževane terjatve (po prvem obroku) ni mogoče upoštevati. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tožena stranka deležu v višini 64,32% pred prejemom izvedeniškega mnenja ni ugovarjala, pri čemer gre za pogodbeno dogovorjen delež, ki je bil strankama od sklenitve pogodbe naprej znan.

11. Pritožba v zvezi z obračunom avansa ob ugotovitvi veljavnosti pogodbe zmotno razume dolžnost materialno procesnega vodstva po 285. členu ZPP. Ta je namreč določena v tesni povezanosti z dolžno skrbnostjo strank pri navajanju in dokazovanju. Pritožnik s sklicevanjem na 285. člen ZPP tako ne more od sodišča zahtevati, da nadomesti njegovo trditveno breme. Kršitev materialno procesnega vodstva je mogoče ugotoviti zgolj v primerih, ko stranki ni mogoče očitati, da bi lahko, če bi bila zadosti skrbna, pravočasno navedla vsa pravnorelevantna dejstva in zanje ponudila dokaze. V konkretnem primeru tožena stranka temu standardu ni zadostila, četudi je tožeča stranka podala navedbe, iz katerih izhaja veljavnost pogodbe (glej tč. 6 obrazložitve te sodbe), le-teh ni prerekala, še manj ponudila trditve o nezmožnosti izpolnitve in posledično o razvezi pogodbe. Drugačno ravnanje sodišča prve stopnje bi tako prekršilo njegovo obveznost biti nepristransko in bi hkrati kršilo eno temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem (22. in 23. člen Ustave RS). Nadalje pa predstavlja pomemben kriterij skrbnosti tožene stranke tudi dejstvo, da je slednjo v postopku zastopal kvalificirani pooblaščenec. V skladu z zahtevo po dejanski enakopravnosti strank v postopku je, da je aktivnost sodišča v obratnem sorazmerju s stopnjo skrbnosti, ki se lahko pričakuje od stranke.

12. Ker pritožba ne pojasni, v čem so zatrjevana nasprotja med razlogi sodbe in vsebino listin v spisu oziroma kateri razlogi sodbe da so nejasni, je očitek bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena pavšalen in ne omogoča konkretiziranega odgovora pritožbenega sodišča. 13. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I., II., IV. in V. točki izreka (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Navedbe v odgovoru na pritožbo tožeče stranke po prepričanju pritožbenega sodišča niso pripomogle k rešitvi zadeve, zato stroške odgovora na pritožbo ocenjuje kot nepotrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP).