Jedro

Če gozdarski inženir pri delu vede krši pravila za varno delo in klesti veje v popolnem nasprotju z njimi, ugotovitev o 40-odstotni krivdi tožnika, ni v njegovo škodo. Res so bile okoliščine, v katerih je delal, dokaj neugodne in tožnik ni mogel izbirati drevesa, na katerem je bilo treba kontrolirati razvoj lubadarja, toda odločitev na kateri strani debla bo klestil veje, je bila njegova.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 498.000,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 1.4.1999 dalje, v presežku pa je zavrnilo tožnikov zahtevek. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri delu v gozdu v okolici Šoštanja, ko je 16.5.1995 kontroliral razvoj lubadarja in je moral na 50-odstotni strmini klestiti veje z drevesa, ki je padlo zaradi snega. Zato je štelo, da je šlo za delo s povečano nevarnostjo, za katerega je odgovorna tožena stranka, tožnikovo krivdo pa je ocenilo na 40 odstotkov, ker je pri delu vede kršil navodila za varno delo. Zato mu je prisodilo 60 odstotkov od pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo in sicer: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 750.000,00 tolarjev ter za strah 80.000,00 tolarjev. Ker tožnik s sodbo ni bil zadovoljen, se je pritožil, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvega sodišča. Proti zavrnilnemu delu sodbe, ki je postala pravnomočna z odločitvijo pritožbenega sodišča, je tožnik pravočasno vložil obširno revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi reviziji in spremeni izpodbijani sodbi, tako da prisodi vso zahtevano odškodnino, podrejeno pa, naj sodbi v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z odgovornostjo meni, da sta sodišči zmotno ugotovili tožnikovo sokrivdo v višini 40 odstotkov. Pravilno sta sicer ugotovili, da je tožnik opravljal delo s povečano nevarnostjo, nista pa se ukvarjali z vprašanjem, če je tožnik klestil veje od sebe proč, delno od sebe, delno proti sebi ali čisto proti sebi. Dodaja, da je prišlo do nesreče zaradi povratnega udarca, ker se je sekira odbila od veje in ne zaradi sekanja v napačni smeri. V zvezi s sekanjem vej sta sodišči delno upoštevali tožnikovo izpoved, da vej ni klestil na nasprotni strani debla, nista pa upoštevali pristavka, da na nasprotno stran debla sploh ni mogel stopiti, ker je drevo padlo v hudo strmino in v grmovje in da ni mogel sekati drugje. Ko sodišči tožniku očitata, da ni upošteval pravil za varno delo, bi morali pojasniti, kako naj bi brez kršitve pravil v danih okoliščinah opravil delo. Na to, da prvo sodišče ni ugotovilo vseh dejanskih okoliščin, ali jih je ugotovilo zmotno, je tožnik opozoril že v pritožbi, toda sodišče druge stopnje na to ni odgovorilo. Zato mu revizija očita kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik očita sodiščema prve in druge stopnje, da nista odgovorili na pojasnilo v neki drugi sodbi vrhovnega sodišča (VIII Ips 218/98 in drugih), da je delavčeva odgovornost podana samo v primeru, če je zakrivil škodni dogodek iz hude malomarnosti ali naklepno, kar pa v danem primeru ni bil slučaj. V svojih izvajanjih, v katerih navaja kot podobne primere celo primere, v katerih je šlo za prometne nesreče, prikazuje, da sodna praksa prisoja sokrivdo le v izjemnih primerih in da tožnik ni bil enakopravno obravnavan pred sodiščem, kar je kršitev ustavno varovane človekove pravice. Tožnik podaja svojo dokazno oceno, v kateri poudarja 50-odstotno strmino in težko dostopne okoliščine, pomanjkanje zaščitnih sredstev za varstvo pri delu in zaključuje, da gre za nevarno delo. Na koncu se "pritožuje" tudi zaradi prisojene višine denarne odškodnine in poudarja, da sodišči nista dovolj upoštevali telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, pri čemer so bile tožnikove splošne življenjske aktivnosti zmanjšane dva meseca, bolečine pa bo tožnik čutil vse življenje. Tudi odškodnina za strah si komaj zasluži to ime. V zvezi z zavrnitvijo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti pa navaja, da se je pritožil proti zavrnitvi, toda pritožbeno sodišče na to ni odgovorilo. Ker je tožnik izpovedal, da mu je zaradi brazgotine neprijetno, sodišči pa sta razsodili, da ne trpi duševnih bolečin, meni, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega gre za zmotno uporabo materialnega prava, ker ni pričakovati, da bi tožnik neprestano nosil dolge hlače (celo na kopanju).

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Ker tožena stranka v reviziji navaja člene iz novega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99), je treba pojasniti, da je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon, vendar je sodišče v konkretnem primeru še naprej uporabljalo določila ZPP 1977 (v nadaljevanju ZPP). Razlog za to je v prvem odstavku 498. člena ZPP, po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo novega zakona na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Kolikor tožnik v reviziji navaja svojo dokazno oceno in izraža nestrinjanje z dokazno oceno, ki sta jo naredili sodišči prve in druge stopnje, je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno poenotenju sodne prakse o pomembnejših procesnih in materialnih vprašanjih, zato po tretjem odstavku 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Očitane bistvene kršitve procesnega zakona niso podane, ker je sodišče prve stopnje v pravilno izvedenem postopku ugotovilo dejansko stanje in v obrazložitvi svoje sodbe navedlo izvedene dokaze, jih ocenilo ter navedlo predpise, na katere je oprlo sodbo (četrti odstavek 338. člena ZPP). Tako je ugotovilo, da je bil tožnik strokovno usposobljen za varno delo in da se je zavedal, da krši navodila za varno delo, ker ni klestil vej na nasprotni strani debla in proč od sebe. Sodišče druge stopnje je to dokazno oceno sprejelo in v drugem in tretjem odstavku na tretji strani sodbe natančneje pojasnilo materialno pravo, ki ga je upoštevalo. Na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, je odgovorilo (prvi odstavek 375. člena ZPP), zato ni zakrivilo bistvene kršitve iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, kot navaja revizija. Bistveno je, da tožnik, ki res ni mogel izbirati drevesa, ni sekal vej na nasprotni strani od mesta, kjer je (lahko) stal in proč od sebe, ker se sicer ne bi poškodoval. Ali je sekal "delno proti sebi ali čisto proti sebi", kot navaja revizija, ni odločilnega pomena. Ali je bilo njegovo delo res tako nevarno, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke, za odločitev o tožnikovi reviziji ni pomembno, pomembno je le vprašanje tožnikove sokrivde, ki je nedvomno podana. Če gozdarski inženir pri delu vede krši pravila za varno delo in klesti veje v popolnem nasprotju z njimi, ugotovitev o 40-odstotni krivdi tožnika, ni v njegovo škodo. Res so bile okoliščine, v katerih je delal, dokaj neugodne in tožnik ni mogel izbirati drevesa, na katerem je bilo treba kontrolirati razvoj lubadarja, toda odločitev na kateri strani debla bo klestil veje, je bila njegova. Revizijska izvajanja o tem, da bi bil tožnik lahko sokriv, če bi ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti, so v konkretnem primeru zmotna. Res je treba po predpisih o odškodninski odgovornosti in varstvu pri delu upoštevati, da je delavec v delovnem procesu včasih zaradi utrujenosti, želje po tem, da bi pravilno opravil delo in tako dalje tudi manj pazljiv, toda to ne more izključiti tožnikove krivde, ki je vede ravnal v nasprotju s pravili o varnem delu.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pri presoji pravične odškodnine pravilno uporabili materialno pravo (Zakon o obligacijskih razmerjih, ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje natančno opisalo na peti in šesti strani utemeljitve sodbe. Ker je šlo za lahko telesno poškodbo in je bil tožnik v staležu od 16.5. do 7.7.1995, poškodba pa ni pustila funkcionalnih posledic, ni razlogov za priznavanje duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Tožniku je zaradi rane ostala le 4 cm dolga in 1cm široka brazgotina na kolenu, ki jo je izvedenec označil kot kozmetični defekt, tožnik pa je pojasnil, da mu je sicer neprijetno ob vprašanju od kod mu brazgotina. Ker je v 200. členu ZOR predvidena pravica do denarne odškodnine samo v primeru, ko je duševno trpljenje zaradi skaženosti intenzivno, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ravnali, ko sta zavrnili zahtevek za to obliko nepremoženjske škode, saj je namen satisfakcije v tem, da ublaži hudo trpljenje v oškodovančevi duševnosti in ne samo neprijetnega občutka. Zato bi denarna odškodnina za to obliko škode šla na roko težnjam, ki niso združljive z naravo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Odškodnina za ugotovljene telesne bolečine, ki jih je tožnik med zdravljenjem trpel kot močnejše dva dni, nato pa so pojemale, a se včasih pojavljajo še sedaj in se bodo pojavljale v bodoče ter nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki so se odražale v času dvodnevne hospitalizacije, enaindvajsetdnevnega nošenja longete ter kontrol pri zdravniku in nekaj fizioterapij, nikakor ni prenizka. Tudi v zvezi s prisojeno odškodnino za strah sodišče nima pomislekov, saj ni šlo za intenziven strah in tudi dolgotrajen ni bil. Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zaradi tega je sodišče po 393. členu ZPP zavrnilo revizijo. Zavrnilo je tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov, ker revizija ni bila utemeljena (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).