Jedro

Gozdarjevo delo, klestenje vej na neravnem in močno hribovitem terenu (50 %) je nevarna dejavnost - negmotna škoda.

Izrek

Pritožbi se z a v r n e t a kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožnici trpita sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka objektivno odgovorna za tožnikovo škodo, ki mu je nastala v delovni nezgodi 16.5.1995. Pri kontroli razvoja lubadarja na drevesu v gozdu blizu Šoštanja se je tožnik telesno poškodoval. Ocenilo je, da je zaradi kršenja pravil o varnem klestenju vejevja z drevesa sam do 40 % prispeval k nastanku škodnega dogodka, zato mu je prisodilo 60 % odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti zdravljenja upoštevanje začasne psihične bolečine zaradi zmanjšanja telesnih aktivnosti v času staleža bolnih. Za to obliko škode je tožniku dosodilo odškodnino v znesku 750.000,00 SIT, za strah pa znesek 80.000,00 SIT, odbilo pa 40%, kolikor znaša njegov prispevek k škodnemu dogodku. Višji zahtevek za ti dve obliki škode in ves zahtevek za psihične bolečine za skaženost in za zmanjšanje življenjske aktivnosti je zavrnilo. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka zoper zanjo neugodni del sodbe in obe iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Obe sta predlagali spremembo sodbe v svojo korist ali pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Tožeča stranka je v pritožbi obširno in obrazloženo zatrjevala, da je tožnik v okviru svojih delovnih dolžnosti klestil veje z lovilnega drevesa zaradi kontrole, ali se je lubadar razvil. Opisala je, da je tožnikovo delo v okoliščinah, v katerih je delal brez zadostne zaščitne opreme in delovnih pripomočkov bilo nevarno in da k nastanku nezgode ni tožnik prav nič prispeval. Tožeča stranka se je pritožila obrazloženo tudi zoper zavrnjeni del zahtevane odškodnine. Tožena stranka pa je nasprotno v pritožbi trdila, da je tožnik sam zaradi kršenja osnovnih zaščitnih pravil za varno delo z orodjem, ki je neprimerno za klestenje vej, zakrivil iz malomarnosti delovno nezgodo. Zato mu tožena stranka ni dolžna plačati nobene odškodnine. Pojasnila je, da delavci tožene stranke opravljajo javno gozdarsko službo in ne operativnega gozdarskega dela, zato zaščitnih oblačil ne potrebujejo v kolikor upoštevajo vsaj minimalne standarde varnega dela v gozdu. V konkretnem primeru pa se tožnik ni držal varnostnih predpisov niti v najmanjši meri. Tožena stranka tudi meni, da ni razvidno iz obrazložitve sodbe, zakaj sodišče šteje tožnikovo delo za delo s povečano nevarnostjo. Delo s povečano nevarnostjo mora po čl. 173 biti povezano s splošnimi in trajnimi elementi povečane nevarnosti, ne pa s slučajnimi in občasnimi okoliščinami. Do nezgode je prišlo le zaradi tega, ker je tožnik zanemaril najbolj osnovna pravila varnega dela, čeprav je opravil preizkus iz varnega dela v gozdu in je izobražen gozdarski strokovnjak. Za pregled napadenosti konkretnega drevesa z lubadarjem se je odločil sam in bi moral izbrati skrbno način in okoliščine za opravljanje svojega dela. Zato pritožba šteje, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno in tudi materialno pravo ni pravilno uporabljeno zlasti v delu odločbe sodišča prve stopnje, ko je odmerjalo višino odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel. Tožena stranka je tudi odgovorila na pritožbo tožeče stranke in v bistvu vztrajala pri svojih pritožbenih navedbah. Pritožbi nista utemeljeni. Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90 - v nadaljevanju: ZPP), saj je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje zbralo v dokaznem postopku vse dokaze, potrebne za sprejem dokazne ocene o odgovornosti za tožnikovo škodo in ocene višine odškodnine, ki mu zanjo pripada v smislu načel uzakonjenih v čl. 200 in 203 ZOR. Odškodninska odgovornost je odgovornost stranke, da poravna škodo, za katero je odgovorna. Ne zadostuje, če škodo le ugotovimo, ampak jo je potrebno obravnati iz pravnega stališča, kdo je za nastanek pravno priznane škode odgovoren. Odškodnino za škodo je mogoče zahtevati le od subjekta, ki je zanjo krivdno ali objektivno odgovoren. Po čl. 158 ZOR je krivdno odgovoren za škodo, kdor jo povzroči namenoma ali iz malomarnosti in je nedopustno ravnal, kršil pravo, ki varuje kakšen zavarovan interes oškodovanca. Objektivno pa je odgovoren, kdor povzroči škodo z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. Po čl. 173 ZOR šteje, da škoda izvira od nevarne stvari ali dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Nevarnost pa mora biti taka, da pomeni v okoliščinah, ki jih kdo ustvari, posebno nevarnost, ki je kljub skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo in tako škodnega dogodka pravočasno odvrniti. Če pa je oškodovanec tudi sam prispeval, da je nastala škoda, ali da je bila večja kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (čl. 192 ZOR). Pri odmerjanju višine odškodnine za negmotno škodo je sodišče dolžno upoštevati pravno podlago, ki je v določbah I in II. odst. čl. 200 in čl. 203 ZOR. Po teh zakonitih določilih mora sodišče pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri tem pa paziti, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Zato je potrebno pri določanju odškodnine upoštevati širše okvire, ki se izražajo v medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje. Hkrati pa mora upoštevati tudi specifične okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta kaže v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic in druge življenjske okoliščine. Kraj, čas in potek škodnega dogodka v tej pravdi ni sporen in ga je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi tožnikove strankine izpovedi in pričevanja priče K., ki ni bil daleč ob škodnem dogodku. Vpogledalo je nekatere dokumente, kot so prijava nesreče in zdravstvena dokumentacija. Ugotovilo je, da je do poškodbe prišlo v okolici Š. v gozdu, ki je bil v lasti zasebnika. Teren je tam zelo strm - 50 % nagib. Lastnik gozda in tožnik sta kontrolirala lovna drevesa zaradi napadov lubadarja. Lovno drevo je bilo določeno izmed dreves, ki ni bilo posekano, ampak je padlo zaradi snega. Ležalo je na težko dostopnem mestu. Kontrola lovnega drevesa zaradi lubadarja poteka tako, da se drevo na določenem mestu, če je gosto porastlo, najprej oklesti vej. Nato se odstrani lubje na površini 20x20 cm in preveri prisotnost lubadarja. Izvedenec je pojasnil, kako je treba paziti, ko se klesti veje. B. Š., dipl. ing. gozdarstva, stalni sodni izvedenec in cenilec za gozdarstvo je med drugim opisal tudi naloge revirnega gozdarja v javni gozdarski službi. Eno izmed glavnih del revirnega gozdarja je odkazovanje ali žigosanje drevja za posek. Zato potrebuje revirni gozdar odkazilno kladivo, ki ima na eni strani kovinskega dela žig, na drugi pa majhno rezilo, sekirico, ki ni namenjena sekanju ali kleščenju. S to sekirico zaseka revirni gozdar v lubje tako, da ga odstrani, gladko mesto pa nato ožigosa. Več možnosti je, da revirnemu gozdarju iz kakršnihkoli razlogov sekirico spodnese in zaradi tega obstoja možnost, da se pri tem telesno poškoduje. Zato velja zlasti pravilo, da se seka vedno proč od sebe. Zaščitna sredstva gozdarskega strokovnega delavca so dobri čevlji. Kar zadeva kontrolo razvojne faze lubadarja je izvedenec pojasnil, da si gozdar ne more sam poljubno izbrati terena ali drevesa. Konkretno pri tem delu mora pogledati pod skorjo primernega in ležečega drevesa, da vidi v kakšni fazi je razvoj lubadarja. Če je drevo gosto porastlo z vejami, jih mora oklestiti, da lahko odstrani toliko lubja, da vidi, kaj se pod lubjem dogaja. Pri klestenju je potrebna skrajna pazljivost, predvsem sekanje od sebe in po možnosti na nasprotni strani drevesnega debla. Zakon o gozdovih deloča v čl. 56, da so naloge Zavoda za gozdove med drugim zbiranje podatkov o stanju in razvoju gozdov in spremljanje biološkega ravnotežja v gozdovih. Tožnik je torej opravljal kontrolo razvojne faze lubadarja v okviru svojih rednih delovnih nalog. Na podlagi opisanega je ocena sodišča prve stopnje, da je bilo v danih okoliščinah tožnikovo delo nevarno delo, pravilna, odgovornost tožene stranke pa objektivna predvsem zaradi terena na kakršnem se je tožnik nahajal v času poškodbe in svoje delo opravljal. Na 50 % strmini je tožnik v tako otežkočenem položaju moral klestiti veje. Klestil jih je z odkazilnim kladivom, ki ga je na suhi veji odbilo v nogo in ga poškodovalo. Tožena stranka tožniku ni dala na razpolago drugo primerno kladivo ali sekiro, da bi njegovo delo bilo bolj zaščiteno.Ta slednja okoliščina kaže na krivdno odgovornost tožene stranke. Sicer pa izvedenec meni, da ni mogoče izključiti, da bi do poškodbe prišlo tudi, če bi tožnik sekal z drugo sekiro. Tožnik je strokovno usposobljen za svoje delo in je vede kršil navodila za varno delo. Ni klestil vej na nasprotni strani kjer je stal in proč od sebe kot to predpisi navajajo, čeprav je vedel, da bo moral močno udariti, da bo lahko suho vejo odbil. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je tudi sam prispeval, da je nastala škoda in da je večja kot bi bila, če bi se držal varnostnih predpisov. Pri tem je upoštevalo, da je narava njegovega dela zaradi nalog, ki jih opravlja takšna, da se v določenih okoliščinah (velika strmina, neraven teren), le težko držijo varnostnih predpisov. Njegovo odgovornost je za nastanek škodega dogodka in njegove posledice ocenilo na 40% in, da je zato tožena stranka do 60 % odgovorna za tožnikovo škodo. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Tožnik je zavestno kršil predpise o varnem delu in je sam opisal, da je klestil veje z neprimernim delovnim sredstvom, tako da ni stal na nasprotni strani debla. Verjeti mu je, da so ga k temu silile dane okoliščine. Vendar pa je njegov prispevek k nastanku škodnega dogodka tako, kot je ocenilo sodišče prve stopnje 40 %. Zato je do te višine sam odgovoren za svojo škodo, tožena pa v tem obsegu razbremenjena svoje odgovornosti. Na podlagi opisanega pritožbi pravdnih strank, v kolikor napadajo temelj, to je odgovornost za ta škodni dogodek, nista utemeljeni. Neutemeljeni pa sta tudi pritožbi v kolikor napadata višino prisojene odškodnine za škodo, ki jo je tožnik v tem škodnem dogodku utrpel. Izvedenec iz medicinske stroke prim. dr. M. S. je ugotovil, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel rano z vreznino kože na levem kolenu. Zaradi tega je trpel hude bolečine 2 dni, srednje 3, lažje 10, občasne pa 14 dni, skupno je torej trajalo bolečinsko obdoje, 30 dni. V bolnici je bil 2 dni, longeto je nosil 21 dni, hodil je na fizikalne terapije in kontrole pri zdravniku. K temu tožnik dodaja, da ga noga občasno boli pri hitrih gibih - skokih in preobremenitvah. Izvedenec pa je ocenil,da so tožnikove življenjske aktivnosti bile v veliki meri zmanjšane 2 meseca. Tožnik je za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja zahteval odškodnino v znesku 900.000,00 SIT sodišče pa je ocenilo, da je pravična odškodnina 750.000,00 SIT. Pri tem je upoštevalo mladost tožnika (29 let) in naravo njegovega dela, to je, da dela veliko na terenu, v gozdovih in da mora često preskakovati ovire in pri delu tudi nogo preobremenjevati. Zato se pritožbeno sodišče oceni sodišča prve stopnje o višini dosojene odškodnine pridružuje. Upoštevaje vse opisano pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine v tem znesku upoštevalo vsa načela iz čl. 200 ZOR. Za strah je tožnik zahteval odškodnino v znesku 200.000,00 SIT. Izvedenec je ugotovil, da je trajal primarni strah 2 uri, sekundarni pa zaradi strahu pred trajnimi posledicami 14 dni. Če se upošteva, da se je tožnik poškodoval v težko dostopnem gozdu daleč od možne zdravniške pomoči, je verjeti, da je utrpel hud primarni strah. Pri svojem delu mnogo hodi po zahtevanih in neravnih terenih in je sekundarni strah, zaskrbljenost za zdravje noge, bil utemeljen. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je pravična odškodnina za to obliko škode 80.000,00SIT, pritožbeno sodišče pa meni, da je odmera odškodnine v tem znesku skladna z načeli iz čl. 200 ZOR. Ker pa je tožnik k nastanku svoje škode prispeval 40 %, je od seštevka odmerjene odškodnine odšteti 40 %. Tako je sodišče prve stopnje pravilno z izpodbijano sodbo odločilo o višini tožnikove odškodnine. Nasprotni pritožbeni pomisleki so neutemeljeni. Pritožbi tudi v tem delu zato nista uspešni in jih je pritožbeno sodišče zavrnilo. Ker pritožbeni stranki s pritožbama nista uspeli, trpita vsaka sama svoje pritožbene stroške (čl. 154 v zvezi s čl. 166 ZPP/77).