Jedro

Pravilno je izhodišče sodišča druge stopnje, da tožničino plačilo temelji na njeni odškodninski obveznosti in da je s spornim plačilom tožencu poravnala škodo, ki je zaradi del na njenem stanovanju nastala na njegovem stanovanju. Po 165. členu OZ odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Tožnica bi po plačilu odškodnine lahko zahtevala vrnitev plačanega le, če bi dokazala, da za povzročitev škode ni kriva (prvi odstavek 131. člena OZ). Tožnica pa tega niti v postopku pred nižjimi sodišči, niti v revizijskem postopku ni zatrjevala in dokazovala.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnici je bilo z zamudno sodbo naloženo, da mora tožencu plačati odškodnino za premoženjsko škodo, ki je nastala na njegovem stanovanju zaradi opravljenih gradbenih del na stanovanju tožnice. Zamudna sodba je postala pravnomočna in izvršljiva, toženec pa je na njeni podlagi zoper tožnico predlagal izvršbo. Tožnica je v izvršilnem postopku terjatev (glavnico in zamudne obresti) plačala. Po izvršenem plačilu je uspela s predlogom za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti zamudne sodbe, nato pa je zoper njo vložila pritožbo. Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo, zamudno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je toženec odškodnino od tožnice že prejel, je v ponovljenem postopku odškodninsko tožbo zoper tožnico umaknil, tožnica pa je z umikom soglašala.

2. V tem postopku tožnica od sodišča zahteva, naj razsodi, da ji je toženec dolžan vrniti plačano odškodnino in obresti po pravilih o neupravičeni obogatitvi.

3. Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da tožnica ni niti trdila, da bi si pridržala pravico plačani znesek v primeru razveljavitve zamudne sodbe zahtevati nazaj, da plačila tudi ni izvršila zaradi zmote, sile ali prevare (izjema od pravila vračanja po 191. členu Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Poudarilo je tudi, da je toženec po razveljavitvi zamudne sodbe izrecno navedel, da tožbo umika zaradi izpolnitve zahtevka, tožnica pa se je z umikom strinjala. Sodišče je opozorilo, da bi tožnica, če je menila, da je zahtevek neutemeljen, morala z nasprotovanjem umiku tožbe skušati doseči zase ugodno zavrnilno sodbo.

4. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo. Pojasnilo je, da plačilo ni bilo opravljeno brez pravne podlage, saj pravna podlaga tožničinega plačila ni bila kasneje razveljavljena zamudna sodba, temveč tožničina odškodninska obveznost, ki temelji na prvem odstavku 131. člena OZ; tožnica je namreč s svojim soglasjem k umiku tožbe v ponovljenem postopku konkludentno soglašala s tem, da je izpolnila svojo odškodninsko obveznost. Če bi menila, da njeno plačilo nima podlage, bi morala umiku tožbe nasprotovati in šele pravnomočna zavrnitev odškodninskega tožbenega zahtevka bi pomenila, da njeno plačilo ni imelo pravne podlage.

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje v povezavi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 311/2012 z dne 29. 11. 2012 dopustilo glede vprašanja, ali ima stranka, ki je plačala terjatev na podlagi pravnomočne sodbe, ki je razveljavljena v obnovljenem postopku, potem pa zaradi umika tožbe ni prišlo do ponovne meritorne odločitve, pravico zahtevati nazaj tisto, kar je plačala, na podlagi tretjega odstavka 190. člena OZ.

6. Tožnica sedaj vlaga revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vztraja pri stališču, da je bila (takrat pravnomočna) zamudna sodba podlaga za njeno plačilo, z razveljavitvijo sodbe pa je ta podlaga odpadla. Dejstvo umika tožbe po oceni tožnice ničesar ne spreminja, saj 190. člen OZ izrecno zahteva plačilo glede na določeno podlago. Vztraja, da je ta podlaga kasneje odpadla.

7. Sodišče je revizijo vročilo tožencu, ki pa nanjo ni odgovoril. 8. Revizija ni utemeljena.

9. Bistvo revizijskih navedb je mogoče strniti v stališče, da že sama razveljavitev sodbe, s katero je bilo tožnici naloženo plačilo odškodnine, pomeni odpadlo pravno podlago in da s tem nastane obveznost vrnitve prejetega po tretjem odstavku 190. člena OZ. Vendar pa takšno stališče tudi po oceni revizijskega sodišča ni pravilno.

10. Pravilno je izhodišče sodišča druge stopnje, da tožničino plačilo temelji na njeni odškodninski obveznosti in da je s spornim plačilom tožencu poravnala škodo, ki je zaradi del na njenem stanovanju nastala na njegovem stanovanju. Po 165. členu OZ odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Tožnica bi po plačilu odškodnine lahko zahtevala vrnitev plačanega le, če bi dokazala, da za povzročitev škode ni kriva (prvi odstavek 131. člena OZ). Tožnica pa tega niti v postopku pred nižjimi sodišči, niti v revizijskem postopku ni zatrjevala in dokazovala. Opustitev trditev v tej smeri pa pomeni, da tožnica ni uspela dokazati, da dolg ni obstajal in da je bilo plačilo izvršeno brez pravne podlage. Revizijsko sodišče se tako strinja z odločitvijo sodišča druge stopnje, da tožničin obogatitveni zahtevek ni utemeljen.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe.