Jedro

Pravnomočna sodba ne pušča dvoma o obstoju dolga.

Ker tožnica ni ne zatrjevala, ne dokazala, da bi bilo sporno plačilo opravljeno brez pravne podlage, da torej ne obstoji njena odškodninska obveznost do toženca, ni upravičena do povračila tako plačanega zneska.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v 1. in 3. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 4.440,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2010 dalje do plačila (1. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je toženka dolžna povrniti tožniku škodo v znesku 3.268,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (2. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (3. točka izreka).

2. Zoper odločitev v 1. in 3. točki izreka te sodbe se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje tožnica (po nasprotni tožbi toženka, v nadaljevanju tožnica). Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njenemu tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je tožencu poravnala njegovo terjatev na podlagi pravnomočne sodbe, ki je obstajala v času plačila, zato ne gre za situacijo iz 191. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Pravnomočna odločba namreč ne pušča dvoma o obstoju dolga. Ni torej mogoče govoriti o tem, da je plačala nekaj, za kar je vedela, da ni dolžna, in da bi si zato morala pridržati pravico zahtevati vrnitev tako plačanega zneska. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje svojo odločitev opreti na tretji odstavek 190. člena OZ, saj je v času, ko je izvršila sporno plačilo, obstajala pravnomočna sodba, pozneje pa je zaradi njene razveljavitve ta podlaga odpadla. Če bi se izkazalo, da je sodišče prve stopnje kljub vsemu pravilno uporabilo 191. člen OZ, pa opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih trditev, da je sporno plačilo izvršila, ker je prodajala nepremičnino, ki je bila predmet izvršilnega postopka. Plačilo je torej izvršila, da bi se izognila neugodnim posledicam izvršilnega postopka. V sodni praksi se namreč pojem sile v smislu 191. člena OZ razlaga širše, in sicer se šteje, da je bilo plačilo opravljeno v sili, če plačnik noče prikrajšanja, vendar plača zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne.

3. Toženec (po nasprotni tožbi tožnik, v nadaljevanju toženec) na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnica pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka po tožbi in posledično zoper odločitev o pravdnih stroških (zoper odločitev v 1. in 3. točki izreka izpodbijane sodbe). Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi (odločitev v 2. točki izreka izpodbijane sodbe) je tako že pravnomočna in ni predmet pritožbenega preizkusa.

6. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da v tej zadevi ne gre za situacijo iz 191. člena OZ, na katerega se je (med drugim) oprlo sodišče prve stopnje, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. V času, ko je tožnica plačala tožencu denarni znesek, katerega vračilo sedaj s tožbo zahteva, je obstajala pravnomočna in izvršljiva sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani III P 202/2005 z dne 1. 9. 2005, s katero ji je bilo naloženo, da mora tožencu plačati ta znesek. Na podlagi te sodbe je zoper tožnico kot dolžnico tekel tudi izvršilni postopek. Zato pritožba pravilno navaja, da ni mogoče zaključiti, da je tožnica plačala nekaj, kar je vedela, da ni bila dolžna, saj pravnomočna sodba ne pušča dvoma o obstoju dolga. Ker torej ne gre za situacijo iz 191. člena OZ, so nerelevantne pritožbene navedbe o tem, da naj bi tožnica omenjeni znesek plačala zato, da bi se izognila sili.

7. Tožničin zahtevek za vračilo tožencu plačanega denarnega zneska temelji na določilih prvega in tretjega odstavka 190. člena OZ, v skladu s katerima je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če to ni mogoče, pa nadomestiti vrednost dosežene koristi; obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti pa nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sporno tožničino plačilo ni bilo opravljeno brez pravnega temelja oziroma da podlaga tega plačila pozneje ni odpadla, zato toženec s tem plačilom ni neupravičeno obogaten, tožnica pa ni neupravičeno prikrajšana. Podlaga tožničinega plačila namreč ni bila omenjena pravnomočna in izvršljiva sodba, ki je bila kasneje s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 191/2009 z dne 10. 3. 2009 razveljavljena, zaradi česar tožnica nadalje zmotno meni, da je odpadla podlaga njenega plačila. Tožničino plačilo temelji na odškodninski obveznosti. Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Tožnica je namreč s spornim plačilom tožencu poravnala škodo, ki je zaradi del na njenem stanovanju nastala na njegovem stanovanju. Res je bila tožnici povrnitev te škode naložena tudi z že omenjeno sodbo, ki je bila kasneje, že po opravljenem tožničinem plačilu razveljavljena, zadeva pa vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem nato ni prišlo do meritorne odločitve, saj je toženec (v tisti pravdi kot tožnik) tožbo umaknil prav zaradi tožničinega plačila škode, tožnica (tam toženka) pa se je z umikom tožbe strinjala. Tožnica se je torej strinjala s tem, da je izpolnila svojo odškodninsko obveznost. Če bi menila, da njeno plačilo nima nobene podlage, bi morala umiku tožbe nasprotovati in v postopku dokazati neutemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine, kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje. Šele pravnomočna zavrnitev toženčevega zahtevka za plačilo odškodnine bi pomenila, da je tožnica sporno plačilo opravila brez pravne podlage.

9. Ker torej tožnica ni ne zatrjevala, ne dokazala, da bi bilo sporno plačilo opravljeno brez pravne podlage, da torej ne obstoji njena odškodninska obveznost do toženca, ni upravičena do povračila tako plačanega zneska (190. člen OZ). Sodišče prve stopnje je zato njen tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

10. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (v 1. in 3. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).