Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka v spornem obdobju zvišala plače nekaterimi zaposlenim, kupila nov službeni avto ter izvajala nekatere druge investicije, ne vpliva na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Odpoved je zakonita, saj je tožena stranka dokazala, da je tožnikovo delo po pogodbi o zaposlitvi postalo nepotrebno, ker je ukinila njegovo delovno mesto.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba ter izpodbijani sklep v 2. točki izreka spremenita tako, da v tem delu na novo glasita: „Zavrne se zahtevek tožeče stranke, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 5. 2008 razveljavi kot nezakonita in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto svetovalec direktorja ter mu obračunati mesečno plačo za delo na delovnem mestu svetovalca direktorja, družbe v skladu s pogodbo o zaposlitvi, obračunati in odvesti pripadajoče prispevke za socialno varnost ter akontacijo dohodnine ter izplačati mesečne neto zneske plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega zapadlega obroka plače do plačila v roku 8 dni.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji.“ Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 16. 5. 2008 nezakonita in se razveljavi ter da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delovno mesto „svetovalec direktorja“ in ji obračunati mesečno plačo za delo na delovnem mestu svetovalca direktorja družbe, v skladu s pogodbo o zaposlitvi ter obračunati in odvesti pripadajoče prispevke za socialno varnost, akontacijo dohodnine in izplačati mesečne neto zneske plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega zapadlega obroka plače do plačila, dokler tožeča stranka ne bo nadaljevala delo pri toženi stranki, vse v roku 8 dni. S sklepom pa je zavrglo tožbo v delu, ko je tožnik zahteval plačilo božičnice za leto 2008, regres za leto 2009 in druge dodatke, ki so jih dobili izplačani zaposleni v tem obdobju. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna kriti sama svoje stroške postopka, tožeči stranki pa povrniti njene stroške postopka, v višini 961,30 EUR v roku 8 dni, po tem roku pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (2. točka izreka sklepa).

Zoper navedeno sodbo (smiselno pa tudi zoper 2. točko izreka sklepa) se pritožuje tožena stranka zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da bo tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljen oziroma podredno, da pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi tožena stranka navaja, da je tožniku podala redno odpoved iz poslovnega razloga, ker so se njeni poslovni rezultati v začetku leta 2008 poslabšali in so bili pod planom za leto 2008 ter so bili nižji kot v preteklem letu. Po pregledu kadrovske strukture zaposlenih je tožena stranka ugotovila, da za opravljanje svojega dela ne potrebuje delovnega mesta „svetovalec direktorja“, na katerega je bil razporejen tožnik v letu 2007, ko mu je prenehala funkcija direktorja družbe. Tožena stranka je ugotovila, da letni strošek za delovno mesto „svetovalec direktorja“ znaša približno 50.000,00 EUR, kar pa je previsok strošek za toženo stranko. Tožena stranka je tudi upoštevala, da je bilo delovno mesto „svetovalec direktorja“ zasedeno in prilagojeno zgolj zaradi zaposlitve tožnika, ko mu je prenehala funkcija direktorja. Obseg dela, ki ga je opravljal tožnik, ni bil rentabilen glede na stroške navedenega delovnega mesta in je navedeno delo bilo možno razporediti med režijske delavce, ki so ta dela opravljali že pred zasedbo delovnega mesta „svetovalec direktorja“. Tožena stranka je delovno mesto „svetovalec direktorja“ ukinila in navedeno je že samo po sebi zadosten razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovno organizacijskega razloga (sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 473/2007). Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da s tem, ko je tožena stranka zvišala plače zaposlenim, ni izkazala resnega namena znižati stroškov poslovanja. Zvišanje plač zaposlenim delavcem je bila posledica zahteve sindikata družbe R.. Zaradi neuskladitve plač v preteklih letih je bilo zvišanje plač zakonska obveznost tožene stranke, saj bi zaposleni lahko uveljavljali zvišanje plač tudi s tožbami pri pristojnem sodišču in v tem primeru bi tožena stranka morala izplačati tudi stroške sodnih postopkov in zamudne obresti. Enako velja tudi za primer izplačila jubilejnih nagrad zaposlenim za celotno delovno dobo. Tožena stranka je bila dolžna izplačati jubilejne nagrade zaposlenim, pri tem pa so odločitev o izplačilu višjih jubilejnih nagrad sprejele vse družbe v sistemu R., ki jim je tožena stranka lastniško in upravljalsko podrejena preko nadzornega sveta, tako da tožena stranka ni imela vpliva na odločitev o izplačilu višjih jubilejnih nagrad. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno zaključilo, da so z razporeditvijo delavke K.S. nastali dodatni stroški, kar kaže na to, da tožena stranka ni imela resnega namena znižati stroškov dela oziroma poslovanja. Do razporeditve delavke K.S. v računovodstvu je prišlo zaradi porodniškega dopusta delavke, ki je delo opravljala v računovodstvu in zato niso nastali dodatni stroški zaradi prerazporeditve. Povsem pavšalne in nedokazane pa so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi že zgolj dejstvo, da je tožena stranka zamenjala službeno vozilo za novega, dokazovalo, da ni imela resnega namena znižati stroškov poslovanja. Tožena stranka je že v postopku do izdaje izpodbijane sodbe navajala, da se je za nakup novega službenega avtomobila odločila, ker je s tem želela znižati potne stroške. Nov služben avto je tožena stranka dala v uporabo direktorju družbe, katerega potni stroški so, zaradi narave dela, ki ga opravlja, najvišji. Z uporabo službenega vozila se je namreč zmanjšalo izplačilo potnih stroškov direktorja družbe, kateri so presegali znesek mesečnega obroka leasinga za nov osebni avto. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so pri toženi stranki obstajali poslovni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je bila odpoved podana po zakonitem postopku, zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti kot neutemeljen, saj sodišče prve stopnje ni pristojno presojati racionalnosti in smotrnosti ukrepov tožene stranke za zmanjšanje poslovnih stroškov še posebej, ker je sodišče svojo odločitev v tem delu oprlo zgolj na izpoved tožeče stranke, ki pa ni pristojna in pooblaščena podati strokovno oceno poslovanja tožene stranke. V nasprotju s predloženimi pisnimi dokazi pa je sodišče prve stopnje tudi napačno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je preverila možnost prerazporeditve tožnika na katero drugo delovno mesto v družbi. Vsa ustrezna sistemizirana delovna mesta, za katera se zahteva VII. ali VI. stopnja izobrazbe, so v družbi že zasedena in jih zaposleni opravljajo že dalj časa in dovolj strokovno, da ni potrebe, da bi tožena stranka katerega od teh delavcev odpustila. Že pred razrešitvijo tožnika s funkcije direktorja družbe ni bilo ustreznega delovnega mesta, kamor bi ga lahko tožena stranka prerazporedila, zato je tožena stranka na novo sistemizirala delovno mesto „svetovalec direktorja“, za katerega pa se je izkazalo, da je neracionalno in nerentabilno. Tožena stranka je tudi preverila možnost prerazporeditve tožnika na delovno mesto k drugemu delodajalcu in je v ta namen predložila dopis z dne 17. 4. 2008, ki ga je naslovila na poslovodje družb v sistemu R., vendar tudi v teh družbah potrebe po delu tožnika ni bilo. Glede na navedeno tožena stranka meni, da je dokazala, da je v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preverila vse možnosti prerazporeditve tožnika na drugo delovno mesto, v smislu 88. člena ZDR. Tožena stranka se v pritožbi še posebej sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 209/2007, kjer je Vrhovno sodišče RS jasno zapisalo, da delodajalcu ni treba opravičevati sprememb načinov poslovanja in organizacij dela, ali celo dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlagala, da njeno pritožbo v celoti stroškovno zavrne kot neutemeljeno ter v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo (in izpodbijani del sklepa) sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo nepravilno odločitev.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja, da mu je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 12. 2007 na delovnem mestu „svetovalec direktorja družbe“. Tožena stranka mu je namreč dne 16. 5. 2008 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, potem ko mu je dne 16. 4. 2008 podala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka kot odpovedni razlog navedla ekonomski in organizacijski razlog in sicer, da se zaradi zmanjšanja stroškov poslovanja in racionalizacije poslovanja ukine delovno mesto „svetovalec direktorja družbe“, ker ni več potrebe po opravljanju tega dela.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je tožena stranka izpodbijano odpoved z dne 16. 5. 2008, podala v zakonitem roku in da znižanje stroškov poslovanja, ki obsega tudi znižanje stroškov dela, z namenom izboljšanja poslovnih rezultatov, predstavlja ekonomski razlog za ukinitev delovnega mesta in posledično za prenehanje potrebe po opravljanju dela ukinjenega delovnega mesta. Ugotovilo je, da je tožena stranka delovno mesto „svetovalec direktorja družbe“ dejansko ukinila, kar dokazujejo spremembe in dopolnitve predpisa o organizaciji podjetja, sistemizaciji delovnih mest in ovrednotenju delovnih mest, ki jih je direktor tožene stranke sprejel dne 17. 4. 2008. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so tudi poslovni rezultati, ki jih izkazuje tožena stranka v prvem tromesečju leta 2008 glede na primerljivo obdobje preteklega leta, nekoliko slabši. Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja tožnika v postopku zaključilo, da je bistveno, ali so bili ti nekoliko slabši poslovni rezultati v letu 2008 glede na vsesplošne slabe gospodarske razmere tudi pričakovani oziroma načrtovani ali so toženo stranko dejansko presenetili in je zato morala ukrepati. Sodišče se je pri tem oprlo na izpoved tožnika, da so bili doseženi poslovni rezultati dobri in popolnoma skladni s sprejetim planom poslovanja za leto 2008 in torej tožena stranka ni imela nobenih razlogov za zmanjšanje stroškov poslovanja, predvsem še zato, ker je tožena stranka v istem obdobju zviševala plače nekaterim uslužbencem podjetja, izplačevala jubilejne nagrade ter zamenjala službeni avto Škoda Fabia za novi Renault Clio, prav tako pa kupila nov službeni avto znamke Audi A4. Po zaključku sodišča prve stopnje so navedene okoliščine zgolj povečevale stroške poslovanja, niso pa povečale prihodkov in torej v ničemer prispevale k racionalizaciji poslovanja tožene stranke v letu 2008. Zaključek sodišča prve stopnje je napačen. Postopek in razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ureja Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007 – v nadaljevanju ZDR). Pogodbeni stranki lahko skladno s 1. odstavkom 80. člena ZDR odpovesta pogodbo o zaposlitvi z odpovednim rokom – redna odpoved. Delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved (2. odstavek 81. člena ZDR). Po 3. odstavku 83. člena ZDR mora ob nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga delodajalec pisno obvestiti delavca. Razlogi za redno odpoved pogodb o zaposlitvi delavcev s strani delodajalca so določeni v 1. odstavku 88. člena ZDR. Med njimi so po 1. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR poslovni razlogi in sicer, ko gre za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka, na kateri je po 2. odstavku 82. člena ZDR dokazno breme, dokazala, da je poslovala z izgubo, zaradi česar se je odločila za racionalizacijo poslovanja z ukinitvijo delovnega mesta „svetovalec direktorja družbe“ (Predpis o organizaciji podjetja, sistemizaciji delovnih mest in ovrednotenju delovnih mest, ki jih je direktor tožene stranke sprejel dne 17. 4. 2008 - priloga B/3), s čimer je prenehala potreba po delu „svetovalca direktorja družbe“ pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. S tako ugotovljenim dejanskih stanjem se pritožbeno sodišče strinja v celoti. Iz izkaza poslovnega izida za obdobje od januar do marec 2008 izhaja, da je tožena stranka poslovala z izgubo. Na podlagi navedenega se je tožena stranka odločila, da poslovanje racionalizira tako, da ukine delovno mesto „svetovalec direktorja družbe“, glede na oceno, da letni strošek na delovnem mestu svetovalec direktorja znaša letno cca 50.000,00 EUR.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat zavzelo stališče (VIII Ips 209/2007 z dne 28. 5. 2008 in VIII Ips 82/2007 z dne 26. 6. 2007 ter VIII Ips 104/2008), da mora delodajalec dokazati, da obstojijo ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi za prenehanje potreb po opravljanju dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi in da so ti razlogi resnični. Delodajalcu pa ni potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ali celo dokazovati njihove potrebnosti, saj tovrstnih odločitev, razen glede njihovega dejanskega obstoja, sodišče ne presoja. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno, da je zaradi navedenih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Takšna zakonska opredelitev odpovednega razloga ne izključuje primerov, ko se neko delo ali delovne naloge še vedno opravljajo, vendar ne več na nekem samostojnem delovnem mestu in po enem delavcu. Delodajalec se lahko odloči tudi za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo odda zunanjim izvajalcem.

Glede na navedeno sodišče ne presoja upravičenosti spremembe načina poslovanja in organizacije dela, zato delodajalcu ni potrebno dokazovati upravičenost spremembe načina poslovanja in organizacij dela oziroma dokazovati njihove potrebnosti, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno v dokaznem postopku ugotavljalo, kako so vplivale okoliščine, da je tožena stranka v istem obdobju zviševala plače nekaterim uslužbencem, izplačevala jubilejne nagrade, zamenjala služben avto ter kupila nov avto, na racionalizacijo poslovanja tožene stranka v letu 2008. Zaključek sodišča prve stopnje, da s tem, ko je tožena stranka v spornem obdobju zvišala plače nekaterim zaposlenim, kupila nov službeni avto ter izvajala tudi druge investicije, ni izkazala obstoja zatrjevanega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, je napačen. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi bilo potrebno tožnikov tožbeni zahtevek zavrniti, saj zanj ni pravne podlage. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP sodbo sodišča prave stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

Takšna sprememba prvostopenjske sodbe pa pomeni, da je potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožnik s svojim zahtevkom v celoti propadel, zaradi česar krije svoje stroške postopka na prvi stopnji in pritožbeni stopnji sam. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji in pritožbeni stopnji, saj gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, v takšnih sporih pa po določilih 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid v pravdi (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).