Jedro

Tožnik je v sodnem postopku uspel z zahtevkom, da je bil njegov odpoklic z dela v Republiki Srbiji nezakonit, kar je pomenilo tudi, da ni bilo podlage za to, da bi se moral javiti na delo v Slovenijo. Tožnik je imel v spornem obdobju vse pravice in obveznosti po aneksu k pogodbi o zaposlitvi, po katerem je bil dolžan opravljati delo policijskega atašeja v Beogradu in ne v Ljubljani. To posledično pomeni tudi, da zatrjevani odpovedni razlog neupravičene odsotnosti z dela v Ljubljani ni podan.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi tretje alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ker „nadrejenemu ni sporočil razlogov za svojo odsotnost z dela in je v obdobju od 1. 8. 2008 do 25. 8. 2008 neupravičeno izostal z dela“.

2. Sodišče prve stopnje je sklep tožene stranke z dne 23. 9. 2008 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 22. 10. 2008 razveljavilo. Ugodilo je tudi reintegracijskemu in (opisno postavljenim) denarnim zahtevkom. Ugotovilo je, da je tožnik opravljal delo policijskega atašeja na veleposlaništvu Republike Slovenije v Republiki Srbiji. S tega mesta je bil odpoklican s sklepom tožene stranke, zoper katerega se je pritožil, vendar pritožba ni zadržala njegove izvršitve. Vendar je bil s pravnomočno sodbo sklep o odpoklicu razveljavljen in odločeno, da se tožniku priznajo vse pravice iz delovnega razmerja, kot da sklepa o odpoklicu ne bi bilo. To pa pomeni, da je imel tožnik v spornem obdobju, za katerega se mu je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala neupravičena odsotnost z dela policijskega inšpektorja v Službi generalnega direktorja policije v Ljubljani, vse pravice in obveznosti tudi iz aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 10. 2006: opravljanje del in nalog delovnega mesta policijskega atašeja v Beogradu. V Ljubljani tožnik v spornem obdobju ni bil dolžan delati.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Res je bilo v času redne odpovedi (še) negotovo, ali bo tožnik uspel v postopku, v katerem je izpodbijal odločitev o odpoklicu. Vendar pa je za odločitev o odpovedi pomembna pravnomočna odločitev o odpoklicu oziroma veljavnosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 10. 2006. Ta odločitev pa pomeni, da je tožena stranka tožniku v redni odpovedi neupravičeno očitala izostanek z dela v Ljubljani. Pri tem se je sodišče sklicevalo tudi na podobno odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 45/2010. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da se bistveno sporno vprašanje v tej zadevi nanaša na pomen nesuspenzivnosti pravnega sredstva zoper sklep o odpoklicu tožnika z dne 9. 6. 2008. Tožena stranka meni, da zaradi tožnikovega nespoštovanja izvršljivega sklepa niso zgolj zato, ker je bil sklep o odpoklicu razveljavljen, avtomatično nezakoniti tudi v tej zadevi izpodbijani sklepi. 5. Pritožba zoper sklep o odpoklicu ni imela suspenzivnega učinka, torej ni zadržala njegove izvršitve, zato bi se tožnik moral ravnati v skladu z njim. Ker se ni, so bili izdani v tej zadevi izpodbijani sklepi (o odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Stališče izpodbijane sodbe bi pomenilo, da so de facto vse delodajalčeve odločitve iz previdnosti raje neizvršljive ne le do njihove dokončnosti, pač pa celo do njihove pravnomočnosti, kar je očitno v nasprotju z določbo tretjega odstavka 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU). Sklep o odpoklicu je bil razveljavljen v sodnem postopku iz povsem formalnih oziroma materialnopravnih razlogov: tožena stranka je naredila proceduralno napako v postopku odpoklica. Tožnik je tožbo sam izrecno gradil samo na stališču, da naj bi bil sklep o predčasnem odpoklicu neizvršljiv oziroma, da naj ne bi bil izvršljiv pred svojo dokončnostjo. Prvostopenjsko sodišče pa je izrecno pritrdilo stališču tožene stranke o nesuspenzivnosti pritožbe oziroma o takojšnji izvršljivosti sklepa z dne 9. 6. 2008. V nasprotju z listinami v spisu naj bi bile ugotovitve sodišča druge stopnje o tem, da je tožnik v spornem času opravljal delo v Beogradu in da je svojo odsotnost javil na Veleposlaništvo v Beograd.

5. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizija izrecno ni dovoljena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje.

8. Tožena stranka izrecno našteje kot domnevne bistvene kršitve tudi kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar glede prve nima nobene utemeljitve, zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Glede druge pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sodba nima takih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ima razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Kolikor pa se tožena stranka ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, gre za uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga.

9. Tudi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Revident navaja nasprotja, ki se nanašajo na opravičevanje odsotnosti dne 16. 7. 2008 in glede dejstva, ali je tožnik v spornem času delo v Beogradu opravljal. Vendar ta dejstva za odločitve niso bila odločilna. Tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi odsotnosti pred 1. 8. 2008 in sodišče druge stopnje tudi ni presojalo utemeljenosti pisnega opozorila v zvezi s tem. Za odločitev o zakonitosti odpovedi prav tako ni bilo odločilno, ali je tožnik v spornem času v Beogradu delal ali ne. Tožniku je bila kot kršitev očitano, da se ni javil na delo v Ljubljano.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Bistvo izpodbijane sodbe ni v vprašanju nesuspenzivnosti pravnega sredstva zoper sklep o odpoklicu tožnika z dne 9. 6. 2008. O tem vprašanju ima sicer navedbe sodba sodišča prve stopnje (stran 4 obrazložitve prvostopne sodbe): pritožba zoper sklep o odpoklicu z dne 9. 6. 2008 ni zadržala izvršitve tega sklepa. To bi samo po sebi res pomenilo, da se je bil tožnik dolžan ravnati po tem sklepu ne glede na vloženo pritožbo. Če se ni, bi se njegova odsotnost z dela v Ljubljani lahko štela kot neupravičena, torej kot kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Toda odločitev sodišča druge in prve stopnje temelji na drugi bistveni okoliščini: sklep o odpoklicu je bil pravnomočno razveljavljen, torej tožniku ni mogoče očitati, da se neupravičeno ni zglasil na delo v Ljubljano.

12. Glede na sistem odločanja o pravicah in obveznostih zaposlenih v državnih organih ter možnostmi sodnega varstva zoper posamične odločitve po določbah ZJU in ZDR je tožnik uveljavljal varstvo pravic in sodno varstvo tako zoper odločitve o odpoklicu kot zoper redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sporno razmerje pa je eno samo in sta obe odločitvi neločljivo povezani. Če bi bila odločitev o odpoklicu zakonita in se tožnik ne bi ravnal v skladu z njo, bi bila pravilna in zakonita tudi odločitev o kršitvi pogodbenih obveznosti. In obratno. Vendar o tem ni bilo odločeno v enem postopku pri toženi stranki in pred sodiščem, temveč v dveh. To pa je privedlo do situacije, ko je bilo najprej pravnomočno odločeno o nezakonitosti odločitve o odpoklicu (revizije zoper pravnomočno sodbo Pdp 207/2011 z dne 21. 4. 2011 tožena stranka ni vložila). V sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo sodišče zato vezano na pravnomočno odločitev, po kateri se tožnik po 14. 7. 2008 ni bil dolžan zglasiti na delo v Ljubljano, temveč je še vedno veljala določba aneksa k pogodbi o zaposlitvi o delu tožnika v Beogradu.

13. Sodišče prve stopnje je na obravnavi 10. 6. 2009 na predlog obeh strank (torej tudi tožene) sprejelo sklep, da se postopek prekine do pravnomočne odločitve o odpoklicu tožnika. Ko je bilo o tem odločeno, je sodišče s postopkom o odpovedi pogodbe o zaposlitvi nadaljevalo ter odločilo ob upoštevanju pravnomočne sodbe Pdp 207/2011. Drugače kot je bilo o tem vprašanju, pomembnem tudi za odločitev o odpovedi, že odločeno s pravnomočno sodbo, ni moglo odločiti.

14. Tožniku je bila s sklepom z dne 23. 9. 2008 redno odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi kršitve, ki naj bi jo storil s tem, da „nadrejenemu ni sporočil razlogov za svojo odsotnost z dela in je v obdobju od 1. 8. 2008 do 25. 8. 2008 neupravičeno izostal z dela“. Očitek se nanaša na nesporočanje odsotnosti nadrejenemu v Ljubljani in na odsotnost z dela v Ljubljani. Glede nesporočanja o razlogih za odsotnost in odsotnosti z dela od 1. do 5. 8. 2008 je treba upoštevati, da je ti kršitvi tožena stranka tožniku očitala že v opozorilu pred odpovedjo z dne 5. 8. 2008. Kršitev, zaradi katere je delodajalec delavca opozoril v smislu 83. člena ZDR, pogodbe kasneje ni mogoče (redno) odpovedati. Odpoved je mogoča le zaradi kršitev, storjenih po danem opozorilu. Ne glede na to pa odločitev sodišča druge stopnje temelji na presoji, da pravnomočna razveljavitev sklepa o odpoklicu pomeni, da odpovedni razlog – odsotnost z dela v Ljubljani – sploh ni obstajal. 15. Sodišče druge stopnje se pri tem utemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 45/2010, kjer je šlo za primerljivo situacijo. Tudi v primerih odsotnosti z dela zaradi bolezni veljajo primerljiva pravila glede učinkovanja odločitev imenovanega zdravnika oziroma zdravstvene komisije. Njihove odločbe so za zavarovance obvezne (244. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja). V sodbi VIII Ips 45/2010 z dne 13. 9. 2011 je Vrhovno sodišče navedlo: „Res je v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo delodajalec poda delavcu, lahko negotovo, ali bo delavec v postopku pred imenovanim zdravnikom oziroma zdravstveno komisijo (ali kasneje v sodnem postopku) uspel z ugotovitvijo, da je bil v času, ko mu je v izredni odpovedi očitan neupravičen izostanek z dela, dejansko zdravstveno nezmožen za delo in tako upravičeno odsoten z dela zaradi bolezni, vendar pa je tudi naknadna odobritev oziroma odločitev o bolniškem staležu v spornem obdobju pomembna za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu. Naknadna ugotovitev oziroma presoja pomeni, da je delodajalec delavcu v izredni odpovedi neupravičeno očital izostanek z dela, torej da odpovedni razlog … sploh ni obstajal. Nasprotno tolmačenje (za katerega se zavzema tožena stranka) bi pomenilo, da se pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko upoštevajo le mnenja osebnega zdravnika oziroma odločbe imenovanega zdravnika ali zdravniške komisije, ki so v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi znane, pa čeprav so nezakonite. Prav takšno tolmačenje bi pomenilo izgubo pravne varnosti, saj bi delavcu onemogočilo, da s pravnimi sredstvi doseže drugačno odločitev o začasni nezmožnosti za delo oziroma bi mu onemogočilo, da z naknadno odločitvijo o priznanem bolniškem staležu vpliva na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.“

16. Enako velja tudi v primeru, kot je tožnikov. Tožnik je v sodnem postopku uspel z zahtevkom, da je bil njegov odpoklic z dela v Republiki Srbiji nezakonit, kar je pomenilo tudi, da ni bilo podlage za to, da bi se moral javiti na delo v Slovenijo. Tožnik je imel v spornem obdobju vse pravice in obveznosti po aneksu k pogodbi o zaposlitvi, po katerem je bil dolžan opravljati delo policijskega atašeja v Beogradu in ne v Ljubljani. To posledično pomeni tudi, da zatrjevani odpovedni razlog neupravičene odsotnosti z dela v Ljubljani ni podan.

17. Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo pravilno uporabilo, revizijski razlog ni utemeljen in je zato revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

18. O stroških revizijskega odgovora je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj navedbe v odgovoru za odločitev niso prispevale ničesar bistvenega.