Jedro

Predhodna sklepa tožene stranke, s katerima je tožnika odpoklicala iz Beograda v Ljubljano, sta bila nezakonita, kar je bilo pravnomočno ugotovljeno v sodnem postopku. Glede na takšno odločitev je tožnik v spornem obdobju (po nezakonitem odpoklicu) delo še vedno opravljal v Beogradu in mu tožena stranka ni mogla utemeljeno očitati, da ne prihaja na delo v Ljubljano. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, temelječa na tem očitku, ni utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep tožene stranke št. ... z dne 23. 9. 2008 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 22. 10. 2008 (1. tč. izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 5. 12. 2008 in še traja (2. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika skladno s pogodbo o zaposlitvi pozove nazaj na delo in mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače, kot da do prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo, vse v roku 8 dni od pravnomočnosti, pod izvršbo (3. tč. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške predpravdnega postopka v višini 210,45 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 11. 2008 dalje do plačila (4. tč. izreka) in pravdne stroške v višini 1.034,31 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. tč. izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba glede vprašanja suspenzivnosti oz. nesuspenzivnosti pravnega sredstva v zvezi s sklepom o odpoklicu tožnika z dne 9. 6. 2008 pritrjuje stališču tožene stranke, da pritožba ni zadržala izvršitve tega sklepa. Vendar pa je v nadaljevanju sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da se nezakonitost izpodbijanih sklepov v tej zadevi veže zgolj na pravnomočno ugotovljeno nezakonitost sklepa o odpoklicu tožnika z dne 9. 6. 2008, kar pa je materialnopravno zmotno, ker je zakonitost oz. nezakonitost v tej zadevi izpodbijanih sklepov odvisna zgolj od vprašanja (ne)suspenzivnosti pravnega sredstva zoper sklep o predčasnem odpoklicu. Izpodbijana sklepa v tej zadevi nista bila posledica samega sklepa o predčasnem odpoklicu, pač pa dejstva, da se tožnik ni ravnal v skladu z izvršljivim sklepom, po katerem bi moral naslednjega dne po njegovi izdaji ponovno pričeti z opravljanjem dela v Republiki Sloveniji. Ker pa se tožnik ni ravnal po izvršljivem sklepu, je šlo za njegovo samovoljo, zato sta izpodbijana sklepa rezultat njegove samovolje. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje navedlo zgolj, da je bila podlaga za vse odločitve tožene stranke zgolj razveljavljeni sklep o odpoklicu, kljub temu, da je tožena stranka v vlogah večkrat utemeljevala, da to ne drži. Do tega ugovora, ki je bistven za odločitev v tej zadevi, se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, kar predstavlja kršitev ustavnih pravic iz 22. in 25. čl. Ustave RS. Ne drži, da tožnik v času od 15. 7. 2008 dalje ni bil dolžan hoditi na delovno mesto v Ljubljani. Tožniku je bilo že v opozorilu z dne 5. 8. 2008 pojasnjeno, da gre za izvršljiv sklep, in da bi se moral od 15. 7. 2008 dalje zglasiti na delovnem mestu v Ljubljani. Če se tožnik s sklepom o predčasnem odpoklicu ni strinjal, je imel na voljo pravna sredstva, ki jih je tudi izkoristil, kar pa ne pomeni, da se ni bil dolžan v trenutku, ko je bil sklep izvršljiv, ravnati v skladu z njim. Njegova samovolja je vsekakor pretrgala vzročnost s sklepom o predčasnem odpoklicu, za katerega je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da je nezakonit. M.L. je izpovedal, da je tožnik čisto zavestno rekel, da ni pripravljen predati prostorov in tožnik ne zanika, da se ni zglasil v Ljubljani. Iz njegove izpovedbe in izpovedba M.L. izhaja, da je izrecno odklonil ravnanje po izvršljivem sklepu. Tožnik za odsotnost z dela od 1. 8. 2008 do 25. 8. 2009 ni predložil nobenega opravičila. Izpodbijana sodba prihaja sama s seboj v nasprotje, saj po eni strani ugotavlja, da pritožba ni zadržala izvršitve sklepa o odpoklicu, po drugi strani pa navaja, da je bila redna odpoved tožniku podana zaradi odsotnosti z dela na delovnem mestu v Ljubljani, kjer pa tožnik ni bil dolžan delati, pri čemer se sklicuje na posledice razveljavljenega sklepa o odpoklicu. Tožnik takrat ni mogel vedeti, da bo ta sklep v prihodnosti razveljavljen in je neutemeljeno zavestno odklanjal ravnanje v skladu z njim, do tega dejstva pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe tožene stranke in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze in se tudi opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Iz obrazložitve jasno izhaja, zakaj meni, da je za odločitev v sporu bistvenega pomena dejstvo, da je bil sklep o odpoklicu z dne 9. 6. 2008 pravnomočno ugotovljen za nezakonitega, zato ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP in tudi ne kršitev ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 10. 2006 za nedoločen čas na delovnem mestu kriminalistični inšpektor (s šifro delovnega mesta ...) ter na podlagi sklepa z dne 14. 1. 2008 na delovnem mestu policijski inšpektor (s šifro delovnega mesta ...). Pravdni stranki sta dne 10. 10. 2006 sklenili tudi Aneks št.1 k pogodbi o zaposlitvi (B1), s katerim je bil tožnik napoten v tujino (Republiko Srbijo) za obdobje od 23. 10. 2006 do 22. 10. 2010. Tožena stranka je tožnika s sklepom z dne 9. 6. 2008 v povezavi s sklepom Komisije z dne 13. 8. 2008 (s katerima naj bi prenehala tudi veljavnost Aneksa št. 1) predčasno odpoklicala iz Republike Srbije, kjer je opravljal naloge ..., hkrati pa je sklenila, da tožnik od dne 15. 7. 2008 opravlja naloge policijskega inšpektorja v Službi..., v Sektorju za ... (B4, A5). Tožnik je zoper navedena sklepa uveljavljal sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je v zadevi opr. št. I Pd 1926/2008 sklepa tožene stranke z dne 9. 6. 2008 in 13. 8. 2008 kot nezakonita razveljavilo, pritožbeno sodišče pa je v zadevi Pdp 207/2011 pa je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožnik je uveljavljal sodno varstvo in s 15. 7. 2009 ni pričel delati na delovnem mestu v Ljubljani (skladno s sklepom z dne 9. 6. 2008), temveč je ostal na dolžnosti oz. na delovnem mestu v Beogradu. V času od 15. 7. 2008 do 31. 7. 2008 je bil v bolniškem staležu, kar je sporočil Veleposlaništvu v Beogradu, v avgustu 2008 pa je v Beogradu opravljal svoje delo ... v okviru danih možnosti. Ker se tožnik ni javil na delovnem mestu v Ljubljani in ker naj nadrejenim ne bi sporočil razlogov za svojo odsotnost z dela, mu je tožena stranka dne 5. 8. 2008 izdala opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker tožnika tudi po tem datumu ni bilo na delovno mesto v Ljubljano oz. ker nadrejenemu za obdobje od 1. 8. 2008 do 25. 8. 2008 ni sporočil razlogov za svojo odsotnost z dela v Ljubljani, mu je tožena stranka dne 23. 9. 2008 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. To odločitev pa je potrdila Komisija za pritožbe s sklepom z dne 22. 10. 2008. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bistvena okoliščina tega spora dejstvo, da sta bila sklepa tožene stranke z dne 9. 6. 2008 in 13. 8. 2008, s katerima je tožena stranka tožnika odpoklicala iz Beograda, pravnomočno ugotovljena za nezakonita, v posledici česar Aneks št. 1 z dne 10. 10. 2006 ni prenehal veljati z dnem 14. 7. 2008. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik v spornem obdobju (1. 8. 2008 do 25. 8. 2008), za katerega se mu je v odpovedi očitala neupravičena odsotnost z dela policijskega inšpektorja v Službi ... v Ljubljani, imel vse pravice in obveznosti razvidne iz Aneksa št. 1 in je imel torej dolžnost opravljati delo ... v Beogradu in ne v Ljubljani. Ker je tožnik delo v Beogradu opravljal in tožena stranka tej ugotovitvi v pritožbi niti ne nasprotuje, kot tudi ne nasprotuje ugotovitvi, da je tožnik svojo odsotnost za čas bolniškega staleža od 15. 7. 2008 do 31. 7. 2008 sporočil nadrejenim na Veleposlaništvu v Beogradu in tožniku v redni odpovedi niti ne očita, da dela v Beogradu ni opravljal, je redna odpoved pogodbe o zaposlitve nezakonita, saj ni podan utemeljen razlog iz 1. odst. 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 s sprememb.).

Res je bilo v času redne odpovedi iz krivdnih razlogov, ki jo je tožena stranka podala tožniku, negotovo, ali bo tožnik uspel v postopku, v katerem je kot nezakonita izpodbijal sklepa tožene stranke z dne 9. 6. 2008 in 13. 8. 2008 (torej ali bo uspel z zahtevkom, da mu gredo vse pravice iz delovnega razmerja po Aneksu št. 1 z dne 10. 10. 2006, vključno s pravico do opravljanja dela v Beogradu), vendar pa je pravnomočna odločitev o tem, da sta sklepa tožene stranke nezakonita in torej Aneks št. 1 ni prenehal veljati z dnem 14. 7. 2008, pomembna za presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker Aneks št. 1 ni prenehal veljati z dnem 14. 7. 2008, je tožnik svoje delo pravilno opravljal v Beogradu in ne v Ljubljani, zaradi česar je tožena stranka tožniku neupravičeno očitala, da se s 15. 7. 2008 ni javil v Ljubljani in razlogov za svojo odsotnost ni sporočil nadrejenemu. Pravnomočna odločitev glede temelja spora (v konkretnem primeru glede zakonitosti sklepov tožene stranke in posledično veljavnosti Aneksa št. 1, na podlagi katerega je tožnik opravljal delo v Beogradu) pomeni, da je delodajalec delavcu v redni odpovedi neupravičeno očital izostanek z dela v Ljubljani ter nesporočanje razlogov za izostanek, torej da odpovedni razlog kršenja pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja sploh ni obstajal. Nasprotno stališče (za katerega se zavzema tožena stranka) bi pomenilo, da se pri presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko upoštevajo odločbe (v konkretnem primeru sklepi tožene stranke z dne 9. 6. 2008 in 13. 8. 2008), ki so v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi znane in izvršljive, vendar nezakonite. To bi pomenilo izgubo pravne varnosti, saj bi se delavcu onemogočilo, da s pravnimi sredstvi vpliva na odločitev glede zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Podobno stališče je Vrhovno sodišče RS že zavzelo v odločbi opr. št. VIII Ips 45/2010 z dne 13. 9. 2011. Tožena stranka je tožniku s sklepom z dne 23. 9. 2008 v povezavi z sklepom z dne 22. 10. 2008 odpovedala le pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto policijski inšpektor v Službi ..., Sektor za ..., ni pa mu odpovedala Aneksa št. 1 z dne 10. 10. 2006, ki je bil sklenjen za čas napotitve na delo v tujino za obdobje od 23. 10. 2006 do 22. 10. 2010. Ta aneks je glede na obseg ureditve pravic in obveznosti po svoji vsebini nova pogodba o zaposlitvi za čas napotitve na delo v tujini. Ker tožena stranka aneksa z dne 10. 10. 2006 ni odpovedala, je bil ta veljavno sklenjen do 22. 10. 2010. Iz tega razloga tožniku le na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 10. 2006 v zvezi s sklepom z dne 14. 1. 2008, za delovno mesto policijski inšpektor v Službi ..., Sektor za ..., dne 5. 12. 2008 niti ni moglo prenehati tudi delovno razmerje pri toženi stranki, kakor je tudi pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavlja tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 155. člena ZPP).