Jedro

Tožnik ni niti trdil, da je bilo povečanje tožbenega zahtevka morebiti potrebno zaradi prilagoditve razmeram, ki so se spremenile zaradi poteka časa ali dejstvom, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja in ki tožniku pred podajo mnenja niso mogla biti znana. Le v takšnem primeru pa bi bilo zastaranje tudi glede zvišanega dela zahtevka pretrgano že z vložitvijo tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna toženka tožniku v roku 15 dni plačati 3.193,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.1.2014 do plačila (II. točka izreka); višji tožbeni zahtevek (za plačilo 7.665,80 EUR) je zavrnilo (III. točka izreka); odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti 470,06 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe je tožnik vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ne bi smelo zavrniti tožbenega zahtevka v višini 7.665,80 EUR zaradi zastaranja. Izpostavlja, da mu kot laiku ob zaključku zdravljenja 3.1.2012 nikakor niso bile znane vse okoliščine za opredelitev pretrpljene škode, saj je bilo ravno iz tega razloga, ker niti tožnik niti sodišče ne razpolagata z medicinskim znanjem, v postopek pritegnjen izvedenec medicinske stroke. Tožnik je tako izvedel za vse elemente, ki mu omogočajo postaviti dokončni odškodninski zahtevek, šele po prejemu tega izvedenskega mnenja, v posledici katerega je dne 9.1.2015 zvišal tožbeni zahtevek, ki ne more biti zastaran. Tožnik si je tudi že v tožbi in v nadaljnjih vlogah pridržal pravico „modificirati in specificirati“ tožbeni zahtevek po prejemu izvedenskega mnenja.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik se je dne 24. 9. 2011 poškodoval pri žaganju drv. Tudi po ugotovitvah sodišča prve stopnje je za škodni dogodek in za škodo odgovoren zavarovanec toženke. Tožnik je utrpel raztrganino mehkih tkiv v predelu tretjega prsta leve roke, tudi delno raztrganino in defekt tetivnega dela mišice iztegovalke prsta. Zdravljenje je bilo končano 3. 1. 2012. Tožnik je tožbo na plačilo odškodnine iz naslova nematerialne škode v višini 3.800,00 EUR in plačila materialne škode v višini 59,00 EUR, vložil 7. 11. 2012(1). Potem, ko je prejel izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, je tožbeni zahtevek iz naslova nematerialne škode dne 9. 1. 2015 zvišal na 10.800,00 EUR. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe dovolilo, zvišani tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja (prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika – OZ), sicer pa prvotnemu zahtevku iz naslova nematerialne škode v celoti ugodilo. Odločitev je materialnopravno pravilna, dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, zagrešilo pa tudi ni tistih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).(2) Razloge sodišča prve stopnje za delno zavrnitev tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče v celoti sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Za začetek teka (triletnega) zastaralnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ je pomembno, kdaj je oškodovanec mogel glede na okoliščine primera ob običajni skrbnosti izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da je za začetek teka zastaralnega roka odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko izvedel za škodo in njenega povzročitelja, in ni pomembno, ali oškodovanec dejansko pozna obseg škode in konkretni znesek denarne odškodnine, do katerega bi bil upravičen glede na pretrpljeno škodo, temveč zadostuje, da so mu mogle biti znane okoliščine, na podlagi katerih bi lahko opredelil obseg škode in izračunal znesek odškodnine. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo z vložitvijo tožbe pretrgano zastaranje le glede dela obveznosti uveljavljenega s prvotnim tožbenim zahtevkom, ne pa tudi glede celotne obveznosti (365. člen OZ). Tožnik je bil nedvomno seznanjen z vsemi informacijami za uveljavitev odškodninskega zahtevka najpozneje ob zaključku zdravljenja 3. 1. 2012, saj kaj drugega ni niti zatrjeval, ne ob „modifikaciji“ tožbenega zahtevka, konkretno pa tudi ne v pritožbi. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni niti trdil, da je bilo povečanje tožbenega zahtevka morebiti potrebno zaradi prilagoditve razmeram, ki so se spremenile zaradi poteka časa ali dejstvom, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja in ki tožniku pred podajo mnenja niso mogla biti znana. Le v takšnem primeru pa bi bilo zastaranje tudi glede zvišanega dela zahtevka pretrgano že z vložitvijo tožbe.

7. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Pred tem pa že 9. 1. 2012 na toženko (neuspešno) naslovil odškodninski zahtevek.

Op. št. (2): Konkretnih tovrstnih kršitev kljub formalnemu izpodbijanju sodbe iz tega pritožbenega razloga, pritožba ne opredeli.