Jedro

O nepravi spremembi tožbe govorimo takrat, ko predmet tožbe ostaja isti, le višina tožbenega zahtevka se uskladi. Stališče sodne prakse je enotno, da se zastaranje za kasnejše zvišanje zahtevka pretrga z vložitvijo osnovnega zahtevka.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v celoti, sodba sodišča prve stopnje pa v zavrnilnem delu in glede stroškov postopka razveljavita ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je s tožbo z dne 7. 11. 2012 od toženke zahteval plačilo odškodnine v višini 3.859 EUR za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi poškodbe dne 24. 9. 2011, ko ga je toženkin zavarovanec porezal z motorno žago. Dne 9. 1. 2015 (po prejemu mnenja izvedenca medicinske stroke) je povišal svoj zahtevek za plačilo nepremoženjske škode za 7.000,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe dovolilo. Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku plačati 3.193,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2014 dalje do plačila, višji zahtevek (za 7.665,80 EUR) pa je zavrnilo zaradi zastaranja. Toženki je naložilo v plačilo še 470,06 EUR pravdnih stroškov tožnika. Pri presoji ugovora zastaranja se je sklicevalo na sodno prakso, po kateri naj bi zastaralni rok začel teči takrat, ko je običajno skrben oškodovanec mogel zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Sodišče je ocenilo, da bi morale biti vse okoliščine za opredelitev pretrpljene škode tožniku znane ob zaključku zdravljenja 3. 1. 2012. Tožnik naj bi v roku treh let od tega datuma vložil tožbo in pretrgal zastaranje le glede zahtevka v višini 3.859,00 EUR, višji zahtevek, vložen 9. 1. 2015, pa je po oceni sodišča zastaral. Sodišče je poudarilo še, da tožnik niti ni zatrjeval, da je bilo zvišanje zahtevka potrebno zaradi poteka časa ali novih dejstev, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja in ki tožniku pred tem niso bile znana.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 52/2016 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja utemeljenosti ugovora zastaranja glede obveznosti, ki so predmet spremembe tožbe.

5. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je bilo povišanje zahtevka opravljeno na podlagi izvedenskega mnenja z dne 19. 12. 2014. Poudarja, da je že v tožbi zatrjeval iste oblike nepremoženjske škode, izvedenec pa je ugotovil večji obseg škode: da je pretrpel hujše telesne bolečine, daljše obdobje sekundarnega strahu ter hujše zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča, po kateri zastaranje terjatve za povračilo nepremoženjske škode ni vezano na posamične preoblikovane ali zvišane zahtevke v okviru iste obveznosti. Zato naj bi bilo s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano tudi za kasnejša, po izteku zastaralnega roka vložena zvišanja tožbenega zahtevka na isti dejanski podlagi (revizija se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 204/2013, II Ips 174/2001, III Ips 57/96, II Ips 191/2007, II Ips 342/2014).

6. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila.

**O utemeljenosti revizije**

7. Revizija je utemeljena.

8. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo.

9. Po pravilu iz prvega in drugega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih odkar je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa terjatev zastara v petih letih odkar je škoda nastala. Rok za zastaranje odškodninske terjatve za povračilo nepremoženjske škode začne teči, ko se je oškodovančevo stanje stabiliziralo in se je končalo tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode. Ugotovljeno je, da se je tožnikovo zdravljenje končalo 3. 1. 2012, tožbo pa je tožnik vložil 7. 11. 2012. Tožnik je 9. 1. 2015, kar je po preteku triletnega subjektivnega zastaralnega roka, tožbeni zahtevek zvišal in zahteval 5.000,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 800,00 EUR za strah in 5.000,00 EUR za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pravočasno, že v tožbi, je tožnik postavil zahtevke za plačilo odškodnine za vsako od teh oblik škode ter zanje podal tudi trditveno podlago. S povišanjem tožbenega zahtevka tako ni zahteval nekaj novega, poleg že obstoječega, temveč je le v okviru istega historičnega dogodka, na isti dejanski podlagi, zahteval izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku. Ni res (kot izhaja iz obrazložitve nižjih sodišč), da tožnik ni zatrjeval, da je razlog zvišanja zahtevka v izvedenskem mnenju; tožnik je v svoji vlogi z dne 9. 1. 2015 povzel zaključke izvedenskega mnenja in glede na to povišal tožbeni zahtevek.

10. Teorija v tovrstnih primerih govori o spremembi tožbe v nepravem pomenu, saj predmet tožbe ostaja isti, le višina tožbenega zahtevka se uskladi.1 Pri nepravi spremembi tožbe je enotno tudi stališče sodne prakse, da se zastaranje za kasnejše zvišanje zahtevka pretrga z vložitvijo osnovnega zahtevka.2 Da je ugovor zastaranja v takšnih primerih neutemeljen, nenazadnje izhaja tudi iz odločbe VSRS II Ips 174/2001, ki jo v svoji sodbi citira tudi sodišče prve stopnje.

11. Povečani del tožnikovega tožbenega zahtevka tako ni zastaran, saj je bilo s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano tudi zanj (365. člen OZ). Nasprotno stališče sodišč nižjih stopenj je materialnopravno zmotno. Ker o povišanem tožbenem zahtevku nižja sodišča še niso odločala, to narekuje razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje v celoti in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in glede stroškov postopka, ter v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo odškodnino odmeriti v okvirih povišanega tožbenega zahtevka.

12. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list, Ljubljana 2006, str. 202, tudi Galič v istem delu, 3. knjiga, str. 68. 2 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 204/2013, II Ips 342/2014, II Ips 919/2007, II Ips 174/2001, II Ips 557/1998 in III Ips 57/1996.