Jedro

Sodbeni izrek je jasen: stiki med sinom in očetom se izvršujejo tako, da preživita skupaj en mesec zimskih počitnic. Ne pride torej v poštev, da bi otrok preživljal počitnice v drugem okolju brez toženca. To bo potemtakem omogočeno le, če bo imel toženec možnosti za to, da bo s sinom skupaj v neprekinjenem stiku.

Izrek

Reviziji se zavrneta. Tožena stranka trpi sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je zunajzakonska skupnost pravdnih strank prenehala; zaupalo njunega sina V.U., rojenega 11.5.2000, v varstvo in vzgojo tožnici; tožencu naložilo, naj od 3.12.2002 do izdaje sodbe plača po 25.000 SIT preživnine na mesec, od takrat naprej pa po 35.000 SIT; zavrnilo, kar sta stranki s tožbama zahtevali več ali drugače; določilo stike med tožencem in otrokom med tednom in med počitnicami. Pri odločitvi o tem, kateri izmed strank zaupati sina v varstvo in vzgojo, se je sodišče med drugim oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke za psihologijo, ki je v sklepni misli zapisala: "Glede na to, da je med otrokom in materjo vendarle osnovni, primarni odnos in glede na to, da je deček star šele tri in pol leta in glede na to, da je sedanje stanje za otroka tako hudo škodljivo, da se mora čimprej nehati, predlagam, da se deček dodeli v varstvo in vzgojo materi. Hkrati pa se sprejmejo ukrepi, s katerimi bo zagotovljeno, da bo imel oče pogoste stike z otrokom." Sodišče je ob tehtanju vseh dejstev, ki jih je ugotovila izvedenka, sledilo njenemu predlogu. Glede stikov otroka s tožencem v zimskih počitnicah (kar je revizijsko pomembno) je upoštevalo željo staršev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo obeh strank in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Ugotovilo je, da je sodišče upoštevalo otrokove koristi. Ob tem, da imata oba starša približno enake možnosti za varstvo in vzgojo otroka, da imata oba starša otroka rada, da sta oba pripravljena zanj skrbeti, je pač odločilno, kaj otrok v starosti, v kateri je, bolj potrebuje. Tudi samo je sprejelo izvedenkino mnenje. Glede odločitve o stikih v zimskih počitnicah je zavzelo stališče, da je sicer res, da je odločitev v nasprotju s tožničinem predlogom, je pa pravilna.

Proti tej sodbi sta stranki vložili reviziji, in sicer tožnica proti odločitvi o stikih mladoletnega sina strank s tožencem v času zimskih počitnic, toženec pa zoper odločitev o tem, komu se zaupa otrok v varstvo in vzgojo, o preživnini in o stikih otroka s tožencem. Oba uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica predlaga spremembo tožbe tako, da bo sin preživljal s tožencem po en teden zimskih počitnic do časa, ko bo pričel s šolanjem. Tako sta se stranki dogovorili na naroku 26.1.2004. Sicer pa toženec sploh nima toliko letnega dopusta, da bi ga lahko preživel z otrokom. Počitnice so namenjene prav temu.

Toženec pa predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje sodišču prve stopnje, saj bi bilo treba postaviti drugega izvedenca. Postavljena izvedenka je ugotovila veliko pomanjkljivost na tožničini strani, vendar je samo zaradi primarnega odnosa med njo in otrokom izključno zaradi njegove starosti predlagala, naj se otrok dodeli v varstvo in vzgojo njej. Sodišče, ki ni uporabilo določb konvencije o otrokovih pravicah in Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) bi moralo natančneje obrazložiti svojo odločitev. Izvedenka sama ni bila dovolj prepričana o svojem mnenju. Dogovori s tožnico glede stikov otroka so težavni.

Toženec v odgovoru na tožničino revizijo trdi, da je prišlo v zapisniku z naroka do pomote - teden dni počitnic namesto pravilno mesec dni. Sicer pa sta se stranki sporazumeli le o tem, da sodišče odloči tudi o stikih. Iz revizije sledi, da tožnica ovira stike.

Tožnica meni v odgovoru no toženčevo revizijo, da le-ta izpodbija dejansko stanje, dejstvo, da sodišče ni postavilo drugega izvedenca, pa ne pomeni procesne kršitve. Sicer pa revizija iztrgano, enostransko in neresnično povzema izvedensko mnenje. Veliko izvedenkinih pripomb na račun tožnice se je izkazalo kot napačnih. Toženec govori neprimerne stvari pred otrokom in se ne drži dogovorov glede stikov, preživnine pa ne plačuje.

Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Reviziji nista utemeljeni.

K toženčevi reviziji: Tudi če bi držalo, da je pritožbeno sodišče neutemeljeno sprejelo kot pravilno zavrnitev predloga za postavitev drugega izvedenca, bi to pomenilo relativno bistveno kršitev postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP (ki je revizija izrecno ne uveljavlja), ker pritožbeno sodišče neutemeljeno ni sankcioniralo v pritožbi uveljavljane kršitve. Ker pa je revizija kršitev vsebinsko opredelila, je treba povedati, da sta nižji sodišči ravnali prav, ko sta zavrnili predlog za postavitev drugega izvedenca. Takšnemu predlogu ugodi sodišče namreč le takrat, če je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju (drugi odstavek 254. člena ZPP). Revident sam poudarja, da izvedenki ne očita, da je njen izvid nepopoln, in tudi ne oporeka ugotovitvam v mnenju. Sicer pa sta tudi sodišči sami spoznali, da v podanem izvidu ni kakšnih pomanjkljivosti. Nadalje, sodišče lahko postavi drugega izvedenca, kadar so v izvedenčevem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja (tretji odstavek 254. člena ZPP). Sodišči sta pravilno sklepali, da ne gre niti za takšen primer. Revident enostransko povzema izvedensko mnenje, ko v njem odkriva ugotovljene negativne lastnosti le tožnice, ne pa tudi sebe (izbruhi, možnost nekontroliranih prodorov, servilno in protektivno vedenje, ki je v otroku vzbudilo predstavo, da on obvlada odraslega). Ni videti nelogičnosti podanega mnenja, ki se zaradi otrokovih koristi in spričo njegove starosti ter v zvezi s tem primarnega odnosa mati - otrok zavzema za to, da se otrok zaupa v varstvo in vzgojo materi. Le tej namreč izvedenka ne odreka sposobnosti biti dobra mati, manjka ji le sposobnost vživljanja in intuitivni občutek za otrokove želje, kaj je v nekaterih situacijah zanj pomembno in kaj otrok doživlja. V izvedenskem mnenju nič ne manjka in ni nič nelogičnega, kar bi terjalo postavitev drugega izvedenca. Vsebinsko uveljavljana relativna kršitev postopka torej ni podana.

Obrazložitvi odločitve o zaupanju v varstvo in vzgojo sta v obeh sodbah dovolj popolni. V instančni odločbi, ki je predmet revizijskega izpodbijanja, je pojasnjena prepričljivost izvedenskega mnenja, podanega na podlagi revizijsko neoporekanih izvidov, nanizana so v dokaznem postopku ugotovljena dejstva in z razlogi je utemeljena odločitev o varstvu in vzgoji. Tako ne gre za to, da sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), če ta revizija meri na to kršitev s tem, da bi morala biti obrazložitev bolj natančna.

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Revizija omenja dvakrat mednarodno konvencijo o varovanju otrokovih pravic (bržkone je mišljena Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah; glej Zakon o ratifikaciji te konvencije v: Uradni list SFRJ MP, št. 15/90!), enkrat v povezavi z upoštevanjem otrokovih koristi, drugič pa nedoločno. Da so bile glavno vodilo tako za izvedenko kakor tudi sodišči otrokove koristi, je bilo že povedano. Pravnemu standardu "otrokove koristi" (4., 6., 64., 78. in drugi členi ZZZDR ter 3., 18. in drugi členi Konvencije) sta sodišči dali pravo vsebino z upoštevanjem konkretnih okoliščin in s tem, da sta tehtali po eni strani starševske sposobnosti obeh strank in na drugi strani primarni odnos mati - otrok. Če pa revizija z drugim omenjanjem Konvencije misli na njeno določbo iz 18. člena (načelo, da sta oba starša enako odgovorna za otrokovo vzgojo in razvoj in da je njuna odgovornost glavna) je treba povedati, da v obravnavanem primeru ni pogojev za to, da bi obe stranki obdržali varstvo in vzgojo njunega 4-letnega sina, saj nista sporazumni o tem in očitno (še) nezreli za skupno varstvo in vzgojo otroka, kot to sledi iz izvedenkinih izvidov.

Neutemeljen je končno tudi del te revizije, ki se nanaša na stike toženca z otrokom. Ne gre za neprepričanost izvedenke in s tem sodišča, ki tudi v tem delu sprejema mnenje, da če bi tožnica ovirala stike, bi bilo treba misliti na "dodelitev otroka očetu". Gre le za opozorilo tožnici, ki sledi tudi iz zakonske določbe, da če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike z drugim izmed staršev, lahko sodišče odloči, da se odvzameta varstvo in vzgoja in se otrok zaupa drugemu izmed staršev (šesti odstavek 106. člena ZZZDR). V otrokovo korist je namreč, da je otrok deležen tudi s strani roditelja, ki mu otrok ni zaupan z odločbo sodišča, vsega pozitivnega, kar je hrati v otrokovo korist. Navedba o tem, kako zdaj potekajo stiki med revidentom in otrokom, ne morejo biti predmet revizijskega odločanja (372. člen ZPP).

Revizija ni obrazložena glede odločitve o preživnini in stikih. Zato je ta del izpodbijane odločbe preizkusilo vrhovno sodišče po uradni dolžnosti glede uporabe materialnega prava. Pri tem ni ugotovilo nobene nepravilnosti.

K reviziji tožeče stranke: Pritožbeno sodišče se upravičeno ni ukvarjalo z (ne)pravilnostjo zapisa v zapisniku z glavne obravnave. Tožnica namreč ob podpisu zapisnika ni nasprotovala nobeni protokolaciji in tako tudi ne tej, da se "strinja s predlogom tožene stranke glede preživljanja zimskih počitnic" in da se toženčev predlog glasi "mesec dni zimskih počitnic". Tožeča stranka v pritožbi ni uveljavlja kakšne procesne kršitve. Sicer pa je pritožbeno sodišče sprejelo prvostopenjsko odločitev o stikih med zimskimi počitnicami neoziraje se na predloge in (ne)strinjanje strank, ko je pojasnilo pravilnost odločitve s tem, da so ti stiki v otrokovo korist, in pri tem naštelo tri sklope razlogov (na četrti strani in na peti strani sodbe).

Ob tem je materialno pravo pravilno uporabilo. Tožničini pomisleki o tem, da toženec sploh nima toliko dopusta, in opozorilo, da je osnovni smoter stikov v času počitnic, da bo ta čas preživet kot neprekinjen čas skupnega bivanja, - sta odveč. Sodbeni izrek je namreč jasen: stiki med sinom in očetom se izvršujejo tako, da preživita skupaj en mesec zimskih počitnic. Ne pride torej v poštev, da bi otrok preživljal počitnice v drugem okolju brez toženca. To bo potemtakem omogočeno le, če bo imel toženec možnosti za to, da bo s sinom skupaj v neprekinjenem stiku, kot je poudarjeno v izpodbijani odločbi.

Revizijski razlogi tako niso podani in zato je sodišče neutemeljeni reviziji zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP), njen odgovor na revizijo tožeče stranke pa ni prinesel nič pomembnega in tako stroški zanj niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).