Jedro

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija odločitev o stikih, in sicer glede dolžine poletnih in zimskih počitnic. Trdi, da je odločitev v nasprotju z njenim predlogom, kar je res, to pa še ne pomeni, da odločitev ni pravilna. Pri določitvi dolžine letnih in zimskih počitnic je sodišče prve stopnje sledilo predlogu toženca, pri tem pa je upoštevalo mnenje izvedenke, da je v otrokovo korist, če so stiki med otrokom in očetom pogosti, ker lahko oče na tak način pri otrokovi vzgoji izpolni tisto, česar mu mati ne more dati. Pritožba ima prav, da je v tem primeru določena dokaj dolga doba letnih in zimskih počitnic, gre pa tudi za specifično situacijo, ki v tem primeru takšno odločitev opravičuje. Otrok še ni šoloobvezen in tako dolge počitnice ne bodo šle v škodo njegovih šolskih obveznosti.

Otrok daje prednost očetu, kar pomeni, da je v njegovo korist, če se mu omogoči stik z očetom tudi v obliki dolgotrajnešega neprekinjenega stika tako poleti kot pozimi. Tretji razlog je, da bo otrok lahko od očeta prejemal veliko čustvenost in toplino ter pozitivno naklonjenost, ki mu jo je sposoben dati, ter na tak način sprejel to, česar mu mati, zaradi njenih osebnih lastnosti, ne more dati.

Odločitev o dolžini letnih in zimskih počitnic ima tako stvarno in razumsko podlago v specifičnosti tega konkretnega primera in je v skladu s predlogom toženca.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zunajzakonska zveza pravdnih strank prenehala. Mladoletnega sina pravdnih strank V. U. je zaupalo v varstvo in vzgojo materi P. F., tožencu, kot očetu, pa naložilo plačilo preživnine v mesečni višini

25.000,00 SIT za čas od 3.12.2002, za čas od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje pa v višini 35.000,00 SIT in določilo obseg stikov med otrokom mladoletnim V. U. in očetom R. U..

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo obe pravdni stranki. Toženčevo osebno pritožbo in pritožbo njegove pooblaščenke je sodišče obravnavalo kot eno pritožbo.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. S pritožbo izpodbija odločitev o varstvu in vzgoji, o preživnini in stikih za mladoletnega V. U. (točka 2, 3 in 5 izreka izpodbijane sodbe) ter predlaga, da se v tem delu izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je:

- odločitev, da se otrok dodeli v varstvo in vzgojo materi je napačna in v škodo otroka ter v nasprotju z izvedenimi dokazi; - predlog izvedenke, da se otrok dodeli v varstvo in vzgojo materi je v nasprotju z njenim izvidom in iz predloga ni moč zaslediti, da je v korist otroku. Primarni odnos med mamo in otrokom ne more biti edini razlog, da se otrok dodeli njej v varstvo in vzgojo; - otrok se opredeljuje za očeta. To je razlog, da se dodeli v varstvo in vzgojo njemu. Za tako odločitev govori tudi ugotovitev izvedenke, da ima mati osebnostni manjko in da bi v primeru, če bi bil otrok star šest ali sedem let bil njen predlog verjetno drugačen.

Osebnostni manjko matere je v pomanjkljivi sposobnosti intuitivnega doživljanja in vživljanja v drugega in da je vzgoja s hendikepiranostjo, ki jo izvaja tožnica, škodljiva za razvoj otroka; - sodišče ni odgovorilo na toženčev predlog za postavitev drugega izvedenca;

- pri odločitvi gre za skrajno spolno diskriminacijo toženca, ker se ga ne upošteva kot očeta, kot možnega vzgojitelja in skrbnika, ampak samo kot kompenzatorja tistega kar mati otroku ne bo mogla dati.

Toženčeve osebne lastnosti sodišče zanemarja in jih obravnava kot nepomembne, na negativne osebnostne poteze matere pa se odziva hladno in nezainteresirano; - pri odločitvi ni upoštevano, da ima toženec večjo sposobnost zadovoljevati otrokov čustveni svet in njegovo intinuitivno odzivanje, kot tožnica.

Tožnica v pritožbi izpodbija odločitev v točki 5 c izreka izpodbijane sodbe in sicer iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Odločitev glede dolžine stikov v letnih in zimskih počitnicah ni pravilna. Tožnica je predlagala naj sin preživi z očetom teden dni zimskih počitnic in bi sodišče moralo takšnemu predlogu slediti. Glede letnih počitnic pa je sodišče določilo predolgo obdobje, saj toženec nima toliko dopusta, da bi vse počitnice preživel z otrokom. Namen počitnic je, da starš in otrok preživita počitnice skupaj, ne pa, da bo otrok del počitnic preživel na domu starša, to je toženca.

Obe stranki sta vložili tudi odgovor na pritožbo, v katerih odgovarjata na pritožbene navedbe nasprotne stranke in še dodatno utemeljujeta pravilnost svojih stališč navedenih v pritožbi.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da sta pravdni stranki prenehali živeti v zunajzakonski življenjski skupnosti;

- da je tožnica mati, toženec pa oče mladoletnega V. U., roj.

11.5.2000;

- da se starša ne moreta dogovoriti glede vzgoje in varstva otroka; - da imata po mnenju Centra za socialno delo oba starša približno enake možnosti za varstvo in vzgojo otroka, da pa ne more reči, kdo od staršev je primernejši; - da sta si starša skrb za otroka doslej delila; - da imata oba starša ustrezne stanovanjske možnosti in da sta oba starša pripravljena prilagoditi svoje službene obveznosti potrebam otroka in da zato ne bosta v večji meri kot je to treba otroka prepuščala v varstvo drugim osebam; - da nobeden od staršev ne bo oviral stikov med otrokom in drugim staršem;

- da so vsi, razen toženčevih staršev, ki jim sodišče ni verjelo, v obeh starših videli dobra starša; - da ima tožnica otroka rada, da je z njim navezala primarni odnos, ki ga zmore, manjka pa ji osnovna sposobnost vživljenja in intinuitivni občutek, kakšne so otrokove potrebe; - da je toženec za otroka pristno čustveno zavzet, v svojem ravnanju relativno prilagodljiv in ni dominantna osebnost. Ko pripoveduje o zanj čustveno obremenilnih dogodkih je videti pretirano obvladan. Do otroka je pretirano servilen in zaščitniški; - da je otrok čustveno navezan na oba starša, prednost pa daje očetu.

Na podlagi teh ugotovitev je pravilno zaključilo, da je v otrokovo korist, da se dodeli v varstvo in vzgojo materi. Pri odločitvi je odločilno, da je otrok star štiri leta in da pri tej starosti še potrebuje primarni odnos z materjo, ki je v tem konkretnem primeru vzpostavljen. Pravilno je tudi ocenilo, da dejstvo, da otrok daje prednost očetu, nima odločilne teže, ki bi narekovala drugačno odločitev, to je, da se otrok iz tega razloga dodeli v varstvo in vzgojo očetu.

Toženec v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da pri odločitvi ni upoštevana korist otroka. Ob tem, da imata oba starša približno enake možnosti za varstvo in vzgojo otroka, da imata otroka oba starša rada, da sta oba pripravljena zanj skrbeti, je pač odločilno, kaj otrok v starosti v kateri je, bolj potrebuje. Izvedenka je bila prepričljiva v svoji utemeljitvi, da je za otroka sedaj najpomembnejši primarni odnos med otrokom in materjo in je na podlagi tega strokovnega mnenja bil podan tudi njen predlog, da se otrok zaupa v varstvo in vzgojo materi. Toženec v pritožbi neutemeljeno uveljavlja osebnostni manjko tožnice. Tudi toženec ni idealen, saj je do otroka pretirano servilen in zaščitniški. Takšen toženčev odnos pri otroku ustvarja predstavo, da on obvladuje odraslega (stran 10 izvedeniškega mnenja). Neutemeljena je pritožbena navedba, da je mnenje izvedenke v nasprotju z njenim izvidom. Izvedenka je podala zelo popolen izvid in ga je oceniti kot v največji možni meri objektivnega. Mnenje o dodelitvi pa je rezultat ocene izvida, ki je oplemeniten s poznavanjem stroke in izkušenj izvedenke. Izvedenki ni možno očitati nekonsinstentnosti, saj je svojo odločitev primerno in prepričljivo obrazložila in to ravno s stališča koristi otroka, pri čemer pa je upoštevalo otrokovo starost in njegove potrebe v tej starosti. Iz tega razloga tudi ni možno slediti pritožbenim navedbam, da bi sodišče moralo postaviti drugega izvedenca in da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker tega ni storilo. Zavrnitev dokaza s postavitvijo drugega izvedenca je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v 2. in 3. odstavku na strani 4 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je takšen dokazni predlog toženca zavrnilo. Neutemeljena je pritožbena navedba, da odločitev temelji na spolni diskriminaciji in da se toženca ne upošteva kot možnega vzgojitelja in skrbnika. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki jih je pri odločitvi upoštevalo, izhaja, da je oba starša obravnavalo enako. Od obeh staršev je ocenilo službene, stanovanjske, družinske in druge razmere ter ocenilo njune ter otrokove osebnostne lastnosti. V nobenem segmentu ocenjevanja toženec ni bil izpuščen ali diskriminiran.

Odločitev, da se otrok zaupa v varstvo in vzgojo materi, temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in na podlagi pravilne uporabe materialnega prava. Predvsem je poudariti, da je pri odločitvi v največji možni meri upoštevana otrokova korist. Pritožbo toženca je bilo zato zavrniti kot neutemeljeno, saj se je toženec glede odločitve o preživnini in stikih pritožil le za primer, če bi uspel s pritožbo zoper odločitev o varstvu in vzgoji otroka.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija odločitev o stikih in sicer v točki 5 c, torej glede dolžine poletnih in zimskih počitnic. Trdi, da je odločitev v nasprotju z njenim predlogom, kar je res, to pa še ne pomeni, da odločitev ni pravilna. Pri določitvi dolžine letnih in zimskih počitnic je sodišče prve stopnje sledilo predlogu toženca, pri tem pa je upoštevalo mnenje izvedenke, da je v otrokovo korist, če so stiki med otrokom in očetom pogosti, ker lahko oče na tak način pri otrokovi vzgoji izpolni tisto, česar mu mati ne more dati.

Pritožba ima prav, da je v tem primeru določena dokaj dolga doba letnih in zimskih počitnic, gre pa tudi za specifično situacijo, ki v tem primeru takšno odločitev opravičuje. Otrok še ni šoloobvezen in tako dolge letne in zimske počitnice ne bodo šle v škodo njegovih šolskih obveznosti. Otrok daje prednost očetu. To pomeni, da je v korist otroku, če se mu omogoči stik z očetom tudi v obliki dolgotrajnešega neprekinjenega stika tako poleti kot pozimi. Tretji razlog je, da je daljši neprekinjeni stik med otrokom in očetom potreben iz razloga, da bo oče zadovoljil otrokove potrebe po intinuitivnem občutku, da bo otrok lahko od očeta prejemal veliko čustvenost in toplino ter pozitivno naklonjenost, ki mu jo je sposoben dati. S tem in na tak način bo otrok sprejel to, česar mu mati, zaradi njenih osebnih lastnosti, ne more dati. Odločitev o dolžini letnih in zimskih počitnic ima tako stvarno in razumsko podlago v specifičnosti tega konkretnega primera in je v skladu s predlogom toženca. Pritožbo tožnice je bilo zato zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.