Jedro

Ravnanje tožnice, ki je prišla v prostore trgovine, čeprav ji je bilo odrejeno, da ostane doma in koristi presežek ur, ni takega značaja in pomena, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je odločba tožene stranke št. ... z dne 11. 7. 2005 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo in ji je trajalo do 12. 5. 2006, zaradi česar ji je tožena stranka dolžna za čas od prenehanja delovnega razmerja do 12. 5. 2006 vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji za ta čas plačati vse davke in prispevke ter pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 214.500,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2006 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti kot neutemeljen zavrne, oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je direktor toženke kitajske narodnosti in slovenskega jezika ne obvlada. Družba, katere lastnik in direktor je, ima sedež na narodnostno mešanem območju, kjer se uporablja madžarski jezik, ta jezik govori tudi direktor toženke,vendar ne tako dobro, da bi lahko spremljal uresničevanje pravic v postopku pred sodiščem v madžarskem jeziku. Zato je tudi izrecno terjal sodnega tolmača kitajskega jezika, ki je bil po sodišču vabljen in navzoč na prvem naroku, vendar na naroku dne 19. 10. 2006 tolmača ni bilo. Prav tako ga ni bilo na zadnjem naroku dne 8. 11. 2006. Na naroku dne 26. 5. 2006 je bila zaslišana tožnica, direktor toženke pa je navajal, da bo vse povedal, ko bo sam zaslišan. Direktor toženke ni bil zaslišan, pa bi moral biti, saj je bilo njegovo zaslišanje predlagano ravno zato, ker pozna delo in ravnanje tožnice. Res se zadnjega naroka dne 8.11.2006 direktor ni udeležil, ker je bil službeno zadržan. Vendar tudi v primeru, če bi bil prisoten, ne bi mogel ničesar izpovedati, ker ni bilo tolmača. Toženka tako ni imela možnosti preko zaslišanja direktorja ovreči tožničino izpoved, kar pomeni, da stranki v procesnih pravicah nista bili uravnoteženi zaradi že omenjenih kršitev pravil postopka. Toženka res ni plačala predujma za tolmača kitajskega jezika, vendar ne glede na to je mnenja, da je imela, glede na ustavne določbe in določbe ZPP pravice, kot iz tega izhajajo. Niti ustava niti ZPP ne določata, da se proti plačilu zagotovi spremljanje narokov in prevajanje listin, ki se uporabijo kot dokaz, v jeziku, ki ga stranka razume. Res je direktor tožene stranke svoja stališča, predstavil v obliki navedb, ki so nastale z zagotovitvijo kitajskega tolmača. Vendar, ker sodišče ni odpravilo očitnega nasprotja med tem, kar je tožena stranka ugotovila v postopku odpovedi in sicer, da je tožničino ravnanje poleg direktorja in poslovodkinje slišalo tudi nekaj sodelavk, ki so bile prisotne, ki pa so zaslišane kot priče izpovedale tako, da vsebine razgovora niso slišale, bi sodišče to nasprotje lahko odpravilo z zaslišanjem direktorja. Navaja tudi, da se je sodišče v zvezi z očitanimi kršitvami tožnici glede dogodkov dne 21. in 24. 6. 2005 postavilo na stališče, da je odpoved pogodbe tožnici, podana dne 11. 7. 2005, po vsej verjetnosti prekludirana. S tem stališčem se ne strinja, saj je po uveljavljeni sodni praksi potrebno začetek teka 15 dnevnega prekluzivnega roka šteti od dne, ko naj bi kršitelj podal zagovor, to je od 11. 7. 2005, ne glede na to, če se tožnica tega zagovora ni udeležila. Tožena stranka je zato prepričana, da se morajo upoštevati dejanja tožnice, storjena med 21. 6. 2005 in 24. 6. 2005. Ocena sodišča, da gre pri zapuščanju delovnega mesta za sicer nedopustno, vendar nepomembno ravnanje, pa po prepričanju toženke ne vzdrži. Tudi glede očitanih kršitev, ki naj bi jih tožnica storila dne 27. 6. 2005, je mnenja, da je treba te kršitve šteti za dokazane, razen navedbe, da bi tožnica tega dne govorila, da sta šef in šefica lopova. Ponovno poudarja, da je toženka tožnici odredila koriščenje preveč oddelanih ur na dotlej pri delavcih znan in običajen način, preko razporeda dela poslovodje K., ki je ravnala z vsemi enako. Tudi če bi tožnica za koriščenje kompenzacije res terjala pisni sklep (tega pa ni terjala), ni imela podlage tega terjati. Tožena stranka je zato prepričana, da je tožnica vse očitane kršitve storila, zaradi česar po določbi 111. člena ZDR te kršitve predstavljajo zadostno podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno in s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja: Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja, da so tožnici očitane kršitve dokazane in da so take narave, da predstavljajo po določbi 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) zadostno podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov, je tožena stranka dne 11. 7. 2005 tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR iz razloga, ker je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar naj bi zagrešila s tem; 1. da je večkrat brez vednosti sodelavcev oziroma poslovodje zapustila prostore prodajalne, nazadnje se je nedovoljeno zadrževala na hodniku prostorov trgovine pred sanitarijami in v skladišču trgovine, kjer je jedla kekse, navedena primera pa sta se dogodila med 21. 6. 2005 in 24. 6. 2005 in ko je ni bilo v trgovini 10 – 15 minut; 2. da je dne 27. 6. 2005 prišla v prostore trgovine in navedla, da je prišla delat, čeprav ji je bilo odrejeno, da ostane doma in koristi presežek ur, ob razgovoru z direktorjem toženke in poslovodkinjo K. pa je razburjena kriče navajala, zakaj ji je poslovodkinja odredila, da koristi višek ur, ker bi ji to moral povedati osebno direktor, se še drla na direktorja in poslovodkinjo, da jima bo uničila življenje in še da sta šef in šefica lopova. V zvezi z očitanimi kršitvami je tožnica priznala, da je dne 27. 6. 2005 dejansko prišla v prostore trgovine, čeprav ji je bilo odrejeno, da ostane doma in koristi presežek ur, to pa iz razloga, ker od direktorja toženke še vedno ni dobila sklepa o kompenzaciji ur, ki jih je zahtevala že od 14. 6. 2005. Vse ostale očitke pa je izrecno zanikala in sicer tako očitek, da bi med delom zapuščala prostore prodajalne in se zadrževala na hodniku pred sanitarijami in v skladišču trgovine, kot tudi , da bi dne 27. 6. 2005 direktorju in poslovodkinji izrekla očitane žaljive besede. Povedala je, da je direktorju v razburjenju le dejala, da takšnega šefa v življenju še ni imela.

Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku in na podlagi izpovedi zaslišanih prič v zvezi z očitkom tožnici glede zapuščanja prostorov trgovine pravilno ugotovilo, da te kršitve sploh niso časovno opredeljene, zaradi česar ni možno verodostojno zaključiti, ali so bile te očitane kršitve sploh storjene in kdaj so bile storjene. Ne glede na to se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tudi sicer zatrjevano nedopustno ravnanje tožnice ni takega značaja in pomena, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, kar je tudi eden izmed pogojev za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot to določa 1. odstavek 110. člena ZDR. Tudi glede druge očitane kršitve, ki naj bi jo tožnica storila dne 27. 6. 2005, se pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da na podlagi izvedenih dokazov tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnica kritičnega dne na direktorja in poslovodkinjo kričala in se do njih žaljivo obnašala. Kot pravilno ugotavlja sodišče so vse zaslišane priče prepričljivo izpovedale, da kakšnega kričanja oziroma prepiranja med tožnico in direktorjem ter poslovodkinjo niso slišale. Zgolj dejstvo, da je tožnica dne 27. 6. 2005 kljub drugačni odredbi poslovodkinje prišla na delo ter nato od direktorja zahtevala, naj določi razporeditev delovnega časa, pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja take hujše kršitve delovnih obveznosti, ki bi upravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ni namreč moč spregledati dejstva, da je toženka že pred izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, tožnici enkrat že izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ta odpoved je bila res preklicana, vendar je povsem razumljivo, da je tožnica v strahu pred ponovno odpovedjo ravnala razumno, ko se glede koriščenja kompenzacijskih ur ni zadovoljila z ustno odredbo poslovodkinje, temveč je zahtevala pisni sklep direktorja toženke ravno zaradi zavarovanja, da ji ne bi tožena stranka očitala izostanka z dela. Iz navedenih razlogov tovrstnih ravnanj tožnice ni moč šteti za hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, kar pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. To pa pomeni, da izredna odpoved na tej podlagi ne more biti zakonita. Upoštevaje navedeno je potrebno zaključiti, da je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna in zakonita.

V zvezi s pritožbenim očitkom, da stranki v procesnih pravicah nista bili uravnoteženi iz razloga, ker direktor tožene stranke ni bil zaslišan, in ker sodišče ni poskrbelo sodnega tolmača za kitajski jezik, pa je potrebno poudariti, da so te pritožbene navedbe brezpredmetne. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče sodnega tolmača postaviti po uradni dolžnosti in ne zahtevati plačilo predujma od tožene stranke. Vendar glede na to, da direktor tožene stranke ni pristopil na zadnjo glavno obravnavo, na kateri bi bil lahko zaslišan in da je tudi sicer sodišče ocenilo, da zaslišanje direktorja toženke ni potrebno, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, so irelevantna zatrjevanja tožene stranke, da je sodišče kršilo pravila postopka, ker ni poskrbelo sodnega tolmača, saj čeprav bi bil sodni tolmač navzoč, sodišče direktorja toženke ne bi moglo zaslišati, ker kljub izkazanemu vabilu na obravnavo ni pristopil. Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).