Jedro

Kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP se nanaša na pravico strank do izjavljanja v postopku, ne pa na zaslišanje strank.

Res je, da je sodišče neupravičeno pogojevalo zagotovitev sodnega tolmača na zadnjem naroku s predhodnim plačilom predujma za stroške. Vendar pa tudi s tem toženi stranki oziroma njenemu zakonitemu zastopniku ni bila kršena pravica do uporabe svojega jezika, saj slednji na narok sploh ni pristopil (kakor sam navaja zaradi poslovnih obveznosti), čeprav je bil v redu vabljen, niti ni svojega izostanka opravičil. Dejstvo, da je tožnica prišla v službo, čeprav ji je poslovodkinja odredila koriščenje ur in da je zahtevala pisni sklep direktorja glede koriščenja kompenzacijskih ur, ne predstavlja take hujše kršitve delovnih obveznosti, ki bi upravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za ugotovitev, da je odločba tožene stranke z dne 11. 7. 2005 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo in ji je trajalo do 12. 5. 2006, zaradi česar ji je dolžna tožena stranka za čas od prenehanja delovnega razmerja do 12. 5. 2006 vpisati delovno dobo v delovno knjižico, za ta čas zanjo plačati vse davke in prispevke ter izplačati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delala.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8., 9. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče naj bi napačno presodilo, da očitanih kršitev ni bilo ali pa so majhnega pomena in ne predstavljajo podlage za izredno odpoved. Sodišče naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko ni omogočilo sojenja oziroma prevajanja postopka oz. dejanj sodišča v jezik, ki ga razume direktor tožene stranke, ki je kitajski državljan. Sodišče prve stopnje je sicer zagotovilo tolmača za kitajski jezik na enem naroku, vendar šele potem, ko je tožena stranka, na podlagi zahteve sodišča plačala predujem za tolmača. Kasneje pa tožena stranka predujma za naslednji narok ni plačala. Tolmač ni bil zagotovljen, sodišče prve stopnje pa se je postavilo na stališče, da sodnega postopka toženi stranki ni dolžno omogočiti v kitajskem jeziku. S tem so bile toženi stranki kršene tudi pravice po 2., 3., 13., 14., in 22. členu Ustave Republike Slovenije. Napačno je stališče sodišča druge stopnje, da je bila na prvi stopnji z opustitvijo prevajanja v jezik, ki ga razume tožena stranka, sicer storjena kršitev in da bi sodišče tolmača moralo postaviti po uradni dolžnosti, vendar pa ta kršitev ni relevantna, ker zakoniti zastopnik na obravnavo sploh ni pristopil niti ni opravičil svojega izostanka. Zakoniti zastopnik tožene stranke tudi ni bil vabljen na zaslišanje kot stranka.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

6. Glede zatrjevane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, revizijsko sodišče ugotavlja, da ta kršitev ni podana. Podana je, kadar stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožena stranka v reviziji sicer ni jasno navedla, zaradi česa naj bi do te kršitve prišlo, očitno pa se ta revizijski očitek nanaša na revizijsko navedbo, da zakoniti zastopnik tožene stranke ni bil vabljen na zaslišanje kot stranka v postopku. Kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP se nanaša na pravico strank do izjavljanja v postopku, ne pa na zaslišanje strank. Zaslišanje strank je le dokazno sredstvo in kot tako nima zveze s pravico stranke, da se izjavi o dejanskih in pravnih vidikih spora, da predlaga dokaze in se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Pravico, da se izjavi, stranka uresničuje s pisnimi vlogami ter navajanjem na glavni obravnavi in ta pravica z odločitvijo sodišča, da ne izvede dokaza z zaslišanjem stranke, ne more biti prekršena. Sodišče vse do zadnjega naroka za glavno obravnavo ni zavrnilo predloga za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke. Zavrnilo ga je šele po tem, ko slednji na narok ni pristopil niti ni svojega izostanka predhodno opravičil in ko je tožeča stranka umaknila predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika, sodišče pa je presodilo, da je dejansko stanje že dovolj razjasnjeno. Sodišče je ravnalo v skladu s pravili pravdnega postopka, med drugim tudi v skladu z 11. členom ZPP, na podlagi katerega si mora prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Toženi stranki zaradi tega ni bila kršena pravica do izjavljanja v postopku.

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka na podlagi 9. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, kadar sodišče v nasprotju z zakonom zavrne zahtevo stranke, da bi uporabljala v postopku svoj jezik in v svojem jeziku spremljala postopek. Na poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo dne 19. 10. 2005 se je prvič izpostavilo dejstvo, da zakoniti zastopnik tožene stranke, ki je kitajske narodnosti, ne razume dobro uradnega jezika sodišča, zaradi česar je sodišče toženo stranko pozvalo, da se izrecno izjavi o tem, ali zahteva tolmača za kitajski ali morda za madžarski jezik. Tožena stranka je sodišče dne 1. 12. 2005 obvestila, da zahteva tolmača za kitajski jezik, ki ga je sodišče na naslednjem naroku za glavno obravnavo dne 26. 5. 2006 tudi zagotovilo in to brez zahteve po nakazilu predujma za stroške tolmačenja. V tem delu so revizijske navedbe tožene stranke protispisne. Res je, da je sodišče neupravičeno pogojevalo zagotovitev sodnega tolmača na zadnjem naroku s predhodnim plačilom predujma za stroške. Vendar pa tudi s tem toženi stranki oz. njenemu zakonitemu zastopniku ni bila kršena pravica do uporabe svojega jezika, saj slednji na narok sploh ni pristopil (kakor sam navaja zaradi poslovnih obveznosti), čeprav je bil v redu vabljen, niti ni svojega izostanka opravičil. Sodišče ni moglo kršiti pravice do uporabe svojega jezika in do spremljanja postopka v svojem jeziku zakonitemu zastopniku tožene stranke, ki na obravnavo sploh ni pristopil. 8. Sodišče ni ugotovilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče v celoti preizkusiti, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, svojo odločitev pa je sodišče tudi jasno in razumljivo obrazložilo. Zato očitek bistvene kršitve določb postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ni utemeljen.

9. V zvezi z očitano zmotno uporabo materialnega prava stranka v glavnem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja dogodkov, ki naj bi predstavljali zatrjevane kršitve delovnega razmerja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog. Sicer pa tudi po stališču revizijskega sodišča dejstvo, da je tožnica prišla v službo, čeprav ji je poslovodkinja odredila koriščenje ur in da je zahtevala pisni sklep direktorja glede koriščenja kompenzacijskih ur, ne predstavlja take hujše kršitve delovnih obveznosti, ki bi upravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za sankcioniranje kršitev delovnih obveznosti s strani delavca ima delodajalec več možnosti, od neformalnega ustnega opozorila, izreka disciplinskih sankcij, do formalnega pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve. V ZDR je odpoved pogodbe o zaposlitvi predvidena kot skrajno sredstvo, izredna odpoved pa izključno za primere, ko nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka ni več mogoče. Navedena zakonska ureditev je v skladu z določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ – Mednarodna pogodbe, št. 4/84 – Konvencija MOD št. 158), po kateri delovno razmerje delavcu ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca.

10. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.