Jedro

Sporazum je bil zaradi nedopustnega nagiba strank ničen, saj okoliščine, v katerih sta zakonca sklenila sporazum, kažejo, da je bil nagib za njegovo sklenitev v preprečitvi in otežitvi poplačila tožnice kot upnice v izvršilnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je v I. točki izreka ugotovilo ničnost sporazuma med zakoncema, sklenjenega v obliki notarskega zapisa SV-344/10 z dne 15. 9. 2010. V nadaljevanju je ugotovilo neveljavnost vknjižbe lastninske pravice v korist druge toženke do 1/2 solastninskega deleža na nepremičninah, navedenih v II. točki izreka sodbe, ter odredilo njihov izbris in ponovni vpis v korist prvega toženca. Tožencema je naložilo, da tožnici nerazdelno plačata 6.516,60 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožujeta toženca. Poudarjata, da je treba tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti zavreči, ker tožnica za uveljavljanje takšnega zahtevka nima pravnega interesa. Pravni interes za ugotovitveno ničnostno tožbo bi bil podan, če bi tožnica dokazala, da bi ji uspeh v tej pravdi odprl možnosti v izvršilnem postopku uveljaviti pravico do poplačila svoje terjatve do prvega toženca. Obstoj spornega sporazuma ne predstavlja pravne ovire, zaradi katere bi bila izvršba proti tožencema neuspešna. Sodišče prve stopnje se z vprašanjem pravnega interesa sploh ni ukvarjalo. Podalo je neobrazložen zaključek o obstoju tožničinega pravnega interesa. Takšno sklepanje pa je nepravilno in neutemeljeno. V skladu s sodno prakso je pravni interes podan, če bi ugoditev zahtevku za tožnico pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Odločitev o ničnosti spornega sporazuma za tožnico ne predstavlja nobene pravne koristi, njen položaj v izvršilnem postopku se zaradi takšne razsodbe v ničemer ne spremeni. Bistveno je, da je tožnica na vseh predmetnih parcelah pridobila hipoteke že pred sklenitvijo spornega sporazuma. Če se po zaznambi sklepa o izvršbi na nepremičnini kot lastnik vpiše nekdo drug, sodišče izvršbo glede te nepremičnine nadaljuje zoper novega zemljiškoknjižnega lastnika kot hipotekarnega dolžnika. Po določbi drugega odstavka 170. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) zastavna pravica, pridobljena z zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnini v zemljiški knjigi, učinkuje tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremični. Pravni položaj tožnice se zaradi sklenitve sporazuma SV-344/10 ni v ničemer poslabšal. Sodišče prve stopnje bi zato ob pravilni uporabi materialnega prava moralo zaključiti, da pravni interes za ugotovitev ničnosti ni podan in izdati odločbo o zavrženju.

Tudi zaključek o spornosti nagiba prvega toženca oziroma druge toženke je ob ugotovljenem dejanskem stanju zadeve povsem zgrešen ter pravno nevzdržen. Sporazum med zakoncema SV-344/10 z neuspešnostjo javne dražbe nima opraviti ničesar, na njeno (ne)uspešnost sploh ne vpliva. Razlog za neuspešnost dražbe je iskati v dejstvu, da gre za zaščiteno kmetijo, s tem pa je povezana neodobritev pravnega posla prisilne prodaje na dražbi, ki se zahteva po zakonu. Tožnica tudi z morebitno popolno uspešnostjo v tej pravdi svojega pravnega položaja v izvršilnem postopku (In 606/1999) ne more izboljšati. Prav tako tudi ni stranka spornega sporazuma, kar pomeni, da s tožbo zahteva ugotovitev neveljavnosti pravnega razmerja kot tretja oseba, ki sporazuma ni podpisala. Pravni red ne dopušča tretjim, da posegajo v pogodbena razmerja, razen v izjemnih primerih. Takšen izjemen primer so pravila o izpodbijanju dolžnikovih pravnih ravnanj (Actio Pauliana).

Izpodbijana sodba se v določenem delu obrazložitve nepomembno spušča v presojo oziroma ugotavljanje nastanka ter obsega skupnega premoženja tožencev. To sploh ni predmet predmetne tožbe. Tudi dejstvo zavrženja tožbe na nedopustnost izvršbe dokončno potrjuje, da tožnica za ugotovitev ničnosti nima nobenega pravnega interesa. Pritožnika opozarjata, da ni mogoče utemeljeno sklepati na (ne)obstoj konstitutivnih elementov zunajzakonske zveze, kot jih navaja prvostopenjsko sodišče, saj v sodbi ni ugotovljeno, ali sta toženca svojo zvezo "skrivala" tudi pred starši prvega toženca. Zato ni utemeljen zaključek sodišča, da ni mogoče slediti trditvam o obstoju zunajzakonske zveze med tožencema vse od leta 1962 dalje.

Sodišče se z vprašanjem nedopustne kavze kot razloga za ničnost ni argumentirano ukvarjalo. V izpodbijani sodbi tudi ni trditev, da obstoj sporazuma povzroča v razmerju do tožnice takšen pravni učinek, ki onemogoča njeno poplačilo v izvršilnem postopku. Toženca nista nikoli imela pomislekov, da parcele ne bi predstavljale skupnega premoženja. Z obstojem skupnega premoženja se je očitno strinjala tudi notarka, ki je sestavila zapis. S tem, da druga toženka v izvršilnih postopkih, kjer ni dolžnica, rešuje svoje premoženje, za katerega je prepričana, da je njeno, ni nepravilno in nemoralno.

Pritožnika zatrjujeta kršitev določb postopka, saj je sodišče zaslišalo vse predlagane priče, vendar se do njihovih izpovedi ni opredelilo. Zapis, da jim ne verjame, je pavšalen. Prav tako se ni opredelilo do vprašanja, v čem naj bi bil pravni interes tožnice za vodenje predmetne pravde in kako naj bi ničnost sporazuma njen pravni položaj v izvršilnem postopku izboljšal. Pritožnika predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrže oziroma zavrne. Podrejeno predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo podala odgovor. V odgovoru pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pretežni del pritožbe tožencev je usmerjen v odsotnost pravnega interesa. Pritožba očita prvemu sodišču, da se z vprašanjem pravnega interesa sploh ni ukvarjalo in da odločitev o ničnosti sporazuma med tožencema, sklenjenega v obliki notarskega zapisa SV-344/10 z dne 15. 9. 2010, za tožnico ne predstavlja popolnoma nobene pravne koristi. Takšno razlogovanje pritožbe pa je zmotno. Pritožbeno videnje pravnega interesa je izrazito ozko. Sodišče prve stopnje se sicer res ni poglobljeno ukvarjalo z vprašanjem pravnega interesa, vendar pa se je sklicevalo na izvršilne postopke in na toženčevo odtujitev premoženja ter poudarilo, da zaznamba1 pred pridobitvijo lastninske pravice ne preprečuje vložitve tožbe na ugotovitev ničnosti.

6. Tožnica je postavila tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sporazuma med zakoncema, sklenjenega v obliki notarskega zapisa, skupaj z izbrisno tožbo. Ugotovitvena tožba je dopustna, ko je tožnica/upnica v negotovosti glede svojega pravnega položaja in s tem izkazuje svoj pravni interes. Pravni interes je v ugotovitvi, da bi ugoditev zahtevku zanjo pomenila določeno pravno korist. Pravna korist za tožnico je nedvomno podana, kljub zatrjevanjem pritožbe, da zaznamba sklepa o izvršbi na nepremičninah v celoti varuje tožničin položaj kot upnice v izvršilnem postopku. Pravilno je razlogovanje pritožbe, da izvršilno sodišče v primeru, ko se po zaznambi sklepa o izvršbi na nepremičnini kot lastnik vpiše nekdo drug, izvršbo glede te nepremičnine nadaljuje zoper novega zemljiškoknjižnega lastnika kot hipotekarnega dolžnika. Podlago predstavlja določba drugega odstavka 170. člena ZIZ; zastavna pravica, pridobljena z zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnini, učinkuje tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini. Vendar pa je v primerih, ko gre za pravni posel med zakoncema/zunajzakonskima partnerjema, tožnica/upnica postavljena v negotov položaj glede svojega poplačila. Druga toženka ni prevzela dolga, zato ni osebna, ampak realna dolžnica. Hipotekarna dolžnica pa ima v izvršilnem postopku poseben položaj. Zoper tožnico/upnico lahko uveljavlja ugovore, ki zadevajo hipoteko, pa tudi ugovore, ki se nanašajo na zavarovano terjatev. S svojimi ugovornimi razlogi, katerih spekter je glede na dejstvo, da je toženčeva oziroma dolžnikova žena izrazito širok, lahko doseže ustavitev izvršbe oziroma ustavitev postopka. Zato ne držijo obsežni očitki pritožbe, da sklenjeni sporazum med zakoncema v ničemer ne vpliva na tožničin položaj v izvršilnem postopku, ker je varovan z vpisano prisilno hipoteko. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je pravni interes za ugotovitveno tožbo, ki jo je tožnica postavila skupaj z izbrisno tožbo, podan.

7. Čeprav tožnica ni stranka spornega sporazuma, pa to ni razlog, ki bi preprečeval njeno uveljavljanje ničnosti. V skladu z določbo 92. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti, nanjo pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Tožnica ima glede na gornja pojasnila nedvomno pravni interes za uveljavljanje ničnosti.

8. Sodišče prve stopnje je napravilo ustrezno presojo obstoja dejanskega stanu iz 40. člena OZ. Prepričljivo je pojasnilo okoliščine, ki utemeljujejo zaključek o nedopustnosti nagiba tožencev pri sklepanju sporazuma v obliki notarskega zapisa. Toženca sta sporazum sklenila le dva dni pred prvo javno dražbo, tožnica pa je na poplačilo toženca čakala že več kot štirinajst let. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je druga toženka za dolgove prvega toženca vedela. Nemudoma po sklenitvi spornega sporazuma je vložila ugovor tretjega, predlog za odlog izvršbe in tožbo na nedopustnost izvršbe. Okoliščine sklepanja sporazuma, s katerim se je do 1/2 vknjižila pri nepremičninah, ki so bile prej v lasti prvega toženca, kažejo, da je bil nagib za sklenitev preprečitev in otežitev poplačila tožnice kot upnice v izvršilnem postopku, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

9. V povezavi z ugotavljanjem nagiba tožencev za sklenitev spornega sporazuma se je prvo sodišče ukvarjalo tudi z vprašanjem lastništva nepremičnin oziroma njihove pridobitve. Zato ugotavljanje okoliščin in obsega nastanka skupnega premoženja v povezavi z ugotavljanjem kavze pogodbe nikakor ni nerelevantno, kot skuša prikazati pritožba. Sicer že samo dejstvo časa sklepanja sporazuma, pa tudi to, da je prvi toženec do sklenitve spornega sporazuma zatrjeval, da je edini lastnik nepremičnin, že utemeljuje sprejeto odločitev o ničnosti pravnega posla med zakoncema. Dejstvo, da je prvi toženec sporne nepremičnine pridobil z izročilno pogodbo, ki jo je sklenil z očetom leta 1964 - več kot tri leta pred sklenitvijo zakonske zveze - del pa z darilno pogodbo, ki jo je sklenil s svojo teto leta 1978, pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da ni moč govoriti o skupnem premoženju tožencev. O (ne)obstoju zunajzakonske skupnosti pred letom 1967 se je prvo sodišče argumentirano opredelilo. Pri tem pa odsotnost ugotovitve o tem, ali sta toženca svojo zvezo "skrivala" tudi pred starši prvega toženca, za konkretno zadevo ni pravno relevantno, saj nista izkazala vseh konstitututivnih elementov tovrstne zveze, kot je pravilno zaključilo sodišče v 50. točki obrazložitve.

10. Sodišče prve stopnje je življenjsko prepričljivo argumentiralo ugotovitev, da izpovedi prič, ki so sorodniki tožencev, niso prepričljive. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da toženca tudi nista uspela dokazati ustvaritve nove stvari. Skromne navedbe brez ustreznih dokazov ne prepričajo. Celoten sklop ugotovljenih dejstev pa tudi po oceni pritožbenega sodišča vodi k zaključku, da je bil nagib tožencev za sklenitev sporazuma otežitev poplačila tožnice kot upnice v izvršilnem postopku.

11. Prvi toženec ima pravico, da s svojim premoženjem razpolaga po svoji volji. To pravico mu daje ustavno varstvo zasebne lastnine, ki ga ustavnosodna praksa in teorija opredeljujeta kot posameznikovo svobodo ravnanja na premoženjskem področju. Vendar pa je pri tem treba presojati tudi okoliščine sklenitve posla. Pritožbeno sodišče pripominja, da darilo, ki bi bilo namenjeno obema tožencema, ni podlaga za nastanek skupnega premoženja, ampak bi takšno darilo prešlo v posebno premoženje zakoncev v enakih deležih. Dejanske ugotovitve konkretnega primera omogočajo zaključek, da je bil glavni cilj tožencev otežitev poplačilo upničinih terjatev iz nepremičnega premoženja. Ta je prerasel v poslovno podlago, saj je bil to interes obeh pogodbenih strank.

12. Sodišče prve stopnje je opozorilo na dejstvo, da je bila tožba druge toženke na nedopustnost izvršbe zavržena. To dejstvo samo po sebi na odločitev v predmetni zadevi neposredno ne vpliva. Izkazuje le, da se druga toženka prizadeva onemogočiti tožnico pri poplačilu iz njenega solastniškega deleža, vendar pa je možno tožbo v primerih zavrženja vložiti ponovno.

13. Ničen pravni posel je absolutno neučinkovit proti vsakomur že od same sklenitve. Sodišče prve stopnje je glede na dejanske ugotovitve sprejelo odločitev o ničnosti sankciji na podlagi četrtega odstavka 39. člena OZ. Posledično je pravilna tudi odločitev o vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na spornih nepremičninah.

14. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato jo je na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

15. Odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji (155. člen ZPP), zato tožnica nosi svoje stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo.

1 Iz celotnega konteksta obrazložitve izhaja, da je pri tem imelo v mislih t. i. prisilno hipoteko.