Jedro

Če sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. čl. ZPP, zato mora pritožbeno sodišče tako sodbo razveljaviti.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v odločitvi o 2., 3. in 4. točki tožbenega zahtevka ter glede odločitve o pravdnih stroških (zadnji odstavek izreka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V ostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o 1. točki tožbenega zahtevka sodišča prve stopnje potrdi.

3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, in sicer 1. točko tega zahtevka na ugotovitev, da je tožnik na osnovi pogodbe o prodaji in nakupu delnic L.Z., ki jo je sklenil s tožencem z dne 30.6.1996 in aneksa k tej pogodbi z istim datumom, postal lastnik 197 (prav: 297) delnic, št. 1-297 delniške družbe L.Z. Zavrnilo je tudi nadaljnje tožbene zahtevke pod točkami 2, 3 in 4 tožbenega zahtevka, in sicer, da je toženec dolžan dati v 1. točki tožbenega zahtevka navedeni družbi soglasje za vpis tožnika kot delničarja delnic št. 1-297 v knjigo delničarjev te družbe, sicer ta sodba nadomesti to soglasje (2. točka tožbenega zahtevka), da je toženec dolžan izpolniti v 1. točki tožbenega zahtevka navedeno pogodbo in aneks k tej pogodbi z dne 30.6.1996 v celoti ter izročiti tožniku vso dokumentacijo, ki se tiče poslovanja navedene družbe na lokaciji v Ljubljani in v Mariboru: poslovne knjige z vso potrebno dokumentacijo, pogodbe z vlagatelji, pogodbe s kreditojemalci - dolžniki, fizično predati gotovino v blagajnah zastavljalnice, menjalnice, zalog zlata, nakit, numizmatike, vseh zastavljenih predmetov, vključno s predmeti za prodajo, predati osnovna sredstva, izročiti ključe poslovnih prostorov, predati najemne pogodbe za poslovne prostore, predati pogodbe z zavarovalnicami, vključno z vso poslovno korespondenco, predati knjigovodsko dokumentacijo od začetka poslovanja družbe do datuma predaje dokumentacije, predati bilance stanja, uspeha in ostale računovodske izkaze, predati korespondenco z APPNI, predati pogodbe z bankami, predati pogodbe z banko za menjalnico kot pogodbeni menjalec, dati tožniku pisno informacijo o tekoči problematiki družbe od dneva predaje, ter ob predaji sestaviti in izročiti tožniku zapisnik o primopredaji, podpisan s strani toženca in primopredaji sodelujočih uslužbencev (3. točka tožbenega zahtevka). Zavrnjen je bil tudi zahtevek, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti vse pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi (4. točka tožbenega zahtevka). Sodišče prve stopnje je glede pravdnih stroškov v tej pravdi odločilo, da mora tožeča stranka povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 303.711,00 SIT in stranskemu intervenientu v znesku 115.980,00 SIT (zadnji odstavek izreka).

Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh možnih pritožbenih razlogov iz 1. tč. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in ji naloži tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka (verjetno je mišljeno, da pritožbeno sodišče stroške pritožbenega postopka naloži v plačilo toženi stranki, v kolikor bi tožeča stranka s pritožbo uspela), podrejeno pa tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. V obrazložitvi svoje pritožbe pa tožeča stranka med drugim navaja, da je po oceni sodišča tožnik prevzel vodstvo podjetja in tudi vso kontrolo ter primopredaja ni bila več potrebna, saj je v prostorih LZ bila tožniku na razpolago vsa dokumentacija in je imel vpogled v poslovanje delniške družbe.

Tako naj bi tožnik prišel v zamudo s plačilom kupnine in toženec naj bi upravičeno odstopil od pogodbe o prodaji delnic in aneksa. Pri tem sodišče ne pojasnjuje, kdaj je štelo, da je toženec izpolnil svoje obveznosti oziroma kdaj naj bi začel teči rok treh delovnih dni za plačilo kupnine. Sodišče je tudi ocenilo, da toženec ni bil dolžan v skladu s 125. čl. ZOR (pravilno: drugi odst. 126. čl. ZOR) dati tožniku naknadni rok za izpolnitev obveznosti, ker naj bi bile v konkretnem primeru podane okoliščine iz 127. čl. ZOR, torej naj bi toženec upravičeno enostransko odstopil od pogodbe brez dodatnega roka za izpolnitev obveznosti, ker naj bi upravičeno ocenil, da je že iz tožnikovega ravnanja sklepati, da svoje obveznosti plačila kupnine niti v dodatnem roku ne bo izpolnil. Sodišče je enostavno sledilo navedbi toženca, pri tem pa se ne spušča kritično v oceno te navedbe, niti ne pojasnjuje, iz česa je po njegovi oceni sklepati, da je toženec upravičeno sprejel tako oceno. Obrazložitev sodbe je v tem delu pomanjkljiva. Tudi sicer so v obrazložitvi sodbe razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju (npr. čas zapadlosti tožnikove obveznosti, opredelitev sodišča glede pojma primopredaje ob dejstvu, da je bilo v pogodbi o prodaji delnic in aneksu točno navedeno, kaj stranki štejeta za primopredajo oziroma izročitev katerih dokumentov je bila dogovorjena kot pogoj za zapadlost obveznosti tožnika in je to tožnik tudi jasno izpovedal, zaslišan kot stranka, ko je dejal, da je zanj primopredaja ugotovitev in primerjava dejanskega stanja s stanjem, razvidnim iz dokumentov ...). Iz izjave tožnika je razvidno, da sta bili pravdni stranki v zvezi s pripravami na primopredajo dne 2.7.1996 v Ljubljani. Očitno sta bili do 4.7.1996 obe stranki prisotni v podjetju, saj sta se pripravljali na predajo oziroma prevzem poslov. Prevzem podjetja ni stvar, ki se lahko zgodi v enem dnevu glede na obsežnost poslovanja LZ. Ali je bila primopredaja izvršena in kdaj je bila izvršena oziroma izpolnitev in čas izpolnitve obveznosti toženca, je bistvenega pomena za pravilno razsojo v tej zadevi. V kolikor je bilo to po oceni sodišča dne 1.7.1996 (ponedeljek) in bil od takrat dalje tožnik v zamudi, je tako stališče sodišča v nasprotju z listinami v spisu in izpovedbami prič in strank v postopku. Predvsem je v nasprotju z določili že navedene pogodbe in aneksa z dne 30.6.1996. V kolikor bi bila volja in dogovor strank, da se primopredaja izvrši takoj naslednji dan po podpisu pogodbe, bi to vsekakor v pogodbo zapisali. Vendar glede na to, da je bila vrsta stvari še neurejenih, naprimer poslovna dokumentacija, knjigovodstvo do vključno knjiženje 30.6.1996 in teh stvari ni bilo mogoče urediti v enem dnevu, sta stranki zapisali ravno nasprotno. Takojšnja primopredaja glede na naravo stvari ni bila mogoča. Pravdni stranki kot pogodbeni stranki v pogodbi nista dogovorili roka za izvedbo primopredaje, ker ob podpisovanju pogodbe nista mogli oceniti, koliko časa bo trajalo, da se vse zahtevane stvari pripravijo, naprimer uredi knjigovodstvo.

Glede na to, da je bilo plačilo kupnine vezano na primopredajo in izročitev določenih listin, pa je jasno, da je bil interes toženca opraviti to čimprej. Pravdni stranki sta v pogodbo tudi zapisali, da je eden od pogojev za plačilo kupnine, vzpostavitev knjigovodske dokumentacije od začetka poslovanja do vključno 30.6.1996 z vsemi bilancami. Samo priprava in izročitev teh dokumentov je bila takoj naslednji dan praktično neizvedljiva. Toženec ni z ničemer dokazal, da sta se pravdni stranki dogovorili o kakšnem drugačnem načinu plačila, kot je bil zapisan v pogodbi in aneksu. Dne 30.6.1996 sta se pravdni stranki dokončno dogovorili in zapisali glede vseh medsebojnih pravic in obveznosti, tudi glede plačila kupnine.

Drugačnega dogovora ni bilo in ga toženec tudi ni z ničemer dokazal. Iz notarskega zapisa "izjave z dne 8.7.1996", s katero je toženec enostransko odstopil od pogodbe, sklenjene s tožnikom, je razvidno, da toženec odstopa "zaradi neizpolnitve kupčeve finančne obveznosti".

Ta obveznost pa še sploh ni zapadla. V kolikor pa je toženec enostransko odstopil od pogodbe iz razloga po 127. čl. ZOR, bi v odstopni izjavi moral navajati, da odstopa od pogodbe iz razloga, ker iz ravnanja tožnika sklepa, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil. To njegovo sklepanje bi moralo biti utemeljeno v ravnanju tožnika, saj naknadni rok za izpolnitev obveznosti izjemoma ni potreben in je take primere potrebno ozko tolmačiti. Iz vsebine izjave same je tudi razvidno, da se je toženec dobro zavedal svojega samovoljnega ravnanja, saj je v njej navedel, da bo v primeru kupčeve neprivolitve v odstop od pogodbe kot prodajalec razveljavitev uveljavljal s tožbo. Torej je tudi toženec očitno štel in se je zavedal, da je pogodba med pravdnima strankama sklenjena in učinkuje, da ga obvezuje k izpolnitvi obveznosti, kljub temu, da je kasneje zaslišan kot stranka v tej pravdi, v skrbno pripravljeni izpovedbi navajal, da tožnik ni mogel postati lastnik delnic, ne da bi za to kaj plačal. Temu je očitno sledilo tudi sodišče, ko je na 7. strani obrazložitve sodbe navedlo, da "ne glede na vprašanje, ali je toženec izpolnil svojo pogodbeno obveznost ali ne, pa se tožnik postavlja na stališče, da je s 1.7.1996, na podlagi navedene pogodbe in aneksa, postal lastnik spornih delnic, ne da bi za delnice plačal dogovorjeno kupnino". Kako tudi drugače, saj je bil tak pogodbeni dogovor pravdnih strank. Da tožnik ni imel namena plačati kupnine, toženec izkazuje zgolj s svojo izjavo in pavšalno izpovedbo H. G., ki pa ne more biti verodostojna priča, glede na to, da je zainteresiran za izid spora, saj je kupec delnic, katere je predhodno kupil tožnik, prijatelj in dolgoletni sodelavec toženca že najmanj od leta 1992. Izpovedba toženca ni podprta z nobenim listinskim dokazom, nasprotno pa je izpovedba in tožbeni zahtevek tožnika podprt v celoti z listinskimi dokazi. Tudi na izrecno zahtevo tožnika, da toženec predloži listinske dokaze, da je izpolnil svoje pogodbeno dogovorjene obveznosti, naprimer predlog primopredajnega zapisnika, podpisan vsaj z njegove strani, dokaz, da je pripravil in izročil tožniku bilančne dokumente, vključno knjiženje per 30.6.1996, pisno informacijo o poslovanju podjetja, sklep skupščine, da je odstopil z mesta direktorja LZ oziroma da ga je skupščina razrešila itd., ničesar toženec od tega ni mogel predložiti. Niti dokazila, da je to pripravil, kaj šele, da bi tožnika pozval, naj te listine prevzame.

Toženec, priča A. M. in stranski intervenient H. G. so člani uprave LZ in imajo isti interes, ki nasprotuje tožnikovemu. Ob navedenih povezavah teh oseb je vsako nadaljnje razpravljanje o verodostojnosti njihovih izpovedb nepotrebno. Tožnik ni mogel priti v zamudo z izpolnitvijo pred 8.7.1996, ko je toženec dopoldne že odstopil od pogodbe. Skladno s 1. točko aneksa k pogodbi o prodaji in nakupu delnic LZ je namreč zapadla obveznost tožnika, da plača del kupnine v višini 33.000,00 DEM, šele v treh delovnih dneh po izpolnitvi obveznosti toženca. Torej bi se rok za plačilo kupnine lahko iztekel najprej z iztekom ponedeljka 8.7.1996. Toženec torej v nobenem primeru, tudi ne iz razlogov, ki jih navaja sodišče, ni mogel dne 8.7.1996 upravičeno enostransko odstopiti od pogodbe. Odstop je bil izvršen v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, v nasprotju z določili 127. do 130. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Zaradi ugotovljenih nepravilnosti je tožnik poleg primopredaje zahteval kot enega od pogojev za plačilo kupnine tudi odstop toženca z mesta direktorja, oziroma sklep skupščine o njegovi razrešitvi in imenovanju tožnika kot direktorja. Sodišče samovoljno spreminja in interpretira pogodbeno dogovorjeno voljo strank. Šlo je za neke vrste prehodno obdobje, v katerem se je pripravljala primopredaja, oziroma so se opravljali posamezni akti primopredaje.

Da tožnik ni imel in ni mogel imeti popolne oblasti nad podjetjem in dostopa do vse dokumentacije, med drugim izkazuje tudi izpovedba toženca samega, da naprimer tožniku ni dovolil odnašati določenih stvari iz podjetja. Toženec bi glasom pogodbe in aneksa k tej pogodbi lahko izpolnil svoje obveznosti le tako, da bi predal tožniku v pogodbi navedeno dokumentacijo, skupaj z obojestransko podpisanim primopredajnim zapisnikom in sopodpisanim s strani uslužbencev, ki so pri primopredaji sodelovali, mu izročil ključe prostorov LZ, odstopil z mesta direktorja, izvršil vpis tožnika s 1.7.1996 v knjigo delničarjev, pisno informiral tožnika z vso tekočo problematiko, mu izročil sklep skupščine o odstopu oziroma razrešitvi kot direktorja družbe s 1.7.1996. Niti ene stvari toženec ni izpolnil. Po razlogovanju sodišča pa naj bi s 1.7.1996 toženec predal tožniku dejansko oblast nad podjetjem in primopredaja naj ne bi bila več potrebna. Če je temu tako, zakaj se potem pišejo pogodbe. Dvostransko dogovorjene obveznosti je tudi po interpretaciji sodišča v izpodbijani sodbi potrebno spoštovati, vendar po mnenju sodišča za toženca to očitno ne velja. Da je tožnik določeno dokumentacijo imel, ni nikoli bilo zanikano. Ta dokumentacija podjetja je decidirano navedena tudi v pogodbi o prodaji delnic, sodišče pa zmotno zaključuje, da je tožnik imel na razpolago vso dokumentacijo, ki jo zahteva s tožbo. Celo toženec ni na glavni obravnavi dne 10.2.1997 zatrjeval, da je tožniku izročil vso dokumentacijo. Celo nasprotno.

Celo sodišče samo ugotavlja, da je toženec "v fazi pogajanj o prodaji delnic tožencu" le-temu izročil določeno dokumentacijo. Vsak povprečen poslovnež ve, kaj se šteje za primopredajo. Da to ni zgolj povabilo na sedež družbe, da se "na povrh" pregleduje dokumentacija, da to ni enostransko sestavljena listina z nekimi podatki, temveč da primopredaja pomeni ugotovitev popisa vseh sredstev, premoženja podjetja (aktive) in obveznosti podjetja (pasive), kar se delno odraža tudi v računovodskih izkazih. Dokumente o primopredaji je bil dolžan pripraviti ter predati tožniku le direktor družbe oziroma od njega pooblaščena oseba. Tožnik je dokumente lahko le prevzel in kot prevzemnik pravic in obveznosti iz naslova delnic in prevzemnik poslov direktorja, je lahko pripravljeni primopredajni zapisnik, skupaj z dokumenti, na strani prevzemnika tudi podpisal. Iz listin v spisu izhaja, da obveznost tožnika, da plača kupnino, še ni zapadla.

Obveznost toženca, da pripravi pogodbeno dogovorjeno primopredajo, je zapadla najkasneje 8.7.1996, ko sta bili pravdni stranki skupaj z drugo delničarko, imetnico preostalih treh delnic, C. V., dogovorjeni, da se opravi skupščina pri notarki N. T. Na tej skupščini bi moral toženec odstopiti kot direktor družbe in tožnik bi bil imenovan za novega direktorja in bi prevzel tudi vse pravice in odgovornosti, ki iz te funkcije izhajajo z učinkovanjem od 1.7.1996 dalje. V kolikor bi toženec dejansko izpolnil svoj del pogodbeno dogovorjenih obveznosti, bi se moral o tem izkazati vsaj z osnutkom primopredajnega zapisnika, podpisanega z njegove strani in s strani uslužbencev ter pozvati tožnika, da ta predlog zapisnika tudi podpiše. Toženec bi bil dolžan tožnika pozvati na izpolnitev njegovega dela obveznosti iz naslova primopredaje, podpis primopredajnega zapisnika. V kolikor tožnik dejansko ne bi hotel podpisati teh dokumentov, bi mu moral toženec dati dodatni, naknadni rok, šele potem bi imel skladno s 124. čl. ZOR, odstopno upravičenje.

Stvari so jasne in enostavne, vendar jih je, kolikor jih je mogoče, sodišče zakompliciralo in otežilo. Dne 8.7.1996 je toženec enostransko odstopil od pogodbe ter iste delnice prodal dne 9.7.1996 naprej svojemu prijatelju H. G., da bi otežil terjatev tožnika na izpolnitev pogodbe o prodaji delnic.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko določila aneksa k pogodbi o prodaji in nakupu delnic LZ o kupčevih, to je tožnikovih obveznostih plačati kupnino, v povezavi s 6. čl. pogodbe o prodaji in nakupu delnic, oboje z dne 30.6.1996, ni pravilno razlagalo, saj je enotno obravnavalo plačilo celotne kupnine v znesku 50.000,00 DEM, čeprav je v aneksu k pogodbi povsem jasno v 1. in 2. točki pogodbe razmejeno plačilo kupnine v znesku 33.000,00 DEM in v dodatnem znesku 17.000,00 DEM. Pogoji za plačilo prvega in drugega zneska pa v aneksu niso izenačeni. Za plačilo prvega dela kupnine v znesku 33.000,00 DEM so v aneksu natančno določeni pogoji, ki jih mora izpolniti toženec s tem, da izroči tožniku določene listine. Za plačilo drugega dela kupnine v znesku 17.000,00 DEM pa je med drugim v drugem odst. tega člena povsem jasno navedeno, da je o uspešno opravljeni primo-predaji potrebno sestaviti zapisnike, kateri morajo biti podpisani od pogodbenih strank in sodelujočih uslužbencev pri postopku primo-predaje. Nesporno v tem postopku je, da takega zapisnika pravdni stranki nista sestavili. Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da naj bi toženec tožniku "dejansko predal poslovanje celega podjetja" in da zato primopredajni zapisnik, sestavljen v pisni obliki, sploh ne bi bil potreben. Tak zapisnik je potreben celo pri predaji gotovine v blagajni v majhnih zneskih, kaj šele ob predaji celotnega podjetja z zelo obširnim in zapletenim poslovanjem, kot je v primeru L.Z. Gre za povsem jasno med pogodbenima strankama in sedanjima pravdnima strankama določeno obveznost, ki jo tudi po ugotovitvi sodišča prve stopnje toženec nedvomno ni izpolnil. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja še na povsem jasno določbo drugega odst. 3. čl. pogodbe o prodaji in nakupu delnic LZ, kjer je navedeno, da vpogled v knjigovodstvo in s tem primerjava z računalniškimi izpisi, pregled stroškov dosedanjega poslovanja itd., predvsem pa sestavitev bilance o finančnem uspehu per 30.6.1996, niso bili možni, ker je knjiženje za leto 1996 še v postopku. Glede na navedeno bo sodišče prve stopnje moralo v nadaljnjem postopku vsekakor nujno ugotoviti, ali je toženec tožniku v skladu z določbo drugega odst. 3. čl. navedene pogodbe predložil ustrezen primopredajni zapisnik, za katerega pa je bil nujni pogoj sestavitev bilance o finančnem uspehu LZ, na dan 30.6.1996, saj je iz navedenih pogodbenih določb povsem jasno razvidno, da 30.6.1996 ti podatki še niso bili znani, zato je seveda močno vprašljivo stališče prvega sodišča, da naj bi bili znani že 1.7.1996, ali naslednje dni po tem datumu. Nadalje bo moralo sodišče prve stopnje vsekakor natačno ugotoviti, ali in kdaj, z navedbo točnega datuma in obrazložitvijo le-tega, je toženec oziroma naj bi toženec izpolnil svoje obveznosti iz navedene pogodbe in aneksa z dne 30.6.1996. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje takih razlogov ni navedlo, zato te sodbe ni mogoče preizkusiti, s tem pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP, ki jo pritožba utemeljeno uveljavlja. Že iz tega razloga je pritožbeno sodišče moralo izpodbijano sodbo razveljaviti.

Pritožbeno sodišče se nikakor ne strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je toženec z "dejansko predajo podjetja" izpolnil vse svoje obveznosti iz pogodbe in aneksa, zato bo sodišče prve stopnje moralo v nadaljnjem postopku izvesti ustrezne dokaze ter jih oceniti v skladu z določbo 8. čl. ZPP, ali je toženec v resnici tožniku predložil vse poslovne listine, navedene v 3. čl. pogodbe in 1. čl. aneksa k tej pogodbi, za plačilo prvega dela kupnine v znesku 33.000,00 DEM, ter za plačilo drugega dela kupnine v znesku 17.000,00 DEM po 2. čl. aneksa k navedeni pogodbi, zlasti bo moralo raziskati vprašanje, ali je toženec izročil tožniku knjigovodsko dokumentacijo od začetka poslovanja družbe do vključno 30.6.1996 z vsemi bilancami ter eventuelno korespondenco z Agencijo za plačilni promet RS, kot tudi, ali je bil o uspešno opravljeni primo-predaji sestavljen zapisnik, katerega sta podpisali obe pravdni stranki in uslužbenci navedene družbe, ki so sodelovali pri tem postopku. Po prepričanju pritožbenega sodišča bi šele v tem primeru, če bi vse navedeno bilo izpolnjeno, bilo mogoče šteti, da je toženec izpolnil svoje pogodbene obveznosti, na kar bi šele lahko nastopila tožnikova obveznost, da izpolni svojo obveznost iz pogodbe, to je plačilo kupnine, in to v roku treh delovnih dni po uspešno opravljeni primopredaji.

Pritožbeno sodišče pa še pripominja, da nikakor ne sprejema pritožbenega stališča, ki ga je tožeča stranka navajala že tekom postopka na prvi stopnji, da naj bi že s sklenitvijo pogodbe in aneksa k tej pogodbi postala lastnik večinskega (99 %) deleža navedene družbe in s tem lastnik tudi te same družbe, kot zmotno meni tožeča stranka. V obravnavani zadevi gre za pogodbo o prodaji (VII.

poglavje ZOR - členi 454 do 551). Niti v zgoraj navedenem zakonu in tudi ne v pogodbi in aneksu k tej pogodbi, ki sta ju sklenili pravdni stranki, ni nikakršne podlage za zmotno stališče tožeče stranke, da je že s sklenitvijo pogodbe in aneksa postala lastnica delnic navedene družbe in tudi same družbe. Lastnica družbe oziroma delnic bi tožeča stranka vsekakor lahko postala šele potem, ko bi izpolnila tudi svojo pogodbeno obveznost, to je plačala dogovorjeno kupnino.

Pred tem pa nikakor ne.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo in v skladu z določbo prvega odst. 370. čl. ZPP utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje v dopolnitev dokaznega postopka v nakazani smeri in novo odločitev. Tako je odločilo, ker se je prepričalo, da je za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebno opraviti novo obravnavo pred sodiščem prve stopnje, kar se seveda nanaša le na odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pod 2., 3. in 4. točko.

Z odločitvijo sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik na osnovi že prej citirane pogodbe in aneksa k tej pogodbi z dne 30.6.1996 postal lastnik delnic LZ, pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja, kar izhaja že iz prej navedenih razlogov te odločbe. Vsekakor je povsem zmotno stališče pritožnika, da naj bi postal lastnik delnic že s podpisom pogodbe in aneksa, ne da bi pred tem izpolnil tudi svojo pogodbeno obveznost, to je plačilo kupnine za te delnice. Kot je že bilo navedeno za takšno tožnikovo stališče, niti v pogodbi in aneksu in tudi ne v materialnem pravu ni nikakršne pravne podlage. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (368. čl. ZPP).

Odločitev pritožbenega sodišča o stroških pritožbenega postopka je utemeljena v določbi tretjega odst. 166. čl. ZPP.